pod temle naslovom ne bomo, kot bi mogoče kdo mislil, govorili o silno hitrem, obsežnem in v vseh pogledih fascinantnem lopatanju (a.k.a. kidanju snega), čeprav so ga nekateri tudi v novi sezoni že bili prisiljeni izvajati … šaflanje v našem kontekstu je shufflanje, kot ga razume mednarodno združenje vrhunskih in eksperimentalnim hecom, izmenjavi znanja in izkušenj ter druženju naklonjenih chefov gelinaz!, ki je ta četrtek izvedlo že drugi “grand gelinaz shuffle” … gre za projekt, v katerem se na pot v neznano odpravljajo tako kuharji, kot gostje – stvar je namreč zasnovana tako, da kuharji, ki so se pripravljeni vključiti v projekt,  pristanejo na to, da se bodo za nekaj dni odpravili (mogoče celo) na drugi konec sveta in tam v kuhinji in z ekipo siceršnjega domačega chefa (ki se je medtem odpravil  nekam drugam) pripravili eno orng večerjo za goste … ti v spletni predprodaji kupijo karte za večerjo, pri kateri sta znana le lokacija in čas, ne pa tudi kdo bo kuhal, kaj šele, kaj se bo jedlo … domnevaš lahko edino to, da se bo jedlo dobro: tipi, kot so bottura, alajmo, redzepi, atala in ostalih petintrideset odličnjakov, ki jih lahko fašeš, se pač ne hecajo, ko gre za kuharijo …
projekt se mi je že ob prvi izvedbi lani poleti zdel silno zanimiv, predvsem zato, ker v svet vrhunske kuharije vnaša moment nepredvidljivosti in presenečenja –  če greš recimo jest v eno od teh top restavracij, se dandanes že pred tem opremiš s številnimi rapoložljivimi informacijami: kako kuhajo, kašne jedi so na degustacijskem meniju, kako restavracijo ocenjujejo časopisni kritiki, kako se drži v tem ali onem vodiču, kakšne ima ratinge (in komentarje) na trip advisorju in/ali facebooku, kakšen je njihov instagram feed – skratka, ko prideš tja, veš že skoraj vse … momenta misterioznosti in presenečenja praktično ni več … gelinaz shuffle pa v vse skupaj na prefrigan način vrne prav to … priznati moram, da je bilo dekodiranje instagramskih namigov in ugibanje, kdo bi lahko prišel kuhat v hišo franko  skrajda najbolj zabaven del celotne izkušnje … in ko sva z gospo napotnik po prstanu na roki skrivnostnega gostujočega chefa z 90% zanesljivostjo napovedala, da bo kuhal david thompson, sicer avstralec, a z bankoško restavracijo nahm (in številnimi kuharskimi knjigami) prvak tajske kuharije, je bilo jasno, da bo v selu pri kobaridu vroče (medtem ko je gazdarica ana kulirala v kobenhavnski restavraciji relae) … in je bilo, takole nekako:

This slideshow requires JavaScript.

na fotkah ni popečenega zelja z ribjo omako in ocvirki (ftw!) in riža, s katerim smo jedli vse one curryje in župce … celotno doživetje je bilo predvsem v delu priprav in ugibanja in teasanja zelo fun, večerja pa tudi, čeprav je res, da thompsonova kuharija ni hudo avtorska, ali silno moderna, kreativna in divje posebna – a okusi so štimali, kombinacije njegovih s s sabo prinešenih sestavin in onih, ki jih je nabral na frankovem vrtu in pri njegovih dobaviteljih pa so bile tudi edinstvene – tako pokombiniranih dishev ne bo nikoli več nikjer (čeprav bom jaz ono zelje z ribjo omako in ocvirki zihr enkrat probal, majkemi) … posebna težava pri tehle azijskih pikanterijah je vinska spremljava in tu je bila vsaj zame največja hiba tega večera, predvsem se je 40 evrov za štiri vina zdel previsok znesek, pričakoval sem vsaj kakšno koktejlsko, žganjično ali pirovsko provokacijo, a smo bili nekako safe z gordievo na roza užgano refoškovo penino, šumenjakovim rencem, še najbolj je ob thompsonovih talarjih krepko stal iz magnuma nalit štekarjev macerirani re piko 2007 … cena 144 evrov za večerjo brez vin se tudi ob upoštevanju dejstva, da je kuhar preprotoval pol sveta samo za to, da je skuhal to eno samo večerko mogoče zdi veliko … po drugi strani pa sem kdaj kakšen dnar pogonil še za večje budalaštine … yolo, ane? … naslednjič grem spet!

