sezona kk

ne, ni sezona katarine kresal, čeprav jo zadnje dni spet vlačijo po zobeh zaradi njenega dedca … niti ni sezona košarkarskih klubov, vsaj v ljubljani ne, saj inštituciji v kateri ne morejo odigrat niti dva na dva basketa težko rečeš košarkarski klub … kaj torej še ostane? … jasno, sezona kislih kumaric! … ne vem ali se je to poimenovanje za pisanje novinarskih nebuloz uveljavilo, ker časovno sovpada z vlaganjem kumar v tegle, ali pa zato, ker pač ko nimaš kaj drugega jesti/pisati, načneš kar pač imaš, torej ne preveč ugledne in privlačne ozimniške zaloge … no, vsekakor menim, da se vloženim kumaricam dela krivica, ko se jih vehementno tišči v slabšalni kontekst novinarske nebulozniške brozge … mislim, hej, vidi tale before & after:

mislim, pa že rajši porabim dve uri za vlaganje kumaric, kot pa za brskanje po kakšnem plonkarskem slovenskem spletnem portalu, da ne govorim, da rajši na tešče snem celo teglo fabrških kislih kumaric, kot pa da v osrednji informativni tv oddaji gledam vajeniške prispevke o ljubljanskem tivoliju … pri čemer gre poudarek v prejšnji misli na fabrške kumarice, domače so pa itak tops … pri vlaganju kumaric nisem čisti začetnik, saj sva jih sredi osemdesetih z materjo na veliko tlačila v tegle, čeprav je resnici na ljubo treba povedati, da se z najinim top scoreom (48) nisva niti p od približala dosežku trenklnove barbe iz žlabra, ki  jih je menda neko poletje narihtala 267 glažev … moj prvi rezultat v samostojnem vlagateljstvu je torej količinsko gledano precej beden in ne dvomim, da bo kakšna vlagateljska gospodinja ob številki 7 velikih in 8 malih tegel samo zaničevalno prhnila … ampak, drage gospe, naj v zagovor povem, da gre za same drobne, majhne, delikatesne plodove, ki bi jih – ako bi na tegle nalimal listek z besedo cornichons – vsak francoski birt z veseljem postregel ob hrustljavem kruhu in krepki rustikalni terini … jaz jih bom tudi … pa v krompirjevo solato bodo šli, pa v hamburger, pa v kakšen po-pijanski golaž tudi … če so dobre, še ne vem, ker jih je dobro vsaj kakšna dva meseca pustiti pri miru, ampak po prvem testnem krogu pred počitnicami je bilo potrebnih le nekaj kozmetičnih popravkov (manj koprca, več gorčičnih semen), tako da si bom osnovni koncept vlaganja vseeno drznil spisati … dokončno potrditev spodaj zapisanega pa pričakuj v začetku oktobra: Nadaljujte z branjem

