e-r

za tokratni nanin festen je moralni in materialni navdih jedilnemu konceptu dajala taljanska emilijsko romanjska krajina, ki sta jo gostitelja prekruzala par tednov nazaj in pri pohajanju tam naokoli ugotovila, da imajo prašiče, zajce, parmezan, putr in buče, ne pa tudi oliv in vina … prvega bojda ne uporabljajo, za drugega so se pa vendarle pomujali do sosedov … brez tega namreč ne gre, ane? … nazdravljali torej smo, jedli in veselili se pa itak … fotoreportaža:

[rockyou id=87463578&w=426&h=319]

prispevek iz chefovine je tokrat pripravila chefica … mandljeva torta/pita/biskvit se menda naredi tako, da se zmeša 20 dag moke z 15 dekami navadnega in enim vanilijevim sladkorjem … na sredi mešanice je potrebno izkoprati krater, v katerega se deneta eno celo jajce in en rumenjak ter 15 dag zmehčanega masla … na koncu se začenjo v vse skupaj vmešavati še grobo mleti mandlji, kar 15 dag jih je … ko je masa poenotena, jo prelij v 20-centi model in pred peko na površini izvedi še kakšno stilsko akrobacijo z mandljevimi lističi … še 40 minut na 180 stopinj, nato pa kuliranje in donegovanje s prašnim cukrčkom in šablono …

vrhunsko!

james cameron je leta 1995 dobil precej fino idejo, iz katere je nato razvil scenarij in sproduciral film strange days … v središču zapleta je dilanje z mašinerijo, ki zna snemati občutke in čustva (in, seveda, z že posnetim emotional materialom) … no, eno tako mašino bi bil potreboval v petek, da bi z njo nasnel vse, kar bi bilo vredno nasneti o restavraciji le calandre v rubanu, zahodnem predmestju padove … tako pa – ker so pobje na dnu menija zaprosili, naj ne rožljamo z mobilci, fototi in kamerami – ostanejo samo besede … in male sive spominske, itak … takole je: pripelješ se na padova est, še malo pobingljaš po lokalnih cestah, dvakrat zakolneš, enkrat obrneš, se stlačiš skozi petkovo popoldansko gnečo in parkneš pred minikompleksom familije alajmo, ki ga poleg ta glavne restavracije sestavljajo še hudo založena delikatesa/salumerija, bistro in hotelčič, ki sliši na ime maccaroni … ko pozvoniš in te po lozinki/priimku spustijo v le calandre, se začne spektakel … ker mladi šefe massimiliano in njegov brat raffealo, šef sale, trdita, da je kruh prelep in preveč pomemben, da bi ga skrivali v košare, je spektakularno razstavljen na posebnem lesenem stojalu na mizi … polnozrnat, bel, grisini s curryjem, tanki, hrustljavi, pravokotni oblati, s praženim parmezanom potreseni stožci, s semenkami polnjene male napihnjene krhke blazinice … zraven dve pravokotni vazi, napolnjeni z vodo … v eni sta dve čebuli, v drugi šop stebelne zelene … obletava te armadica skajočih italijanskih kelnerskih prijaznetov, ki so ravno prav sproščeni, da niso vsiljivi in da dojameš, da tej hiši ne vlada konvencionalna hohštaplerska togost … e andiamo: odločava se med tremi meniji – sezonskim, preverjenimi calanderskimi klasikami in velikim 10 delnim show-offom:

ingredienti … in greva jesti!

ta bo najin, ingredienti … gre za serijo massimilianovih bajanj na temo surovih sestavin, raziskovanja tesktur in barv, za igrarije z okusi in maksimiziranje le njih v svežih, lahkih zalogajih … kvajt a lot of e dišiz iz a ro!, sva še opozorjena pred zaključnim prikimom: in že greva jest ingrediente! … opa, še prej pogled na 80 strani vinske karte in sledenje veteranskemu dedotovemu nasvetu, ki pravi, da se pri zvezdicah predvsem je in da naj se pije zmerno drago lokalno vino … ustaviva se na strani 32 in izbereva cabernet borgo delle casette, 70/30 mešanico cabernet sauvignona in cabernet franca vinarije il filo delle vigne – someljejčič koj po izbiri pove, da raste na vulkanski zemlji na gričkih 20 kilometrov južno od padove in da je fajn … prav ima, vsaj to, da je fajn! … vmes že letijo pozdravi iz kuhinje: v sušeno meso zavit kos paradižnika, melancana in parmezana, zraven pa ocvrta kroglica, v kateri se skriva vroča paradižnikova salsa, ki se ti razlije po ustih … drugi pozdrav je kos kartona za jajca z enim, ki izgleda odprto kot mehko kuhano jajce, v njem pa se skriva kao carbonara: čebula, panceta, smetana, parmezan, vse potreseno z nitkami hrustljavega mlinčastega testa … … hm, 570 besed, pa v resnici še začeli nismo … ajmo!

