About napo

ena taka spominska knjiga: piši, riši, kakor veš, postov brisati ne smeš ... tukaj bo pripeto svašta, kar piscu v takšni ali drugačni obliki krajša čas (ali mogoče celo bivanje?) tuakj naokrog ... nomen je sicer res omen, ampak za vse v naslovu ni bilo prostora.

spovednica

Posted on 22. julija 2009 by napo

oče, grešil sem:

z multipraktičnim nožem sem grobo sekljal 300 g moke z 200 g drobno nakockanega masla in pol deci mrzlega mleka … uboge zdrobljeno maso sem nato stlačil v kepo, ki sem jo, neprodušno zaprto, pustil celo uro ležati v mrzlem in temnem kraju … potem sem vanjo zarezal z ostrim nožem: čez tri četrtine je zapeljal valjar, dokler ni bila dovolj ploščata, da sem jo stisnil ob dno hladnega, črnega kovinskega kroga … preostalo četrtino sem cikcakasto razrezal na trakove … vsako izmed pol kile rumenorjave sorte češnenj sem posebej preluknjal s hitrim in dobro merjenim sunkom ostre sulice in ji odstranil trdo notranjost … še krvavečim češnjam sem na rane nasul 250 g sladkorja in 60 g koruznega škroba, jih premešane prelil na zvaljano testo in jih prekril s testenimi rešetkami … nato sem jim zakuril pod nogami: najprej sem jih četrt ure pustil na peklenskih 220 stopinjah, potem pa še pol ure na 180 stopinjah … nato sem počakal, da se vse skupaj malo pohladi in pomiri … in nato sem jim z nožem zadal še poslednji udarec in jih jel požrešno mleti med zobmi … nakar sem v to požrešno pogubo zvabil še ženo in dva nedolžna otročiča … in kar je najhuje: sploh se ne kesam! … in še bom grešil! … in še … in še! … in ko ne bo več češenj bom grešil s slivami … in breskvami … in marelicami … in figami … in hruškami! … in potem z zmrznjenimi češnjami … in tako naprej!

soundtrack: depeche mode – sinner in me

kampistična desetka

Posted on 20. julija 2009 by napo

kampistična kuharija je ena najbolj fletnih metod mojstrenja kuharskih veščin, če seveda po ničejansko verjameš, da što ne ubija, jača! … omejitve v resursih so precej resne: namesto štirih grelnih teles in pečice, si obsojen na maksimalno dva brenerčka … površini za pripravo skorajda ne moreš reči niti površina, kaj šele, da bi ti prišlo na misel, da bi ji rekel pult … tudi posodja je bolj malo in vode je toliko, kolikor je imaš v balonu … hladilnik je (če je) v najboljšem primeru majhen, edino prezračevanje je tako dobro, da mu nobena kuhinjska napa (in napo, hehe) ne sežeta niti do spodnjega roba gleženjčkov … no, in ko kuhariš v takih razmerah, si tudi pri pripravi jedi, ki jih doma pripraviš jednoručki & vezanih očiju, prisiljen v premišljeno planiranje in iskanje bližnjic, približkov in alternativnih metod … spotoma ugotoviš, da za dobro bazično kuharijo ne potrebuješ veliko: od posodja sta res nujni le dve stvari: dobra teflonska ponev in precej velika kozica (že res, da dodatna, malo manjša kozica in cedilo prideta pogosto prav, nista pa nujna) … od orodja v rubriko nujno uvršam dobro nabrušen nož, ribežen, kuhalnico in desko, od špajze pa olivno olje in sol (+ opcijski poper & še bolj opcijski herbes de provence) … še gorilnik ali – o, razkošje – dva, pa je dovolj, da (seveda s pomočjo lokalnih pridelovalcev hrane) desetkrat nafutraš sebe in familijo … recimo takole:

1. enolončniški bolonjez

enolončniški bolonjez & enokozarčni cannonau di sardegna

na olivcu pražiš sesekljano čebulo in nariban korenček … dodaš mleto meso, prepražiš, flikneš not še pelate in malo vode, soliš, počakaš da zavre in nato kar v ta sosek streseš kratko pašto (kot so gnocchi sardi na fotki ali peresniki ali makaroni …) in pustiš, da se počasi skuha v omaki … dodajaj vodo, če vidiš, da je reč presuha … ko je kuhano, je najbolj navdušen tisti, ki je zadolžen za pomivanje posode, saj si umazal le en piskr …