na kvader

eno petletko nazaj, ko smo prvič polnili baterije v provansi, nas je dedo odpeljal tudi na prav posebno polnjenje želodcev … angleška verzija nevigacijske komandantke irglove na s je sicer dobro in dolgo ovinkarila sem ter tja, a nazadnje smo le še pravočasno, za kosilo, zapeljali na drevoredni privoz tam v lorguesu … ko smo stopili na gostilniški (restavracijski?) vrt, nas je gromoglasno začel pozdravljati ogromen, korpulenten, popolnoma v popolnoma črne cunje oblečen dedec … ker sem iz foha, sem takoj pomislil, da smo na setu reklame za perwoll black magic … ampak na srečo ni bilo tako: od gore odlomljeni velikan je bil clement bruno, lokacija pa je bila tudi prava, prijetno osenčen stajliš vrt njegove restavracije chez bruno … pri brunotu se je tartufe, veliko tartufov … črno odeti masivec samo v restavraciji vsako leto porabi več kot 1000 kil tartufov … kar ni čudno, saj so tartufi v vsaki jedi, za dobro mero pa ti jih nato še radodarno naribajo ali nastrgajo na vsako jed … bruno vsako sezono pripravi nov jedilnik, njegova cena pa je odvisna od tega, s katero vrsto tartufov ti ga pripravijo … se pravi da lahko isto špuro šestih jedi ješ za 65 ali pa 145 evrov (moje mnenje: izbero cenejšo varianto) … no, in od vseh tistih šarkutrijev, kremnih juhic, golobov in fwagrajev, ki smo jih takrat zdajali v usta, mi je v spominu najbolj ostala najpreprostejša možna jed … na krožniku je bil na kvader obtesan kuhan krompir, prelit s smetanasto tartufno omako in potresen z frišno ribano gomoljiko … nepozabno fletno, res! …
no, pa se je ondan v hladilniku spet pojavil par črnih tartufov in katerega je bilo treba nekaj narest … seveda se ni pojavil kar tako, sam od sebe, ampak naj ti razložim: chefica ima letos nadvse ljubek obdaritevni koncept za rojstne dneve svojih najbližjih sodelavcev: vsak dobi en tartuf in malo teglico tartufate (ja, ja, ti se kar tolči po glavi, zakaj se nisi bolj učil in svoje kariere usmeril v laboratorij za biokibernetiko) … in ker sem uradni nakupovalec (via vinko@tartufi.si) gomoljik jaz, poskrbim, da kakšen dišečnik konča tudi v domačih piskrih … tako je nato iz tistih dveh v hladilniku počivajočih črnih kuglic nastala domača verzija tartufastega krompirjevega kvadra:

simplič je … dva s krompirjem v življenju boš dodatno osrečil takole:

  • dva velika krompirja
  • dva manjša črna tartufa
  • dva deci sladke smetane
  • sol & poper

krompirja operi in ju obtesaj tako, da boš dobil dva čimvečja kvadra … skuhaj ju v sopari ali pa v narahlo brbotajočem slanem kropu … medtem v mali kozici počasi segrevaj smetano, v katero si fino naribal en tartuf … naj na izi vre, da se malo zgosti … na koncu po okusu dodaj še malo soli in popra … omako prelij čez krompirjev kvader in na vse skupaj naribaj še oni drugi tartuf … evo, pa ti ni treba v lorgues, hehe …

soundtrack: bloc party – banquet (the streets remix)

sezona v izteku

seveda (na žalost vseh, ki ste ga že pred začetkom prvenstva siti do grla, ali celo do mehkega neba)  ne govorim o futibalu, ki se (na veselje vseh, ki se nam opazovanje bincanja baluna na zelenem pašniku zdi podobno lepo uležanemu in popolno medium rare pečenemu stejku – torej, ne izpustimo nobene priložnosti, da si ga privoščimo)  pravkar šele zares začenja … h koncu bo počasi zavila špargljevska sezona in danšnji dan se zdi pravšnji za objavo zadnjih dveh recepturnih namigov v to smer … letos s šparglji nismo tako divjali, hočem reči, da smo divje zobali le dvakrat ali trikrat … večkrat so v kuhinji pristali zeleni gojenci, pri katerih smo letos uveljavi prakso kupovanja bolj tankih palčk špargljevine, ki jih nato niti lupili nismo … kot dober sreditedenski lenivski obed se je izkazalo tole pećenje:

ta drobne nove krompirje cekneš na pol in jih prelijš z vodo, zavreš in pustiš brbotati pet minut, nakar jih odcediš in prestaviš v protfan … da ne bodo osamljeni jih zmešaj z nekaj na četrtinske palčke zrezanimi korenčki, par neolupljenimi stroki česna, na tanko narezanimi 2×2 cm koščki pancete in nekaj lističi žajblja … dodaj še sol in olivca, dobro premešaj in postavi v 200 stopinjsko pečico … po petnajstih minutah premešaj, dodaj šparglje in vrni v pečico … po še petnajstih minutah preveri, če je že in začni pripravljati solato, kozarce za dobro ohlajen sauvignon in soundsystem za soundtrack, ki je kombinacija barvitosti in začetka neke druge sezone: boye – fudbal

