Neznan's avatar

About napo

ena taka spominska knjiga: piši, riši, kakor veš, postov brisati ne smeš ... tukaj bo pripeto svašta, kar piscu v takšni ali drugačni obliki krajša čas (ali mogoče celo bivanje?) tuakj naokrog ... nomen je sicer res omen, ampak za vse v naslovu ni bilo prostora.

časovna stiska

pozdravljeni, moje ime je boštjan napotnik … trenutno nimam veliko časa, zato kuham preproste, a učinkovite obroke … in jih hitro in učinkovito ubesedujem:

  • 8 jagenjčkovih kotletov
  • 4 krompirji
  • 3 čebule
  • 2 korena
  • 1 koromač
  • pol litra piščančje ali zelenjavne osnove
  • vejica rožmarina, sol, poper, maslo

brzi janjac

pečico segrej na 180 stopinj … krompir olupi in nareži na polcentimetrske rezine … isto naredi s čebulo, korenjem in koromačem … zarebrnice posolpopraj in na vročemvročem olju na hitro opeci z obeh strani … nepregorno posodo namaži z oljem in dno obliži s polovico korenja, čebule in koromača … na to položi zarebernice in vejico rožmarina, čez pa še drugo polovico zelenjave … prav na vrh lepo razporedi rezine krompirja, zalij z osnovo pokrij (če nimaš pokrova naredi to z alu folijo) in za dve uri zagoni v pečico … vmes delaj kaj pametnega (ker časa seveda nimaš zato, ker delaš pametne in pomembne reči), potem pa pečico nakuri na 200, snemi pokrov, premaži krompir s stopljenim maslom in ga kuri še 20 minut da se lepo oskorji … mamo? mamo! (in mljaskamo!) …

soundtrack: metallica – one

sauceidžinica

hehe, par dni je naokrog in čas je, da iz tistih fondov začnemo cimprat omake … omake so, tako pravi skorajda vsak kuharski učbenik, kamen temeljac klasične francoske kuhinje … s poudarkom na klasične, ker v omake se putr daje s ta velko žlico, sladka smetana pa s šeflo … ker zadnje cajte veliko vlačimo po zobeh bernarda loiseauja, je prav, da omenimo, da dragi pokojnik klasičnih omak sploh ni delal, saj je trdil, da so passe, in da so ostanek časov, ko logistika in transport še nista bila tako razvita in je bilo treba prekrivati ne ravno najbolj svežega ribovja in mesovja … loiseaujeve omake so bile zato zelo light, v bistvu so bile take deglaziranke – v ponev, v kateri je pekel kos mesa ali ribe, je prilil brizg de luxe fonda (loiseau fondov ni kuhal iz kosti, ampak iz najboljših kosov mesa in v precej hudem razmerju: iz osmih kil teletine je nakuhal liter jusa, kot je temu rekel sam … in se potem kar nekaj let ukvarjal, kako omake gostiti brez rumenjakov, brez smetane in brez moke … na koncu so zmagali zelenjavni pireji, osobito korenčkov (wadafak!?!!) in čebulni … no, klasičarji omake gostijo z rouxom, ki je v bistvu eno tako fancy prežganje – za svetle omake se uprablja svetli roux, za temne omake pa, kako izvirno, temni roux … v obeh primerih gre za 50/50 mešanico masla in moke, pri čemer maslo pred obdelavo prečistimo (stopimo na ognju in pustimo, da se beljakovine usedejo na dno, in tako lahko preostalo masleno maščobo segrevamo na de bi se grdo žgala, rjavila, smrdela in vobče škodovala zdravju uživalcev) … za svetli roux potem mešanico kuhamo 3 do 4 minute oziroma dokler ne postane svetlo rjava, za temnega pa kakšnih deset minut, da postane lepo temno rjava reč … roux se potem shladi in spravi v hladilnik, medtem pa se v podzavest daje še pravilo, da se ga v omako vedno dodaja po malem, še najbolj praktično je z metlico – jo pritisneš v roux in potem med mešanjem raztopiš v omaki … šefketov prišep je, da je za domačerabno zgoščevanje čist u redu nekuhana verzija, ki se ji ne reče roux, ampak beurre manie: preprosto zmešaj 50/50 putra in moke in potem majhne koške vmešavaj v omake … je pa res, da je treba potem to reč pokuhavat par minut, da iz omake izgine okus po moki … no, zdaj pa lifrajmo omake, kot smo jih delali pri ericu in ki se potem polivajo po termično obdelanem mesovju in/ali ribovju: Nadaljujte z branjem→

