lijepa naša soseda se ponaša s turističnim sloganom, ki potencialnemu obiskovalcu (sicer brez vejice pred “kot”) obljublja ne samo prostorsko, ampak tudi časovno potovanje … v mediteran, kot je nekoč bil … ker obljuba dela dolg, se potem vsi turistički djelatnici trudijo, da slogan potrjujejo v vsakdanjem življenju … in kako jim gre? … super, v še posebej odlični formi pa so gazdati restoranov in apartmanov … če si želite narediti kariero v kateri do omenjenih dejavnosti, se držite sledečih priporočil:
za restoran: vse kar potrebujete za restoran na jadranski obali sta gril plata in friteza … prva za čevape, ribe, kremenatle in mešano mesno ploščo za dve osebi, druga pa za kalamare, pomfri in bečku vineršniclu … sicer ne vem kje točno boste potem pripravili djuvetsch in spagheti bolognese oder carbonara art, ampak tega se itak ne proda toliko, da bi se vam splačalo investirati še v kakšen pisker … palačinke z marmelado pa itak lahko za silo kar na gril plošči napečete … ali pa zanje in za blitvo s krompirjem zadužite kelnarja, da bo potem zagotovo pravočasno naveličan sezone in imel pouhn kufr sitnih turistov … jedilnih listov, stolov, miz, prtov, krožnikov in bešteka ne potrebujete, ker imate vse še od zlate sezone leta 1989 …
za apartman: za apartman potrebujete vsaj nekaj sob in vsaj nekaj retro pohištva (od sixties do eighties) … super je tudi, če imate babico in dedka, oziroma vsaj posodo, krožnike in beštek, ki sta jih babica in dedek dobila za poročno darilo in jih je potem intenzivno uporabljala vse do dneva, ko ste jima vse skupaj odtujili in zbasali v apartmaje … zato ne pretiravajte in v apartma za štiri nujno dajte vsega po štiri, nič več … torej: štiri plitve/globoke/desertne krožnike, štiri skodelice, štiri žlice/vilice/nože, štiri kozarce … hladilnik naj bo majhen in star, obodin bo ravno pravšnji, štedilnik pa naj bo na stare elektro plate, oziroma na stari elektro plati … džezve in kakršnekoli posode, manjše od treh litrov ne dajaj v apartman … deščica za rezanje naj bo majhna, nož pa top, da si ne bo kdo kaj naredil …
seveda je možno tudi miniranje historičnega slogana … recimo s postavitvjo super senčnatega žar placa s kamnito mizo, tekočo vodo in goro dobro posušenih trtinih polen (bravo, gospon kayser!) … ali pa s prodajo hladnega, svežega, točenega budvarja po 12 kun … ali z občo pirovsko situacijo v državi, ki je zaradi konkurence nadvse blagodejna za pivca (chefov hrvaški favorit za lagano srebanje je lahkoten tuborg green v flaši) … o vinu, predvsem o všečnih katunarjevih zvarkih bo tastatura zapela enkrat v bližnji prihodnosti, zdaj pa back to reality: vakumsko pakiran dalmatinski pršut je pizdunsko zložen tako, da je na vsaki strani zavoja par super lepih rezin pršuta, ko pa reč odpreš, ugotoviš, da je med ta dva layerja perfekcije stlačena gmota zadebeljenih obrezkov … če bi bil osel, bi ga kupil samo enkrat, tako sem ga pa dvakrat … grrr … ampak morje je pa lepo, to pa res!
lanski blitz trip v barcelono je kljub doma pozabljeni denarnici rezultiral v treh spominkih … vse tri na desnem robu boquerie uplenjene flaške lepo ždijo v kleti in čakajo, da bodo vpoklicane h kakšni dobri košti … izbrane so bile po vizualno-finančnem ključu (tako pač chef kupuje vina, kadar ne ve kaj točno bi kupil … druga možnost je an ban metodologija, ampak pri tej se ti lahko zgodi celo to, da poleg švoh vina pokasiraš še grdo flašo)… skratka: najlepše tri v cenovnem razponu od 5 do 10 evrov so šle z mano … na mizo je prva prišla mirall dolc (v katalonščini to pomeni sladko ogledalo), stajliš pollitrca sladkega merlota vinarije castell del mirall … doma je v katalonski sub-regiji penedes, kjer so sicer bolj znani po svojih cavah, ki niso kofeti ampak penine … čeprav tudi tale sladkarica ni bila od muh … pa tudi nič blazno posebnega: je lepo dišala po toplih češnjevo šljivastih marmeladah in po južnih soncih, barva je vlekla proti rjavini, v okus pa bi zlahka vkomponirali še kakšno kapljo sveže kisline več … ampak svoje svojim: za pariranje čokoladnemu sufleju je bila izvrsten match … lepa flaša!
kruh & vino 