iz tako rekoč identinčnih sestavin lahko pripraviš še eno fino stvar … potrebna bo le menjava na mestu škrobnega vezizta, kjer namesto mladega patata v igro pošlji hitrega arboria in pojačaj obrambo z močnejšimi in krepkonožnejšimi šparglji … obenem poskrbi, da se panzetti ne bo razmahnil po celem igrišču, gulerodu pa je strogi sodnik von napotnig itak že v prvem polčasu dal rdeči karton … grafični prikaz  formacije za zmago na finalni izgleda takole:

v vratih je von d’schpargel, skuhan iz na maslu prepraženih olesenelih spodnjih delov in olupkov špargljev … obrambi poveljujeta razgreti olivio in dišeči garlic, škrobni vezist je okroglozrnati arborio, ob njem je hitri asparago (tokrat brez zelenega dresa), na krilih sta vmešana parmiggiano in mantequilla, v konici napada pa blestita vroč panzetti in razgret vršić … čista zmaga, res … in še soundtrack, s katerim selektor lebovinić zaključuje letošnjo sezono zelenih palčk … (in odpira fuzbalsko): boye – dosta! dosta! dosta!

domača re-kreacija (h.beck)

iz nemčije v rim, iz rima v zgornji kašelj, iz zgornjega kašlja v dolce vito, iz dolce vite do tebe! … beri!

Gastarbajter

Heinz Beck je eden najbolj uglednih italijanskih (nemških?) kuharskih mojstrov.

Migracija evropskih delavskih tokov je že tradicionalno geografsko potekala skoraj izključno v eni smeri: iz juga na sever. Ko so vzhodni evropejci razprli železno zaveso, pa se je prvotno začrtani migracijski smeri dodala še os vzhod-zahod, ki je s sabo prinesla predvsem ogromno poljskih vodovodarjev in kelnerc v Angliji in v korziških kampih. No, promet je seveda tekel tudi v drugi smeri, a bolj ob ta velikih praznikih in predvsem zato, da se je jaranom razkazalo na severu/zahodu prisluženo plehovje, predvsem mercedezi 190 D.

Edini severnjaški gastarbajterji na jugu so bili fikcijski, bili so to švedski slaščičarji v zadnji predvojni sezoni legnedarne Top liste nadrealistov. Tudi drugi severnjaški gastarbajter, za katerega vem, ima opravka z gostinstvom, a je precej manj nadrealističen od švedkih poslastičarjev: Heinz Beck že od leta 1994 fura restavracijo La Pergola (od leta 2005 s tremi zvezdicami) v rimskem hotelu Cavalieri, ki zdaj že nekaj časa ni več Hilton, ampak Waldorf Astoria. Ampak to za zgodbo o Heinzu Becku in njegovi kuhariji niti ni pomembno. Precej bolj zanimivo je dejstvo, da je v tako razštelanem okolju, kot je Rim, uspelo obstati, preživeti in uspeti Nemcu.

Rim seveda upravičeno nosi vse titule tipa večno mesto, ki si jih je nabral v izjemno dolgi in razburkani zgodovini. Ampak če se parkiranje na prav vseh prehodih za pešce in pločnikih, kaotičen promet, nabasani avtobusi in metroji, brenčeči skuterji z vseh strani, žeparji, vročina, visoke cene in gomazeče turistične horde po enem tednu do vrha glave povzpnejo že potrpežljivemu slovenskemu na-potniku, kaj šele se mora dogajati v glavi poštirkanega sinu germanskega plemena? Že res, da se je kot šef kuhinje ukvarjal z bolj prijetno stranjo Rima, torej z italijansko košto, ampak samo predstavljajte si kuhinjo v italijanski restavraciji, v kateri za šefa gruči italijanskih kuharjev postavijo Bavarca. Ni mu bilo lahko, to je vse, kar lahko rečem.

