lonček, peci!

starejši občani se gotovo še spomnite pionirja direktne prodaje na naših koncih, misterja džirla … čang šlang, brivniki za dlačice v nosu, kondomi-medenjaci, džirlo guard ustniki in še malo morje prepotrebnih artiklov za vsakogar … gospod pač potuje po svetu in išče najboljše za nas … sem se letos kar odločil slediti njegovi raziskovalni žilici in tako sem iz poha(ja)nja po amsterdamskih kanalih v domačijo privlekel kvartet emajliranih piskrčkov … ne držijo kaj prida več kot deci, na njih so narisane rože in račke, koštali so po 25 centov vsak, naprodaj pa jih je dajala štacuna, ki je imela v asortimanu poleg emajla vseh sort še precej fine reggae muzike in nekaj afriškega nakita … no, in ker se mi ni dalo čakati sedem let, da bi ti lončki prišli prav, sem jih zadnjič odznotraj namazal s putrom in vanje stlačil z naskljanimi olivami, fino naribanim česnom in provansalskimi zelišči oplemenitene kepice testa, ki so ostale od materiala za krušno ovijanje brancina …  za pike na kruh sem jih našpikal še s kockami paradajza in jih po vzhodu poslal za četrt ure v peč na 230 … iz nje so prišli takile:

štiri v vrsto

so bli fajn in družno z oddelkom bruseljskih gastarbajterjev smo še s toplimi napadli nekaj žefrsonovih konzerv in jih tako naredili še bolj fajn …

antiteza

teza: lupljenje kostanja je jeba
antiteza: lupljenje kostanja je ajnfoh
razlika med tezo in antitezo: metoda (po domače finta)
opis metode: na plosko stran kostanja z vrhom ostrega nožiča zareži križec – pazi, da zarežeš tudi v notranjo kožico! … sedem kostanjev naenkrat daj v mikrovalovko in na polni moči obsevaj dve minuti … zlahka olupi (in s tem zavrzi tezo in verjemi antitezi) …
praktična implementacija: olupljene kostanje skuhaj do mehkega (tri, štiri minute bo dovolj) in se spusti z verige verjetja v tezo, ki te je zadrževala: nafilaj raco in skuhaj juho, naredi kostanjev pire ali kar torto … ma, naredi kar vse!

plemenite nudistke

ker se kruh in vino približujete svojemu stotisočemu ogledu, se mi je zazdelo, da je mogoče spet čas, da malo naboostam obisk s kakšnim vabljivim naslovom … poskus z bradom pittom pred skoraj letom dni, se je kar lepo obnesel, mogoče bo tako tudi z nudistkami, še posebej, ker so povrh vsega plemenite, kar je med ljudmi, še posebej mladimi, v tej državi zadnje čase jako popularno (akoprav gre za precej neokusno robo) … domnevam, da lovci na nudistke na spletu iščejo predvsem slike, zato jim hitro potešim firbec:

bjutifl, simpl jet dilišs:vongole!!!

ah, tukaj, so! … cela gruča mladih plemkinj iz rodbine von gole … nekatere imajo še nadete neprobojne deviške protektorje, tiste bolj razgaljene in radožive pa že minglajo z gospodom petrom šiljem, džuskajo s češnjevo rajskimi sadeži in žoftajo v lastnih sokovih, odišavljenih z ekstra vergine eteričnim oljem … če padejo v sen bodo ležale na mehki postelji iz na zob kuhanih vrvic … juhej, cela orgija! … pokukajte še v zakulisje, kjer je bilo prav tako vroče! Nadaljujte z branjem

čistilna naprava

v srednješolskih internatnih cajtih smo tam ob vznožju kamniških alp imeli sotrpina, ki je bil vegetarijanec vedno, ko so se na mizi pojavila jetrca s čebulo in nikoli, ko so bile na mizi kakšne fine dimljene klobase, pršut ali dunajc … pa verjetno tomaž ni edini, prav gotovo so se osnovnošolski v omako namontirani suhi in jedva žvečljivi komadi jetrovja še komu zapisali v negativni del spominskih kapacitet … ampak jetra so v resnici en zelo nobel organ (pa ne samo tista bledikava zamaščena gosja ali račja dragotnija, ki je v takile jesenski hladetini francozi pomlatijo na tone in se ji reče foie gras) in človek v vsej svoji naivni nevednosti včasih prav po nemarnem zajamra, češ da mu gre nekaj na jetra … no, da ne bo slučajno kdo mislil, da gre v primeru tokratnega poveličevanja jeter za kakšen subjektivni chefov trik, bom trditev, da so jetra izjemnega pomena, podkrepil z znanstvenimi dokazi … v ta namen sem polistal po chefičinem magistrskem delu in v njem našel naslednje besede:

Jetra so organ, ki v vretenčarskem telesu s pomočjo preštevilnih bioloških aktivnosti vzdržujejo metabolično homeostazo. Tako vršijo metabolizem ogljikovih hidratov, maščob in proteinov, regulirajo koncentracijo krvnega sladkorja, sintetizirajo sečnino, plazemske proteine (ki sodelujejo pri strjevanju krvi) in žolč, razgrajujejo eritrocite, skladiščijo glikogen, železo, maščobe in vitamine ter skrbijo za detoksifikacijo (Doyle in sod., 1996; Guyton, 1996; Schmidt in Thews, 1983; Keele, 1982). Zanimivo je, da parenhimatske celice, ki zavzemajo 93% celotne prostornine jeter, vršijo večino teh funkcij hkrati in predstavljajo ene izmed najaktivnejših celic v telesu. Poleg parenhimatskih celic, ki so osnovna funkcijska enota jeter, so v organu še endotelijske celice (tvorijo steno jetrnih sinusoid in imajo ključno vlogo pri filtraciji krvi), Kupferjeve celice (so pritrjeni makrofagi in skupaj z endotelijskimi celicami tvorijo retikuloendotelijski sistem. Najdemo jih predvsem v lumnu sinusoid. Vršijo fagocitozo, internalizacijo endotoksinov, regulirajo imunski odgovor ter razgrajujejo lipide) in stelatne celice (pri človeku shranjujejo kar 80 – 90% vitamina A v telesu, skrbijo pa tudi za sintezo komponent izvenceličnega matriksa: kolageni I, II in IV, laminin, fibronektin in glikozaminoglikane. Pri nekaterih boleznih jeter se transformirajo v fibroblastom podobne celice in povzročajo razrast vezivnega tkiva) (Doyle in sod., 1996).

tako, pa naj še kdo poreče, da jetra niso v redu! … še posebej, če so telečja in če so zapovrh pripravljena z rezinami dišeče limone … hiter, okusen in zdrav obrok pripravi takole: Nadaljujte z branjem

menjava generacij

te dni ne kuhava niti jaz niti chefica, ampak minichef in babychefica … v skladu z novimi kuharskimi trendi žgeta blumenthalovo metodo: dolgotrajno kuhanje pri nizkih tempreaturah … par dni med 37.5 in 40.3 … mislim, da jima bom danes prepovedal vstop v kuhinjo in na šporhert postavil pisker z vodo, govedino, korenjem, porom, kolerabo, peteršiljem, zeleno, česnom, lovorom, čebulo, tremi srni popra in nekaj soli … skoraj tako bo, kot v dobrih, zdravih časih

brez jajc

stračatela … bez muda!po naslovu sodeč bi bralec lahko sklepal, da bom zdajle prijavil kakšno kosmato čez hrbet slovenskega košakarskega selektorja ali kakšnega iz perlaste ogrlice ministrov slovenske vlade … pa na, v resnici naslov sploh ni metaforičen, ampak ga je treba brati in upoštevati dobesedno … kadar se človek odloči poslušati (in dobesedno jemati) hripajoče sopenje toma waitsa i’m your ice cream man! … in ima v mislih produkcijo osnovnega, torej vanilijevega sladoleda, skoraj pri vsakem klasičnem receptu naleti na zmešaj 6 jajčnih rumenjakov s 150 grami
in tako naprej … jajca so v klasičnih mixih, ki se potem z zamrzovanjem spremenijo v sladoled, neobhodna … delujejo kot zgoščevalen agent in domnevno pripomorejo k bogastvu okusa, dejansko pa tudi precej povečajo vsebnost mašči v gelatu … not so good, ane … še posebej, ker je reč tudi nepraktična: jajčno kremo je, če hočemo, da se reč začne gostiti treba segrevati na 70 stopinj, vendar ne več, sicer začne jajce lesti preveč skup in nastane kuhana sladka omleta … not so good sploh: je treba ždet tam pri šporhertu in non-stop imeti uč na posodici, roko pa v mešanju … poleg tega s temi kao termično-obdelanimi-na-70-stopinj-pa-ne-čisto-do-konca jajci in njih bakterijami nikoli nisi čisto na varnem, sploh pri nosečnicah in mali deci … rešitev je sredi poletja enkrat v new york timesu pribodel mark bittman, ki se mu ima svet zahvaliti tudi za odkritje jako popularnega kruha lenuha … fotr predlaga, da naj bazični sladoledno kremo delamo brez jajc in sicer tako, da namesto jajc za zgoščevanje uporabljamo koruzni škrob, v naših krajih najpogosteje prodajan v obliki dohtaretkerjevega gustinčiča … vaš dežurni trpezarac si po treh uspešnih poskusih drzne zapisati, da stvar funkcionira nad-dobro! … krema je pripravljena endva, nobene delikatne čas/temperatura jebe, nič … sladoled pa kremast, sočen, z žametno in lepo topečo se teksturo … takole delamo, po ta novem: Nadaljujte z branjem

sanje

sanjal sem prijeten, lep vrt, z visoko, visoko živo mejo … topli sončni žarki se odbijajo od gladine z lepimi, okroglimi kamni ograjenega ribnika … pisane ribe leno plavajo sem ter tja in jim je kaj malo mar za rože, zeleno travo, čebele in metulje … sonce greje tudi sedeče za veliko mizo iz tikovine … ljudje čebljajo, pokajo vice, se hihitajo … pred njimi so veliki, ogromni, balonasti kozarci … zloščeni so, da se kar bliska, v nasprotju z zeleno prašno steklenico na robu mize … 1997 … cabernet sauvignon … marjan simčič … temno vine steče v kozarce … mmm … zdaj sem za mizo tudi jaz in pred menoj se pojavi krožnik … pečen kifeljčar in zraven pečeno meso … mehko, sočno, minimalistično, plain, prvinsko, naravno, brez začimb, brez omake, zato pa s skorjo/kožo, ki je pod zobmi hrskala kot elanova dilca, ko z njo zapelješ čez velik kamen na kaninu … na srečo se potem nisem zbudil, ker sem že prej ugotovil, da to niso sanje, ampak, da je vse res! … kakšen odojček! … dedo pravi: samo meso, sol, glinena posoda s pokrovom in tri ure na 220 stopinj … bravo, dedo!