zunaj je lilo, kot da bi se vsi svetniki serafinskega reda odločili neankrat pomokriti direkt na provanso … znotraj je bilo okej … tudi na polici z otroško hrano, kjer so mi kar in my face povedali, kar mi gre:
hja, zrihtejte sonce, francozeki, pa ne bom več bled … če pa ne boste, je pa seveda tudi čisto mogoče, da se mi bo zbledlo, hehe …
gospod vinko mlek iz kašeljskih mlekarn neutrudno razvija nove in nove produkte … potem, ko je začel s kislim mlekom, kislo smetano in mladim sirom, ter v proizvodnjo uspešno vpeljal dve metodi produkcije masla in na primitivni tehniki temelječe pogrčevanje navadnega jogurta, je paleto izdelkov tega uglednega predelovalca mlečnih izdelkov obogatil z novim proizvodom … z njim se kašeljske mlekarne prvič v zgodovini odpravljajo na zelo zahtevno področje sladkanih fermentiranih mlečnih izdelkov, reakcije prvih degustatorjev pa so nabite s strastjo … dame in gospodje, dovolite, da vam predstavimo kašeljski karamelni jogurt:
pa poglejmo, kaj o njem meni njegov avtor: “kašeljski karamelni jogurt odlikuje kremasta konsistenca, na jeziku je svilnato žameten, brbončice pa vriskajo od kombinacije temne, grenko-sladke karamele in kiselkaste svežine naravnega jogurta, ki jo v dekadentne višave dokončno ponese subtilni cimetov posip … res, izjemen izdelek!” … no resnici na ljubo je treba dodati, da je minichef po preizkusni žlički odšponal naravnost do umivalnika in si jel usta spirati z ogromnimi količinami vode; minichefica je reč recenzirala s kratkim tega ne majam!, chefica (ki tako ali tako izkazuje bakteriološko neoporočnostno skepso do tovrstnih produktov), pa se prav tako ni dala prepričati, čeprav glede na besede ne vem točno kaj me moti, ampak mi ne potegne, avtor še ni opustil upanja, da se bo trenuten odnos do njegove mojstrovine spremenil … še posebej, ker je izdelek pohvalil tudi generalni sekretar na ministrstvu za kulturo republike slovenije … to pa ni kar tako, ane? … no, če si na osnovi priobčenih mnenj rahlo zmeden, je verjetno najbolje, da se odločiš sam … takole naredi:
prizorišča pomembnih in velikih -ijad so ponavadi velika in spektakularna (samo spomnite se pekinškega pričjegnezdnega stadiona ali bodočih mariborskih smučarskih skakalnic), toda prostor, kjer se je 28. marca letos odvijal epski boj – kaj boj, mesarsko klanje – za titulo najboljšega salamarja na ježici pa i šire, na prvi pogled ni dal slutiti, kaj vse se pripravlja … na vratih gasilskega doma ježica je bil nalepljen takle pildek:
no, je pa treba povedati, da se je potem za vrati in po dveh nizih stopnic očesu ponudil bolj resen in spoštovanja vreden prizor, ki je že dajal slutiti, da tukaj ne bo heca … na lesenem, s krepko moško roko skup zbitem stojalu je namreč viselo nič več in nič manj kot 45 salam … preštej, če ne verjameš:
jao, kako to odmah oko i srce zavoli! … tele salame pa niso samo lepe, ampak so neke sorte statusni simboli, ne le zaradi falične oblike, ampak zato, ker fotri, ki se ukvarjajo s to najbolj zajebano disciplino mesoznanstva, ob njih razvijajo lastne filozofske sisteme, metode predelave najboljših kosov mesa in njih variacije pa ljubosumno skrivajo drug pred drugim … in so, jasno, vsak zase prepričani, da so njihove salame najboljše in da so vse ostale bolj ali manj bedni približki njihovih mojstrovin … in ker bi neposredno primerjalno salamoslovje tipa
A: moja je bolša k tvoja, sto posto, kadarkol in zmeram!
