Neznan's avatar

About napo

ena taka spominska knjiga: piši, riši, kakor veš, postov brisati ne smeš ... tukaj bo pripeto svašta, kar piscu v takšni ali drugačni obliki krajša čas (ali mogoče celo bivanje?) tuakj naokrog ... nomen je sicer res omen, ampak za vse v naslovu ni bilo prostora.

zagorelost

ker kruh na tehle straneh igra naslovno vlogo, mu v chefovini seveda izkazujemo dolžno spoštovanje – z njim se ukvarjamo tako po kakovostni, kot po količinski plati … mesenje in peka vsakdanjega kruha je že popolnoma vkorporirana v rutino družinskega življenja: v zložnem tempu ciklamo bele in polnozrnate, majhne in velike, sredičarske in skorjaste, toastarske in sendvičarske hlebce, štruce, kruhke, polžke, kitke in žemlje … če se kdaj slučajno zgodi, da je treba kupiti kruh, je to za chefa travmatično dejanje, ultimativno priznanje osebnega poraza, ki s seboj prinese naraščajoč dvom v lastne sposobnosti itd … užasživi, v glavnem! … no, v zadnjih mesecih je blago travmo povzročalo nekaj drugega: doma spečeni kruhi so bili sicer dobri, hrustljavi, fletni … ampak bili so tudi čisto svetli, beloneji, whiteyi, albinčki, beli kot (če si sposodim besedno zvezo iz špehšpilje) da bi se ravnokar pripravljali na avdicijo za apno … reševanje nezagorelih krušnih enot je potekalo sistematično, z eksperimentalnim menjanjem temperature peke, višine rešetke v pečici, menjavo moke, spreminjanjem razmerij med sestavinami, vlaženjem pečice, posvetovanji z eksperti, pa ni vse skupaj zaleglo nič … kruhi so bili bledi kot borut pahor zadnje tedne pred volitvami (če ste slučajno pozabili: pahor je bil takrat res čisto bled) … no, zdaj pa se mi zdi, da sem belčku le uspel vdihniti malo coppertonske abbronzature … zadnji batch na limonco dizajniranih kruhkov je iz pečice zlelel takle:

zlatko hrustnik

barva je, barva!!! … zlatorjava, optimalno kičasta krušna barva! … očitno je bila finta v tem, da me je malo preveč odneslo v minimalizem, saj sem ponavadi mesil čistake, torej: moka, sol, voda, kvas … sladkor sem začel opuščati, saj zanj kao velja, da samo pospešuje delovanje kvasa in da – če se ti res ne mudi – ni nujno potrebna sestavina … no, zadnjič enkrat pa sem par minut z veseljem poslušal in gledal rocky style italian stalion profi peka, ki je s svojim simpatičnim naglasom o cukru v testu povedal, da je pomemben, ker pospešuje delovanje kvasa in ker med peko karamelizira in tako pripomore k lepi zlatorjavi barvi skorje … od zdaj naprej gre v vsako krušno testo žlička in pol sladkorja … sicer pa, da ne bo pameten samo taljan, domnevam, da je k barvi pripomogel tudi štamprle olivca, ki sem ga vmešal samoiniciativno … kakorkoli, glavno, da je lep! … lep pa je, ane?!

crash test

na sardiniji povsod grizljajo pane carasau … ker so to take tanko tanke hrustljave ploščice, mu kdo reče tudi carta da musica, notni papir …  ko gledaš  sardinske tete, kako ga pečejo (prvi del, drugi del) , se ti zdi, da to ni nič kaj tacga … no, pa ni čisto tako: naredit pane carasau je kar kaj tacga, in reči še nisem do konca naštudiral (do tega, da bi ga kot sardinske matere pekel iz dvajsetih kil moke naenkrat, pa verjetno nikoli ne bom prišel – razen morda za kakšno brutalno stavo) … no, je pa v procesu poskušanja vseeno prišlo do zanimivega stranskega produkta, ki mu poleg želje po domačem carasaotu botrujeta še recepta za pita kruh in za krušno skodelo … zdi se mi namreč, da se carasaotu najbolj približaš, če slediš receptu za pita bread, do momenta, ko se kruh, kot sem deskriptivno zapisal v recept, napihne kot pijan dolenjec na veselici … takrat ga moraž vzeti iz pečice, prerezati napol, zaviti v prt, obtežiti in potem hladnega še enkrat popeči v vroči pečici … no, ampakto semi samo zdi tako, bomo o tem raje takrat, ko bom to v resnici naredil … vmes se je namreč zdilo tole: če tisto napihnjeno kuglo kar pustiš, da se v pečici speče do konca in jo potem ohladiš na rešetki, obdrži svojo kuglasto obliko … ki jo lahko, z malo podmazovanja spremeniš v posodo … ne sicer za juho, ampak – kar je še bolj spektakularno, za solato … ker slika pove več kot tisoč besed, bom zdaj namesto dvatisočih rečenic raje pripopal dve fotki … prva se imenuje before:

napihnjenc

druga pa, jasno, after:

razbit napihnjenc

ha, dobra finta, anedaja? … temu bi lahko rekli madžioničarski kruh davida copperfielda, ampak ko z žlico kresneš po hrusljavcu in te izpod razlomljenih koščkov pogleda fletna solatka, si ne moreš reči drugega, kot da je cresh test uspel … morebiti bi diske pred peko veljalo še malo bolj na tanko zvaljati, ampak to so detajlčki … če hočeš kdaj presenetiti zbrano druščino, postopaj takole: Nadaljujte z branjem→