Italijani sicer niso tako vzvišeno prepričani v svojo gastronomsko superiornost kot Francozi, ampak na Apeninskem polotoku boste našli marsikoga, ki vam bo jel razlagati, da so francosko visoko kulinariko v bistvu naredili italijanski kuharji. Zgodba niti ni tako neverjetna, kot se zdi: ko so Katarino Medičejsko leta 1533 pri njenih štirinajstih letih poročili s prav tako mladim francoskim princem Henryjem (ta je kasneje postal Henry II.), je bil to prvi korak na poti uveljavljanja italijanskih kuharjev v Franciji. Pravi razmah pa so italijanski mojstri doživeli kakšnih trideset let kasneje, ko je kraljica po francoskih dvorcih začela organizirati razvpite večdnevne sprejeme, na katerih so kuhali italijanski kuharji (neke vrste gastarbajterji, ne?).

No, ampak tradicionalna italijanska kuharija ni bila kuhinja bogatih, niti v Rimu ne. Rimska kulinarika – poleg sezonske zelenjave in pašte, jasno – temelji na tako imenovani peti četrtini (quinto quarto), tistemu, kar je ostalo, ko so žival razdelili na četrtine: jetra, vampi, ledvice, rep – sami poceni in manjvredni kosi mesa, ki pa v piskrih in ponvah pravega mojstra močno pridobijo na vrednosti, zato se jim, ko boste v Rimu, nikar ne izogibajte – hej, nenazadnje ima telečji rep na svojem jedilniku tudi Heinz Beck. Kako se je privadil na italijansko gastronomijo, je vprašanje, ki ga Heinzu Becku zastavijo skoraj v vsakem intervjuju, odgovor pa je vedno isti: kuhinja se ne deli po nacionalnosti, ampak po kakovosti. Obstajata samo dve vrsti kuhinj in restavracij: dobre in slabe. Seveda nato Heinz prizna, da se je moral po prihodu v Italijo izmojstriti v paštah, že zaradi tega, da je dobil prepotrebno avtoriteto v kuhinji, ki jo je vodil. In v paštah se je izmojstril do popolnosti, celo tako, da ga je za svojega vzela top italijanska paštarska firma De Cecco, za katero je izdelal in podpisal celo kolekcijo omak. In seveda je, kot se za edinega rimskega nosilca treh zvezdic spodobi, spisal tudi knjigo o testeninah.

Ki pa ni edina, ob tem, da že nastaja nova, ki bo kar precej tudi slovenska, saj je Heinz Beck za fotografsko-oblikovalski tandem, ki bo dal podobo njegovi novi knjigi, izbral Janeza Pukšiča in Žareta Kerina. Do takrat, ko bo noviteta prišla iz tiskarne, pa je na Beckovi spletni strani na voljo par ne preveč zahtevnih – no, saj to je esenca italijanske kuharije, mar ne? – receptov. A stvari so čisto preproste zgolj na prvi pogled – v resnici se v vsakem detalju recepta skriva mala fintica – in to je esenca Beckove kuharije, ki sicer uporablja tudi trendovske prakse (dolgo kuhanje pri nizkih tempreaturah, kuhanje sous vide (v vakumskih vrečkah), pene, kreme, teksture …) a ne preveč in samo tam, kjer nova metoda pripomore k bolj zdravi in lahko prebavljivi jedi. Vedeti je namreč treba tudi to, da je Heinz Beck zelo študiozen kuhar, ki se v zadnjih letih veliko ukvarja z raziskovanjem prebave in presnove živil in jedi, pri čemer sodeluje z medicinsko fakulteto rimske univerze La Sapienza.

