koko, vn!

tako nekako si predstavljam, da je gospa dani dejala enemu od svojih petelinčkov, ko ga je bila morala izvabiti iz toplega kurnika na poslednjo pot … in tako sem mu rekel tudi jaz, ko sem videl kakšen fleten kos od ptičurine je bil: iz tebe bom nakuhal najboljšo možno reč, kokovn! … dani namreč perjad rihta ša po tastarem, kar pomeni, da je v zarodu malih piličev, ki jih ima, toliko in toliko dedcev, ki ne nesejo jajc, ampak rastejo v petelinčke … in dani jih ne pocompa vseh piščansko mladih in grintavih, ampak pusti, da brkljajo tam po dvorišču in kikirikajo in živjo fletno petelinje življenje, dokler ne zrastejo v orng žvali, take, ki se jim tehtnica zvrti tja proti štirim kilam … petelin je precej drugačen tič kot piščanec – ima veliko daljše in bolj mišičaste noge in veliko tanjši in nanapihnjen prsni del, pa daljši vrat, da ne govorim o tem, da je precej bolj voluminozen, ane … no, in tisto celoletno brskanje po dvorišču in preganjanje kur se mora nekje poznati … in dobra novica je, da se pozna na okusu, kajti ko enkrat na mizo dobiš talar s ta pravim kokovanom (coq au vin za fine frankofile) te ne bo nikoli več nihče prepričal, da lahko ekvivalentno okusno jed pripraviš s piščancem … ne gre to tako, bejbi, petelin je pač petelin:

batak pere petlića - svaka mu čast!

ker sem gospe dani obljubil, da bom s petlićem delal lepo, sem se ga potem res lotil propisno in iz njega izvlekel maksimum … klasična kolinska špura je šla tako, da sem najprej potrimal vso štrlečo maščobo in jo z malo vode počasi stalil ter precedil … na tej kurji (ok, petelinji) masti sem potem popekel malo čebule in prav na hitro še jetrca, ki sem jih pomalical s popečenim kruhom, pridobljeno energijo pa sem porabil za razkosavanje: noge preč, pa prsni file od kosti in razdeliti v razmerju 2/3:1/3, pri čemer se tiste ene tretjine drži še krilo … hrbet in vrat in kremplje in preostanek iznutric sem dal v pisker skupaj z nakockano jušno zelenjavo, lovorim listom in poprom ter prav počasi skuhal veliko kiblo juhe/fonda … v juho sem del še iz hrbta obrano meso, preostanek pa je čakal na uprizoritev spektaktla intenzivnih dekadentnih okusov, ki smo ga na oder postavili v sledeči maniri: Nadaljujte z branjem

nu kuks on d blogz!

pred dobrim letom in pol je slovenski kuharski blogosferi kazalo kar dobro … radi smo se slinili ob češpovonjokastih zapisih, prebirali štorije iz kuhinje in čakali na dnevni blackov eksperiment, šik dizajner si je kuhal bolj pogosto kot zdaj, kar velja tudi za musota in njegove kotle … no, zadnje cajte se zdi, da kaj kuhamo samo vale, kruh in vino tako da imamo do kvalitetne slovenske kuharske blogarije približno tak odnos kot pika nogavička do njuhanca: hrepeneč po njem na samotnem otoku … no, na srečo so tu znaki, ki namigujejo, da bo zgornji stavek kmalu zapisan v pretekliku … v zadnjem cajtu sem namreč nabasal na dve delkini, ki ga fino biskata v kuhinji … prva je papasinka, ki je kontestala tudi v zlatem silvotu in ga verbalno in kuhalno kreftno užiga na svojem blogu babo jedu! … druga je huferka, ki dela take sladke biksarije (čevelj na torti pa take fore!), da se ti čeljust povesi … obiščite ju, se splača … dekleti, vedve pa pridno kuhajta in škrebljajta, na kuharsko bloške dedce (z izjemo tu pišočega :-)) se itak ne gre zanašat …

nouvelle cuisine

saj ne, da bi chef kanil radikalno spreminjati kuharsko filozofijo, metode in nafintavanje, pa vendar vam z veseljem pokažem novo kašeljsko kuhno … do pred kakšnega meseca smo surovine mrcvarili v približno trideset let stari kuhinji ajdovščinske lipe:

verjetno je – kljub nerodno blizu visoke omare postavljenemu štedilniku – še ne bi menjali, če nas raufenkeler ne bi novembra prestrašil, da gre odzračevalni ror od nape v isto cev kot izpuh iz trideset let stare junkers-tiki plinske peči in da nas bo monoksid prejkoslej vse ugonobil … ježeš! živeti je pa res prelepo, da bi se bili dali fentati enmu raufenku, ane?! … pa smo se odločili zamenjati peč … in izkazalo se je, da je z menjavo peči pogojena tudi menjava kuhinjskega pohištva … a zamenjamo? … zamenjamo, kva da ne? … med menjavo se je sicer izkazalo, da se je dimnjačar uštel, saj je napa pihala v čisto poseben ror in da poseg niti ni bil nujen, ma smo vseeno jako zadovoljni … madamzemesje, klele je:

vidiš, da smo pridobili nekaj placa med šporetom in omaro, v kateri je zaprta peč, pa da smo za pult žrtvovali nekaj hrastovega lesa ino da je keramična stenska oprema malo manj rdeča … poleg tega smo pečico prestavili vis-a-vis in malo navzgor, kaj drugega pa nismo cimprali, ker dejansko na 3 x 2 metrih nimaš kaj veliko za čarat … ko boste naslednjič prišli na obisk v chefovino, vas bo pričakal prizor podoben temule:

no, če ne boš pohitel, snega v ozadju ne bo več, ampak važno je, da delajo pečica, šporet in hladilnik … in da med njimi operirata chefica in chef …

ps.: najbolj smo pa navdušeni nad ogromnimi spodnjimi predali in tetrisnimi pregradami, ki omogočajo red in disciplino v njih!

šrimptejl

včasih človeku prav paše izvlečt na plano kakšno zadevo iz sedemdesetih … oni dan, ko se je familija potikala med iskrinimi dizajnerskimi artefakti na super razstavi v fužinskem gradu, se mi je kar oko rosilo, najprej pri telefonih, nato pri grafoskopih, še posebej intenzivno pa pri kombo-gajbah z imeni slovenskih turističnih destinacij, ki so pod s fedrom podprto zgornjo stranico skrivale stružnico (tistemu sivemu vrtečemu se plastičnemu krogcu s pripadojočo šivanko bi pač težko rekel gramofon), pod njo pa ogromno skalo na kateri so bila napisana imena mest, katerih radijske postaje naj bi bila ta gajba zmožna ujeti … da nekje na svetu obstaja mesto hilversum se je mali napotnik namreč naučil prav iz skale gajbe po imenu portorož ukv … no, pa radijskih valov iz hilversuma nisem v resnici nikoli ujel (a jih kdo je?), sem pa zato na stružnico rad polagal singlce boney m in bay city rollersov … no, in tja nekam v sedemdeseta, se mi zdi, bi lahko postavil tudi teresasto hotelsko jed, ki je sicer poimenovana z napitniškim imenom:  koktejl z rakci … v osnovi gre za kuhane repke kozic, ki svoje predposlednje plavanje izvajajo v mešanici kečapa in majoneze … reč je seveda lahko industrijsko plastična in zanič, ampak če ji vdihnemo eno novomilenijsko pomlajevalno terapijo, dobimo čisto spodobno hladno uverturo v kakšen morski večer:

seveda boš moral v svrho intenziviranja okusov za tole narediti kaj več, kot zgolj odmrzniti rakce in zmešati majonezo in ketchup, ampak prav pretegnil se pa tudi ne boš … takole daj:

najprle kozicam (rakom, ne posodam) odstrani glave in olupi repe … olupke in glave v mali kozici (posodi, ne raku) na hitro opraži na olivcu, dodaj neolupljen česen in mezgo, zalij s toliko vode, da je prekrito in pusti naj počasi vre kakšne pol ure … odcedi in tekočino še malo povri, da dobiš ene sorte rakov ekstrakt … repe kozic (rakov, ne posod) na hitro popeci na olivcu, prelij z ekstraktom, prelij v posodico s pokrovom in ohladi … pred serviranjem vse skupaj zmešaj s kečapom in majonezo in serviraj … pa ne v kozarcih za martini, razen, če imaš 70′ party, hehe …

soundtrack: laurent wolf – seventies

s(t)ar pa ne! (va)

lep je občutek, ko pogledaš darilo, ki si ga od chefice dobil zato, ker si od danes naprej star 38 let, ga vstaviš v wiki, in ugotoviš, da je star že 50 let in še zmeraj izgleda fantastisk:

ic not džast piskr, ic d obđekt of bjuti!