al aimo
prvi krožnik je hommage aimu moroniju in je kao preprost zelenjavni krožnik: surovi salsi iz rdečega in zelenega paradižnika, peperoncino, mladi bob, kremiran mladi bob z ricotto in smetano, stročji zeleni fižol, bazilika, hrustljav mlincast kruhek in olivc … barve, okusi in strukture mešaš in doziraš, kakor sam hočeš …

millefoglie di mare
je v bistvu sendviček iz dveh micenih pravokotnih skorjic hrustljavega kruha, med kateri je položen kos v mleku namočenega bakalaja, solata iz morskih alg in pikica majoneze s kozicami in škampi … zraven se valja še nekaj kroglic kaviarja …

capelli d’angelo con crudo ti triglie, oratine, alici, seppie e crostacei
komur taljanščina ni španska vas, je razumel, da gre za ta tankcane špagete, tudi angelski laski imenovane, s koščki surovega podvodnega življa, konkretno trilj, oradic, sardonov in sip, v sladki rakovi omaki …

carne cruda sulla corteccia … versione estiva
kul, šporhert je še vedno ugasnjen, a da ne bo kdo mislil, da smo presnojedci, je zdaj na mizi konkretna živad, piemontska krava … njen ledveni del je zmlet in odišavljen z janežem, kroglice iz njega pa so položene na kos lubja in vsaka nosi sadno kapico/omako: figa, pasijonka, malina … zadnja nima kapice, ampak je meso stlačeno v veliko modro grozdno jagodo …

risotto con le conchiglie, rosmarino e fruto della passione
rižota s školjkami, rožmarinom in pasijonko je za chefa briljantna, kar pomeni, da je za chefico riž napol surov, rižota preveč tekoča in vse skupaj malo prekislo … popolna rižota, vam rečem!

fegato grasso d’oca caramellato, salsa di albicocche e curry, polvere di grano tostato e menta
fleten in odštekan krožnik je odkril, da marelice in curry hudo fino sekajo skupaj … in da so mastna račja jetra res nekaj zelo zelo dobrega!

filetto impanato ma non cucinato
tale je na short listi za zmagovalca večera … piemontska krava je spet prispevala mehko in dišečo, tokrat nemleto svetlo rdečo osnovo, ki jo je massimiliano povaljal v drobtinah, ki jih je pred tem bogve kako obdeloval z jajci in sokom rdeče pese … le ta je prispevala še mehko, kremasto kocko, pripravljeno bogve kako … briljantno, res, če mi ne bi bilo nerodno bi rekel še za repete …

piccione di sante arrostito con il suo pate di fegati, indivie alle amarene e gorgonzola

tale je moj finalist: najprej je tanek, popečen kos črnega kruha, na njem je namazana topla pašteta iz golobjih jeter, nekje vstopita v igro še grenkljata endivija in pikantna gorgonzola, na vrhu pa se nahaja popolno očiščena, obrezana in na ck- natančno spečena polovica goloba …

sorbetto di sedano verde
tale ni nič kompliciran, gre za zeleno kroglico sladkastega sorbeta iz stebelne zelene, ki je bil tako aromatičen, da je okus po njem v ustih odmeval še dolgo časa, skoraj do prihoda največje alajmotove odštekancije

“costrizioni” al cioccolato – il giocolato 2007
reč ima predzgodbo: alajmotovi pobje se radi igrajo s čokolado, odtod besedna igra, skovanka giocolato … vsako leto pripravijo novo kolekcijo mini čokoladnih sladkarijic … letošnja igrača pride pred gosta v obliki velike lesene igrače-lokomotive, na katere končkih se potem nahaja svega i svašta čokoladnega in – jep, res je, ne bašem! – otroška steklenička s cucljem in po sivki dišečem nesladkanim čajčkom, s katerim splakuješ usta med enim in drugim čokoladnim zalogajem: pralina s tekočim polnilom in zlatim ovojem, štamprle čokolade s kofetom, štamprle bele čokolade z rdečo peso, štamprle čokolade z likerjem, list kristalke (!) prelit s črtami bele čokolade, after eight pralina, slamica napolnjena s tekočo temno čokolado in pomočena v prah iz bele čokolade … in tako naprej, se mi zdi da sem pozabil vsaj dve ali tri … norija čokoladna huda, res!