Podpisani gastronomijski inšpektor Boštjan Napotnik izjavljam, da sem dne 12. avgusta 2011 ob 12.47 vstopil v pritlične prostore stavbe na naslovu Kasarmikatu 44 v Helsinkih. Ob vstopu v polkletni prostor, pred katerim na izvesku piše Ravintola Olo, sem ugotovil, da se za kvadratnimi mizicami dimenzij 80 x 80 centimetrov, ki so bile v enakomernih presledkih razporejene po prostoru, zadržuje manjša skupina ljudi. Vsi so bili oblečeni fino, fino so se tudi vedli, zatorej s 93% gotovostjo domnevam, da so to bili Finci. (za 100% potrditev domneve bi bilo potrebno izvesti košarkarski test, kar pa zaradi omejenih prostorskih zmogljivosti (prenizek strop) v danem momentu ni bilo mogoče. Ob mojem prihodu se nihče od sedečih Fincev ni preveč vznemiril, pristopil je le visok svetlolas moški srednjih tridesetih let, oblečen v črno srajco in hlače, ki me je vljudno pozdravil, plašča pa mi ni vzel, saj je bilo tudi na Finskem takrat še precej toplo. Ko me je pospremil k odrejeni mi mizi pri oknu, sem ga skrivoma identificiral: da, to je bil nihče drug kot Petri Lukkarinen, partner preiskovanega objekta. Še preden sem zmogel z njim navezati pristnejši stik, je predme postavil košarico, v kateri se je nahajal zrnat kvašen pekovski izdelek večzrnate nordijske narave:

Ker izdelek po vizualni analizi ni dajal nevarnega vtisa, sem ga začel po koščkih uživati, kasneje sem ga tudi na tanko mazal s priloženo rumenkasto mazavo snovjo (identificirano kot zmehčano maslo). Gospod Lukkarinen mi je nato diskretno ponudil črn etui, do katerega sem bil sprva, zaradi patriotskih izkušenj na relaciji Finska – Slovenija, nezaupljiv. Izkazalo se je, da se v etuiju ni skrivala nakupna provizija, ampak seznam proizvodov, ki jih ponujajo v obiskanem obratu. Da ne bi izpadel sumljiv, sem naročil majhne vzorce vseh elementov ponudbe, poleg tega pa sem, sledeč lokalnim navadam, izrazil tudi željo po spremljevalnih napitkih. Misleč, da me bo onemogočil v mojem racionalnem raziskovanju, je Lukkarinen k mizici poslal simpatično mlado žensko, ki je s seboj prinesla krožnik:

Jestvin na krožniku je bilo mnogo (rožnat paradižnikov sorbet, košček maslenega brioša, paradižnikova želatina, tapioka, emulzificiran kozji sir, odrobtinjene olive, sekljana bučna semena) a vsake le po malo. Ta vzorec se je ponavljal skozi celoten obisk, tako da menim, da gre državi res slabo in da iz državnih rezerv strga zadnje ostanke hrane, da jo nato streže turistom in skuša ustvarjati dober vtis. Trte jim pa tako ali tako že dolgo niso obrodile (ideja za obrambno ministrstvo: mogoče bi pa patrie lahko odplačali z verzi iz Zdravljice?), in tako v kozarce nalivajo (da opravičim visoke stroške preiskave naj povem, da pet kozarcev vina brezsramno zaračunajo več kot 100 evrov) alzaške rizlinge, burgundske pinote, argentinske cabernete – domnevam da vse iz aranžmajev orožarskih protidobav.

