Monthly Archives: maj 2009
barça!
predlanskim smo finale lige prvakov kljub navijanju za liverpool prehransko pospremili z rižotama v rossoneri barvi milanezov, lani smo ob pretežni indiferentnosti do penaliziranja čelskega proti menčesterju pustili stvarem iti svojo pot in končali na japonskem pirčku, letos pa chef seveda ne pušča nobenega dvoma: zvečer bo srce kucalo za barčico ne samo zaradi res spektakularske letošnje sezone, kulsko zatwistanega sponzoriranja unicefa, vseh jeb, ki jih je morala dati skoz pod realovskimi frankisti, ampak zato, ker je pri nas tako že skoraj trideset let … kot hommage virtuoznim romantičnim tehničarjem, ki se bodo nocoj zoperstavili fergusonovemu dobro namazanemu stroju (ki jim, bodimo realni, dejansko lahko prepreči trojno krono), je včeraj popoldne in zvečer v domači kuhinji nastajala sladička, ki jo lahko imenujemo menjar blaugrana … tule je:
prosim, da na tem mestu vklopite fantazijo in si spodnjo plast predstavljajte bolj modro, zgornjo pa bolj rdečo, tako da vas bo sladica bolj spominjala na tradicionalno barcino kombinacijo modre in rdeče barve, alzo blaugrane … pofotkani pudigenec je moja nadgradnja tradicionalne katalonske sladice, imenovane menjar blanc, kar po naše pomeni nekaj takega kot bela jed … izročilo pravi, da so si menjar blanc že v osmem stoletju izmislili katalonski menihi, ki so hvatali krivine po krščanskih zapovedih in kljub njih rigoroznosti želeli dobro mandžati … za dneve, ko je bilo v veganskem slogu prepovedano uživanje česarkoli živalskega izvora, so si izmislili mandljevo mleko, ki so ga nato dišavili, sladili in gostili … menjar blanc je tako neke sorte puding, pri katerem kravje mleko zamenjamo z mandljevo mleku podobno vodico … če želiš ostati nevtralen in tradicionalen boš dodatno barceloni naklonjeno barvanje z borovnicami in jagodami opustil, ampak ne mi pol jutr jokcat da nisi vedel, da je barca letos res tolk huda, hehe … takole dajmo: Nadaljujte z branjem
redkvesijski pesto
recesijska jamrarija nas vsak dan znova in iz vseh medijev naenkrat usmerja v zasebne varčevalne programe (ki jih vsake toliko prekine s pozivi k povečanju porabe in ponovnemu zagonu trgov) in tako pripravlja nadvse plodna tla za radikaliziranje chefove maksime nič ne sme iti v nič … ko sem zadnjič na vrh cekarčka položil še zajeten šop hrustljavih redkvic mi je njih zajetno, sveže, živozeleno listje očitno namigovalo, naj ga ne vržem proč – kar je sicer običajna praksa, odkar nimamo več ramona & ramone, ki sta včasih poskrbela za predelavo odpadnega zelenja … no, že kratko listanje po domači gastro biblioteki je bilo dovolj za spoznanje, da so listi redkvice jedilni in da se jih lahko uporablja kot se pač uporablja podobno zelenje: na hitro pokuhano ali dušeno, lahko pa tudi surovo v raznih solatkah … hm, kaj pa pesto? … pa probajmo! … pa smo … pa je ratalo tole:
če smem na tem mestu citirati 31. vrstico 1. poglavja 1. mojzesove knjige, lahko zapišem: videl je vse, kar je naredil, in glej, bilo je zelo dobro … pa ne samo to, redkvesijski pesto je poleg tega poskrbel za smotrno uporabo ostankov zalog pistacije in orehov ter skorjo že skoraj dotrajanega parmezana ter ozaljšal eno pašto, en beli fižol in eno fino ribo … ker so listi redkvice že sami po sebi malo pikantni, se je pametno malo držati nazaj pri česnu, drugače pa se tegale pesta loti tako kot vsakega tovrstnega preparata:
kokr cola
red bull in energijski napitki vobče se chefu zdijo gnusno smrdeča plastična nesnaga, ki jo gre konzumirati le v primeru skrajne sile, pa še to le zmešane z vodko … tisti ospenast plastikarski priokus taurina ali guarane ali česarkoli že pač, ne deluje ravno apetitlih … ampak osnovni namen energetičarjev tako ali tako ni zadovoljevanje brbončic, ampak našponavanje celotnih organizmov … averzija do bikcev je botrovala, da sem pred kakšnim letom prvič z gnusmo zavrnil možnost, da bi po grlu spustil napitek, ki se imenuje red bull cola … fora je bila seveda v tem, da sem avtomatsko mislil, da je red bull cola isto, kot red bull vodka – da je torej red bull zmešan s colo … no, pa ni! … ko sem kakšne pol leta kasneje v avstriji spet nabasal na bikovo colo, sem na pločevinki opazil tudi ovalno značko, ki trdi, da pločevinka v sebi skriva naravno kolo:

japajade! je zatulil skeptik v meni, ampak firbec se ni dal motiti in si je vzel čas, da prebere sestavine tega domnevno naravnega napitka … in moral si je vzeti precej časa, saj je sestavin ogromno … za razliko od coca cole, ki te odpravi z vodo, fruktozno-glukoznim sirupom, ogljikovim dioksidom, barvilom (karamel), kislino (fosforna kislina) in aromami (vključno s kofeinom), se namreč spisek sestavin kole rdečega bika bere kot špancir po začimbni tržnici, saj običajnim vodi, sladkorju, ogljikovemu dioksidu in naravni aromi karamele sledijo naravni ekstrakti galganta, vanilije, gorčičnega semena, limete, kolinega oreščka, kakava, sladkega korena, cimeta, limone, ingverja, kokinega lista, pomaranče, njivske mete, pinjole, kardamoma, muškatovega cveta in klinčkov ter koncentrati limoninega soka in kofein, estrahiran iz kavnih zrn … ježeš, a tut zenf je not! se je skeptik skušal obesiti na eno od sestavin, ampak je bil na srečo že prepozen, saj je firbec, navdušen nad dejstvom da na spisku ni guarane, piskno že plačal, jo odprl in vlil v grlo … in, kakšna je bila? … dobra! … meni se zdi, da lepše diši in da je precej manj agresivna od coca cole, kar je bilo dovolj, da se je uvrstila na vrh moje lestvice cola napitkov (ampak cela ta lestvica, to naj le povem, med lestvicami napitkov mladega napotnika ne zavzema prvoligaškega statusa) in da jo bom rade volje kupil, kadar bom iskal sladko osvežitev med kotaljenjem koles po avtriji, italiji, češki, nizozemski, švici, španiji, poljski, nemčiji, belgiji, angliji, irski, romuniji, madžarski, rusiji, egiptu, kanadi, zda ali tajski … drugod namreč (še) ni naprodaj …
fraîche
francoski kisla smetana je malo drugačna kot naša, pa tudi reče se ji ne kisla, ampak sveža – crème fraîche … v obeh primerih gre za fermentirano smetano, največja razlika pa je v vsebnosti maščobe … naša štacunska kisla smetana je ima okrog 20%, frešerca pa še ene pol toliko zraven, torej okrog 30% … razlika je tudi v okusu in verjetno mi ni treba posebej razlagati, da je tista, ki ima višjo vsebnost maščobe bolj polnega okusa in zapeljive svilnate teskture … s kislo smetano v naši domovini ni težav, saj jo prodajajo povsod, sicer pa lahko čisto fletno domačo kislo smetano dobiš, če, tako kot vinko mlek, s kislega mleka postrgaš na vrhu narejeno plast smetane … s crème fraîche je večja jeba (sploh če se ne nahajaš na, recimo, korziki) ker se je zanjo treba pomujati v kakšen ibermarket, česar pa chef ne počne ravno rad in niti ne pogosto … poleg tega so nekateri bralci tega bloga prepričani, da je chef en navaden razvajen zajedalski pizdunček, ki se otepa resnega dela, zato je skrajni čas, da v dokaz nasprotnega spet kaj naredi z lastnimi rokami … no, žuljev od proizvajanja domače crème fraîche ravno ne bo dobil, saj mu je gospod vinko mlek iz kašeljskih mlekarn zaupal sledeč, jako preprost proizvodni postopek:
- četrt litra sladke smetane (če se le da, naj bo nehomogenizirana)
- dve žlici kislega mleka
sladko smetano na majhnem ognju segrej na telesno temperaturo … odstavi jo z ognja in jo prelij v keramično, stekleno ali platično posodo … kislo mleko dobro premešaj, da bo tekoče, nakar ga vmešaj v mlačno smetano … pokrij s čisto krpo in pusti vsaj en dan stati na kuhinjskem pultu … in to je to … zdaj jo moraš samo še porabit, s čimer pa zagotovo ne boš imel težav … na slano jo prideni k dimljenemu lososu ali jo vmešaj v kremno juho, ali jo namaži na kruh za bazo sendviča ali itd. … najbolj pa se izkaže na sladko, še posebej v svežih sadnih solatah, kot je tale od sobotnega zajtrka … preden jo preliješ po sočnem sadju, samo vmešaj vanjo žlico ali dve sladkorja (če te motijo kristalčki, naj bo v prahu, lahko je tudi vanilijev) in-mmmmm!!!, jao kako to jezik odmah zavoli:
poskrbi, da bo na uživaškem kremastem nivoju tudi soundtrack … z elegantno in ležerno inštrumentalno groovy priredbo wu-tangovske klasike ne moreš užgati mimo, torej: el michels affair – c.r.e.a.m.