Za domačo rabo sem kolebal med pripravo Beckove podpisne jedi, ki je varicaija na temo carbonare (z majhnimi in na poseben način zatvistanimi polnjemi raviolčki, fagotelli), polnozrnatimi domačimi makaroni s škampi in melancani ter rižoto s paradižnikom. Pri prvi se mi je zdela velika bariera ravno to posebno zvijanje pašte, pri drugem je umanjkala pletilka, okoli katere bi navijal makarone, rižota s paradižnikom pa se mi je zdela intrigantna že zaradi tega, ker ni rdeča, ampak bela. No in kje je tu paradižnik? sem se vprašal.

Po vrsti: tuno na kocke in v preprosto marinado iz soli, popra, olivnega olja in limoninega soka. Dve pesti rukole na blanširanje v mleko, nato v mikser skupaj z majhnim kuhanim krompirjem, soljo, poprom, šilcem ribje osnove in olivnim oljem in še nato skozi fino cedilo in ponovno miksanje. In zdaj k paradižniku: za rižoto za dva Beckov recept kliče po kilogramu češnjevcev. Te je treba zmleti skupaj s četrt kile piščančjega mesa in beljakom in vmešati v pol litra piščančje osnove. Mešanico počasi segrevati do vretja, počakati še par minut in nato precediti skozi drobno cedilo in gazo.  Piščančja osnova po tem manevru izgleda enako kot prej, a je dodatno nabildana s sladko kislim umamijem iz češnjevcev. Rižota je nato minimalistična: riž praži na maslu, zalij z belim vinom (Heinz bi 150 gramov riža zalil s četrt litra vina, ampak to se mi je zdelo malo prehudo, zato sem ga na riž pljusknil le dober deci, pa se mi, with all due respect, zdi da sem naredil kar prav), počakaj, da povre, in nato v maniri klasičnega rižotenja zalivaj z vrelo paradajzasto osnovo in dodajaj sol. Pred serviranjem v rižoto naribaj in vmešaj še parmezan in nato na krožnik v fazonu italijanske zastave nanesi vse potrebno: spodaj zelena rukolina omaka, v sredi bela paradajzasta rižota, za povrh pa rdeča tuna.

Dobro! In dovolj prepričljivo, da se bom lotil tudi tistih makaronov. In po obisku La Pergole tudi onih znamenitih malih karbonarskih raviolčkov.


rimski rep

letošnje prvomajske niso bile moje prve vacanze romane, saj sem pred tem že trikrat našel tiste odseke vseh poti, ki te dejansko pripeljejo v večno mesto … na eni od teh smo se ustavili na via dei serpenti, odkoder je za nacionalno elektronsko medijsko inštitucijo dopisovala nominalno najbolj široka članica  in kapetanka (prav te dni je na knjižne police postavila svojo buklo o mafiji – priporočam!) zvezdniške in legendarne in v vseh pogledih neprekosljive impro ekipe radia študent (mladinin rodeo jezdec jaša k. kacin je epske dovoboje med nami in gledališčem ane monro takrat označeval kot rožnodolski gobcači vs. trnovski romantiki) … na terakotasti terasi, le par sto metrov od koloseja, smo zjutraj (no ja, po zdajšnjih merilih je to pozno dopoldne/zgodnje popoldne) mlatili dan staro kampanjsko bivoljo mocarelo, potreseno z listi frišno natrgane bazilike, pa vseh sort salume, salamine in salame,  pa pečene, zelene in črne olive in v olivno olje namočeno kruhovje … potem pa mravlja čelade na glavo, pa na brenčeče skuterje pa hajdi na blaznenje po sedmerih gričih … vmes smo prigriznili še kakšen ocvrt bučni cvet, končali pa v kakšni hudi rimski birtiji … ena je bila še posebej divja, ne vem niti, kako se ji reče (pa to sploh ni važno, ker je itak že ni več), vem pa, da smo gazdatu zavoljo kreftne krme, ki jo je stregel, oprostili celo to, da je imel na steni obešeno veliko gasilsko sliko nogometašev lazia … bila je to ena od onih brezprizivnih krčem, kjer pač ješ tisto, kar ti prinesejo na mizo, odločaš pa komajda lahko o čem: na vsaki mizi sta že ob prihodu druga ob drugi čemeli steklenica belega in rdečega, na jedce pa so čakali narezan pršut in sir in kruh … nato par antipastov, se spomnim artičok in oliv … pa prva odločitev: pašta z repom ali špageti z vongolami? … in druga: abbacchio (tako tam doli rečejo jagenjčku) s krompirjem ali riba … nato ledeno hladen narezan ananas in melona … in za konec žganjice – grappa, limoncello … ki so jih kar v flašah prinesli na mizo in smo si jih po mili volji natakali, dokler jih niso odnesli na drugo mizo … vsekakor ena od enih večerij, katere občutki, vonji, okusi, vzdušje za zmeraj ostanejo v spominu – saj vidiš, kako natančno sem tole obnovil po dvanajstih letih … no, najboljše pri vsem so pa nedvomno bili makaroni z govejim repom … pojma nimam, kako so jih skuhali v rimu, ampak tile,

