predlanskim smo finale lige prvakov kljub navijanju za liverpool prehransko pospremili z rižotama v rossoneri barvi milanezov, lani smo ob pretežni indiferentnosti do penaliziranja čelskega proti menčesterju pustili stvarem iti svojo pot in končali na japonskem pirčku, letos pa chef seveda ne pušča nobenega dvoma: zvečer bo srce kucalo za barčico ne samo zaradi res spektakularske letošnje sezone, kulsko zatwistanega sponzoriranja unicefa, vseh jeb, ki jih je morala dati skoz pod realovskimi frankisti, ampak zato, ker je pri nas tako že skoraj trideset let … kot hommage virtuoznim romantičnim tehničarjem, ki se bodo nocoj zoperstavili fergusonovemu dobro namazanemu stroju (ki jim, bodimo realni, dejansko lahko prepreči trojno krono), je včeraj popoldne in zvečer v domači kuhinji nastajala sladička, ki jo lahko imenujemo menjar blaugrana … tule je:

prosim, da na tem mestu vklopite fantazijo in si spodnjo plast predstavljajte bolj modro, zgornjo pa bolj rdečo, tako da vas bo sladica bolj spominjala na tradicionalno barcino kombinacijo modre in rdeče barve, alzo blaugrane … pofotkani pudigenec je moja nadgradnja tradicionalne katalonske sladice, imenovane menjar blanc, kar po naše pomeni nekaj takega kot bela jed … izročilo pravi, da so si menjar blanc že v osmem stoletju izmislili katalonski menihi, ki so hvatali krivine po krščanskih zapovedih in kljub njih rigoroznosti želeli dobro mandžati … za dneve, ko je bilo v veganskem slogu prepovedano uživanje česarkoli živalskega izvora, so si izmislili mandljevo mleko, ki so ga nato dišavili, sladili in gostili … menjar blanc je tako neke sorte puding, pri katerem kravje mleko zamenjamo z mandljevo mleku podobno vodico … če želiš ostati nevtralen in tradicionalen boš dodatno barceloni naklonjeno barvanje z borovnicami in jagodami opustil, ampak ne mi pol jutr jokcat da nisi vedel, da je barca letos res tolk huda, hehe … takole dajmo: Nadaljujte z branjem→

francoski kisla smetana je malo drugačna kot naša, pa tudi reče se ji ne kisla, ampak sveža – crème fraîche … v obeh primerih gre za fermentirano smetano, največja razlika pa je v vsebnosti maščobe … naša štacunska kisla smetana je ima okrog 20%, frešerca pa še ene pol toliko zraven, torej okrog 30% … razlika je tudi v okusu in verjetno mi ni treba posebej razlagati, da je tista, ki ima višjo vsebnost maščobe bolj polnega okusa in zapeljive svilnate teskture … s kislo smetano v naši domovini ni težav, saj jo prodajajo povsod, sicer pa lahko čisto fletno domačo kislo smetano dobiš, če, tako kot vinko mlek, s kislega mleka postrgaš na vrhu narejeno plast smetane … s crème fraîche je večja jeba (sploh če se ne nahajaš na, recimo, korziki) ker se je zanjo treba pomujati v kakšen ibermarket, česar pa chef ne počne ravno rad in niti ne pogosto …  poleg tega so nekateri bralci tega bloga prepričani, da je chef en navaden razvajen zajedalski pizdunček, ki se otepa resnega dela, zato je skrajni čas, da v dokaz nasprotnega spet kaj naredi z lastnimi rokami … no, žuljev od proizvajanja domače crème fraîche ravno ne bo dobil, saj mu je gospod vinko mlek iz kašeljskih mlekarn zaupal sledeč, jako preprost proizvodni postopek:

• četrt litra sladke smetane (če se le da, naj bo nehomogenizirana)
• dve žlici kislega mleka

sladko smetano na majhnem ognju segrej na telesno temperaturo … odstavi jo z ognja in jo prelij v keramično, stekleno ali platično posodo … kislo mleko dobro premešaj, da bo tekoče, nakar ga vmešaj v mlačno smetano … pokrij s čisto krpo in pusti vsaj en dan stati na kuhinjskem pultu … in to je to … zdaj jo moraš samo še porabit, s čimer pa zagotovo ne boš imel težav … na slano jo prideni k dimljenemu lososu ali jo vmešaj v kremno juho, ali jo namaži na kruh za bazo sendviča ali itd. … najbolj pa se izkaže na sladko,  še posebej v svežih sadnih solatah, kot je tale od sobotnega zajtrka … preden jo preliješ po sočnem sadju, samo vmešaj vanjo žlico ali dve sladkorja (če te motijo kristalčki, naj bo v prahu, lahko je tudi vanilijev) in-mmmmm!!!,  jao kako to jezik odmah zavoli:

poskrbi, da bo na uživaškem kremastem nivoju tudi soundtrack … z elegantno in ležerno inštrumentalno groovy priredbo wu-tangovske klasike ne moreš užgati mimo, torej: el michels affair – c.r.e.a.m.