2. rižota z bučkami in hrustljavim pršutom

pršut je za povrh

na olivcu praži fino nariban česen in grobo naribane bučke … ko buče spustijo vodo kar urno dodaj še riž, ki bo to vodo popil … brizgni not še malo belega, posoli in na majhnem ognju kuhaj, dokler riž ni skoraj fertik (vmes malo pomešaj in, če je treba, prilivaj vodo) … ko je riž skoraj fertik, ga odstavi, vmešaj nariban parmezan in pokrij … medtem v ponvi na srednjem ognju in malo olja hrustljavo popeci rezine pršuta … ne pozabi v rižoto vmešati mašči, ki jo zgenerira pršut …

3. ravioli v smetani s parmezanom

raj vijole na belo kot viole

greš v štacuno in kupiš raviole z rikoto in špinačo … skuhaš jih … odcejene prestaviš v ponev, v kateri si segrel sladko smetano … prek raviolov naribaš orng dozo parmezana, ugasneš ogenj in pokriješ za par minut …

4. pečena riba & blitva s krompirjem in korenjem

ko u lijepoj njihovoj

skupaj kuhaš olupljen in nakockan krompir ter nakolobarjeno korenje … ko se ti zdi, da je že, odcedi nekaj vode in vmešaj se drobno narezano blitvo, nariban česen in brizg olivca … pokrij in odstavi … v ponvi na srednjem ognju in z enim samim vmesnim obračanjem speci dve srednje veliki frišni beli ribi (lep šargec, ane?), ki naj ti ju oluska in opuca majstr v ribarnici, da ne boš kršil pravil, hehe …

5. panzanella

namesto v smetnjak naj gre kruh v panzanello

slejkoprej se ti bi nabralo nekaj starega kruha: nareži ga na kocke, ki jih popeci na olivnem olju … popečen kruh v skledi zmešaj z narezanimi paradajzi, mocarelo (kar prilij še malo slanice, v kateri je spravljena) in baziliko (chef je kar prvi dan kupi en teglček, ki je zdržal cela dva tedna kampiranja in raste naprej na domačem vrtu) … dodaj še frišnega olivca in malo kisa, ter počakaj četrt ure, da se kruh malo namoči … če se ti ne da čakati ali maraš zelo hrustljav kruh, pa kar navali …

6. kurji ajmoht in beli žganci

i-žmoht!

piščančje meso nareži in praži na olivcu … dodaj sesekljano čebulo in praži dalje … dodaj drobno nariban korenček in kolerabo, sol & poper zalij in kuhaj do mehkega … določi chefico, da naredi bele žgance … žmohtno!

7. špageti z melancani in mocarelo

srečava se na vrvicah

v teflonki na olivcu praži na kocke narezane melancane, če je treba v dveh rundah … ko so zlato rjavi, dodaj nariban česen in na drobno nakockan paradajz … naj kar vre nekaj minut … skuhaj špagete (lahko v precej manj vode, kot si navajen od doma, ni frke sploh, res), jih odcedi in vanje najprej vmešaj melancane, čisto na koncu pa še nakockano mocarelo …

8. instant grill

grill 4 girls

pozabi na moške radosti grilanja (postavljanje ogenjčka, kurjenje, pihanje … ) in kupi instant grill … v kempu poišči primeren legaliziran kaminček, prižgi in počakaj četrt ure, da se briketi lepo razžarijo … na rešetko položi svinjske kotletke in piščančja krila, ki si jih prej mariniral v mešanici soli, popra, herbes de provence, česna in olivca … obračaj, dokler ni fertik …

