284,2 MB

Posted on by
14

tako velik je en pdf fajl, ki se je danes zgodaj popoldne znašel na ftp strežniku neke tiskarne … ime fajla je “kuhinja za prave moške” … tako bo namreč tudi ime knjigi, ki bo čez dober mesec začela delati gužvo na policah slovenskih knjigarn … če ti povem še nekaj drugih številk, da boš malo vedel za kaj gre: bukla bo imela 240 strani, na katerih bo priobčenih (a veš, da ne vem čisto natačno) okrog 140 receptov, od teh jih bo nekaj čez 50 opremljenih s celostranskimi fotkami … notranji prelom izgleda takole:

tista plava barva ni plava po celi knjigi, ampak se spreminja gleda na razdelek knjige, v katerem se nahajaš … razdelkov je devet, vsakega pa odpre besedo-slična predstavitev enega pravega dedca, ki se po muški (se reče strastno in na polno) ukvarja s kakšno prehransko pridelovalsko/predelovalsko rečjo … z nami bodo pek, ribogojec, nabiralničar, kmetovalec, sirar, mesar, gostilničar, vinar (in njegov gostinsko-pršutarski brat) ter piškotar … vsi so pravi dedci, tako kot andraž, tomo, nina, mitja, blaž, tina, matjaž in mirjam, ki so se – nekateri prej, drugi pa predvsem v zadnjih dneh – še posebej intenzivno ukvarjali s tem, da bi bila knjiga kot se šika … in tudi bo, no doubt!

autogrill

Posted on by
1

ko človek osedla svoje bencinske konje in rajta, kam bi jih bil usmeril za tokratno rajžo, se velikokrat primeri, da jih raje kakor na vzhod, sever ali jug, spodbode v zahodno smer … pa ne zato, ker bi okrog padeval od padanskih severnoligašev ali ker bi se na vse mile viže želel spuščati v dirkanje z naloženimi tovornjaki na špuri benetke-milano (ali, ne daj bože na krivinah bob steze bolonja-firence), ampak predvsem zato, ker ve da bo, ko bo zakrulil, želodec lahko potolažil z decentnim hitrim prigrizkom … pogrilani panini v autogrillih, postavljenih ob taljanskih pumpah, so – to boš kar priznal, ane? – “as good as it gets” avtocestne snackarije … če si ob grizljanju hrustljavega rezultata dolgotrajnega procesa izbiranja sendviča nanudiš še sveže zmašinane pomaranče in prendaš en močno pražen taljanski (obvezno kratek, z brez mleka in s pol vrečkice cukra) kafe, si dober za nadaljnih nekaj sto kilometrov …

no, pri tistem procesu odločanja kterga bi, se vaš vdani pišoči največkrat ustavi pri snedviču, ki se mu reče rustichella … to je oni tanek, polkožen kruhle, napolnjen bodisi s pršutom z druščino bodisi s frišno česnasto-sirasto špinačo … point skratka ni v polnilu, ampak v ploščatem polkrožnem kruhletu, ki izgleda nekako takole:

prav imaš, tale ni pofotkan v avtogrillu, ampak na domačem pultu … jep, dragi bralec, chef se je domogel recepture, kako si avtogrilasti prigrizek pripraviti kar doma! … zasluge ima, kot je skoraj že navada pri odkrivanju italijanskih kuharskih misterij, revija la cucina italiana, ki je v julijski številki nahecala gospo lorenzo cangini, naj naredi to, kar dela že celo življenje – zamesi in speče piadine … in lorenzi sem sledil še jaz, takole gre:

  • pol kile moke
  • 220 gramov mleka
  • deset dek masti
  • dva zavitka suhega kvasa
  • žlička soli

si zastrigel z očmi ob omembi masti? … jaz tudi, ampak na srečo sem imel v hladilniku še eno teglo renderirane kurje masti, tako da je šlo prfektli (lorenza diče, da lahko mesiš tudi s pol kile moke, četrt litra vode in 50 ml olja – nisem še probal) … moko v skledo, pa v njej naredi jamico, pa vanjo nastrgaj mast, pa potresi s kvasom in soljo, nato pa dolivaj mlačno mleko in zamesi mehko, ampak nelepljivo testo … narolaj ga v kuglo, pokrij skledo z vlažnim prtičkom in pusti vzhajati eno uro …

po uri testo premesi, naredi valj in ga nareži na šest enako težkih kosov … vsak kos razvaljaj v disk, ki naj bo debel 3 ali 4 milimetre – valjaj na pultu brez moke, da se ti ta kasneje ne bo kurila na ponvi! …

ponev razhajcaj na srednjem ognju in ko je že kar fino vroča, nanjo položi prvi disk, ga prešpikaj z vilico in peci štiri do pet minut, pri čemer disk parkat obrni …

ko končaš, speci naslednjega, prvega pa pripravi za uporabo: prereži ga na polovičke ali četrtinke, ki jih ohlajaj v pokončnem položaju – tako, da ne ležijo plosko na podlagi … ko so rahlo ohlajeni, jih previdno razpri in nabaši z željeno filo – tu zgoraj so popečeni melancani z majonezo in sirom …

