katero zelišče fu(t)ra zlati silvo 2012???

“heh, kakšna kriza nek’!” si je v svoj trikraljevski brkec puhnil zlati silvo, ko je v noči iz petka na soboto odprl poštni predal in so se iz njega vsule prijave za natačej nad natečaji … v nasprotju s prejšnjimi leti, ko je kruhovinsko čitalstvo svoje silvestrske pojedine skrivalo v lastnih bauhkih in se, če silvo prav pomni, število onih, ki so bili svoje receptne skrivnosti pripravljeni deliti z ostalimi ni nikoli povzpelo niti do deset, se je števec letos ustavil še za dve črtici nad ducatom … pa da ne bomo samo o količini, ipak nam je tukaj pomembnejša kakovost, ane, naj koj pristavim, da so letošne prijave bile nadhudobne! … članom žirije smo vsled nevarnosti letalne deslinizacije zabičali, da naj si med ogledom posamičnih prijav vzamejo pavzo, med katero naj z vnosom dovoljšnjih količin tekočine poskrbijo za ponovno ovlažitev ustne votline … resni slinocedi so to bili! … za ponazoritev kakovosti prijavljene robe priobčujem citat, ki je ga je skupaj z rezultati v chefovino poslal dolgoletni (in tudi letošnji) član ekspertne žirije, gospod silvoslaf iz rogaške slatine: WOW! Res neverjetno dobro! Ne, res! Nivo se je v primerjavi z zadnjim letom res izjemno zvišal …  da naš sodelavec iz rogaške ni tvezil kar v en dan, se lahko prepričaš z ogledom galerije letos prijavljenih silvestrovalnih prehranskih kompozicij:

nika pajek – z 1,48 kWh v leto 2012

blaž hudarin – jagnječje stegno (&co.)

robavs team – govedna na dolgo (&co.)

jure k(ruha) – žajbljarija

nenad nikolić – sv. ribica

špela culi-journey – svetovno po slovensko

katarina zagoršak – steaks (&co.)

sašo flac – nad ogljem dimljena postrv

tadej pavlič – kruh grantove doris (&co.)

boštjan zrnec – špinačni hibrid

fotr b(r)logar – mrjaščevo stegno (&co.)

kosobrin brincelj – pojedina za dva

vosek – pišče (&co.)

father fili – škampova poslednja želja

hudobno, kajne? … in napredek ni viden le v kuharijskih spektakularnostih, ampak tudi v prezentacijskih oblikah, kjer ste letos tako z besedami kot slikami nadmašili sami sebe, za kar vam v imenu celotne žirije aplavdiram in dodajam: le tako naprej!!! … sem prepričam, da ste za vse tiste, ki ste jim prijavljene dobrote postregli, že postali (in ostali) zlati zlati silvoti, a ker rigiden pravilnik kruhovinskega tekmovanja dovoljuje le enega zmagovalca, si je trio strogius nadel ta šarf špegle, prijel v roke ta picajzlast meter in ob koncu napornega in dolgotrajnega konklaveta sklenil podeliti naslednje titule:

zlati topaz/elster/delišes, oplemeniten s prehodno plaketo dorijana marušiča prejme nenad nikolić
(ker ni pozabil da pravilo o japki na dan vela tudi na dan svetega silvestreja)

priznanje zlati rez s kodo leonarda da vinčija vouga einžlofarja prejme vosek
(za vloženi trud pri grafični opremi prijavi priloženega fotomateriala)

ogljeni medaljon janeta webra z vinilko VIS deep purple prejme sašo flac (ZS 2009)
(za preoblikavanje ljudske modrosti v “kjer je dim, tam je sašo flac”)

kokardo dr. hanibala lecterja z notnim zapisom schubertovega agnus dei prejme blaž hudarin
(za izjemen prispevek k popularizaciji lika jagnjeta v prehranski kulturi)

znak zlati elektronček in gradbiščno prepustnico za TEŠ 6 prejme nika pajek
(za izpostavitev pomena električne energije pri pripravi pojedin za ljudska rajanja na slovenskem)

