izpolnjena želja

februar 27, 2008

ko je bil minichefov besedni zaklad še precej manjši, kot je sedaj, kakšni dve leti in pol je moral imeti, smo si ga še drznili pobarati, kaj si želi, da naj mu prinese dedek mraz … kot iz topa je izstrelil da silup za kaslanje … pa ga je dobilo, skromno dete, tistega brez recepta in še kaj za zraven … za naslednjega dedka mraza si je blazno želel hama perlice, in ko mu jih je službeni deda mraz prinesel, je ves navdušen vpil: to sem si zaželel in to sem dobil! … prav ta stavek, ki ga sicer zdaj ob obdaritvah uporablja celotna familija, je včeraj ponovil še enkrat: med furo iz vrtca domov je najprej izjavil, da je tako lačen, da bi pojedel dvanajst pic, kasneje pa je številko najprej popravil v 37, kasneje pa celo v tisočmiljardtisočev … ker babychefica zaradi izrazitega ignoriranja katerkoli druge besede kot sshee in daaa, nima glasovalne pravice, je ostalo pri pizza planu, v katerega je bilo treba silom prilike vključiti še telečji file, ki je bil že odmrznjen v hladilniku … pizzeria napo.lee.tano je tako včeraj zagnala svoje peči in iz hladilniških ostankov na svetlo izvrgla tale dva diska, lepši izmed njiju je izgledal takole:

fensi špensi pizza is telečmu filejem

boljši pa precej podobno – v bistvu je šlo zgolj za variacijo na temo … če si firbčen, kako se tole scmari, beri dalje … Read the rest of this entry »

5 Komentarjev | kuhinjski bluz, recepti | Tagged: , , | Permalink
Objavil napo

pop tv, nocoj, 18.25

februar 23, 2008

evo, prišel je dan, ko bo v eter pop tv ja šinila nova oddaja, s katero sem se tudi sam kar intenzivno ukvarjal zadnje mesece … kulinaričnemu šovu se reče desetka, ime pa ni povezano zgolj z oceno jedi v oddaji, ki jih pripravlja pro-kuk-master urban demšar p. d. bane, ampak predvsem s finančnim limitom za nakup sestavin:  iz desetih evrov je treba scumprat  južino s tremi rihtami za štiri ljudi … o  tem,  kako poteka snemanje oddaje in na kaj vse – o čemer se ti prej še sanja ne – je treba mislit in pazit bom kaj priobčil kdaj drugič … za začetek pa podajam svoje popolnoma subjektivno mnenje o oddaji: imeli smo res srečo, da se je za projekt napalil režiser peter bratuša, ki je desetko vizualno doteral v nulo: oddaja je zelo up-to date, dinamično kadrirana, hitra, polna detajlov, hrana izgleda zupagut … zaradi vsega tega se na snemanjih precej jebčkamo in za eno polurno emisijo v povprečju porabimo sedem neto ur snemanja … ampak se mi zdi, da trud ne gre v nič in da je prav, da je stvar zastavljena tako ambiciozno … meni osebno je fino, ker se sproti učim banetovih fint, izpopolnjujem svojo tehniko in lahko po štrinajst ur skupaj prekladam piskre, seckam čebulo in peteršilj, topim čokolado in guncam afne … bottom line: se mi zdi, da take kuharske oddaje tukaj naokrog še nihče ni vkup sklampfal … upam, da vam bo všeč in vesel bom vaših kritičnih pripomb in sugestij …