kolera-batina

big bwana koleraba

ujagana pri žabjakovih, sicer kislozeljnatih grosistih na ljubljanski tržnici … ja, to so uni tam pri prehodu, k majo zmer vrsto za svoje kislo zelje, (tudi ko majo ostali kislozeljci nič strank, ima žabjak v vrsti vsaj pet kupcev … no, tale kolera-batina je zresla v precej veliko reč … 8 kil žive teže … svašta! …

bocuse ga pa pihne

branje perfekcionistove biografije je nadvse kratkočasno in zabavno početje … poleg edukativnega vpogleda v filozofijo in tehniko loiesaujeve kuharije je knjiga prepredena z mega smešnimi anekdotami – male tajne velikih kuharskih mojstora … po smešnarijah prednajači ikona francoske kuharije paul bocuse, ki je bil predvsem mojster praktical jokeov … recimo, ko je bil vajenec v parizu, se je njegov učitelj vsako jutro preoblekel v garderobi in na noge nataknil espadrile … dokler mu jih bocuse nekega jutra ni z žeblji pribil na tla … taisti kuharski mojster je v svojem piskru za nakuhavnaje fondov nekega dne naletel na človeško lobanjo, ki jo je bocuse ukradel na obisku v pariških katakombah … paul je hotelskim gostom, ki so odhajali na piknik in s seboj jemali košarico s kosilom, med trdo kuhana jajca obvezno podtaknil še kakšnega surovega … največji spektakel pa je uprizoril leta 91, ko je bernard loiseau končno ujagal tretjo zvezdico mišelinko in se je svoje osebje odločil odpeljati na kosilo k bocusu v lyon … bocuse mu je že po telefonu povedal, da je na kosilo povabil še dva dobra jedca … ko se so potem loiseaujevci s svojim avtobusom prikotalili do pisane bocusove birtije, jih je pred vrati pričakal bocuse z magnumom šampanjca v roki … kar seveda ne bi bilo nič nenevadnega, če stari ne bi sedel slonu za vratom …

bocuse & loiseau praznujeta na slonih

jep, od cirkusa, ki je gostoval v lyonu, si je sposodil dva slona … na drugega je potem zlezel še loiseau in fešta se je začela … ker se je loiseau v svoji kuhariji v čimvečjem loku izogibal kalasičnim fondom, maslu in smetani in je omake delal na vodni osnovi, z deglaziranjem ponev, v katerih je pekel meso ali ribe, bocuse na menu, ki ga je pripravil ob tej priložnosti ni pozabil pripisati, da so vse jedi pripravljene popolnoma brez vode … in seveda, kosila loiseauju in celotni njegovi ekipi kuharjev, natakarjev in pomivalk posode ni zaračunal … fejst dedci so (bili) tele šefketi …

nova nevarnost

pred dobrima dvema mesecema je chef opozoril na prehransko nevarnost, ki preži na nič hudega sluteče državljane širom slovenije … je že res, da so narko pomaranče še bolj nevarne kot nova drogeraška košta, ampak slednjo kani v duhu nedolžnega rastafarjasntva pojesti tudi kakšno vegetarijansko bitje … je namreč jako praktično, če ti žbeta sploh ni treba zviti, ampak ga preprosto namežeš na kruh … in to za zajtrk … tosheva prerokba se očitno uresničuje: legalise it and i will advertise it! … dokaz priložen:

dej stari, namaž mi en žbe, pliz!

športniki

resno poskušanje, ocenjevanje in prepoznavanje vin je lahko – pljuvanju ven navkljub – precej zahtevna in naporna reč … ampak ideje, da bi člani tekmovalnih degustacijskih ekip univerz v oxfordu in cambridgeu (študentje namreč dvobojujejo še v marsičem drugem, kot v veslanju na temzi, vinske degustacijske tekme recimo organizirajo že do leta 1953, trenutno pa vodi oxford s 34 proti 20) za svoje dosežke in zmage dobivali iste nagrade, oznake (in privilegije) kot resni športaši, so pa vendarle malo neresni … čeprav bi bil to verjetno kar dober sportaški wayout za motorične debile, kot je chef, hehe … za celo zgodbo s komentarji vred pa se preseli semle …