čisto ohlajeni piadini ratajo krhki, zato jih ne moreš več razpreti … nič ne de, sendviče naredi tako, da pršut in/ali ostalo robo stisneš med dve nerazprti polovički ali četrtinki … ali pa jih uporabi kot temeljac, na katerega mažeš kremast avokado (ali kakšen drug namaz):

na, pa si prišparal za bencin in cestnino do prvega avtogrilla … pa še rustikelca je boljša in zdravejša, ker je artigianale … dodaten praktičen namig, če češ met tele sendvičke za fruštik: kose testa individualno zamrzni … zvečer jih vzemi ven, zjutraj pa jih samo še razvaljaj in speci … fresco!

soundtrack ni tipično taljanski, je pa zato tipično (in klasično!!!) avtocestni: kraftwerk – autobahn

razširjamo obzorja

Posted on by
4

a si svoji deci (ali pa samemu sebi) že prebral vdv-ja, velikega dobrodušnega velikana od velikega dobrodušnega mojstra štorij roalda dahla? … no, če še nisi, le daj, drugače boš prikrajšan za marsikatero jezikovno vragolijo pa še nikoli ne boš vedel, kdo so špehohlast, kostohrust in ostali požrešneži (in zakaj najraje jejo škote in sirijce, ne marajo pa švicarjev), predvsem pa nikoli ne boš vedel, kdo je zofka … no, okej, to ti bom pa zdaj jaz povedal, ampak obljubi, da boš vdv-ja vseeno prebral, okej?! … no, zofka zdaj ni več punčka, ampak je odrasla, fejst baba … ime ji je sophie in se valjda piše dahl, ker je od roalda vnukinja (in je pred kratkim ostala sirota tudi po babici, patricii neal) … najbolj so jo po zobeh vlačili zaradi tele fotke (via steven meisel) za parfum opium od ivota svetega lovrenca:

hja, na tale plakat so angleški dušebrižniki v šusu spisali več kot 70o pritožb, tako da so ga potem tudi brž umaknili … ampak, lej si ga čudo,  deset let kasneje v neki obskurni mitelevropsko/balkanski državici še vedno najde pot na kakšen visokotiražen blog, hehe … no, miss dahl je slovela tudi po tem, da na svojem manekenskem okostju brez sekirancije nosi kakšno kilo preveč, je pa tudi res, da se je v zadnjih letih nakulirala, začela pisati kolumne (in obsežnejša literarna dela) in navkljub resnemu kulinaričnemu udejstvovanju (knjiga + teve serialka) omejila kilogramje (kar tu pišočemu nekako ne uspeva, hehe) … rozkasta knjiga gospodične dahlove (konceptualno lepo razdeljena na po sedem zajtrkov, kosil in večerij za vsak letni čas) je že v hiši in chefica je v njej vrgla oko na kari … v azijatskih kuharijah se v chefovini skorajda ne udejstvujemo, akoprav radi sušnemo k mami na wolfovo, zbrano poslušamo (in beremo) poročila popotnikov o izjemni & poceni košti na tajskem in smo tudi že zadovoljno posedeli v shambali in manj zadovoljno v dabudi … ampak, hej, en tak bejbkast kari bi pa človek kar snedel, še posebej, če otrok ni v hiši in se lahko kuha ljuto … mrs. napotnik se je kar držala navodil miss dahlove, ki jih lahko najdeš tukaj, le da je kmalu zgruntala, da hočeva več kokosovega mleka in je količino podvojila (pametna!) … prvi horizont je bil tako uspešno razširjen … razširanje drugega je pripevala zadnja vrstica recepta za curry, ki pravi, da naj cvetačo za zraven kuhamo z nekaj lističi mete – super ideja za nadgradnjo običajnega (rahlo dosadnega, ane) okusa cvetače … za tretji horizont pa je v akcijo stopil chef, ki je že dolgo gruntal, da bi bilo enkrat dobro v nulo skuhat basmati riž … in sem sledil izčrpnim navodilom indijske prišepetovalke, ki se skrajšano berejo takole: trikrat oprano skodelico riža pol ure namakaj v skodelici in pol vode … zavri dve skodelici vode, ju posoli in prilij malo olja, nato pa vanjo stresi riž … ko voda zavre, zmanjšaj ogenj, da riž komajda vre, pokrij z dobro prilegajočim se pokrovom in pripali štoparico … po enajstih minutah ugasni ogenj in pusti riž pokrit še deset minut … prfektn je bil, res! … v sliki je vse skupaj izgledalo takole:

tisti rizling iz pfalza pa ni razširjal obzorij, saj že dolgo vemo, da kreftni rizlingi lepo sedejo k azijski košti … ponovimo še kdaj, z varicaijami se ve … chefica napoveduje šrimp kari, jaz pa grozim z ovčjim … ampak vsekakor pa “no pok ed ol!!!” (slušaj link obavezno!)

