Neznan's avatar

About napo

ena taka spominska knjiga: piši, riši, kakor veš, postov brisati ne smeš ... tukaj bo pripeto svašta, kar piscu v takšni ali drugačni obliki krajša čas (ali mogoče celo bivanje?) tuakj naokrog ... nomen je sicer res omen, ampak za vse v naslovu ni bilo prostora.

rauh kamra

kruh in vino sta si pridobila ekskluzivne pravice za predvajanje real-life dokumentarca o vplivu schlenkerla rauchbiera (bamberško dimljeno pivo) na radijske voditelje … ker gre za izjemen dokument časa, si kruh in vino nista drznila posegati v posnetke in jih priobčujeta v integralni, originalni in nedotaknjeni verziji:

Vodpod videos no longer available.

na sthafje!

prešerno!

obeleževanje rojstnih obletnic ženske polovice naše hiše je bilo predvsem sladkosnede narave: najprej je chefica za svoje bio-cyber sodelavce zmontirala čokoladno torto z borovničevo filo, ki je bila menda super, o čemer priča tudi njena kratka življenjska doba, saj ni preživela kaj veliko več kot dvajset minut … popoldne je družinski kvartet z orožjem za množično uničevanje tort z obličja zemlje učinkovito izbisal še malinovo torto iz proizvodnih obratov rustike na trubarjevi … dan potem se nam je zgodil stanin veliki pink – res ogromna, po površini rozasta, znotraj pa čokoladno smetanasta torta, ki je nato preživela dva močna napada: najprej ožje, nato pa še širše družinske celice … (fyi: barbika je preživela!) … no, sladkob pa s tem še ni bilo konca, saj je chef med hrustljavega odojka s pečenim krompirjem in peperonato ter s hladetinami (pašteta iz dimljene postrvi, s pestom iz rukole namazani & zviti melancani, trikroglična (češnovc-mocarelca-jagenjčkov meatball) nabodala, savinjski želodec, tzatziki, rženi kruh s sončničnimi semeni & okača z rožmarinom) obloženo mizo, uspešno uturil še jurčke s sladko smetano in res fletne topovske kugle, ki so pod fasado iz hrustljavega pršuta skrivale mehko in sladko srce z gorgonzolo oplemenitenih fig …

figafill

če imaš pri roki pečico, pršut, fige in gorgona (starejšega brata bolj znanega literata emila) zolaja, te do zmage loči le še tale čisto kratek postopek:

v na vrhu zarezano figo najprej stlači malo gorgonzole, nato pa jo zavij v rezino pršuta in peci v na 180 stopinj segreti pečici … po približno četrt ure bo pršut hrustljav, gorgonzola stopljena in figa rahlo marmeladasta, ravno toliko, da je kakšen nadobudni poet ne bo mogel spraviti v hlačni žep za kasneje … še prijazno opozorilo: ker boš hotel pojesti več kot eno, predlagam, da pri realizaciji postopka namesto ednine že v izhodišču uporabiš množino …

soundtrack: the breeders – cannonball

big pink

ne bi vedel, če je tudi v resnici čisto tako, kot izgleda, ampak izgleda tako: ko si star tri leta in si punčka, se ti od vsega na svetu zdi najboljša stvar roza barva … in če ti za tretji rojstni dan stana napedena ultimativno roza torto, z vgrajeno roza punčko:

pinky cake

si brez dvoma najbolj srečen človek na svetu … vse najboljše, minichefica!

fin(sk)a košta

od tujih politikov sta se fincem zamerila predvsem dva modela: chirac in berlusconi (izbor dokazuje, da finci štekajo, ful!) … prvi zato, ker je izjavil, da je britanska kuhinja takoj za finsko najslabša na svetu, drugi pa zato, ker pravi, da finci nimajo pojma o hrani, pomislite, celo tega ne vedo, kaj je pršut iz parme” … in lahko si mislite, s kakšnim hehetavim veseljem je finska veriga pizzerij kotipizza, ko je na lanskem newyoršem contestu v peki pizz premagala italijane, enega svojih izdelkov (pizzo z dimljenim severnim jelenom, lisičkami in rdečo čebulo) poimenovala po italijanskem premierju … no, ampak če bi človek sodil samo po krmi, ki ti jo ponudijo na finnairovih frčoplanih (kocke kuhanih piščančjih prsi, kuhan korenček & kuhan riž – vse brez okusa, jasno) bi kar zatrobil v isti rog kot jacques in silvio … ampak na srečo je na mrzlih finskih tleh vse drugače … v ravintoli (tako se finsko reče restavraciji) konstan möljä ti ata in mama, prav tadva iz slike, za 10 evrov naštimata tak bife, da se ti odpelje od dobrega … spektakularsk je že izbor hladnih prigrizkov na začetku,