čaše lomim
krušne skodelice za juho so se po slovenskih oštarijah začele pojavljati, kolikor se jaz spomnim (in to niti ni tako malo) kakšnih dvajset let nazaj … sicer ne bi lal roke v pečico, ampak skoraj zihr sem na prvo nabasal v trzinski obcestnici narobe … bila je to taka taprava tipična slovenska krušna skodelica (torej je bila skodela), napolnjena s tako tapravo tipično slovensko gobovo juho (se pravi je bila močno zgoščena z moko) in pokrita s takim tapravim tipičnim slovenskim pokrovom krušne skodelice z bunko na sredi … vse te tri stvari skupaj tvrijo temeljni problem tipičnih slovenskih žup v kruhu: če/ko jih poješ do konca, si adijo in greš lahko samo še na en kavč oddrnjohat kitico ali dve … tipne slovenske krušne skodelice so namreč delajo tako, da se v velikih modelih pečenim bombetam odreže vrh in se jih nato izdolbe … problema s tovrstno metodo sta (poleg že omenjenega temeljnega) dva: če testo za skodele ni dovolj gosto, lahko skodela kaj hitro spusti, pogruntati pa moraš tudi, kaj boš naredil z izdolbljeno sredico … daleč od tega, da bi bila problema nerešljiva, a vendarle se mi zdi, da poznam bolj elegantno (pa tudi hrustljavo) rešitev:
kruhove skodele tipo napotnik v sebi zlahka zadržijo tudi redkejše tipe juhic – tale manekenska špargljevka je bila, recimo, čisto nedolžna) , njih velikost lahko varira od štamprleta do sklede, so hrustljave, ni se ti trepa ukvarjati z njih izvotljevanjem in lahko jih pripraviš kolikor češ vnaprej … seveda pa moraš pred tem narediti tole: Nadaljujte z branjem
razvrat v opatiji
naj najprej, da ne bo nepotrebnih nesporazumov, razložim naslov: razvrat jemljite v strogo kulinaričnem smislu, opatijo pa dobesedno in ne kot turistično destinacijo v kvarnerju … če vse skupaj razložim malo obširneje: šla sva na kosilo v restavracijo hostellerie de l’abbaye de la celle, ki je del imperija überchefa alaina ducassa … srednjeveško opatijo so predelali v hotelčič z restavracijo, ki je v michelinovem vodiču okrencljana z eno zvezdico … kuhajo do perfekcije priterano tradicionalno provansalsko hrano, ki je precej bližja italijanski, kot pa francoski kuharski šoli … torej: veliko zelenjave, olivnega olja, preprostejše priprave mesa in rib ter malo masla in smetane ter nobenih težkih omak … no, seveda pa so po francosko resni in picajzlasti pri izbiri surovin, posvečanju najmanjšim podrobnostim pri predpripravi in pripravi, vrhunski postrežbi in vinski karti … oni dan so ponujali tri menije, dnevnega s tremi rihtami za 45, srednjega za 62 in velikega za 82 evrov … verjetno si uganil, da sva se držala gesla če že tonemo, tovariši, potem tonimo s plapolajočimi zastavami in suvereno predelala vse, kar je opatija imela ponuditi … tole je zabeležil objektiv:
[rockyou id=137156538&w=426&h=320]
je potrebno reči še kaj? … pravzaprav ne, razen da pozovem frankofone, da mi pomagajo čimbolj natančno določiti kateri kos jagnječjega fileja se imenuje canon d’agneau – ta namreč še vedno obema odmeva po ustih, ne samo zaradi okusa, ampak zaradi teksture in res izjemne mehkobe, ki bi popoln užitek omogočil tudi seniorjem brez proteze … lepo je bilo!