v jantar vliti edlvajs, blagajev volčin in encijan in kipec ginija hendricksa prejmeta brincelj in kosobrin
(za vse nad samotnim breznom uprizorjene jedilno-pijačne kombinacije)

zlato tubo zobne paste kolynos super white z značko o’shea jacksona prejme tadej pavlič
(za ledenohladno odganjanje vampirjev v silvestrski noči)

plaketo društva transformer z lastnoročnim podpisom blaža ogorevca prejme boštjan zrnec
(za presunljivo večernično zgodbo o izgubljeni in ponovno najdeni identiteti špinačne jedi)

orden plazmatskega piškotoruma z izvezenim napisom home sweet home prejme  katarina zagoršak
(za eksemplarično in eksplicitno ponazoritev marketinškega slogana piškotov plazma)

zlatni jegermajster kup kupova z značko maksipesa fika prejme b(r)logar
(za ohranjanje lovsko-nabiralniške tradicije in suveren napad na mrjaščev skelet)

zlato značko udarnik leta s plaketama ban ki-moona in jamesa browna prejme  špela the culi-journey-by-her
(za delovno-intenzivno demonstracijo koncepta bratstva in enotnosti na globalni ravni)

neprehodni naslov paznik leta s plaketo sugea knighta prejme father fili
(za pronicljiv psihološki oris Nephropsa norvegicusa na poslednji poti)

zlato diplomo braće gavrilović in častni zlati rog izobilja prejme robavs team
(za redefiniranje pojma pašteta in s tipografijo helvetia bold izpisano letnico na tiramisuju)

in seveda zadnji v vrsti letošnjih nagrajencev, ki je pravzaprav prvi … ekhm, krehkreh; dame in gospodje, naslov

zlati silvo 2012
(z vsem pripadajočim nagradnim skladom)
si je s svojo kuharijo in nje prezentacijo prislužil

jure k(r)uha
(za svojo silvestrsko žajbljasto serijalko):

(ob kliku na sliko se odpre pdf s celotnim prispevkom)

čestitamo in pozdravljamo mojstra kuhalnice, ki se je s tem dejanjem priključil elitni skupini silvestrskih kuharjev – bravo! … naj ob koncu navedemo nekaj misli iz utemeljitve žirije:

za rdečo nit ultimativne praznične pojedine izbrati precej neugledno in zaradi specifične močne arome še kar riskantno zajebano rastlino, kot je žajbelj, je pogumno dejanje samo po sebi, a je tekmovalec svoje mojstrstvo dokazal z raznolikim vključevanjem žametastega listja na vse svoje krožnike, mimogrede pa je navdušil še z izdelavo domače mocarele, intrigantno kombinacijo sardel s penino in karamelno kletko, ter vse skupaj zapakiral skorajda že v knjižno obliko … vstanemo in zaploskamo!

in še zaključna ugotovitev: blogu, ki ima bralstvo s tako hudimi skilzi, kot ste jih demonstrirali z letošnjimi prijavami, se ni treba bati, da bi shiral 🙂 … srečno vsem!

meet zlati silvo MMXI

medtem ko urejate fotografije, čekirate še zadnje detajle v receptih in gruntate, kako oboriti s nogu zahtevno in prav post-novoletno zajebano žirijo tekmovanja zlati silvo 2012, vam je dovoljeno malo predahniti in si prabrati kratek klepetek z alanom, ki še vedno caruje na tituli aktualnega zl. silvota … za začetek vrzimo pogled na alanov lanski silvesterski masterpiece, potem pa kar v rubriko q&a:

Leto vašega (prvega) zlatega silvovanja se izteka. Kakšno oceno mu kot celoti lahko prilepite na lestvici od 1 do 5? Še kratka utemeljitev, prosim!
Ocena 5. Neprespane noči, pobruhane mikice, odkril kuhanje v sopari in kako pripraviti korenček na sto in en način, odvadil soli, se zredil (posledica pomanjkanja spanja), ampak ko se en mladič privije k tebi, vse pozabiš 🙂 (za nestarše, ne se trudit razumet, jaz tudi pred tem nisem).