za veliki finale ti potem v usta iz kovinske razpršilke špricnejo še nekaj brizgov grappe in te v posteljo pospremijo s toplim maslenim piškotom in dišečim vanilijevim pudingom … alajmotova restavracija je super, mogoče jo je še najbolje označil ibot, ko je djal, da je doteran u nulo brez preseravanja … word!

massimiliano

massimiliano alajmo je star 33 let … rodil se je v padovi in je po mamini strani že peta generacija hotelirjev in restavrantarjev … preden je mulc pri svojih devetnajstih letih od mame prevzel glavno kuhalnico (in michelinovo zvezdico) v restavraciji le calandre, se je učil pri marcu veyratu in michelu guerardu … ko je čez tri leta dobil drugo gumarsko šterno, je bil najmlajši kuhar ever, ki mu je to uspelo … šest let kasneje je bil star 28 let, mišelinov bajsek pa mu je podelil tretjo zvezdico … in, ja, še nobenemu kuharju ni to uspelo pri teh letih (prejšnji najmlajši je bil legendarni divjak marco pierre white, ki je trico pokasiral pri 33 letih) … mali ima pojma! … in ker se nocoj začenja druga uzakonjena petletka chefa/chefice, bo nekaj skuhal tudi za naju …

3-5-zdaj!

pred letom dni smo bili še v pričakovanju nove bejbe, letos pa je ekipa že okrepljena in praznovanja dekliških/deviških rojstnih dnevov so trenutno v polnem razmahu … včeraj zvečer s chefico, enim black label lansonom, eno belo bageto in celo vrsto n(j)am ljubih delikates … manj delavno intenzivno kot lani, zato pa več časa za klepet, hihot in obče praznovalno biksanje … še velikokrat tako!

[rockyou id=82110027&w=426&h=319]

vnovčitev srečke

usklajevanje termometrov in časomerilcev je trajalo kar nekaj časa, kamenko je očitno po žrebanju začutil, da so mu vile sojenice naklonjene in je brž zakurblal svojo novo firmo, si drznil oditi na dva otoka (korziko in anglijo) in že zavoljo tega mu v za večerjo nismo ponudili samo krompirjeve župe, ki si jo je izbral, ampak smo vpregli vse razpoložljive sile, da smo ga skupaj s ksenijo pogostili, kot se za zmagovalca prvega izvoda velike tradicionalne praznovalne nagradne igre kruha in vina tudi spodobi  … moj del je bil tokrat župniški:

glavna nagrada      druga župa

leva je bila itak izbrana iz žrebalne ponudbe, gre za kropmpirjevo kremno juho z lisičkami, ki je za to posebno priložnost dobila dodaten lifting z žafranom namesto žafranike, z dodakom buče v kremo in s preko vsega naribano grano … kamenko bi je kao pojedel dva litra (ampak menda bi to itak naredil z marsikatero župo, ki mu v življenju prekriža pot) … druga župa je bila bolje zamišljena, kot realizirana: vijola reč, ki tukaj ni tako problematična (kvečjemu količnisko – je je bilo ipak malo preveč za tisto eno ubogo meringo) je zmlevek borovnic in malin, oplemeniten z meto, ovčjim jogurtom, sladko smetano, meto in penino … večja jeba je bila z belino: gre za z limono odišavljene meringe, po domače snežene kepe, kuhane v vanilijevem mleku … reč se je namreč po začetnem napihovanju na krožniku začela sesedati na prdke precej nezavidljivih dimenzij … hnjm, verjetno je bil sneg premalo cukran in premalo trd … ampak da ne bom predolgo klečal na koruzi in se posipal s pepelom: aroma je bila okej!