znači, ima nade! … petkilski trilitrski emajliran litoželezen piskr je timo sarpaneva narisal leta 1960, iittala (ki operira pod simpatičnim sloganom lasting everyday design against throwawayism) pa ga je ponovno začela ulivati leta 2003 … glavna fora je seveda v leseni palici, ki je zraven in ki je multifunkcijska:

trenutno odpiram pokrov, ...

... iz mano uhka mešaš, ...

... zmožna pa sem tudi težaškega prenašanja polnega piskra!

dragi moj fini finec, veselim se že vseh stujev, pasuljčetov, golažev, kasuletov, minešter, žup, krompirjev, rep, govejih repov in vampov, fižolov, leče, čičerike, žitaric (kot so bile one smetanaste, ki so jih v tvojem dvojčku skuhali in za zajtrk postregli v klausu k-ju), rdeče pese, rižot, rizibizijev, brokolijev, kolerab, obar, zosov, kompotov, marmeladk, kapusnic, zajcev, kur in ostalih dobrot,  ki jih bova nakuhala v naslednjih stotih letih (in naprej!)!

domača re-kreacija (t. keller)

recept in fotko kellerjevega krofa ste si že ogledali, zdaj pa je tu še njegovo ad hoc pišče in nekaj več besedi o njem … sicer objavljeno prejšnji petek v prilogi financ dolce vita…

Pojdimo se igro asociacij: na kaj pomislite, ko vam nekdo šepne čudežno besedo Amerika? Kavbojci & Indijanci, Holywood, Coca Cola, New York, Barack Obama, George Bush, korporacije, marinci … Na prvih desetih ameriško asociacijskih pozicijah skoraj zagotovo ne bo nič povezanega s hrano. No, ja, mogoče bo komu misel odtavala do kakšnega zelo preobteženega in razširjenega Američana ali do  hamburgerja. In to seveda ne do kakšnega gurmanskega, ampak do onega ta hitrega, velikega maca, domnevno enakega po vsem svetu. Skratka: za razliko od Francije in Italije pri obisku novega sveta ne računamo na dobro košto, prej obratno.
Prehrambna korporacijska industrija je v zadnjih desetletjih v spregi z vedno znova spreminjajočimi se nutriconističnimi prehranskimi doktrinami uspela radikalno poumetniti hrano in v tem svojem početju je na oni strani Atlantika zaradi bolj ohlapnih predpisov (ali/in zaradi močnejšega lobiranja) še bolj uspešna kot na naših koncih. Med njene dosežke lahko štejemo, da je Amere odvadila redne kuharije in prehranjevanje zreducirala zgolj na basanje z večinoma praznimi kalorijami, mimogrede pa ji je uspelo velik del ameriškega kmetijstva zreducirati na pridelavo gensko spremenjene soje in koruze. Za podrobnejši in precej horror opis pravkar načete teme te, dragi bralec, usmerjam k dodatnemu čtivu: v roke vzemi buklo Omnivore’s Dillema Michaela Pollana. Strašljivo čtivo, res!
No, ker Dolce vita pač ni publikacija, namenjena moraliziranju, bomo tokrat pokukali na svetlejšo stran ameriške gastronomije. Manifestira se na dva načina: prvi je vedno močnejši trend ozaveščenih jedcev, ki je spodbudil hitro rast tržnic (farmer’s market), ogromno število kuharskih in gastro blogov, strastne razprave o kuhariji, organsko pridelani hrani, ogljikovo dioksidnih odtisih živil; skratka zelo živahno subkulturo foodiejev. Drugega lahko zapišemo z imenom in priimkom: Thomas Keller.
Thomas Keller je za Američane nekaj takega kot Paul Bocuse za Francoze – je legenda in ikona ameriške visoke kulinarike. Že res, da v New Yorku, ki je foodie prestolnica ZDA, kar mrgoli vrhunskih restavracij, res pa je tudi, da so svoj čas  v najbolj razvpitih kuhalnice vihteli uvoženi mojstri, predvsem Francozi. Jean Georges Vongerichten, Daniel Boulud, Eric Ripert so samo tri velika »tuja«, newyorčanom pa domača in ljuba chefovska imena. A ko je Thomas Keller uletel iz vasi v mesto, ko je po svoji originalni restvaraciji The French Laundry v Yountvilleu v Kaliforniji (Yountville je vas tudi po slovenskih merilih, ima namreč nekaj manj kot 3000 prebivalcev) odprl še Per Se v New Yorku, je bil nemudoma glavni. Pa ne slučajno: pohoda na New York se ni lotil šalabajzersko kot Gordon Ramsay, ampak je kar za pol leta zaprl French Laundry.