3 x 3 v slikah

nadaljevnje sage kuhar leta … razkrijmo najprej like iz prejšnjega zapisa in ubesedene kreacije pospremimo še s slikovnim mterialom, ki sicer ni na najbolj šarfes nivoju, ampak verjetno bi se tudi tebi tresla roka, če bi zraven tebe sedel komandant oseli … no, dajmo zdaj osebam imena in priimke:

oseba a je vesna čarman iz gostilne pri danilu in tole so njeni trije krožniki:

loška mešta srnin file loški kruhek

pri danilu v kuhinji seveda dobro cimprajo, drugače ne bi prišli v finale, kenede … z loško mešto so včeraj verjetno imeli malo smole, ker je bila to prva jed, ki je šla ven in je na krožnikih odležala malo preveč časa in je do ust prišla že precej mlačna, kar je izrazila s precejšnjo suhobo polente in mokastostjo omake … za to je malo kriv tudi sistem strežbe s kupolami na krožnikih in posledičnega čakanja, da jed postrežejo vsem gostom in da potem začnemo jest vsi naenkrat, kar je krožnikom jemalo še nekaj dodatnih minut … srna v tančici je bila super fletno zamišljena, fascinirala je predvsem tista zavesa, v katero je bilo zavito meso – le to pa je imelo problem: se mi zdi, da so ga precej dolgo pekli na nizki temperaturi, potem pa pred strežbo karamelizirali, aber! – čeprav rožnato, je meso izgubilo ves sok in strukturo in se je v ustih občutilo precej kašasto … sladkarija mi je bila pa super, predvsem dišečnost loškega kruhka in ideja z žličko … bottom line: dobro zamišljeno, ampak iz takšnih in drugačnih – verjamem da povsem objektivnih – razlogov je izvedba malo zašantala …

oseba b je matevž visočnik, štajerski up iz gostilne pec v selnici ob dravi … njegov trio se je videl takole:

simljen smuč svinjska pečenka bučna pena
štajerski matador je užgal na polno in se v najboljši luči pokazal s prvim krožnikom … rahlo dimljen smuč na gresovem knedlu in na noro barvni rdečepesni kaši je bil res skoraj brez napake, ako pa bi dodana hrenova pena imela kaj okusa po hrenu bi pa lahko izpustil še tisti skoraj … ideja z maskiranjem restanca in pečenke v suši je bila meni osebno še kar duhovita, ampak alga in restanc sta precej skreganih okusov, skladovnici tofuja in pečenke pa je manjaklo predvsem slednje, tako zaradi okusa kot zaradi strukture … kremirano bučno olje s čokoladnim ovojem je obljubljalo več odšteka, kot ga je v resnici dalo, ampak je vseeno prijetno sedlo …

oseba c je peter patajac, ki kuha v svoji okrepčevalnici (tako je pač sam poimenoval svoj obrat) ruj v dolu pri vogljah pri sežani pri italiji … trio je bil v takile podobi:

pečen bakalar jelenov hrbet štrukelj in sorbet

pri predjedi me je zmotil samo tisti vmesni mlinc, ki ob serviranju ni bil več hrustljav, ampak se je že razmočil in je bil bolj žvečilka kot kaj drugega, je pa bil super dodatek sušen paradajz v polenti … glavna jed je bila zame že konceptualno malo preveč razštelana, se reče, da je bilo na krožnik mogoče zloženih preveč reči … je pa res, da se je ravno zaradi tega dalo dobro igrati z okusi grižljajev in da so bile vse te reči lepo usklajene in v nulo pripravljene, še posebej meso, ki je bilo precizno narejeno na roza in na sok … podoben nepotreben presežek je bil pri sladici, kjer se mi je zdela cimetova krema povsem odveč, ampak nas je pa peter verjetno vse kupil s super enostavno foro: lepo,brušeno, navrtano ledeno kocko, v kateri je bil super refreshing sorbetek … domiselno in vrhunsko, res …

in tako verjetno ni čudno, da je kuhar leta tako po izboru publike (ki je glasovala tako, da so randirali jedi iz vsakega hoda) kot po izboru žirije postal tisti, ki je bil v vseh treh krožnikih najbolj konsistenten in ki je večer spravil skoz z najmanj felerčki (da smo si na jasnem: vsi felerčki so bili majhni – vse postrežene jedi so bile v resnici res super in to, ampak ko si jih prisiljen rangirati, pač moraš ratat picajzlat in se začet obešat na malenkosti … v oštarijah bi vse te kožnike pomazal s prstom, če ne kar polizal (tako pa si nisem upal, ker bi me ata oseli verjetno za ušesa …)) … kuhar leta je torej postal tale fejst fant:

patajac

aja, to je sicer oseba c, po domače peter patajac … čestitamo in priporočamo obisk njegovega ruja, še posebej med tednom, ko boste z njim lahko čvekali brez številnih lahov okoli sebe … in izvedeli marsikaktero hecno reč o plesnenju visečih sirov v fojbah itede … upravičen prvak, bi rekel na koncu … pa tudi bom: upravičen prvak.