Sicer ste v spletnem svetu bolj znani po svojih fotografskih skilzih in marsikdo je bil presenečen nad vašimi kulinaričnimi sposobnostmi – jih dobro skrivate ali vas domači ne pripustijo k štedilniku?
Lenoba. Včasih sem več kuhal, predvsem pekel (krušna peč, štedilnik na drva), zdaj smo v stanovanju in pravzaprav komaj čakam, da gremo zopet nazaj v hišo s spodobno pečjo.

Kuharski samouk? Ali imajo prste vmes mama, babici …?
Doma naučil, kako narediti pizzo (in s tem osvajal ženske, posredno tudi bodočo ženo), ostalo pa takrat, ko sva začela živeti sama.

Se v svojih kuharijah zanašate na preverjene recepture ali ste explorersko-experimentatorski tip kuharja?
Recepti so osnova, ostalo po navdihu.

Katerega kuharja in katere tri sestavine bi vzeli s seboj na samotni otok?
Jamie Oliver, curry, rožmarin, poper (recimo, da ostale stvari so, jagenčki, kozlički, ribe, itd)

In čemu se v kuhinji in pri krožnikih nasploh izogibate?
V vrtcu so mi uspešno zamerili vampe (verjetno nisem edini). Ostalo pa gre ponavadi brez težav po grlu.

Po pomembnosti razvrstite naslednje atribute hrane, ki jo jeste: zdravo, okusno, lokalno, poceni, veliko, spektakularno …
Okusno, zdravo, poceni, lokalno, spektakularno, veliko.

Kaj vam je do sedaj v kuhinji najbolj uspelo in seveda, kateri je bil največji zajebek. Imate o tem kakšen foto dokument?
Uspeh: prvi domači kruh, narejen iz polnozrnate moke in kvasnega nastavka. Največji zajebek: špinača iz koprive, ki ni bila prava mrtva kopriva (fenomenalno dišalo, ampak totalno neokusno)

Ker vem da imate v gospodinjstvu tudi otročad, me zanima, kaj jim kuhate in kaj bi oni radi, da bi jim kuhali?
Otroci imajo najraje testenine, potem testenine in kot tretjo najljubšo jed testnenine (beri lasagnje, špagete bolognese in nasploh kakšrnekoli oblike testenin).

Lahko pričakujemo angažma pri branjenju laskave titule?
Letos bo sicer žena prevzela kuhovnico, tako da bo šla ona v boj :).

sicer pa še to: alan sicer dela hudo hude slike, in jih bo, dokler jih ne bo milijon, objavljal na temle blogu: alanob.blogspot.com … vabljeni k ogledu!

bakalar na nuna/weber style

silvestrske pojedine so, če se človek slučajno ne odloči za resno udeležbo v tekmi za zlatega silveja, na nek način del tradicije … poleg francoske solate so namreč vsaj tri reči, ki 31. decembru priličijo tako ali drugače: tatarski biftek, sarme in bakalar … slednji je v chefovini the big top shit thing s katero ni zajebancije … ne daj bože, da bi v chefovi neposredni bližini (500 m in manj) kdo omenil, da je kupljen bakalar čist u redu ali a to ga z multipraktikom zmelješ? … fakof, kakšen kupljen, kakšen multipraktik; o čemu vi to nabijate???! … mar ne govorimo o silvestrskem bakalarju, pri katerem je edino možno nabijanje tisto dveurno, z lesenim batom po kuhani polenovki v piskru!?! … in to je na koncu, pred tem jo je treba par in pol dni namakati v na 12 ur menjajoči se vodi, nato pa še skuhati … in tukaj, lubčki, iz naslova tega posta na sceno uletijo najprej nune, potem pa še weber … sem namreč ondan čital neko novo verzijo slovenske kuharice s. m. f. kalinšek, koder je o bakalarju na belo pisalo, da naj se namočene polenovke ne vre, ampak le počasi segreje do 65 stopinj in nato eno uro vzdržuje pri tej temperaturi … nakar sem se seveda spomnil še na letošnjo top koch pridobitev, webrovega spirita in gorilnik na njegovi levi strani, s katerim bi to poširanje ribe na 65 gradih elegantno izvedel brez zasmrajanja cele hiše … kako je šlo? no, tako rekoč v neposrednem prenosu vam pokažem tonočno spooky dogajanje v zgornjem kašlju:

od tu naprej pa reč sploh ni bila več triler: riba je bila lepo cela in nerazpadajoča, zlahka sem jo dal iz kože in odstranil s kosti, po bajti pa je nato dišalo je po olivcu (en deci na vsakih 100 gramov suhe ribe) in v njem zlatorjavo pocvrtih strokih česna (po eden za vsakih 100 gramov ribe), malo (a lepo) pa tudi po polenovki, ki se je med skoraj dveurnim tolčenjem (with a help of a chefica’s hand) in srebanjem izjemnega brut-prestižnega eliksirja sergea mathieuja spremenila v kremast, okusen, dišeč, sočen bakalar na belo … lagano sportski … in neprecenljivo!

s soundtrackom je pa tako, da televizor ravno rola singles in bo menda najboljl primerno nekaj grandžastega, seveda cepljeno na revijalno glamurozno novoletno priložnost: paul anka – smells like teen spirit

topovi leta dva-enajst

v preambuli k temule blogu je včasih pisalo, da gre za  neke vrste spominsko knjigo, v katero avtor beleži to in ono iz lačnostno-žejnostnega sveta … definicija še vedno velja, čeprav je res, da je preambula zdaj drugačna in da – kot sta mogoče zvesta bralca opazila – chef tukaj ne objavlja več s čisto takim tempom, kot bi si sam (pa samovšečnostno upam da tudi bralstvo) želel … je že tako, da kar precejšnjo mero pisanju o hrani namenjega časa in ustvarjalne energije pobere tedensko dopisovanje v mladinin konzum in mesečno v dolce vito (ki ste je deležni tudi tukaj), a se kljub temu trudim, da tudi na domicilni lokaciji ni  dolgcajt … in ko sem reminiscintno pregledoval letošnjo bero za izbor gastro topov (spisek lanskih je na voljo tukaj), se je izkazalo, da smo ga tudi letos kar fino bongali in da je kar nekaj materiala iz katerega lahko z veliko žlico zajamemo in precedimo najboljšo robo in tako pod črto minevajočega leta dobimo in zapišemo moj osebni top-sažetak:

top jed v restavraciji: lazanja s krvavico & kislo repo v smrekarjevem hramu

top recept iz kruha in vina: uha – bistra ruska ribja juha

top vino/napitek: sivi pinot 2005 acija urbajsa na večerji v restavraciji pavus

top gastro doživljaj: kakorkoli obračam ostaja fakt, da je bilo najbolj šokantno/fascinantno pri gianniju v stari gorici

top food-related: izid gargantuoznega top-notch projekta the modernist cuisine

lepo in okusno leto je bilo! … spomni se še ti svojih hajlajtov in jih deli s kruhovinskim  občestvom tu spodaj! (če imaš seveda sploh kaj časa med pripravami za zlatega silvota 2012 :-)) …

zlati silvo 2012 – call for entries

cenjeni bralno-jedilno-pivski publikum!

daje se na znanje, da smo vsem finančno-kapitalističnim zarotniškim pizdarijam navkljub in  poznavanju metod (vsaj kuharske, če že pridelovalne) samooskrbe zahvaljujoč nekako prigurali do zaključka koledarske sezone MMXI … marsikdo se je spraševal, če bo zlati silvo zmogel tudi letos sestaviti dovolj elementov pozitivne energije za napraskavanje nagradnega fonda in se ponovno predstaviti v sijoči bling-bling podobi najjače silvestrovalno-novoletne nagadne igre v slovenskem bložnem prostoru (pa, naravno, i šire!) … no, odgovor ni na dlani, ampak je priobčen že v prejšnjem zapisu, zdaj pa je tudi tukaj in to čisto uradno:

z besedami pa se razpis letošnjih pravil in nagradnega silvinjo sklada bere takole:

1. kruhinvino.com razpisuje nagradni natečaj zlati silvo 2012

2. natečaj je nediskriminatoren; sodelujejo lahko vse rastline, živali, ljudje, predmeti in objekti (tudi trenirkarji, samske & neporočene ženske z otroci (pa magari bili spočeti z umetno oploditvijo), samski ali vezani ispospolno usmerjeni osebki, vseh 90 novoizvoljenih poslancev, ustavni sodniki, ustvarjalci (vključno z voditeljem!) oddaje pogledi slovenije in celo navijači, nogmetaši (in trener!) madridskega reala) ki bodo do petka, 6. januarja 2012, do 24.00 (cet) na elektronski naslov napo@kruhinvino.com poslali fotografijo in recept silvestrske jedi

3. tričlanska žirija natečaja kruh & vino (chefica & chef + do objave rezultatov anonimni ocenjevalec z izpričanim teoretičnim in praktičnim poznavanjem silvestrske prehranske tematike) bo izmed vseh prispelih fotk & receptov izbrala zmagovalca in mu ekspresno podelila svež mali gospodinjski aparat

4. zmagovalec bo dobil tudi častni naziv zlati silvo 2012, minljivi pokal v obliki flaše vina po izboru razpisovalca natečaja, in – če bo to želel – posebni zapis z intervjujem na kruhinvino.com

5. vse prispele fotke & recepti bodo objavljeni na kruhinvino.com, skupaj z imenom ali vzdevkom avtorja (vkolikor ne bo želel ostati anonimen)

6. kriteriji za izbor niso merljivi, vsekakor pa bodo subjektivni, pošteni, samostojni, neodvisni, suvereni in uravnoteženi, zato so vse odločitve končne in brezprizivne

7. natečaj se izvede ne glede na vse shujševalne kure, purane in prasce, ki začnejo veljati po novem letu

če te zanima, kako izgledajo prijave, si seveda vabljen, da počekiraš zaključna poročila z vsemi prijavami in objavami rezultatov iz let 2008, 2009, 2010 in MMXI … klikaj, kuhaj, fotkaj, jej, piši, pošlji, zmagaj! … ajt sa srečom!

domača re-kreacija (m. bottura)

evo, prihajata dva resna prehransko praznična časova – prvi ta pobožno družinski, ta drugi pa dekadentno bakanalijski … napotnik je za decembrsko izdajo dolčevite izbral šefketa, ki špona v obe kategoriji: ker je njegovi birtiji ime frančiškanska oštarija je seveda pravšnji za božično cingljanje in ker je eden njegovih najbolj prepoznavnih receptov gosjejetrna imitacija sladoleda magnum še kako sodi v novoletni čas (bajdvej: že veš s čim boš letos tekmoval za zlatega silvota?) … massimo bottura is the name! … izvoli, beri:  

Frančiškan. Massimo Bottura, modenski chef z dvema veličastnima botroma.

Kaj je prva stvar, ki pride na misel osrednjeslovenskemu mestnemu oštirju, ko požene svoje možganske celice v smer meditacije o ponudbi oštarije, ki jo kani kmalu odpreti? Je to kranjska klobasa, hrenova omaka, jota, ocvirkovca, pražen krompir? Bolj ne, kot ja – ljubljanske srajce po tovrstne jedi romajo na kmečke turizme. Je to quiche, court-bouillon, morski list na način menuire ali tournedo Rossini? Sploh ne, francoska kuhinja je vendar tako zapletena in draga. Je to fish and chips, hamburger, pastirska pita, pečen puran? Kje pa, Angleži in Američani pač jedo najbolj zanič košto od vseh na svetu in nobenega razloga ni, da bi Slovence, ki smo tako razgledani v svetovni kuhariji in vemo, kaj je dobro (sarkazem na off), izpostavljali takim škodljivim vplivom. Je to škampji curry, suši, zelenjavna tempura, jagnječji tajine? Lepo vas prosim, le komu se da v tem kotu sveta brskati za eksotičnimi sestavinami?! Kaj pa tapasi, paelje, pinchosi? Brez veze, Špance raje gledamo igrat nogomet. In kaj ostane? Jasno: špageti, ravioli, tortelini, pice, rižote. Italijansko je pa ja tako fajn kuhat in jest: preprosto skombiniraš nekaj tipičnih sestavin – paradižnik, olive, baziliko, parmezan – pa si! No, na kar velika večina bodočih italo-slovenskih birtov pozabi (ali pa raje v svrho enostavnejšega biznisiranja spregleda), pa je, da esenca italijanske kuharije ni samo v njeni preprostosti, ampak predvsem v dobrih (ali še hočete okusnih, svežih, sezonskih) sestavinah in natančni pripravi.

