čisto za konec škotskih utrinkov sta ti kruh in vino prihranila zapis o kamnu temeljcu škotske prehrane, inštituciji, ki jo najdeš v praktično vsakem selu (in v marsikakšnem ne najdeš nobene druge prehranske inštitucije) in verjetno ne bom naredil nič narobe, če zapišem, da gre v primeru cvrtnic za obrat narodne prehrane, v katerem svoje energetske potrebe na redni bazi zadovoljujejo vsi sloji in družbeni stanovi škotske družbe … chippy, kot se ljubkovalno imenujejo radnje, v katerih dobiš v pivsko testo pomočen (če da gazda kaj nase, je to popolnoma sveža riba – kar zagotavlja javno obešen certifikat dobavitalja – spečena po naročilu) file vahnje (haddock, na škotskem za razliko od angležev nikoli trske (cod)) in zraven na velike kose narezan ocvrt krompir (chips mu rečejo, zatorej je plac chippy, pa tudi boljše sliši kot fishy, hehe) … seveda pa je riba le osnovna disciplina chippyjev, kreativnost škotskih frigarjev namreč ne pozna meja in najprej v testo, nato pa v vroče olje dajejo svašta: klobasice, stejke, rezine krvavic in haggisa, rakove repke, ribje polpete, hamburgerje, pice (ja, točno tako: pečeno mini pico pomočijo v pivsko testo in ocvrejo) in, jasno, odkar so leta 1995 v chippyu haven v snotehavenu pri aberdeenu prvič ocvrli čokoladko mars, je to postala atrakcija marsikatere cvrtnice, čeprav izdelek ne izgleda ravno atraktivno:

ampak ni slab, res ne, tale pohan mars: med friganjem se lepo zmehča in segreje, a zaradi hrustljavega testa, ki ga obkroža, ne razpade … ker zna tole biti kar dober atentat na kardiovaskularni sistem (sploh na 14 dni škotske podlage), s količinami seveda ne gre pretiravati … sicer pa je menda tako, da pohane marse napadamo predvsem vanzemaljski turisti in da škoti v resnici ne marajo kaj preveč zanje … česar pa ne bi čisto verjel … tako, kot ne verjamem, da so škoti škrti – v zadnjih dveh tednih sem imel opravka predvsem z izredno prijaznimi in dobrodušnimi ljudmi – mogoče pa je to povezano z vremenom? v zadnjih štirinajstih dneh je bilo namreč le za dan in četrt dežja, vse ostalo pa čista milina z ravno prav toplim soncem, živahnimi belimi oblački in vsemi ostalimi, v edicijah skotland dejlija popisanimi radostmi … škotska ima novega fena … oziroma kar štiri …

edinburgh je zadnja postaja našega dvotedenskega kroženja po ozemljih višavskih klanov – in resnici na ljubo je treba priznati, da se z njim nismo kaj preveč ukvarjali – vzeli smo ga samo kot obvezni dodatek, s katerim bomo bližje letališča počakali na jekleno ptico za domov, svoje aktivnosti pa omejili na nočitev in špancir po rojalistični milji … seveda smo že pri rezervacijah vzdihovali nad hudo navitimi cenami za sobe, nakar je korenčičev luka vprašal, če gremo kaj na fringe in stvari so kmalu postale jasne, povzamem pa jih lahko v tale nasvet bodočim obiskovalcem: ako nisi fen standupa, teatra, muziklov, uličnega teatra, plesa in ostalih uprizoritvenih umetnosti, potem avgusta ne hodi v edinburgh … no, ko se boš vseeno kdaj znašel tu – in verjetnost, da se boš, je precejšnja, glede na to, da je edinburgh takoj za londonom drugo najbolj obiskano britansko mesto – si moraš zapomniti samo eno besedo: oink … če si bolj vizualec, ti priobčujem fotko:

ko je tamala tavzes cirmanova par mesecev nazaj na dnu royal milea, blizu parlamenta zagledala tole izložbo, je bojda rekla tale gostilna bi bla pa napotu všeč, mormo mu povedat … in poglej ti devetletne otroške pameti – pa še kako všeč mi je! … takole gre: andy marshall in sandy pate, kmetovalca iz južnih obronkov škotske, spečeta celega prašiča in ga postavita na toplo v izložbo enega od dveh svojih lokalov v edinburghu … hitri, okretni in prijetni strežniki si narihtajo tri velikosti belih in črnih štručk, pripravijo dva namaza (enega iz nežno pražene čebule in žajblja, drugega iz haggisove file) in tri omake (sladko dimasto bbq, rahlo pikantno čilijevko in bolj pikantno sirovo) … in nato se začne žurka – mali bombetki se reče piglet, srednji oink, veliki pa grunter … gost si najprej izbere velikost in farbo štručke, nato enega od namazov in eno omako, če hoče (in to hočeš,verjemi mi!), pa si sendvič lahko da ozaljšati še s kvadratom noro hrustljave kože, ki jo vidiš na fotki … čez nekaj sekund dobi v roke najboljši pulled pork sendvič vseh časov in prostorov: slasten, dišeč, sočen, mehak, po bradi se cedeč, oink! oink!! oink!!! … ultimativni ulični snek: preprost, hiter, okusen in poceni … ahm – zakaj točno gremo zdaj mi nazaj domov???