poletno chillanje

oni dan, ko je mladež šla – vsak po svoje – za par dni na počitnice, je počitniški duh zavel tudi po domačiji … konkretneje to pomeni, da sva lahko doma & naglas poslušala kompleten cd z izpovedmi porno dive (in si zraven tudi naglas pripevala refrene), poleg tega pa sva v lahkotnem tempu planirala in izvedla večerjo za najina draga delavca na začasnem delu v tujini na začasnem oddihu v domovini … po otvoritvenih objemih, hihotih in breskvovovem frapeju z ginom smo na vrtu, še podnevi in pred invazijo komarjev, posegli po razmontiranem paradajzu:

razmontiranc

na levi strani je nekaj, kar izgleda kot tatarc, pa ni, ampak je surova paradajzova pasata z baziliko, listič ob njej je ocvrt paradižnikov olupek, kupček beline na desni pa ni toča, ampak sorbet iz paradižnikove vode in limone … vse skupaj je položeno na košček tankega hrustljavega kruha, kakor ga pečejo sardinske matere in mu pravijo pane carasau … ker se še vedno nismo čisto skulirali od vročega dneva je v usta prav fino sedla hladna juha iz rdeče pese:

brrrr!deča pesa
no, zdaj smo pa že bili fino razvneti za kakšen konkretnejši zalogaj, pa tudi požirek … slednji je pritekel iz magnuma, kot ga je za svojo birtijo iz večih različnih letnikov različnih sort belega na kmetiji la castellada dal zmešati skaručenski slavc … z veliko žlico smo zajemali chefičin gobji stew in ob njem grizljali popečenokrušne in ocvrtomelancanske metuljčke:

huebes

hrsk, mljask, njami! … nadaljevanje je bilo piping hot, ljubkovavno sem ga poimenoval posh spiece … gre za kremasto in bolj bogato, alzo posh, verzijo ribje pite izpred kakšnega pol leta … razlika je v bazi: v hladnem mleku sem skupaj s čebulo, stebelno zeleno in korenjem zavrel kose repa morske žabe in škampe … zavretek sem koj odklopil in pustil, da je mleko še tričetrt ure vpijalo arome, nakar sem ga odcedil in zavrgel zelenjavo … olupljene repe škampov in kose ribe sem skupaj z narezanimi listi blitve dal v posodice in jih prelil z nežnim bešamelom, pripravljenim s polovico odišavljenga mleka … nekaj mleka pa je končalo v pireju/pokrovu, ki je bil oplemeniten še z rumenjakom in žličko tartufate … ko so pite po pol ure pišle iz pečice, se je na vrh vsake zvalila še na hitro popečena kapesanta:

posh spiece

ampak najboljše šele pride: zaključni chill out je izvedla chefica in nas pometala iz stolov z izjemnim kremastim, nežnim, rahlim zamrznjenim soufflejem iz gozdnih jagod in malin:

freezoufle

še danes ji potihem zamerim, da je pripravila samo štiri takale bjutije/gudije … ampak, ker nam je ekskluzivno zaupala recept, zamera ni prehuda … torej: najprej recept za tale freezoufle, potem pa, da si očistimo vest, sledi še oni za kremno juho iz rdeče pese: Nadaljujte z branjem→

tapas de dedo

huh, kruhpavin že kar dolgo nista nič poročala o dedotovih kuharijskih dogodivščinah … kar seveda ne pomeni, da nam dedo ne reže salam, zavija ocvirkovk, tali sira, duši divjačine, peče odojčkov, rac in gosi, kuha žup in golažev, churna sladoledov in toči vina … zadnjič enkrat sta z nano najprej za inspiracijo prevozila 9.125 kilometrov in potem zbrani razširjeni družini na mizo postavila skoraj identično število jedi … ker sta ga zakruzala po španiji, smo se šli tapas … in pazi ta lingvistični rollercoaster: ker se tapas lahko prevede tudi kot fingerfood in ker dedo po špansko pomeni prst, smo dejansko jedli prstno hrano izpod prstov prsta samega … wild! … takole je šlo:

[rockyou id=141116494&w=426&h=320]

muy bien! … naj ti samo še povem, da smo, kljub temu da smo vseskozi kršili dedotovo prepoved jedenja kruha (sam si je kriv, kaj pa peče tako zapeljivo dobre bagetke!), pojedli in popili (skoraj) vse, kar sta prinesla na mizo …

salamalejko

vem, da se naslov lahko bere kot rahlo popačen arabski pozdrav, ampak ne, tole ne bo že drugi religiozni zapis po vrsti … v islamskem žargonu sem namreč precej slabše podkovan kot v katoliškem in si ne bi drznil po njihovo pisuniti … čeprav: ako bi bilo pišče, ki je za v nadaljevanju opisan prehranski izdelek prispevalo desno joško, usmrčeno po halalskih pravilih, bi se z njim lahko sladkali tudi mohamedovi sinovi … tako pa naslov raje beri po   prekmursko, torej kot salama lejko in na koncu dodaj še vprašaj, zato da ti potem lahko odgovorim pritrdilno: lejko, lejko! … in če me potem vprašaš še zakaj dvakrat lejko?, ti odgovorim da zato, ker je salama lahka in jo je lahko narediti … in šele nato mi pade na misel, da sploh ne veš, o čem se pogovarjava in da si verjetno misliš, da tole pišem  v od julijskega sonca na 62 stopinj segretem avtu … not! … relativno priseben pišem o doma narejeni piščančji salami, evo je:

salama

konkreten fotomodel je oplemeniten s svežim pehtranom in zelenimi olivami (in je že pošel), ampak kokoška bi se (in se tudi bo) hvaležno spojala še s čim drugim (tipo kocke kuhanega pršuta, pistacije, kakšna druga gverca, sir …) … če ne verjameš da se tale domača salamurda absolutno lejko naštima, preberi nadaljevanje: Nadaljujte z branjem→