chefica je tekočinski del večerje polnila (in spročeno uravnoteževala – wau, obe najbolj uporabljani besed v slovenskem političnem diskurzu v enem oklepaju) z ribjim zarodom:

tri kul kugle     žaba, figa, knedl, bučk

na levi so tri hladne kugle: zgoraj tatarec iz dimljenega lososa s koriandrom, na sredi v bučkin trak oblečen kremast namaz z mladim kozjim sirom in olivami, spodaj pa figa … dekoracijsko šavje na desni ni bilo namenjenu jedenju, zato smo ga pustili na krožnikih … tiste na desni pa smo pomazali do konca: kotlet morske žabe se je bratil s figovo omako, popečenimi bučkami in kruhovim cmokom, ki je zbolel za nevarno boleznijo, prav v središču samega sebe je imel namreč raka … resda mrtvega in olupljenega in pečenega, ali ipak – raka!… kozico, če sem natančen …

po otvoritveni butelji štrasburškega nefiltriranega in nepasteriziranega blancheja (fala, brus-li), smo si žejo gasili z malvazijo korenike in moškona (na hrbtni strani piše, da gre za vino z dušo … ne vem, jaz je nisem videl, razen če so s tem mislili da gre za vino, ki lepo diši … ampak potem gre za tsikarskega škrata), nato pa še z rizerviranim chardonnayem 2002 ivana batiča … je v dobri formi, še raste, če ga imate ga lahko mirno šparate še kakšno leto … no, lahko ga pa tudi spijete in potem pokate vice o prehranjevalnih navadah angležev (aj wont tu invajt ju tu maj big fet fiš-an-čips) in si v obče pricumprate vesel večer … še opomba za bodoče gostitelje: kamenko in ksenija sta pridna jedca, zamudita ravno prav, da ne uhvatita kuharjev v paniki, nista izbirčna, ne razbijata kozarcev, ne pacata po prtu, prineseta hergov polsladki sauvignon … pridna, u glavnem! …

svakoga dana u svakom pogledu …

… sve više napredujem! … svakoga dana u svakom pogledu sve više napredujem! … in tako naprej mrmra slavko štimac v sječaš li se dolly bell (v duhu panslavizma linkam napoved češke televizije, da se ne bomo vedno pri filmih zanašali na imdb, hehe) … slavko seveda ni edini, ki tangira proti konstantnemu improvmentu svojih veščin in vrlin … eden od tistih, ki si v teh počitniških dnevih lahko na račun svojega napredka zadovoljno odpre flašo ali tri, je janez bratovž … tistih 82, ki ste med arheološkim razkopavanjem kruha in vina naleteli na tukaj priobčeno razmišljanje o stagniranju bratovževega fancy obrata na začetku miklošičke (in tiste, ki imate lastne podobne izkušnje, ali tam še niste bili in mnenja o džej-bijevi kuhinji nimate) zdaj na osnovi osebne izkušnje obveščam, da je stagnacije konec in da janez trenutno fura totalno in zelo prepričljivo renesanso svoje kuharije … če bi sodil samo po njegovem dušikiziranju pomarančnega sladoleda, ki ga je demonstriral za prispevek na pop tv, si tega ne bi upal zapisati, takisto ne po sicer precej prepričljivejšem intervjuju v zadnji številki revije vino, kjer je janez že govoril nekaj o 27-urnem kuhanju govejih ličnic … v živo pa je bila reč nadvse prepričljiva, to pač moram povedat in besede podkrepljujem s serijo fotk dveh paralelnih špur, ki sva ju oni dan na celebriranju prve zaljubljene sedemletke okušala s chefico (gospa je prispevala večino fotk, kajti njen novi lumix ima med prednastavljenimi programi celo, pazi to!, opcijo food):

prva rihta:

rosbif na dišeči pojstli kwa a calvo? calvo je kmet!

na levi se nahajajo rezine govejega fileja, položene na sendviček iz porovih listov in črnih tartufov, zraven pa ne samo dizajnerska, nego tudi okušalna lepota iz bučkinih žuljenov in omake iz pozabučesa … desno pozicijo zavzema tunček, samo na hitro osmojen po robovih, položen na solatko iz avokada in paradižnika ter opremljen z dvema fancy črticama in nizom rdečih poprov …

druga rihta:

i’m black and i’m proud! moj hobi? druženje s krompirjem!