sezona kk

Posted on by
2

ne, ni sezona katarine kresal, čeprav jo zadnje dni spet vlačijo po zobeh zaradi njenega dedca … niti ni sezona košarkarskih klubov, vsaj v ljubljani ne, saj inštituciji v kateri ne morejo odigrat niti dva na dva basketa težko rečeš košarkarski klub … kaj torej še ostane? … jasno, sezona kislih kumaric! … ne vem ali se je to poimenovanje za pisanje novinarskih nebuloz uveljavilo, ker časovno sovpada z vlaganjem kumar v tegle, ali pa zato, ker pač ko nimaš kaj drugega jesti/pisati, načneš kar pač imaš, torej ne preveč ugledne in privlačne ozimniške zaloge … no, vsekakor menim, da se vloženim kumaricam dela krivica, ko se jih vehementno tišči v slabšalni kontekst novinarske nebulozniške brozge … mislim, hej, vidi tale before & after:

mislim, pa že rajši porabim dve uri za vlaganje kumaric, kot pa za brskanje po kakšnem plonkarskem slovenskem spletnem portalu, da ne govorim, da rajši na tešče snem celo teglo fabrških kislih kumaric, kot pa da v osrednji informativni tv oddaji gledam vajeniške prispevke o ljubljanskem tivoliju … pri čemer gre poudarek v prejšnji misli na fabrške kumarice, domače so pa itak tops … pri vlaganju kumaric nisem čisti začetnik, saj sva jih sredi osemdesetih z materjo na veliko tlačila v tegle, čeprav je resnici na ljubo treba povedati, da se z najinim top scoreom (48) nisva niti p od približala dosežku trenklnove barbe iz žlabra, ki  jih je menda neko poletje narihtala 267 glažev … moj prvi rezultat v samostojnem vlagateljstvu je torej količinsko gledano precej beden in ne dvomim, da bo kakšna vlagateljska gospodinja ob številki 7 velikih in 8 malih tegel samo zaničevalno prhnila … ampak, drage gospe, naj v zagovor povem, da gre za same drobne, majhne, delikatesne plodove, ki bi jih – ako bi na tegle nalimal listek z besedo cornichons – vsak francoski birt z veseljem postregel ob hrustljavem kruhu in krepki rustikalni terini … jaz jih bom tudi … pa v krompirjevo solato bodo šli, pa v hamburger, pa v kakšen po-pijanski golaž tudi … če so dobre, še ne vem, ker jih je dobro vsaj kakšna dva meseca pustiti pri miru, ampak po prvem testnem krogu pred počitnicami je bilo potrebnih le nekaj kozmetičnih popravkov (manj koprca, več gorčičnih semen), tako da si bom osnovni koncept vlaganja vseeno drznil spisati … dokončno potrditev spodaj zapisanega pa pričakuj v začetku oktobra: Nadaljujte z branjem→

kors-kemp riport

Posted on by
4
  1. kljub temu, da je bila zgrajena v jugi in to celo v letu, ko so se v jugi rojevale same hudo dobre stvari (vključujoč mene) je trajekt sardinia regina še kar bedna ladja: otroško igrišče je mini pajzlček, klopce in sedeži so ofucani, restavracijo praktično zaprejo, še preden izplujejo in nimajo dostopa do interneta sploh – ampak!!! – na njej poleg dveh ostalih vrst piva prodajajo tudi grolsch, kar je bilo v nedeljo, 11. julija 2010 nadvse pomembno, takorekoč odločilno za zmago španije na svetovnem prvenstvu (saj veš, zakaj, ane?!) … naj se ve, koliko sem investiral v naslov svetovnih prvakov: 6,20 evrjev, prasci odiralski mornarski!
  2. kamp golfo di sogno ponuja v nevetrvnih julijskih dnevih zelo pester nabor prehrane za lačne in žejne komarke … prešvican overweight šotor postavljajoč slovenec je bil nekega večera zelo priljubljen (govorim iz izkušenj!) … glede na prižgane citronelaste sveče so komarke jedle tudi naduvane francoze, glasne italijane, luzerske holandce in zariple nemce … avstrijcev letos ni bilo …
  3. plaža v taistem kampističnem obratu je vsako popoldne dobila alternativno ime: blumenthalov zaliv … voda v njem je bila od razpaljenega julijskega sonca namreč ravno prav vroča za dolgotrajno in počasno kuhanje … dejansko bi v njej lahko sous-vide skuhal kakšnega mrjasca ali vsaj jagenjčjka …
  4. v svrho počastitve prve espanjolske svetovnoprvaške titule sploh, je bilo nujno pripraviti nekaj španskega … paeljo! … mar paelja na kampistični gorilnik gre? … gre, gre, čekidawt:


    paelja je pod pokrovom, v zaključni fazi, se pravi po tem, ko sem popekel dve bedri, par kobasic in ligenjčkov, dodal riž, malo zelenjadi, žafrana in pimentona … če vrpašate chefico, je bil to zmagovalni diš letošnjega kampiranja … če vprašate mene, je tisto vino zraven najslabše vino letošnjega kampiranja (kako zanič bi bilo šele brez onega če gevare na etiketi!) …

  5. na listi novopridobljenih praktičnih kempistično-kuharskih znanj je tudi kovaška modrost: če kupiš celega kovača, bo – pa naj se ti v ribarnici zdi še tako luštkano micen – zagotovo prevelik za tvojo univarzalno ponev … rešitev: odreži mu glavo ter najprej na srednjem ognju speci telo, ga razstavi na porcijice in postrezi … med mlaskanjem pa speci še glavo in v njej svoj posladek, kovečeve ličnice … njami!
  6. figatellu, tradicionalna korziška sušena jetrna salama se še boljše kot zgolj narezana je pripravljene na tale, iz ene razglednice preplonkan način:

    spodaj solata, nad njo rezine paradajza, dad njimi rezine mladega slanega ovčjega sira, nad njimi hrustljavo popečeni kvadrčki polente, ob njih popečeni kosi figatelluta, povrh vsega pa sušena makijska dišavna mešanica
  7. ghjacci (sladoledi) na ovinku v centru porti vechjota so vredni vsakega centa, ki ti ga zanje zaračunajo, še posebej za ultra osvežilsko mandarino s šampanjcem
  8. peki, mesarji in pri/predelovalci na nedeljski portovekijski pijaci so še vedno tops!
  9. na pivovski fronti je torra še vedno boljša od colombe … je pa res, da lahko colombo kupiš tudi v slovenskem leclercu, torre pa ne …
  10. sončno-zahodna scenografija za poslednjo večerjo je sicer manj spektakularna kot lani, ampak je:


    je pa zato bilo bolj spektakularno dogajanje po zaključku fotosešna … pica na sliki namreč ni bila pokonzumirana – še preden sem utegnil iz nahrbtnika vzeti pirček jo je sunek vetra zadegal v mivko … takoj, ko se je to zgodilo, sem si rekel: kmet! … kar je ponovil še kelnar, ko mi je izročil nadomestno: paysan! … če ne bi vedel, da se tako imenuje tale pica, bi si mislil, da ima prav, hehe …

praznovanje s tvistom

Posted on by
14

domnevam, da si tam nekje konec junija rahlo friknil, češ “a ni že čas za kruhovinsko

VELIKO
TRADICONALNO
PRAZNOVALNO
NAGRADNO
IGRO

, letos je namreč res ne bi rad zamudil!” no, le brez sekirancije – kruh in vino sta še vedno tukaj in še vedno vesta, da praznujeta rojstni dan, letos že četrtega … zato tudi letos od obiskovalstva pobirata stisk roke, trepljaj po ramenu in kakšno vzpodbudno besedo ob tej častitljivi starosti … vsaka tovrstna gesta, ki bo v komentarjih tu spodaj zabeležena do 25. julija 2010 do polnoči, bo štela kot srečka v žrebanju … nagrada je letos obrnjena na glavo: kruh in vino namreč menita, da je po štirih letih globinskega vpogleda u našu domaču kuinju napočil payback time: chef in chefica se kaniva povabiti na večerjo k izžrebanemu nagrajencu in uživati v njegovem gostoljubju … kruh & vino bova seveda prinesla s seboj, takisto dobro voljo, fotoaparat, svinčnik in beležnico, da žalujoči neizžrebanci ne bodo ostali brez poročila o dogodku … naj ob koncu samo pridodam, da sva hvaležna in nezahtevna gosta, in da sem ob tej (in samo ob tej) priliki ekskluzivno voljan jesti tudi surovo korenje … no, če to ni ponudba, ki se ji ne moreš upreti, hehe … daj, prijatelj, pofočkaj se!

p.s. to priložnost izkoriščam tudi za ponovnen poziv lanskemu nagrajencu, da se javi in pove, kdaj približno lahko začnemo loviti tiste lobsterje, hehe …