9. taljata na stročjem fižolu

da ne boš slučajno kasneje pozabil, najprej skuhaj stročji fižol … šele nato se odpravi na lov v mesnico (te imajo na sardiniji izjemno lepe kose mesa, saj se vsa živad prosto sprehaja tam naokrog) in fotru mesarju pokaži, kako debel steak hočeš … in hočeš, da kar fino debelega, vsaj dva centimetra naj ga bo skupaj in če se le da, naj se ga ob strani drži še kakšna kost … medtem, ko se ponev pali na največjem možnem ognju steak posoli in popopraj … v ponvi najprej izgleda tako:

hit sezone, strana a

po dveh minutah pa tako:

hit sezone, strana b

nato ogenj malo zmanjšaj in steak med rednim obračanjem (vsako minuto al kej tacga) speci do željene narejenosti … medtem, ko steak počiva na krožniku (to naj počne vsaj pet, še bolje pa deset minut) v ponev butni kuhan fižol in, če je treba, še malo olivca … steak nareži na rezine, fižol razdeli na krožnike in na vsak kupček fižola flikni radodarno porcijo rezin steaka … čez vse brizgni še malo olivca in naribaj staran sardski pecorino:

ultimativni salivator

nema bolji!

10. pizza z razgledom

buena vista

poišči kamp z atraktivnim razgledom in zadnji večer, ko si gorilnike in piskre že spakiral, v kampističnem restoranu naroči pizze za sabo … v ruzak vtakni še mrzlo ichnusso, v žep pa švicarja in se pomakni do razgleda … naslajsaj pizzo in jo pojej ter vsake toliko s pogledom ošvrkni kičast sončni zahod ter si zabrundaj: la vita e …
ko boš zaprl škatlo, v katero so ti zapakirali pizzo, boš na nje zgornji strani uzrl neizpodbiten dokaz, da ti je tokrat pizzo spekel sam predsednik zda:

pečem pice in predsednikujem

yes we camp!

v tretje gre ???

Posted on 16. julija 2009 by napo

bojan

Posted on 15. julija 2009 by napo

opomba chefova: avguštinov fotr se je že pozimi v nekem komentarju širokoustil, da bode kruhu in vinu poslal en recept za izjemne sarme … pa je od vsega tega ostal le komad otišo si, sarmu probo nisi … no, prikotalivši se iz sardinije pa me je v elektronskem poštnem nabiralniku čakalo nekaj drugega: bojana avguština simpatična receptura za neko drugo, m0rsko reč (valjda, recpetirati sarmo sredi julija bi bilo pa res brezveze) … ker kruh in vino pospešeno organizirata še zadnje prodrobnosti v zvezi z žrebanjem, je to idealna priložnost da avguštinovo pisarijo delim z vami … izvolite:

A veš kako se začne običajen hrvaški, pardon dalmatinski napotek za pripravo jedi? Za jelo nam se oče maslinova ulja i kapule… No tudi ta jed sa začne tako, le da sam raje uporabljam za tole košto šalotko. Jed ima eno sestavino, ki rabi le fino premišljene dišavne dodatke, katere bogatijo samozadosten ukus glavne pritikline te jedi. Najprej moramo prevretek ali strokovno kuhinarično rečeno – ma ne more stat kulinarično, saj ne nucam nobenga kulija za jed sk´p scomprat. Niti za napotek zapisat. Sedanji za to PC nucamo, k´ne! – fume stort. Torej izdat moram svoj adut, svojo zaupno, konspirativno sodelavko… oh ja, kanočo! Na slovenskem jim pravijo tudi morske bogomoljke.

Na hrvaškem so poznane tudi kot zezalo. Zaradi dveh lis na repnih plavutih, ki sta v obliki očesa, pa ne veš al’ ‘ma rit od spred al’ zad’. Ko jo imaš v roki in si jo od blizu ogledaš, ti je takoj jasno kje je dobila ime bogomoljka. Ma bolj kot one prijemalke ti stopijo v oko plošče v repu in ob straneh trupa. Prav zoprno ostre so.

Prva akcija pri frišnih in pod vodo oplaknenih kanočah je glava z repom proč od trupa v posebno posodo. Tekočino prestrezam v posodo, da mi brez veze ne odteka v nič. Dolijem vodo. Liter za začetek. Pristavim na ploščo. Zavretek precedimo v lonec za kuho testenein prilijemo vodo da bodo fettuccine imele dovolj kopeli in se ne bodo sprijele, par kapljic olja in ščepec soli.