Seveda pa ni tako samo pri nas. Italijanska oštarija se kot dobra poslovna priložnost prikazuje številnim gostincem po vsem svetu. Spaghetterie, trattorie, osterie in ristoranti se odpirajo po vsem svetu in prepričani ste lahko, da Italija niti pod razno, pa če ta moment poleg bunga-bunga ukinejo še vse ostale partije, ne zmore sproducirati niti tretjine vse kvazi italijanske robe, ki jo tovrstni obrati po vsem svetu potrebujejo. Zato se paradajzi, olivno olje, mozzarele, parmezani, pršuti, salame itd. proizvajajo marsikje drugje. Njihova edina stična točka z Italijo pa je ikonografija na embalaži, z zeleno-belo-rdečo zastavo na čelu. Naši zahodni sosedje so pri tovrstnem prepakiravanju zelo izvirni ter lobistično (in kriminalno) dovolj močni, da iz falsificiranja apeninskih produktov vlečejo nemajhne profite. Verjetno si že slišal za lansko hudo afero, ko se je izkazalo da so Montalcinski mojstri v flaše, polepljene z etiketo Brunello di Montalcino, nalivali še marsikaj drugega, ni pa čisto nujno, da veš tudi to, da je – čisto uradno in po vseh EU predpisih – za to, da se neko olivno olje označi kot italijansko, dovolj, da ga je v mešanici tako rekoč par kapljic. In da je ugledni The New Yorker leta 2007 objavil članek, v katerem dokazuje, da komajda 40% v ZDA uvoženega ekstra deviškega olivnega olja ustreza zahtevanim merilom za tovrstno poimenovanje, da o tem, koliko paradajzastih piksen neupravičeno nosi nalepko San Marzano, sploh ne izgubljamo besed.

In na tej poti vsepovsodskega italijanstva pridemo tudi v Modeno. Tudi ta nam ponuja zanimivo zgodbo, kar štorija o balzamičnem kisu seveda je. Pa se zdaj niti ne bomo spuščali v to, da balzamični kis ni oni obarvan in pocukran jesih, ki ga najdeš v slehernem supermarketu in nosi nalepko “aceto balsamico di Modena” in je samo še ena v vrsti profiterskih štorij. The real thing se imenuje “aceto balsamico tradizionale” in njegova proizvodnja traja najmanj dvanajst let, pri katerih se pokuhan, fermentiran in skisan vinski mošt sort trebbiano in lambrusco počasi, iz večjega v manjšega, seli po nizu sedmih lesenih sodčkov, dokler v predzadnji fazi ne pristane v najmanjšem, ki ni večji od 25 litrov. Zadnja faza je seveda steklenička, ki praviloma nosi trimestno evrsko številko. In ni naprodaj v vsakem supermarketu.