Domnevam, da je na tej točki Lukkarinen spodbudil svojega partnerja Pekko Teräväja, češ, naj me skuša zlomiti zgrda, če me ne more zlepa. A naj povem, da sem provokacij v obliki ostržkov surovega in/ali koščkov glaziranega korenja že navajen in da me, sploh v kombinaciji s počasi pečeno trebuševino mladega pujsa in trojne grahove variacije (juha, pire, zrnca) ne more vreči iz tira. Cenenih trikov finskih preiskovancev pa kar še ni hotelo biti konec:

Domnevam, da sta Terävä in Lukkarinen menila, da ju preiskuje neizkušen pripravnik, saj si poskusa zaslepljevanja z vijolično cvetačo, črnimi trobentami, belo ribo in rumenimi lisičkami ne morem razlagati drugače. Okusen poskus, to že, a da bi se zavoljo njega odpovedal svojemu poslanstvu – nikakor. Ker gre za objektivno poročilo in ker je le izkušen poročevalski agent zmožen objektivizirati tudi svoje lastne trenutke slabosti, priznavam, da so me severnjaši ugorfinci na eni točki skorajda že držali za vrat.

Zakaj? Nekaj ur pred tem so namreč za vrat prijeli nedolžno finsko jagnje in ta vrat počasi dušili, ga supaj z erittäin maukasta omako priložili organskemu ješprenu in še enemu organu – jagenjčkovemu jeziku pa krhlju repe, kremi zelene in ocvrti čebulni rinki.  Ob zadnjem objektu obzervacije je do izraza prišla slovenska posebnost – dvojina.

En sadni sladiški krožnik in en čokoladni sladiški krožnik. Oba polna različnih tekstur in temperatur in okusov. S tem oba potrjujeta pregovorno demokratičnost finske družbe, saj lahko družbeni subjekt samostojno brska po krožniku in tako ustvarja sebilastne in sebislastne grižljaje.

Poročilo zaključujem z ugotovitvijo, da naslednji državni tender namesto za oklepnike razpišemo za jedilnike. Kot ključni element izbire navedimo vinske protidobave in če bodo Finci slovenska vina prodajali s takšnim pribitkom, kot ostala se nam iz tega naslova obeta izjemna in stabilna rast bruto domačega proizvoda proizvina.

Za kruhinvino.com

inšpektor B. Napotnik, l.r.

dedo pa nana sta se spravla na kapesante … pa je dedo reku, da ne smem pisat, lahko pa slikam … pa sem:

slin-slin!

ivan je čizme nosil sedemnjast let … dobro jih je uhodil, v vseh letnih časih, na vseh koncih matere domovine, še kakšen kos tujega ozemlja jim je dal skusiti … s trebuhom se je za kruhom odpravil kaj kmalu po ta hitri vojni in o doživljajih s poti je redno, sočno in kreftno poročal novic iz sveta željnim domačim zapečkarjem, ki so še posebej radi poslušali grozljive štorije o v goltancu zataknjenih kosteh, o zgagastem kruljenju v želodcu ter o molznih strojih, ki jih imajo marsikje postavljene za cuzanje naključnih lačnih mimoidočih … še raje so cedili sline ob ivanovem besedičenju  o številnih mirno prebavljenih zalogajih, o užitkih, ki so ga čakali v nebrojnih krčmah in o onih krožnikih, ki jih je bilo celo vredno s kruhom pomazati … mnogi so si – ker nikoli ne veš, kje udari lakota – njegova v brošuro zvezana jedilna priporočila spravili tudi v svoje popotne stroje …

ko se je ivan po sedemnajstih letih odločil sezuti popotne škorenjce, so ga številni mladinci prepričevali naj hodi dalje … pa je trmasto vztrajal in obuvala so  dobrega pol leta ždela v kotu, mladež pa je iskala ilovarjevega naslednika in ko je našla enega, mu je toliko časa zvijala roko, da je privolil … saj veš: these boots are made for walking, and that’s just what they do! …

da skratim: od danes naprej škornje mladinine rubrike konzum nosim jaz … z velikim ponosom, pa tudi z malo treme, to že moram reči … in seveda odprtih ušes za namige, priporočila in informacije o vseh sortah kakovostnih prehranskih obratov, ki jih vlagajte v e-poštni nabiralnik …