56 Komentarjev | kuhinjski bluz | Permalink
Objavil napo

as good as it gets

februar 21, 2008

da se s korenjem ne marava*, trobijo že vrečke s semeni v semenarnah, ko se tiste, z naslikanimi oranžnimi paličicami besno izpostavljajo mojim prstom, vedoč, da ni šans, da bi jih odnesel iz tople štacune ven, v blato, dež, veter in vročino … družinsko izročilo trdi, da je moje averzije do korenja v veliki meri kriv dr. ivan but, ki mi je leta 1973 ali 74 ob hudi introvertiranosti črevesne peristaltike predpisal nekajdnevno dieto, ki se ji je reklo zgolj riževa sluz in korenje … riževa sluz je poc, ki nastane, ko se kuha riž in se ga, močno prekuhanega, odcedi … korenje je pa korenje … no, po parih dneh je menda – tako izročilo – res šlo na bolje, a korenja odsihmal napotnik ne mara … ampak ker je za vse kriv dr. but, mora biti v tej zgodbi en but (po anglešku, se ve) …but, ko smo se zadnjič agrumentirali, je chefica uprozorila eno prav fletno, s pomarančnim sokom dušeno korenje, ki je doseglo meni do sedaj najvišjo mero sprejemljivosti, ever … ne boste verjeli, oni dan sem celo uprizoril reprizo:

sea bass hrusty

seveda je iz znanih razlogov korenje potisnjeno v ozadje, ampak kljub temu predstavlja idealno spremljavo hrustljavo zapečenemu filetu brancina, če so pa zraven še lahki skutni žličniki, pocvrti žajbljevi listi in glaž ne čistno plehkega in slabotnega belega, je veselja v hiši že za kar obilno mero … takole smo ga bixnili: Read the rest of this entry »

10 Komentarjev | kuhinjski bluz, recepti | Tagged: , | Permalink
Objavil napo

jernej damjan

februar 17, 2008

ko sem zadnjič v nedeljo zvečer kinkal med oddajo z najkrajšim (pa tudi najbolj trapastim) imenom sem postal pozoren na to, kako z lahkoto športni novinarji v poročilih in komentarjih želijo dajati vtis, da so najboljši prijatelji z ljudmi, o katerih poročajo … kadar se le da namesto imena in/ali priimka športnika uporabijo kar vzdevek, kao sej veste, to je un, mi smo na kul, skp babe jagamo pa pire žgemo, anede, ja, kva smo frajerji … vse skupaj deluje kot kakšen šolski radio: kata proti koncu popustila … zz top se ozira za okrepitvami … jerry šel na polno … priljubljeni nole presenetil … wtf? gledalec mora očitno poleg civilnih imen tako obvladovati še beležnico športnega novinarja z vzdevki, da sploh ve za koga gre … ne vem, če si kdo ravno želi, da bi ga na nacionalni televiziji klicali jajc, ampak prav to se je zgodilo ubogemu skakaču jerneju damjanu, ki je kljub temu da ima kar dve imeni skoraj vedno jajc: jajc odličen v prvi seriji … jajc drži priključek z elito … jajc edini naš na tekmi … bo jajcu uspel veliki met … mislim, čisto simpatičen model zaradi slaboumnosti svojih sošolcev iz osnovne šole za vso vesoljno slovenijo postane jajc … je pa res, da po zaslugi tega vzdevka na človeka pomislim večkrat, kot bi sicer – pač vsakič, ko ga za zajtrk vržem v ponev … danes je bilo bolj počasno jutro, zato sem še upočasnil proces priprave prefekcionistovega jajca na oko in se lotil priprave še ene reči, ob kateri življenjska sopotnica zavije z očmi in iz arzenala ljubkih zbadljivk potegne kakšno sočno … kar je prav, ker hec mora bit in ker je blumenthalov umešan jajc prav takšen, torej zelo sočen:

počasen zmešanc

mmm, kako fletno, dišeče in kremasto … položeno na opečenega polnozrnatca, ko zimsko sonce posveti skozi ta veliko šajbo v dnevno sobo in je nedelja zjutraj in ga familija gruva v kuči … nema bolji! … takole naredi, pa se ti bodo smejali (ampak kdor se zadnji smeje …) : Read the rest of this entry »

