krava na slovenskem v osnovi ne doživi kaj zelo pretresljivega, njena življenjska pot pa se v večini primerov konča v goveji župi, pljučni pečenki, zrezkih in golažu … no, lahko bi jo pa tudi podušili, se je chefu utrnilo med listanjem obveznega mesečnega čtiva, še posebej, ker se dušenki po taljansko tako lepo muzično reče il brasato, kar je v angleški interpretaciji lahko tudi pleh muzika in kot taka prav prikladna za paradno nedeljsko kosilo na sončnem vrtu … stari, 15. oktober, mi pa pa v kratkih rokavih južinamo na vrtu … sicer smo trpeli kt sam hudir, ampak se nismo dali, do konca smo zdržali … poleg cibulačke nas je pokonci držala predvsem v rdečem vinu dušena govedina, ki je za razliko od boeuf bourgingnona, ki ga je chef namontiral kakšen mesec nazaj in je bil totalno iverkast (in zato na tem mestu zamolčan, hehe), ujela ravno pravi val svežine in je uspešno povzročila tibetanskemu omanju podobno zvočenje na našem vrtu … vse skupaj pa se je začelo 16 ur prej … Nadaljujte z branjem→

v krajih, katerih grudo je chefova noga tlačila v zgodnjih letih trenutne inkarnacije, je bilo pogosto slišati besedno zvezo tem tek za bučo speku … omenjeni niz besed je ponavadi prišel iz ust s povišanim volumnom glasu, ponavadi ga je močnejši siknil šibkejšemu in čeprav je moč vsaj zadnji dve besedi suvereno uporabljati kot strokovna termina v kulinaričnem diskurzu, vam je verjetno jasno da s samim aktom priprave okusnega obroka, konkretneje z dobesedno peko buč, nima prav veliko skupnega … v tistih krajih se namreč buče, kot sem mogoče že kdaj omenil, v usta tlači skoraj izključno svinjam (tokrat dobesednim), edina interakcija med jezikom običajnega zgornjesavinjčana in bučo pa je možna, če je slednja že stisnjena v bučno olje ali pa njeno semenje vsaj posušeno in spraženo … ko je chef kakšno leto nazaj svojima roditeljema kuhal kremno bučno župo, tako ni bil deležen le sumničavih fotrovih pogledov, ampak tudi prestrašene materinske izjave a bučo kuhaš? a ni to bol za prašiče? … resnici na ljubo pa dodajam, da sta pojedla vse, kar sta dobila (mati celo repete, ampak sumim, da je bil to vljudnostni odkup za tisti prašičji remark) in da tako nista več običajna zgornjesavinjčana … skratka, buče se v danem momentu oranžijo na vseh koncih in krajih in pobje iz njih kuhamo juho, bučuho, njoke, sendviče in še kaj … ker je aktualen kuhinjski bluz precej semantične sorte,dajmo še malo pobrskat po osnovnem pomenu besede buča …  ki je, seveda, glava … in v glavi so ponavadi spravljeni možgani, torej morajo biti tudi v buči … in prav te, torej bučine možgane, bomo spekli z jajcem in tako zaključili tale kuhinjski bluz z adaptacijo zgornjesavinjske grožnje: tim tek mužgane od buče speku, da ti jh bom z jajcm zmešo! … v prostem prevodu je to v pečici pečena fritaja z bučo in brokolijem, ušpičiš jo pa, četudi si zgornjesavinjčan, takole: Nadaljujte z branjem→

naš severni sosed, ki je po spletu populističnih naključij postal kalifornijski guverner (in kot eden glavnih republikajnarjev v slabo voljo spravlja žlahto svoje kennedyjevske ženke marie shriver), je s svojim ultra štajermark naglasom in v popularno kulturo za vse večne čase zapisanih one-linerjev nadvse primeren za pokanje vicev … seveda pa lahko njegovo priimek služi tudi za opisovanje kakšnih črnih reči … recimo sudanski črnci, ki so črno-črne sorte so že lahko schwartz & nigger … pa kakšen s konjskimi močmi preobložen črn avto tudi … chef pa je po jodlarskem mišičnjaku poimenoval mousse iz črne čokolade, to pa zato, ker je narejen iz črnočrne čokolade, ker ni nič pocukran, ker je kljub vsemu globoko v sebi nežen in prijazen (tak kindergarten cop), ker se ga naredi onelinersko, brez komliciranja in pametovanja in ker je zaradi vmešanega kofeta in alkohola močan kot donator njegovega imena … takole poteka ogrevanje v fitnesu: Nadaljujte z branjem→

kakšnih 17 let nazaj so bili mitingaši sveto prepričani, da bomo slovenci za ljubljanski miting dovolj gostoljubni, da bomo klasični pozdravni komplet leb i so prijazno upgrejdali v sendviče i struju … no, ker je stanje sendvičev v naši državi kljub vstopanju v evroatlantske povezave in v novo tisočletje še vedno precej bedno, chef domneva, da pobje od sendvičev letnika 89′ tudi ne bi imeli kaj prida gurmanskih užitkov … še dandanes razen paninoteke in tomatota žgemo ene precej bedne približke dobrim sendvičem – naj vam v spomin prikličem samo bivši (zeleno papriko in naribano korenje v vsak naš sendvič!) in trenutni (ohrovt in zelenjavno-česnov- rigce-generirajoč namaz v vsak naš sendvič!) slogan izdelovalcev petrolovih prigizkov … in takoj pridodam nič kaj boljše margarina & gumi-štručka based mlinotestove približke na omv-jevih krmilnicah … pri tem naj se spotaknem samo še ob banalizirano slabšalno rabo pridevnika “češki” … namreč, ko slovenec ugrizne v gumi-suhobo od črpalkarskih sendvičev, se mu verjetno v glavi, kaj kmalu pa tudi na ustih, pojavi stavek pizda je to en češki sendvič … no, pa ni, seveda, kajti čehi na črpalkah prodajajo zavidljivo dobre sendviče, še najboljši so tisti od krokodilje tvrtke v katere asrtimanu chef ponavadi meče kocko med unim z rakci in mexicko kuro … torej, stavek domačega črpalkarskega prežvekovalca naj se v bodoče glasi: pizda je to en slovenski sendvič … zavoljo spoštovanja do pravičnosti in resnice pa mora chef vseeno pripomniti, da je pa najslabši sendvič na svetu doma v pompejih … stane fucking 5!!! evrov in je sestavljen iz betonske štručke, pršuta iz finega spirkovega papirja, dveh kolobarčkov oliv iz srednjega veka ter kosa sira, ki je preživel že marsikaj, domnevam da tudi erupcijo vezuva leta 79 … no, da razburjenje nad italijani vendarle ne bo preveliko, bom za uravnoteženje (od lojalnih državljanov se dandanes pač pričakuje uravnoteženo delovanje, mar ne?!) priobčil en zdrav, italy inspired sendvič … 4. grof sandwich verjetno pri izumljanju ljube nam hrane ni imel v mislih nič od tega, kar sledi, ampak dobro je pa vseeno … Nadaljujte z branjem→