škoti, ko se z njimi meniš, so zelo prijazni in ti velikokrat rečejo sir … malo težje pa je potem – vsem kravam in ovcam navkljub – priti do kakšnega njihovega maloserijskega, obrtniško narejenega sira … no, chedarjev se kar nekaj najde, ampak za kaj bolj raritetnega pa je treba imeti oči vedno na preži … načeloma velja, da so škoti tradicionalno sir delali predvsem poleti, zatorej so ga starali, da je zdržal zimo – mehkih, mladih sirov ter navadnih in albuminskih skut pač niso rihtali … ampak včerajšnj in današnji napotnikov izplen je vseeno pokazal kar hudo sirarsko mojstrstvo … najprej s selekcijo štirih škotskih sirov v gastro pubu tower v crieffu, kjer se je ob dveh različno starih chedarjih in highlandski različici brieja še posebej izkazal močan, sladkast sir z modro plesnijo, ki nosi strašno ime blue murder, njegov avtor pa je – pazi ti to! – bivši basist blurov, alex james, ki se je po dekadentnih letih z bandom prekvalificiral v družinskega fotra, kmetovalca, sirarja in gastro pisca; potem pa še danes veselje v zadružni štacuni, odkoder sem privlekel še dva škotska sira:

zgoraj je auld reekie iz sirarne cambus o’may: gre za trd sir iz nepasteriziranega kravjega mleka, ki je nato hladno dimljen na sekancih iz whiskyjevih sodov (kot oni dunkeldski losos iz prvega dejlija), spodaj pa caboc … ta je sladkast, mehak, zelo masten (67% maščobe) in povaljan v ovsenem zdrobu … ima pa kar hudo zgodbo, ki se začne v petnajstem stoletju: ko je bila hčerka šefa klana macdonald mariota de ile stara 12 let, se je pred nevarnostjo, da bi jo ugrabili člani klana campbell, jo poročili z enim njihovim in tako prišli do macdonaldove zemlje, umaknila na irsko … tam se je naučila delati caboc, to znanje je potem prenesla na svojo hčerko, ta na svojo in tako naprej, do gospe suzannah stone, ki ga zdaj dela v tainu na severu škotskega mainlanda … če je res, je to huda štorija, če pa ne, pa je to še vseeno en dober, posebno bogat, svilnato kremast sir, oni posip pa mu da še fin hrkajoč kontrast …

ko je chef v imenu skotland dejlija tudi na ostalih socialnih platformah (instahram, fejstbuk) začel objavljati vizualne utrinke s popotovanja od edinburgha do edinburgha, se je v zvezi s fotkami bukolične hiške macmaridge, v kateri smo oddrnjohali tri noči, najpogosteje pojavljala referenčna oznaka od backa jona hiška … in ko je dan kasneje proti večeru pastir s tremi na borderkolijsko vižo cepljenimi mešanci prignal trop ovac se je prej popolna tišina spremenila v hudo blejajočo kakofonijo … to pa zato, ker je bilo ovac ebaut trrrtintozant … ne samo, da še nikoli nisem videl toliko ovac na kupu, nasploh še nikoli nisem videl toliko ovac, kot na škotskem … povsod so, če je treba tudi na sredi ceste:

in včasih je pač treba, če se tropčkuu blejavk (ali izbirčni posameznici) zazdi, da je trava na drugi strani ceste ful bolj zelena, sočnejša in v vsakem pogledu boljša … in ljudje se ustavijo in počakajo – nenazadnje so na škotskem manjšina: ovac je skoraj sedem milijonov, ljudi pa komaj kaj več kot pet … škotska je domovina devetih ovčjih pasem, najbolj razširjena in (tudi zaradi backa jona) znana je škotska črnoobrazka (blackface), a v enajstih dneh se mi nobena ni znala tako lepo postaviti pred objektivček, kot tistele štiri severnodeželne cheviotke … no, se jih je pa nekaj žrtvovalo za termično obdelavo (molzejo ovce tukaj bolj slabo, večinoma jih redijo za volno in meso) in ekspertna komisija sporoča, da je mehkoba in sočnost škotskih jagnječjih zarebrnic težko posekati, da nam je silno všeč, da se da tu praktično v vsaki špelunki kupiti tudi na stejke narezana jagnječja stegna (na vroči rebrasti ponvi ck po eni in ck po drugi strani i tako tri, četiri puta, pet minut počitka in udri po deliciji!) in da se da iz škotske ovčetine nakuhati krasen curry (a tu je treba že malo kuharskega znanja in filinga, zatorej je končni rezultat prej delo majstra, kot ofce) … no, o slastnih v ovčji vamp stlačenih mletih ovčjih pljučih, srčkih in jetrih pa smo tako ali tako že poročali … za konec pa še dve zanimivi škotski ovčji brojki: najstarejša znana (= registrirana) ovca na svetu je bila črnoobrazna methuselina z otoka lewis v zunanjih hebridih … umrla je stara 25 let in 11 mesecev in to zato, ker je padla s klifa; v kotičku za investitorje pa podatek, da so plemenskega ovna po imenu devornvale perfection leta 2009 na sejmu v lanarku prodali za 231.000 funtov … perfekten deal za vzreditelja, bi rekel …