ki smo jih včeraj pospravili v chefovini, so bili izjemni … meso je bilo mehko in se je zlahko luščilo od kosti … njihov globok mesnat okus je frišala paradajzova salsa, vse skupaj pa se je lepilo na rebrca dečekovih tortiljonov 23 … časovno tole kar traja, zato boš moral, če kaniš tole jesti med tednom, pripravo razdeliti v vsaj dve etapi … takole: Nadaljujte z branjem

domača re-kreacija (m. berasategui)

Donostiarras

3 x 3 = Donostia

Kaj pa je temu Napotniku? Kako pa ta piše? A mu je mal na ku-ku udarl’? A ni dost, da je že ime cajtga po laško napisano, zdej bomo pa še tekste moral v enih kvakah brat?! A je Dolce vita sploh še slovenski cajtng? In, lepo vas prosim, kakšen je pa to naslov članka? In kaj pomeni? In kaj je potem s to enačbo v podnaslovu? A ni 3 x 3 loterija? In kaj ima to veze s kulinariko? No, na vsa zgornja vprašanja nimam eksaktnih odgovorov, ampak če v svoje GPS-je vnesete naslednje koordinate: 43° 19′ 17.4″ N, 1° 59′ 8.16″ W vam bo počasi že bolj jasno, kam danes usmerjamo hoch-koharski interes.

Jep, pes taco moli naravnost proti San Sebastianu, španskemu (no, ja, domorodci bi seveda raje videli, če bi bil zapisal baskovskemu, ampak ker večinoma ne znajo slovensko, me ne skrbi kakšna zamera) mestu na atlantski obali, ki je glavno mesto province Gipuzkoa v Baskiji. In tista Donostia iz podnaslova je baskovsko ime za San Sebastian. Iz Wikipedije lahko stresem podatek, da v Donostia-San Sebastianu (tako se mesto uradno imenuje) živi približno 183.000 donostiarrasov, kakor se – tako po baskovsko kot po kastiljsko, torej špansko – reče tamošnjim prebivalcem. Skupaj z obmestnimi priveski se število življa tam naokrog ocenjuje na dobrih 400.000 duš, se pravi da jih je za eno krepko Ljubljano. “No, zdaj pa že nehaj motoviliti okoli vrele kaše,” si misliš, dragi bralec, “in povej bistvo!”.