Razlogov, zakaj imajo Američani Kellerja tako v čislih, je več. Glavni je gotovo ta, da je domač igralec, eden od lokalnih pobov. Poleg tega je Keller en tak ljubek, neizstopajoč, prijazen, umirjen, pretežno dolgočasen gospod: nič ameriško glasnega ni njem, nobene postavljaške ekstravagance, nobenega chefovskega vseznalstva. Tudi kakšnih kosmatih anekdot o Kellerju ni zaslediti. Ena od njegovih bivših sodelavk, slaščičarka Shuna Lydon pravi, da Keller, kljub vsakodnevnemu od 17 do 19 urnem delavniku, v kuhinji niti enkrat ni povzdignil glasu, da pa rad uporablja kitajsko mučilno metodo enakomerno padajočih kapljic: s popolnoma mirnim glasom lahko v neskončnost (ali dokler se zahteva ne izpolni) ponavlja eno in isto stvar. Na primer: Rabim raviole. Rabim raviole. Rabim raviole. Rabim raviole. Rabim raviole. Rabim raviole. Rabim raviole. Rabim raviole. Rabim raviole. Raviole. Raviole. Raviole. Raviole. … Ne vem, če je to res, vem pa, kje lahko preverite: pri slovenskem kuharju leta 2006, Gregorju Vračku, ki je nekaj let nazaj v Francoski pralnici odvadil par mesecev.
Če bi moral z eno besedo označiti kuharski stil Thomasa Kellerja, bi bila to verjetno kompleksnost. Njegova osnovna formula je sicer preprosta: izvrstne sestavine + izvrstna izvedba = izvrstna kuharija. A stvari se seveda zapletejo, predvsem pri drugem členu enačbe. No, včasih že pri prvem, recimo takrat, ko Keller za pripravo paradižnikove solate predpiše 27 (z besedo: sedemindvajset) sestavin.  Njegova prva kuharska knjiga, The French Laundry Cookbook, je tako za marsikoga ena najljubših kuharskih knjig, po kateri pa je, če se človek odloči da bo vse naredil tako kot piše, zelo težko kuhati. Verjetno je prav zato deset let po njenem izidu Keller izdal domačim kuharjem veliko prijaznejšo knjigo Ad Hoc At Home.
Po receptih kalifornijskega mojstra pa ne kuhajo samo ljudje, ampak tudi podgane. Že res, da so te filmsko animirane, pa vendar: jed, ki jo v filmu Ratatouille postavijo pred zloglasnega kritika Antona Ega, je Kellerjeva kreacija, ki ji je uradno ime confit byaldi. Bolj enostavno jed je za film Spanglish učil pripravljati Adama Sandlerja. Gre za precej preprost sendvič s slanino, ledenko, sirom, paradižnikom, majonezo in ocvrtim jajcem, ki so ga Američani takoj razglasili za World’s Greatest Sandwich. Ok, naj jim bo, čeprav sam v njem nisem videl neke blazne spektakularnosti, ki pritiče chefu s šestimi Michelinovimi zvezdicami.
Zato sem za testno kellersko vožnjo po domači kuhinji izbral dva drugačna recepta, enega iz prve (torej zapletene) in enega iz zadnje (torej simpl) knjige.