V veliko globoko kozico nalijem olivnega olja, onega pravega, dišečega, vabečega , da bi ga človek kar samga s hrustljavo skorjico kruha jedel. Stresem nanj drobno nasekljani šalotki in žez nekaj trenutkov razpolovljenih češnjevcev. Med tem, ko testenine v loncu dobivajo zahtevano obliko na zob in se šalotka rahlo mehča v družbi češnjevcev, oklepe trupa na obeh straneh prerežem s škarjami. Trupe k šalotki in mešam. Dodam drobno nasekljan česen. Odcedim in shranim nekaj juhe od kuhe testenin za kasnejše potrebe.

K bogato dišečim, pražečim kanočam dolijem belega vinca. Dobrega, ne kot neko zmene – glavno le, da vino je. Ne, nego tako vino dodajamo, ki ga z veseljem ponudimo tudi v čaši, tko za guštirat. Pri jedem dodajočih vinom nega šparat pri kakovosti. Bodo jed pokvarle! Pomešam in dodam testenine. Nežno premešam vsebino posode in prilijem še nakaj prihranjene tekočince in curek olivnega olja. Pa na krožnike. Poslušaj, jaz ti pravim ni ga raroga ne jastoga prek dobre kanoče. Dober tek in ne pojejte prstov!

Sestavine ze štiri jedce:

2 kilograma kanoč
češnjevi paradižniki
belo vino Malvazija
olivno olje
šalotki in strok česna
frišno zmlet bel poper
sol
zavitek fettuccin testenin

Muska zraven za kar kej pivkajočih galebov prcomprat stara YU grupa, ki je v ponedeljek 6.7.2009 na Mariborskem lentu godla

Ona, kot bi rekl uradna kukr himna bi bla lahko »Tea for Two« pesem iz mjuzikla No, No, Nanette iz lete 1925. Men dopade v izvedbi Lestra Younga

-19

Posted on 13. julija 2009 by napo

ljubljana je kul … zelo kul … pravzaprav že kar jebeno kul, sem si mislil, ko se je moje oko po šestih urah vožnje iz obal ligurskega morja za hip ustavilo na digitalnem pokazatelju zunanje temperature: 14°c … 14!!! … fakin 14! in to skoraj sredi julija in skoraj sredi dneva … 14! – to je natančno 19 manj, kot smo jih bili navajeni v zadnjih dveh tednih, med izvajanjem rednega letnega dvotedenskega odklopa … nič, takle mamo, čeprav smo le nekaj ur nazaj imeli čisto drugačno … letos smo iz platnene, pod borovce postavljene baze prešnofali severozahodni del sardinije, zato je prav, da prvi (in vesekakor ne edini) zapis odondod posvetimo prvi prehranski asociaciji na sardinijo: sardinam … wiki pravi, da je sardina skupno poimenovanje za okoli 20 vrst majhnih mastnih rib … no, na tržnico v alghero so ondan pripeljali kakšnih dvajset zabojčkov najbolj frišnih sardel, kar sem jih kdajkoli videl: srebrne, bistrih, sijočih oči, dišeče po morju, res krasne … in jeftine: 5 evrov kila … ribarničar brko mi jih je v papir nemudoma zavil dobro kilo in že sem blaznel v kampistično bazo, da jih čimprej obdelam … aber, wir haben ein problem! mi svane, ko nad kampističnim umivalnikom uzrem tole tablo:

japajade! … itak sem dva dni nazaj receptorjevemu vajencu, ki mi je sredi tahujše vročine, vsemu zasopihanemu in obloženemu z milijardo otroških plažnih artiklov, zatežil za kempistički id (ki ga valjda nisem nosil s sabo) namenil kiler look in sebi v brado zagodrnjal nekaj krepkih domačih, tako da so vsi mislili da sem en zajeban balkanski tip igrača … torej: vsekakor nisem švabo in mi tega opozorila ni treba razumeti, poleg tega natalije verboten že v domovini ne šljivim pet posto, kaj šele da bi se z njo ukvarjal v tujini, pa naj bo močna, kolikor če … sardele sem potem ekspertno in ekspresno očistil na izvodu l’unione sarde, brez da bi povzročil kakršenkoli incident … dobra polovica jih je potem v intregralnem stanju romala najprej v vročo ponev in nato na sočno krompirjevo solato s kumarami:

preostanek se je bil prisiljen že takoj ločiti od glav in kosti in spoznati tri nove prijatelje: čebulo, kis in olivno olje … dobro so se ujeli in naslednje jutro za zajtrk že družno vriskali na krožniku in spravljali chefa v dobro voljo:

mali chef je sicer s polnimi usti kruha s putrom in medom spraševal kaj pa tako smrdi? ampak gazda se ni dal: to so bile najboljše marinirane sardine v mojem življenju!

že spet osorej!

Posted on 28. junija 2009 by napo

marička, saj se počutim že kot ivo in polona, ki sta menda tisti sladeov komad ponovila 272-krat … no, kruh in vino ga žgeta šele tretjič, ampak ker sta mlada in rada dobro jesta in pijeta, ni hudič, da ne bi skupaj s svojim bralstvom podrla tega rekorda … toraj, potem, ko je na prvem žrebanju do svoje župe prišel kamenko in je lanski žreb na jugovzhod poslal lenčo, je letos čas za tretjo

VELIKO
TRADICIONALNO
PRAZNOVALNO
NAGRADNO
IGRO

ki jo ob svojem visokem življenjskem jubileju razpisujeta kruh in vino … v igri je, tako pravijo pričevanja dosedanjih zmagovalcev, izjemna nagrada, večerja v chefovini za dva … pravila so (za razliko od nekaterih zapisov, ki nekaterim povzročajo preglavice pri dekodiranju receptur), popolnima nekomplikovana: v komentar na ta zapis je treba vnesti kakšno vzhičeno besedo o izjemnosti tega bloga, pridodati še dobro željo ali dve, da kruh pa vin ostaneta motivirana za nadlajnje ustvarjanje … dodaten pogoj za uvrstitev v žrebanje je letos še določitev soundtracka, ki naj služi kot izhodišče za konceptualno zašpičenje večerje … da vam bo lažje navajam še primer veljavnega komentarja:

sem gregor g. … kruh in vino mi pomenita vse na svetu in edino kar si želim je, da bi ultra slastne zapise objavljala še naprej! … soundtrack: majda sepe – med iskrenimi ljudmi

ali

ime mi je janez … janez j. … že zdavnaj bi se preselil na mesarsko ulico, če bi tam poleg mesarjev imeli tudi internet … a dokler ga ne bo, bom kruh in vino raje spremljal v šundru svojega trenutnega bivališča, življenjska spremljevalka pa mi bo izjemne recepture kruha in vina še nakej časa pripravljala na starem štedilniku – upam, da še veliko, veliko let! … soundtrack: motorhead – eat the rich

no, in tako naprej, vsak po svojih preferencah … veljavni bodo vsi komentarji, ki bodo pribeleženi tu spodaj do 10. julija do polnoči … muzika, maestro!

pa šta? fižow!

Posted on 26. junija 2009 by napo

kadar se pojavi priložnost, da z minichefico južinava sama, je prva izbira paštafižow … to pa zato, ker ima chefica o fižolovki, kot ji zmerljivo pravi, približno tako mnenje kot jaz o surovem korenju, mali chef pa še slabšega … z minichefico pa potem užgeva po tzv. bobotih, da je veselje … za paštofižow je prava vsaka sezona – pozimi jo podebljam s prepraženo, na kocke narezano panceto, spomladi na koncu vanjo vmešam liste mlade špinače, jeseni nakockane, blanširane in prepražene gomolje zelene in/ali kolerabe, poleti pa ga ni čez frišnost, ki jo v paštofižow vnese dišeč, sočen paradajz … paradise, indeed!:

v petek je minichefica v peskovniku iz mivke kuhala juho, čokolado in špinačo za svojo dojenčad, medtem pa je ata za tapravim šporhertom postopal takole: Nadaljujte z branjem→

kruh & vino

brez tega ne gre

Author Archives: napo