Prav imaš, evo: v Španiji je trenutno sedem restavracij s tremi Michelinovimi zvezdicami. In kar tri od teh sedmih so v San Sebastianu. Če veš, da Michelin tri zvezdice definira kot vredno posebnega izleta, potem ti je verjetno jasno, kam bo treba kmalu usmeriti vozilo. Mene, ki sem tudi preko imena in nebeškega zavetnika, sv. Boštjana, s San Sebastianom še posebej povezan, močno mika da bi se tja podal 20. januarja,  na sam godovni dan omenjenega svetnika. Župan San Sebastiana namreč na ta dan opolnoči izobesi posebno zastavo, kar je obenem znak, da lahko v mestu začnejo nabijati po bobnih, kar počno 24 ur. Verjetno zato, da ne bi kdo po nemarnem zaspal in tako izpustil tradicionalnih praznovalnih šeg, ki vključujejo predvsem ulično paradiranje v vojake in kuharje (???!!!) oblečenih domačinov.

Okej, te vojake še razumem, nenazadnje je sv. Boštjan poleg športnikov tudi uradni zavetnik soldatov. Ampak kuharji so pa očitno sansebastianska posebnost: ko se namreč praznovalci utrudijo in zlakotnijo, se zberejo v tako imenovanih txokos ali sociedadas gastronomicas. Gre za tradiconalne zaprte klube kulinaričnih raziskovalcev in uživačev, ki prirejajo redna gastronomska srečanja, na katerih kuhajo, jejo, pijejo, pojejo in klepetajo – a nikoli o politiki; politični čvek je namreč v txokos prepovedan. Takisto so bile te združbe (prvo so leta 1870 ustanovili prav v San Sebastianu) dolgo časa izključno moškega tipa, zdaj pa ženskam večinoma že dovoljujejo članstvo in udeležbo na srečanjih. Še vedno pa – jasno! – ne smejo kuhati.

No, skoraj me je malo odneslo, ampak v bistvu pa niti ne. Gastronomski klubi, txokos, so namreč s svojim angažiranim, raziskovalnim odnosom do kuharije, prehranjevanja, kuharskih tehnik, izbora sestavin itd., odločilno vplivali na razvoj baskovske kulinarike. Oni trije trizvezdičasti šefi zato v San Sebastianu niso slučajno, ampak so logičen vrh resnega in živahnega kulinaričnega življenja celega mesta, kaj mesta, regije.

In kdo, se vprašaš, so ti trije carski baskovski fantje? Na prvem mestu je seveda treba omeniti prvega, ki je resno zaharal po svetu visoke gastronimije in tudi prvi, že leta 1989, pokasiral tri zvezdice: Juan Mari Arzak. Oštarijo sta furala že nejgova babica in dedek, pa potem njegov oče, ki je umrl leta 1951, ko je imel Juan Mari devet let. Mama se po moževi smrti ni zlomila, in je sama vodila restavracijo, vse dokler je ni prevzel in v kulinarične višave popeljal Juan Mari. Gospodu poleg treh zvezdic pripada tudi neformalna titula inventorstva nove baskovke kuhinje. V restavraciji Arzak zdaj vedno bolj kuha njegova hčerka Elena, ata pa še vedno čara in očara kulinarične firbce v svoji restavraciji in na številnih simpozijih/seminarjih/kongresih sodobne gastronomije.

Tako rekoč vštric z Arzakom koraka Pedro Subijana, gazda v restavraciji Akelare. Subijana ima zelo lepe in prezentne mustače, ki nakazujejo tudi njegovo kuharsko korajžo. Družinska kulinarična izvidnika lani poleti nista ravno padla okrog od ponudbe restavracije Akelare, ampak sem dobil občutek, da je to zato, ker imata rada malo bolj tradicionalne špure, predvsem pa mora biti lokacija fletna. In glede na to, da je Subijana  takrat gradbiščil na nekem prizidku restavraciji, se mi zdi, da res nista mogla ravno vriskati od veselja. Sicer pa tudi Pedro, podobno kot ostali obmorski baskovski pobje, svoje inovacije implementira predsem na plodove morja.