Ad Hoc At Home pravi, da naj pozimi dvokilskemu piščancu v trebuh vtaknemo pet strokov česna in par vejic timijana, ga od znotraj in od zunaj dobro natremo s soljo in poprom, mu na prsi naložimo par rezin masla ter ga položimo v velik pekač, ki je že obložen z na krhlje narezanim, soljenim, popranim in z olivcem naoljenim krompirjem, repo, korenjem in rumeno kolerabo. Pečemo 25 minut na 250°C, nato 45 minut na 200°C, nakar naj pišče 20 minut počiva na deski, zelenjava pa naj tačas ostane v pečici. Preprosto, hrustljavo, super dobro.

Malo več dela (pa ne ravno dramatično zapletenega) je s kapučino semifredom in cimetovim krofom iz French Laundry Cookbook, ki je neke sorte zicerček za spektakularen zaključek kakšnega obeda. Fina je predvsem finta z dodajanjem vročega spenjenega mleka na zamrznjen semifredo, pri katerem se Keller izkaže s preciznim določanjem zaporedja vmešavanja sestavin in zahtevo po ohranjanju idealne temperature posode, v kateri mešamo. Glavna finta krofov pa je v dolgotrajnem, celonočnem vzhajanju bogatega testa v hladilniku in temperaturi ter času njihovega cvrtja. Ker se bliža čas, ko bo dobro presenečati s kakšnimi specialnimi krofi, naj vas po detajlno prodceduro za Kellerjeve cimetovce usmerim semle.
Če torej letite (ali plujete) čez ocean in bi radi jedli pri top ameriškem kuharju, potem v New Yorku rezervirajte mizo v Per Se, v Kaliforniji pa v The French Laundry. Prva je 6., druga pa 12. najboljša restavracija na svetu. Ni slabo, za Amerikanca, kajne?

restavracija na koncu vesolja

okej, pravzaprav ni restavracija, ampak okrepčevalnica in niti ni na koncu vesolja, ampak tako se lepše sliši, pa še adamsove fene človek malo pocrklja … je pa res, da je obrat, o katerem teče beseda, na koncu sveta – vsaj tako se ti zdi, ko slediš irglovi, ki te prisesana na sprednjo šajbo usmerja v levo, v desno in v preračunavam … ampak na koncu te pripelje, kot sem že rekel, na konec sveta … in ker se konec sveta sliši precej zajebano, so mu uradno dali malo lepše ime: belvedur … in ker se na poti do konca sveta človek zmatra in zlakotni, mu nadvse paše, ko v okrepčevalnici gospoda triparja predenj postavijo leseno dilo, ki se jo izpod salame, pršuta in sira sicer komajda vidi:

tako v belvedurju razumejo besedno zvezo "mal pršuta"

ker meniš, da negodne otročadi, pa konec sveta gor ali dol, ne gre preveč pitati s suhomesnatimi izdelki, jima že vnaprej obljubljaš njoke, nato pa jima celo dovoliš, da si vsak izbere svojo omako … poba pametno užge po “z gobami”, dečva si pametno zaželi “na rdeče”, kar starša kelnarci interpretirata kot s kurjim golažem … čeprav poznavajoč prehranske navade in kapacitete svojih otrok domnevaš, da boš vsaj polovico vsebine tu spodaj naslikanih skled

fantovski njoki

dekliški njoki

moral (no, moral – ne me narobe razumet; moral v tem kontekstu pomeni neko na dnu želodca ždečo željo, ki si jo tja skril, ker se mladičem hrane pač ne spodobi odžirati) pojesti sam, se to ne zgodi … o kontre! ko gospa natakarica z urno in dišav vajeno roko vmešava naribane tartufe (brez tartufate, s tartufi dišavljenih olj in podobne navlake; le tartufi, smetana & putr) v fuže,

the art of mixing

mladenič sklene, da je v njegovem življenju napočil čas, da vzljubi plemenito podzemno glivo in (ker to pa se spodobi, ane?) starševskemu paru odpapa nekaj dišeče pašte in k taistemu početju navabi še svojo sestro … saj ne, da bi stara dva nujno potrebovala še kaj za preživetje, ampak najboljšim njokom s tartufi ever se pač ne reče ne, ane?!

njoki s tartufi ali tartufi z njoki?

še posebej, če si na koncu sveta in ne veš kdaj boš naslednjič tam … bi pa rad bil kmalu … in še velikokrat …