4 Komentarjev | recepti | Tagged: , | Permalink
Objavil napo

sprostitvena terapija

februar 15, 2008

zaporedje z obvezami naphanih šihtnih dnevov, minichefovih čudnih dveurnih vročin in poblaznelega našponanega tempa sem in tja, je s seboj prineslo tudi kolateralno škodo: izpraznjenje zmrzovalniško hladilniških zalog in za kosila/večerje komajda kaj drugega kot brzinsko kombiniranje ostankov v kaj okusnega … no, preživeli smo, kaj da ne in danes, ko se vse skupaj začenja vračati v normalne tire, je napočil čas za popoldansko večerni bazični cook na srednje proge (z razvajenjem za zgonjena starša, da je bolj zanimivo) … par ur meditativnega rolinga na treh kvadratnih metrih chefovinske kuhinje je to popoldne obrodilo: 18 hrustljavih polnozrnatih kruhkov, govejo juho, jesihflajš, zamrznjenega razkosanega piščanca, piščančji font, ta hitro pilečo pašteto, čokoladnega musota (v datumsko primernih srčkastih modelih) in sveže narolane široke rezance, ki jih je chefica okopala v svoji legendarni no-nonsense tartufni kopeli:

ta-ta-tar-ta-tar-tartuf

recept za preživljanje udarniškega kuhinjskega popoldneva za pravega kuhinjskega macho-rja pa gre takole: Read the rest of this entry »

9 Komentarjev | recepti | Tagged: , , , | Permalink
Objavil napo

small print #2

februar 11, 2008

v rubriki small print vam kruh in vino tokrat predstavljata izdelek, ki na police naših štacun prihaja z belgijskega konca, natančneje od podjetja poco loco … v prevodu malo nora firma se ukvarja s proizvodnjo tex mex specialitet, alzo koruznih čipsov, tortilj, sals, pomak, pekočih omak in podobnih reči … v naboru izdelkov imajo tudi guacamole, ki ga podnaslovijo avocado sauce … nagradno vprašanje za cenjeno bralstvo pa je: koliko avokada (v odstotkih) je v omenjenem izdelku? … nagradna igra traja 24 ur, torej do jutri do 16h … odgovore podajajte v komentarjih, vsak lahko sodeluje samo enkrat, najbližjega čaka sixpack corone, a samo, če se bo pravilnemu odgovoru približal na odstotek (ali manj) natančno … v primeru večih zmagovalcev dobi nagrado tisti, ki je odogovoril prej … navali narod!

18 Komentarjev | krneki | Permalink
Objavil napo

očiščevalna jajca

februar 8, 2008

z odložitivjo maškeradnih artiklov naj bi se ljudstvo malo vzelo k sebi, obrzdalo strasti svojega fizisa in kakšnih štirideset dni živelo malo bolj spokorniško … že že, ali kaj, ko ni pravih zgledov … vodniki naroda so to noč pri slaku spet silno blejali, verjetno največkrat je bila omenjena beseda lojalnost … loji, pač … narodu, ki obstaja kljub takim poglavarjem, se ni treba ničesar bati, še najmanj večnega pogubljenja … v bistvu bomo preskočili tudi vice, saj bomo svojo dozo finalnega prečiščevanja na poti v večno rajanje doživeli že na zemlji, v tej naši dragi tranzicijski deželi … v teh težkih časih se zato velja dobro opremiti s krepčilno košto, a ker je ravno začetek postnega časa, pa še petek povrhu, se bomo izognili mesovju in telo na duhovne izzive pripravili z jajci v vicah, ali, kot na strani 141 svoje družinske huharice zapišejo tonyjevi, uova in purgatorio:

direktno iz vic

pokanje vicev z jajci je hitri pošihtni snek, s kajlo kruha in kiblo solate pa tvori obrok, certificiran po sistemu slz™* … ic det izi: Read the rest of this entry »

10 Komentarjev | kuhinjski bluz, recepti | Permalink
Objavil napo

pražsky poznamky

februar 5, 2008

ob jubilejnem dvajsetem tripu v prago se mi zdi relevantno priobčiti sledeče pivno-jidelne zabeležke:

1. iz centra prage izginjajo old school pivnice, v katerih je bilo še par let nazaj moč naleteti na domorodske patrone, ki so poznavalsko stoično srebali svoje desitke in pojoče kramljali o življenju vesolju in sploh vsem … na mesto hospoudk in pivnic se skoraj brez izjeme vrivajo vse sorte italske kuhinje, argentinske stejkdžinice in dizajnerski orientalski restorani … praga tako na račun globalnega šmeka izgublja lokalni šarm … kar je do neke mere razumljivo: verjamem, da tudi čehi radi pozobajo kaj nečeškega, ane … je pa vseeno škoda (pa ne avto) vsaj dveh centrskih, za napredek žrtvovanih birtij: podolgovate pivnice radegast na templovi in dvonivojskega pivrneca na maiselovi …

2. kljub de-pivnicizaciji centra se tu in tam najde še kakšen avtohton obrat … recimo jelinkova plzenska pivnica, ultra simpatičen mikro pivsko zatočišče s trebušastim fotrom za pivsko špino in materjo, ki v dve sobici v ozadju nosi krigle, po želji pa tudi kaj iz minimalističnega jidelnega listka:

minimalizem po češko

pivnica je čisto zraven trga narodni trida in je vedno napolnjena z ljubitelji plzenske zlate grenčice s čvrsto peno … je pa res, da okravatani biznismeni, zamišljeni profesorji in klepetavi dvojci brundajočih prijateljev sem večinoma skočijo na enega stoječega, zato za plac ni problema … obisk je nujen že zaradi opazovanja rutinerskih gibov biermajstra (fascinira predvsem konstantno čiščenje inox pulta z gumijastim čistačem za vetrobranska stekla) in zaradi malih požirkov, ki si jih kelnarska mati privoščijo ob vsakem mimohodu …

3. nekatere gostilniške inštitucije so se globalizaciji uprle z investicijami v lastno modernizacijo … že prej ogromna restavracija/pivnica/penzion/pivski bar u medvidku se je še razširila s katakombsko pivnico, štacuno z brendiranimi glaži in ostalo robo največjih čeških pivovarn in svojo mikro pivovarno, v kateri žgejo v hrastovih sodih uležan oldgott, hišni varilec ladislav vesely pa je v istem obratu našopal še enga najmočnješih lagerjev sploh: x-33 ima 33% ekstrakta in med 12.5 in 13% alkohola … previdno z njim! … tudi budvarka, nekoč dvosobna krčmica na dejvicah, se je razširila in popolnoma prenovila, a košta je še vedno zelo poštena, tako kakovostno kot cenovno … za krepko južino ali večerjo v pragi je tole kar must go! … poleg vinohradske posebnice u sadu, se razume …

4. pivo je še vedno narodna češka svetinja … z njim delajo lepo, kozarce fino spirajo z vodo, ker ga v krčmah strežejo skoraj ekskluzivno iz sodov, je vedno prijetnega vonja, z lepo narejeno peno in ravno prav hladno … tle ni zajebancije, pivo je dobro in to ne glede na to, ali ga pijete pri lupilcih na staromestskih namestih ali pri desperadosih v zadnji rupetini v 14, okraju … ako jih kanite lagano srebati cel dan in ostati prisebni naročajte desitke, ker so super frišne, ne zabijejo glave v beton in vsaka popita že kliče po novi … ješte jedne? -ano! …

5. če vam vam v pragi zlušta delikatesne finoče za domov, pojdite semle in ne boste razočarani … naslednjič zagotovo uplenim majhnega črnega brkatega dimljenega soma ali dimljene kotlete tolstobika …

6. tadicionalni nočni snack, hamburger na narodni trida, še vedno strežejo z rahlo osladkanim kislim zeljem, še vedno je na sredi malo hladen in še vedno ga ne moreš pojesti čisto trezen … ampak tradiciji in ljudskemu izročilu ne gre gledati v temperaturo, okus in prehransko vrednost …

7 Komentarjev | na potniške | Tagged: , , , | Permalink
Objavil napo

small print

februar 2, 2008

stvari niso vedno tisto, za kar se izdajajo na prvi pogled:

jagoda al poper?

ne vem, kaj je narobe z oznako rdeči poper?

5 Komentarjev | hetzmorabit | Permalink
Objavil napo