buffet

ko pa ti bauhek segreje še krepka kremna juha z lisičkami, ragu iz severnega jelena, sočno dušeno jagnje, gratiniran losos, severnomorski slaniki s kaprami in papriko, eht pire & gratiniran krompirček ter ržen kruh in ti po grlu steče še frišen, hladen točen olut (tako finci rečejo pivu) bi omenjena prezidenta že nabrcal v rit … no, da ni šlo le za enkratno vzhičenje, sva se s chefico prepričala že naslednji dan ob bogato, a elegantno obloženi hotelski fruštik mizi, še bolj pa par urc kasneje,  ko sva pošpancirala po helsinškem pristanišču in tam stoječi pokriti tržnici:

[rockyou id=142212411&w=426&h=320]

že res, da finci tradiconalno ne obvladujejo začimbnih vragolij in da so zaradi severne lokacije obsojeni na le peščico pridelkov zemlje plus divjad in ribe, a vendarle sem v teh parih dneh in od parih obrokov, ki sem jih snedel, dobil občutek, da iz tega kar imajo, znajo potegniti maksimum … ki je velikokrat presenetljivo okusen in zanimiv …

finnish

evo, prijatelj janneta ahonena in ostalih finskih letalcev, sicer pilot trvrdke finnair, je komaj kakšno uro nazaj z elegantnim telemarkom na zemljo spustil svojega embraerja in po odprtju vrat poskrbel za temperaturni šok … džiiiizs! kdo bi si mislil, da se bo človek v samo treh dneh navlekel na (zame, za chefico pač ne) prijetnih devetnajst, dvajset stopinj, kolikor jih v tem cajtu (poleg od 5.30 do 21.20 trajajočega dneva) ponujajo helsinki … za kakšno daljšo reminiscenco je zdajle prevroče, pa tudi misli in fotke je preba urediti, zato zgolj na hitro priobčujem nočno fotko, ki zlahka ovrže mit o finščini kot popolnoma nerazumljivem jeziku … mislim, a kdo tukaj česa ne razume:

kurvin kiosk

jajc od jajčec

če za kakšno morsko jed lahko rečemo, da je specifična za sardinijo (recimo tako, kot je za jadran tipična riba na žaru + blitva s krompirjem), je to botarga … ko jo zagledaš v štacuni, te spomni na skompresirano glavo velikega rdečerjavega lignja, a v resnici gre za jajčeca tune, glavatega cipla ali mečarice … tradicionalno vrečico jajčec zgnetejo z rokami, da iz nje iztisnejo čimveč zraka, potem jo rahlo nasolijo, stisnejo in posušijo na soncu, na koncu pa jo zavijejo še v tanko plast čebeljega voska … no, v resnici čisto na koncu sledi še pakiranje v vakumski polivinil … botarga je kao jako fina delikatesa, ki se jo uporablja bolj kot začimbo … pobje na sardiniji jo recimo nastrgajo na s česnom in olivcem zabeljene špagete, tisti med njimi, ki so kelnerji, pa te, preden jo naročiš, ponavadi pokroviteljsko vprašajo, če si jo že kdaj jedel, bikoza ic e veri specsifik flejvor … no, ker sem svojo prvo botargo načel, še preden bi me kakšen sardinec utegnil opozoriti na njeno grenko slano specifiko, sem z njo zajebal še chefico in sreča … sledil sem namreč receptu iz laške kuhne, v katerem botarga ni nastopala zgolj kot delikatesni dodatek, ampak je v solati z rižem zavzemala kar glavno mesto:

botarga

v bistvu gre reč tako, da kuhan riž zmešaš s trakovi pečene paprike, kuhanim grahom in vinagreto, ki jo zmešaš iz limone, olivca in s paličnjakom zmlete botarge … to mešanico pustiš na hladnem odležati par ur, pred serviranjem pa vsakemu jedcu zapovrh nanizaš še nekaj tankih rezin botarge … ker sem pri temle kot pravi praslovan zajebal skoraj vse, kar se je zajebat dalo (po vrsti: riž še bil zunaj pocast, v sredici pa surov, grah je bil močno preveč al dente, v vinagreti, pa tudi povrh je bilo – zaradi jebivetrske maksime kad se baca, baca se! – molto preveč botarge, uporabljen istrski olivc je bil pregrenek, edino paprika je bila bp), mi niti na misel ne pride, da bi še koga speljeval na kriva pota s podrobno recpeturo … če bi rad od tega zapisa imel kaj uporabnega, pa pomni tole: ko uporabljaš botargo, se obnašaj, kot da si najbolj zakrknjen gorenc … šparej!