B: a dej, dej as neumn, ne more bit tvoja bolša če nimaš pojma koko se dela itak si pa prasca pomijarja not zmlel!
A: kuga? tim jes dal pomijarja! koruzo je jedu, sam koruzo pa orehe, navš ti men …
ki bi potekalo zgolj za lokalnimi šanki rezultiralo v resnem upadu moške populacije, so si fotri izmislili salamijade, kjer njih mesni ponos oceni kao nepristranska kao strokovna komisija … na letošnji salamijadi na ježici so v žirijo celo pripustili mladeniča brez očal:
naloga se sicer sliši zelo enostavno: izmed 45 vzorcev salam je treba izbrati najboljšo … ocenjevanje pa ni neka zajebancija, kjer bi si zdaj fotri dali v usta kolešček salame in potem malo popametovali med sabo … o, ne! … ocenjevanje poteka v tišini, vanj pa je treva vključiti oči, nos in jezik … vsaka salama je deležna temeljite šeststopenjske analize, v kateri se pretrese njene organoleptične lastnosti … najprej si vsak žirant pozorno ogleda in potežka cela salamo in ji pribode dve točki, če se mu zdi fletna in eno točko, če se mu zdi grda … potem pa na krožniček že dobi diagonalno milimetrsko šnitko, kateri najprej oceni enakomernost razporeditve in količinsko razmerje koščkov špehca in mesa, nato pa še barvo, kjer dobijo dve točke vse salame, ki nimajo sivega kolobarja na zunanjem robu … sivi kolobarček je namreč hud hud feler, s katerim salama izgubi takorekoč vse šanse, da bi dosegla kakšen odmevnejši rezultat … naslednja pomembna lastnost je tekstura, alzo ugotvaljanje, ali je rezina salame gumasta, prhka, zategnjena, ali pač ravno pravšnja, za kar je nagrajena s štirimi točkami … vonj prispeva največ tri (priznanje brezočalastega žiranta: ker sem imel zamašen nos, se mi je zdelo najbolj pošteno vsem salamam, razen dvema, ki sta res malo smrdkali, prisoditi dvojko), okus, ki je pa seveda glavni, pa je vreden šest točk … vsak žirant za vsak salamo izpolni takole tabelico:
in potem prigrizne košček kruha ali sira ali ščep kislega zelja in že se loti naslednjega … napotnik je na ježico prišel precej lačen, zato je mislil, da bo zlahka na polno pomalical vseh 45 kolutov in si je vmes celo še mislil, kakšno slabiči da so tile očalarji iz žirije, ki od vsakega koluta poznavalsko odgiznejo in prežvečijo le centralni del, ostalo pa pustijo na krožničku … no, tam nekje okrog dvanajste runde mi je postalo jasno, da fotri že vedo, kaj delajo in sem jih začel oponašati še jaz … prerezane salame so nato romale v veliki prireditveni prostor, kjer so bili vzorci skupaj s prijavno številko dani na ogled in v pokušino tudi obiskovalstvu:
le-to je potem podkrepljeno z eno od uradnih pijač prireditve (druga je bilo belo štajersko)
lahko svoje osebne preference primerjalo z rezultatskim seštevkom in neizpodbitnim mnenjem poznavalske peterke … no, in tukaj zdaj nastopi ta epski moment, obljubljen v prvem odstavku … pravila salamijade ježica namreč prepovedujejo, da bi oseba, ki je član žirije, na tekmovanje prijavila svojo salamo … pri meni zadrege seveda ni bilo, saj sem v domačem mesoznanstvu trenutno na stopnji domače slanine (kar je nekaj takega kot vrtec ali mala šola), ampak v žiriji sta sedela tudi dva bivša profi mesarja … nu, tukaj spodaj levo je vir zgražanja marsikaterega prijavitelja, oče zmagovalnega tekmovalca aleša avšiča:
se vam zdi, da ste ga nekje že videli? … jep, prav imate, avšič starejši je sedel v žiriji in, lejlej to naključje, prvo nagrado je dobil njegov sin, drugo pa njegova življenjska sopotnica … seveda je v sali gasilskega doma kar dvakrat močno završalo, ampak takle mamo: avšič je fino poiskal luknjo v pravilih in snel dvojno titulo … (da smo si na jasnem, tista zmagovalna je bila res hudobno dobra salama, tudi meni najbolj všečna, ona druga, ki je so srebra pribetlala v podaljšku pa mi ni bila tako fletna) … že res, da je na račun tega, v očeh mnogih ne ravno fairplay manevra, izgubil marsikaterega sogovornika in se tudi kmalu po podelitvi z dvema pokaloma odpravil domov … pa mu ne bi bilo treba, saj je ljudstvo kmalu pozabilo na tekmovalni del salamijade in se raje jelo posvečati družabnemu delu … ko je blontna brigita drugič zajodlala v mikrofon, so itak vse zasrbele pete in grla so postala še bolj suha:
mladi žirant je ta večer izkoristil za spletanje socialne mreže z ježiskimi amaterskimi mesarji, se teoretično podrobno seznanil z marsikatero finto iz mesoznantva, zvrnil marsikateri glaž cvička in se skupaj z oficielnim fotografom mitjem b. (photo.si, vse fotke v tem zapisu so njegovo avtorsko delo, hvala zelo!) narežal komentarjem, kibicanjem, dovtipom, šalam in petelinjenju lokalnih fotrov in mater … lenči in njenemu fotru jožetu (ki, bajdvej, ne doktorira samo iz salam, ampak tudi iz velikopoteznih in ogromnokoličinskih golažev) pa se ob zaključku tegale reporta iskreno zahvaljujem za enega bolj zanimivih večerov v moji gastro karieri … salamijada ježica rulz!!!
kot v naslovu je v oklepaju iz zelo jasnega razloga – ker dejansko gre za reč iz škatlice … pa pojdimo po vrsti: včasih smo hodili tje v gradec, da si kupimo dezenerskega pohištva in ga, vnovčujoč še mwst., na glas režimo tistim, ki dražje in grše kose za oremljanje čumnat kupujejo v tod naokrog obratujočih prodajalnah … seveda se marsikdo – in marsikdo od marsikdojev tudi povsem upravičeno – namrdne ob kakovosti izdelave na svenskem dizajniranega in v tretjem svetu narejenega pohištva, a naj resnici na ljubo priobčim, da sem imel daleč največ pohištvene jebe z mizico, ki je bila made in germany in kupljena v lesnini … no, pa ne bomo zdaj o ivarjih, brundetih, spokejih, brorih in ostalih kosih opreme za dom, saj smo vendar prehranska inštitucija in pišemo ter razmišljamo o rečeh, ki se jih jé … v zvezi z ikeo torej o skorajda edinih proizvodih, ki niso samo designed, ampak tudi produced na švedskem, se pravi o tistih mini štacuncah po taglavni blagajni, ki prodajajo hrano … natančneje: švedsko hrano … švedski čips, švedske indijančke, švedske pire in ciderje, švedske heringe in losose (ja, tudi gravlax), celo švedske paradajz sose (čeprav ti menda (upam!) niso made in sweden) … no, pa ti oni dan, ko je v prtljažniku ostalo ravno še nekaj prostora, chef s police vzame precej velik tetrapak:
na njem piše, da ga pretreseš, odpreš, zliješ vanj 6 deci mlačne vode, močno šejkaš 45 sekund, vsebino preliješ v namaščen pravokoten model, pustiš vzhajati 45 minut in potem na 200 stopinj na spodnji rešetki pečeš eno uro … teoretično perfektno, kajne, reč tudi ne vsebuje kakšnih očitnih umetnih pizdarij (pšenični kosmiči, pšenična moka, rženi kosmiči, polnozrnata ržena moka, sončnična semena, lanena semena, ječmenov slad, fermentirana ržena moka, suhi kvas, sol in oligo fruktoza – ta mi edina deluje nekoliko sumljivo) … in kako je potem v praksi? … tresenje: okej; odpiranje in vlivanje vode: okej; šejkanje: okej … potem pa pride prvi ojej: ko tetrapak vnovično odpreš se začne iz njega razširjati ne ravno privalečn vonj … in drugi ojej: divje šejkanje ni čisto opravilo svojega dela in nekaj mase je je iz škatle vsulo še v prašni obliki … ampak ni bilo pene, ker sva z minichefom (ki se mu je kruh iz škatle zdela ena najbolj smešnih pogruntavščin ever) rešila z leseno kuhalnico … od tu naprej je šlo gladko, smrad je nekam čudežno izginil in iz pečice je prišel takle fleten svenski brød:
in kar je pri vsem skupaj še najbolj presenetljivo: oba otroka sta za zajtrk med temle in belim kruhom, izbrala tole zrnato rjavarijo in jo tudi oba do konca pojedla – kot chef, ki so jo je dodatno oplemenitil s heringom v gorčični omaki iz iste štacune … ni slabo, sploh ni slabo! …
soundtrack naj bo švedski, band pa je izbran predvsem zato, da bo tudi chefica kaj imela od tegale zapisa, če ji že krh ni všeč: fever ray – when i grow up … o naslovu pa še to: ko bom velik, bom švedski kruh spekel sam, from scratch, brez škatle!
ko sem lani poleti med pripravami za snemanje desetke v enem od receptov zapazil poširana jajca, sem koj zastrigel z ušesi in se veselil, da bom pri tem, na prvi pogled preprostem, a v resnici silno zajebanem opravilu gledal in se učil od profi mojstra … če so jajca poširana, kot se šika, je to prava milina: koaguliran beljak in še tekoč rumenjak, jasno da brez smrklja! … no, poširanje jajc pa se je pri meni vedno končalo z uporabo furmanskega izrazja, ki naj bi ponazorilo nemoč, bes in slabo voljo, za katero so bila kriva
in še bi lahko našteval, pa ne bom, ker se že tole bere kot jokcanje mladega neila v najbolj depresivnih cajtih … skratka, ni šlo! … poskušal sem v velikih in majhnih kastrolah, v plitvi in globoki vodi, v na polno vreli vodi, v komajda vreli vodi, v slani in okisani vodi, v samo slani vodi, v samo okisani vodi, v navadni vodi, v vrtinec zavrteni vodi, s svežimi jajci, ohlajenimi jajci, na sobno tempreaturo segretimi jajci … ni, da ni … in ne misli, da nisem po demšarjevi lekciji še kdaj poskusil … in ne misli, da mi je slučajno ratalo … ni mi, prav nikoli – do zadnjič, ko sem nekje na netu, pa ne vem več kje, zasledil tehnično finto, za katero sicer protebuješ dva pripomočka, ampak v zahvalo dela ko šus in jajca so že prav kičasto perfektno poširana … finta je pa v tem, da jih ne pustiš prosto plavati po vroči vodi, ampak jih omejiš s ta tanko folijo … konkretno to izgleda takole:
1. vzameš lonček, ga obložiš s kuhinjsko folijo, narahlo premažeš z oljem in vanj vliješ previdno razbiro jajce, s celim rumenjakom, jasno:
2. folijo pri vrhu stisneš skupaj, tako da nad jajcem ostane še malo zraka, in spneš s plastično klipsno, da dobiš prozoren, z jajcem napolnjen mošnjiček:
3. mošnjiček položiš v vrelo vodo in ga vsake pol minute obrneš, da se jajce enakomerno skuha (okej, spošira) iz vseh strani … končni čas kuhe je odvisen od velikosti jajc, srednje velika se bodo kuhala štiri minute, večja dlje, manjša krajše … ob koncu naj izgleda približno takole:
4. mošnjiček prestavi v skledo s čimbolj mrzlo vodo, da se jajce ne kuha več … odpni sponko in poširano jajce bo brez vsake frke spolzelo na plano … uporabi ga pametno, recimo takole: na nako nareži rdeče zelje, ga osoli, popopraj, pokuminaj, naolji in rahlo okisli … na vrh položi poširano jajce (zdaj znaš, ane!!!), ki ga potresi še s ščepom pikantnega pimentona (ali popra ali horgoške paprike ali curryja ali ničesarja):
se je splačalo vztrajati pri iskanju prave tehnike za poširanje jajc? … no doubt, jutri gre z mano na šiht šop kuhanih špargljev in par prfekt poširančkov … juhej!