No, tretji v vrsti je tudi najmlajši v triu trozvezdičarjev. Martin Berasategui fura istoimensko restvaracijo v San Sebastianu, poleg tega je glavni v restavraciji Guggenheimovega muzeja v Bilbau, lani pa je odprl tudi šanghajsko ekspozituro svojega gastro imperija. Berasategui ga rad biksa s teksturami: želejčki, tekočinice, pene in zrakci so njegov teritorij. Ena njegovih najbolj provokativnih pogruntavščin je zelenin sladoled, ki ima prav toliko fanov, kolikor nasprotnikov, onih vmes pa praktično ni. Se pa pozna, da je Berasategui malo mlajši in da zato prav lepo hara tudi po internetu. Model ima celo svoj blog in ker ga imam tudi jaz, se mi je zdelo prav, da za vpogled v sansebastiansko supercharged kuharijo pobrskam po njegovi spletni serialki preprostejših receptov, primernih za domačo rabo, in tako cenjenemu bralstvu pripeljem na dom arome Biskajskega zaliva.

Planil sem po školjkah in sicer po spodnjem in po zgornjem cenovnem razredu. Spodaj so seveda črne, navadne dagnje/mušole/klapavice. Berasategui sugerira razpaljotko z najmanj 12 in največ 24-urnim mariniranjem že tradicionalno termično obdelanih školjk v mešanici njihovega lastnega džusa, belega vina, jabolčnega kisa, olivnega olja in navadnega ter pikantnega pimentona. Nimam nič proti – tole je super nadgradnja dolgočasnega in čisto navadnega paketa školjk.

Na zgornjem robu so ostrige: namesto tradicionalnega srebanja surovih, je treba tukaj vložiti malo (ampak res malo) več truda: ducat ostrig odpri in loči meso od vode – oboje prihrani! V eni mali kozici  naj 15 minut vreta dve sesekljani šalotki, deci belega in žlica masla, v drugi pa na dveh žlicah masla 10 minut praži drobno sesekljano malo čebulo in pol gomolja janeža. Vsebino prve kozice odcedi in jo skupaj z ostrižno vodo dodaj v drugo kozico. Vmešaj še žličko curryja in deci sladke smetane ter pusti vreti deset minut. Ostrige speci na maslu – po pol minute na vsaki strani in vmešaj precejeno omako. Dodaj še žličko sesekljanega peteršilja in serviraj, kot vidiš na sliki.

Če si z rezultatom zadovoljen in misliš, da bi bilo dobro tudi v Ljubljani ustanoviti vsaj en txoko, potem mi pošlji e-mail na napo@kruhinvino.com.

E500

hip-hip-hip, strašni trik!
oj, kruhek, zdaj dvignem jaz rokco nad té,
poslušaj moj ukaz in razpoči se že!

no, v resnici minichefova ročica ni obdarjena s tako intenzivno kruholomilsko energijo, kot izgleda na prvi pogled … tale krušni raztur je narejen namenoma (okej, mogoče ne ravno raztur takih razsežnosti), saj tako pač rata, kadar se človek krušenja loti po irsko: se pravi na hitro in namesto kvasa za vzhajanje pokuri sodo bikarbono, po domače e500 … no, to je pač en že stoletja uporabljan in dokazano neškodljiv aditiv,  s pomočjo katerega te od začetka mesenja do pečenega hlebca ne loči več kot 50 minut, od tega sama peka traja svojih 45 … pozabi torej na energično četrurno mesenje ali šestnajsturno lenuhasto čakanje – sodarja mesiš samo toliko, da sestavine spraviš do relativno prepoznavne oblike kugle, ki jo zapreš v peč … minuta, res ne več … okus pečenega soda-breda je malo drugačen od kvas-breda: bolj intenziven, rahlo kiselkasto/grenkljato/slankast al kako naj napišem … mal je svojeglav – no, pa saj vidiš, kako ga razganja 🙂 … Nadaljujte z branjem