še vedno hladna: leva reč je listnata solata s pinjolami, nanizana okoli terine iz črnih trobent, ki so precej aromatične, simpatične in v oštarijah zelo redko videne glive … naokrog so premeteno dozirane še kapljice in vijuge raznih svežih pomad, s katerimi se potem človek igra in vsakemu grižljaju daje drugačen pečat … desna reč je hladna hobotnica s krompirjem, prelita z se-mi-zdi-da-paradižnikovo peno (kapučinske pene ima jb trenutno zelo rad, za pozdrav iz kuhinje je na mizo poslal cocktail kozarec, napolnjen z dišečo koromačevo), za ostrino in presek pa je zraven še ravno prava doza pikantne rukole …

tretja rihta:

medve sve dvojčice … dvojajčne!

za presekat sta prišli podobnikovi župi, ena peteršiljeva s cmočkom in druga paprična, s središčno pikantno kapljico iz čilijeve paste … seka!

četrta rihta:

tricolori … buoni, buoni! os trigga … podpenkana!

zdaj sva že dobro ogreta, temperatura pa še narašča: joint špagetov s parmezanom je podložen z zeleno kremo, iz katere je dišalo po špargljih in nadložen z dišečimi slanimi ikrami, bojda iz irana … ostriga na desni je termično obdelana, podložena z artičoko in nadložena z olivno peno … je pa res, da mogoče ni bilo čisto tako, ker je bilo teh pen res veliko, zapiskov pa nisva delala, ker sva feštala in zdaj tole rekonstruiram po fotkah …

peta rihta:

sicer si krava, maš pa fletna lička! kwa sm pegasta? ma, nč, kr skuhat se grem!

no, pa sva dočakala tudi goveja lička, ne vem sicer če so se res kuhala 27 ur, ampak dobra so že bila tako, z omako iz šalotk, krompirjevim pirejem in jušno zelenjavo vred … pegatka s hrustljavim kruhovim cmokom, šparglji in spet-pozabil-kakšno omako pa je bila fino sočna, mehka, dišeča, všečna …

šesta rihta:

pana kota v nadstropjih ti si moja … suflejka!

za konec sva planila še po sladkem: nadstropne panakote, pri kateri so se med smetano vrivale plasti rabarbarine kreme, se skorajda nisva upala razkosati … da sva jo vseeno uničila sta krivi pehtranova in še-ena-dišeča omaka (note to self: pametni pišejo, cepec!) … čokoladni fondant s kremiranimi slivami ob strani je pa prav tako najprej generiral sline, potem pa še mlaskanje …

skratka: to, kar trenutno v svoji kuhinji nažiga janez bratovž je vredno preverbe, pohval, aplavzov in prav vsakega izmed petdesetih evrov, ki jih zaračuna za degustacijski meni iz šestih riht plus pogrinjka … bohve, kaj bo ušpičil na večeru revije vino, 24. avgusta?

mišji ples

minichefa sta oni teden babidedi odpeljala na nadomorsko višino 1.200 metrov in na temperature med 22 in 26 stopinj celzija … je videl male konje, krave (ena je imela celo zvonec), delavce in jezero, ki ni za kopanje, ker lahko umreš … in kadar malčkov ni doma, ta velike miši lahko malo več plešejo po kuhinji pa i šire … v sedmih večerih sva uspela dvakrat v kino, enkrat na večerjo (bi-ti zna namotat fletne belo/zelene tagliatele z limono, rukolo, kislo smetano in parmezanom, prvič ever pa sem slišal za – in jedel – panzanello, frišnasto poletno kruh-paradajzasto solato … ajlajk!), enkrat pa se je med piskri malo bolj zares zasukal tudi chefica/chef tandem in operiral po ustaljenem vrstnem redu: prvo in tretjo rihto pripravi eden, drugo in četrto pa drugi:

kvintet rdečih kugl

mini tatarčki s sorbetom iz rdeče paprike

 

 

podimljen firefox

koromač, nadevan z lisičkami, dimljeno ricotto in sojino/čokoladno omako

 

 

konceptualni zajeb

svinjski medaljoni z ribezom + bučna pogačica s parmezanom in paradajzom

 

 

chefičin primo & prima čoko sufler

čokoladni sufle s creme anglais in malinami

zmagovalec je kakopak da slednji: prvi chefičin sufle po kakšnem letu ali dveh obotavljanja in obljubljanja … ne bi rekel, da gre za debitantsko srečo, ampak za dobro premišljeno špuro in v detajle razdelano pametovanje gordona ramseya na dano temo … menda je eden od trikov v dvojnem mazanju modelov, pa tudi v smeri kako to delaš … bo že držalo, ker tale suflejc je res sekal … no, pa tudi moji tatarci s sorbetom iz rdeče paprike niso bili za zmetat stran …

Nadaljujte z branjem