No, in nekaj kapljic tega eliksirčka je v središču jedi, ki jo tokrat re-kreiramo po navodilih Massima Botture. Ta je v zadnjem času v središču pozornosti italijanske visokokulinarične scene, saj je njegova v središče Modene (ta pa je na nek način tudi v geografskem središču Italije) postavljena restavracija Osteria Francescana postala sedma italijanska restavracija s tremi Michelinovimi zvezdicami, obenem pa je s četrtim mestom suvereno in daleč najbolje pozicionirana laška birtija na San Pellegrinovi lojtri globalnih 50. In to klub temu (ali pa prav zato? – Pellegrinovci imajo pač jasno izraženo tenzijo po nagrajevanju eksperimentatorskih kuharjev), da ne gre ravno za tipično italijansko restavracijo. Massimo Bottura pač ni tipičen italijanski chef. Do leta 1986 je izgledalo, da bo življenje preživel v družinski firmi, kot veletrgovec z naftnimi derivati. A je sledil svoji strasti in kupil staro krčmo v Campazzu in se jel hitro učiti kuharskih mojstrarij. Je bil očitno kar naraven talent, saj se je glas o njem kaj hotro širil in že leta 1992 ga je Alain Ducasse za par mesecev povabil v svojo monaško restavracijo Louis XV. Po izobraževalnem postanku v New Yorku je v svoji Modeni leta 1995 odprl Ostario Francescano in v njej jel prakticirati bolj kreativno kuharijo. Leta 2000 je v njegovo oštarijo prišel še drugi velikan, Ferran Adria in ga, podobno kot pred leti Ducasse, povabil k sebi v El Bulli. Zdi se, da sta na njegov kuharski slog vplivala oba: Ducasse s svojo klasično disciplino, Adria pa z odbito kreativnostjo in igrivo tehnologijo. Poleg tega pa je Massimo tudi Italijan, se pravi, da sta mu rodna gruda in njene kulinarične posebnosti vendarle čez vse, kar dokazujeta tudi prvi njegovi knjigi, Aceto balsamico iz leta 2005 in Parmiggiano Reggiano iz leta 2006.

Od druge Michelinove zvezdice naprej je Bottura reden gost raznih kulinaričnih konvencij, kjer simpatično in suvereno prezentira svoje smislice-domislice, ena od njih je tudi danes priobčeni gosjejetrni Magnum z balzamično sredico, gospoda Botturo pa boste – tako obljublja urednik – na tem mestu kmalu podrobneje spoznali.

Massimo Bottura pravi, da ta jed na skupni krožnik prinaša tri sestavine iz treh zelo različnih koncev Italije: lešnike iz Piemonta, mandlje iz Sicilije in tradicionalni balzamični kis iz Modene – ta je, kot že rečeno v središču. A vse skupaj se začne s 400 grami gosjih jeter: ta najprej tri ure namakaj v na 30 stopinj segretem mleku. Medtem v tri decilitre piva deni palčko cimetove skorje in tri klinčke, zavri in zreduciraj na polovico, nato pa pobro ohladi. Jetra osuši in jim previdno in precizno odstrani žile (potrudi se, drugače bo ta grenka pela), nato jih deni v skodelo, prelij z reduciranim pivom in mariniraj sedem ur. Dobro jih odcedi in jih nato dobro stlači v pravokoten model, dobro pokrij in jih 35 minut segrevaj v vodni kopeli, segreti na 60 stopinj. Terino dobro ohladi – najbolje da je v hladilniku dva dni, se pravi, da boš imel dovolj časa za pripravo oreškaste skorje: zavri deci vode, limonino lupinico, 100 gramov sladkorja in pol vanilijeve palčke. Lupinico in vanilijo odstrani in v sirupu kakšno minuto kuhaj 300 gramov sesekljanih lešnikov in mandljev. Odcedi, potresi s solnim cvetom, stresi na peki papir in postavi v na 200 stopinj segreto pečico, da hrustljavo karamelizirajo. Terino z mrzlim nožem razreži na enako velike pravokotnike in v vsako vtakni sladoledno palčko. Na sredi pravokotnika izdolbi luknjico in vanjo nalij par kapljic tradiconalnega balzamičnega kisa (če nimaš, sfejkaj: zreduciraj štacinski balzamični kis do precej resne gostote) in luknjo zazidaj in zgladi z izdolbeno maso iz terine. Vsak kvaderček povaljaj v lešnikih in goste povabi na Botturrov magnum. Dober tek in srečno novo!