soundtrack je tokrat posvečen vztrajnosti: neil young & bruce springsteen – keep on rockin’ in a free world
o skrivanju raznih občutljivemu jezičku neljubih kuharskih sestavin sta kruh in vino pisala že dolgo (ježeš, skoraj tri leta!) nazaj … in ker večina tam zapisanih opažanj še vedno drži, je prav tako kot pričujoči še vedno veljaven tudi polinkani vintage zapis … tokrat pa o cvetači, ki je ena od tistih reči, ki bi se je marsikdo rad ognil v vsaj tako velikem loku, kot bi se ekipe v ligi prvakov rade izognile barcelone … zamero gre iskati predvsem v čudnem smradku, ki ga cvetača rada daje od sebe pri ekstezivnem kuhanju … le-to je namreč še zmeraj precej prisotno tod naokrog, čeprav cvetki, ki jih kanite pojesti cele res ne potrebujejo kaj prida več od desetih minut v kropu … nu, za kamufliranje cvetače v takele kroketne patrone
jih dodatno še odišavimo in zmehčamo s praženjem na maslu, za final touch v zavajanju občutljivih brbončic pa jih nato še preoblikujemo v kugle, paniramo in ocvremo … ma, vsaj iz firbca bo vsak jedec poskusil eno, od tu naprej pa je mogoče vse, celo to, da bodo cvetača-haterji pohamzali vse in tako za užitek prikrajšali ljubitelje bele nakravžljanke … nekaj dela je s temle, ampak če stvar do pireja spraviš na predvečer, jih dan kasneje samo še narolaš, oblečeš v panado in ocvreš, ali pa jih celo že panirane zmrzneš, s čimer si sploh časovno zmagal … takole daj:
z druge strani oceana, in to iz ugledne kulturne inštitucije, smo v chefovini za darilo dobili hecno žajfo:
v bistvu je zelo savinjsko-gorenjsko-škotskega tipa, saj je nikoli ne zmanjka … na ovitku piše, da eliminira nezaželene vonjave … pred prvo uporabo je v hiši vladal zdrav skeptičen duh … no, pod pazduho je sicer še nisem preizkusil, ampak če si z njo pod mrzlo vodo umiješ roke po filiranju rib, lupljenju & ribanju česna ter sekljanju čebule, ti roke dejansko ne zaudarjajo po omenjenih smradkotih … kako to? … nobody knows, tale razlaga je ena od možnih, če kdo ve za kakšno še bolj strokovno in s formulami podprto se priporočam … za tiste, ki niste te sreče, da bi vaš pult krasila takale jeklenka pa stručkoti predlagajo bližnjico: pod mrzlo vodo z rokami parkrat podrajsajte po noževem rezilu ali, kar bo precej varneje, med prsti mencajte žlico … menda je efekt isti, ampak žajfa je pa le žajfa, ane?!
kruh & vino 