vremenska napoved za mariahimmelfahrt je bila ugodna, od tod do ideje za podalpski piknik z brusliji pa je bil le še korak, ki smo ga opravili s telefonskim klicem, po katerem je bila jasna delitev prehranskih nalog: maslo z inčuni, dimljen losos, kozji sir, melona, grška solata, listnata pita s češnjevci, skutna pita z robidovo marmelado, orval in jabolčni sok so padli v domeno gastarbajtarjev, naša hiša pa je zadužila kruhovje, stejk na rukoli s pistacijami, solato iz blitve in vinarijo, od katere smo po grlih spustili zgolj in samo – majkemi! – isteničev gourmet rose brut, čeprav smo na hladnem držali še bjanin tokaj sauvignonasse … za oso, ki je v desno lice užgala minichefa, ni bil zadolžen nihče, njen obisk pa dokazuje, da smo imeli robe še za marsikakšnega padalca … približno pet ur pred pikom sva se z minichefom lotila izdelave zabavnega polnjenega kruha, za katerega pripravo je skoraj neobhodno imeti pri roki približno 17 kilsko utež, še najbolj priročen je približno štirileten mladič vrste homo sapiens … kruh se kliče pan bagnat, najraje pa ga delajo v okolici nice … za bolj plastičen prikaz prilagam videodokument o nastanku specialitete, v katerem boste našli tudi dokaze o relaciji med padcem koncentracije in razrastom domišljije pri štiriletnikih in eksplicitne prizore trganja, tlačenja in vezanja, ki se bodo mogoče kakšnemu ljubitelju kruha zdeli neprimerni, francisti pa se boste lahko zgražali nad mojo napačno izgovorjavo panbanjat, saj je chefica šele ob koncu seanse opozorila, da bi bilo potrebno tisti t opustiti … žal ni bilo na voljo vseh sestavin, da bi snemanje ponovili, zato je ostalo tako, kot je, torej narobe:

dvajsetminutnega sedenja seveda nisem snemal, lahko pa poročam, da je mladenič nalogo vzel zelo resno in prvih deset minut preživel na originalni lokaciji, torej na svojem rdečem stolčku v kuhinji, drugih deset pa je razdelil med veliki stol za mizo in tla v dnevni sobi … pan bagnat, po domače sedeči kruh, je preživel in teknil, za domačo reprizo pa se drži sledečih navodil: Nadaljujte z branjem→

da ne bo kakšnega preveč sproščenega sodržavljana ob naslovu tegale zapisa zmrazilo, češ, na! zdaj pa pse že kuhajo in žro! naj kar že v prvem stavku zapišem, da tovrstno početje prepuščamo podanikom hitro rastoče ekonomije z daljnega vzhoda (snemanje filmov o tem pa smešnuhastim dancem), sami pa tokrat bačovnikovega tamladga povežimo z rastlinskim svetom … pri tam nam na misel prihaja veliki jamajški družbeno angažirani rasta macka b, ki je na svojem drugogodbenem špilu maja 1988 v križankah svojemu hitu we’ve had enough dodal tudi pumpajoče vzklike: ... i am sure janeš did not hear that! so i want you to sing so loud, that janeš, ivan and david can hear you! … omenjeni janeš je takrat še čakal čufte in sladoled in marsikdo, chef inclusive, ga je imel takrat precej bolj v čislih, kot danes … kar pa še ne pomeni, da si ne bomo privoščili kremne župe, ki ji telo, vonj in okus daje skorajda izključno janešev gomolj, za dizajnerski preblisk (hnjm, ne, ne gre za parafrazo srbskega grba, pač pa za obeleženje četrtega minichefovega rojstnega dne, kjer smo tole (pa še kaj) srebali v razširjenem družinskem krogu) in da pod zob pride tudi kaj konkretnega pa bomo dodali še štiri koščke pečenice … ampak to je na koncu … od začetka gre pa takole: Nadaljujte z branjem→

epizoda ena: rim, zgodnje poletje 1999 … pet mlajših moških izvede okupacijo dopisniškega stanovanja rtv slovenija na via dei serpenti … moški niso zakrinkani, so pa postavni, lepi, močni, pametni, duhoviti, glasni, skromni in lačni … dopisnica nacionalne rtv hiše je hladilnik pred totalnim izropanjem lahko rešila samo na en način: pozornost okupatorjev je usmerila na krčmo na vogalu enega od tisočev rimskih trgov … po nekajminutni komunikaciji s plečatim črnolasim briljantinirancem je slednji na mizo postavil pladenj popečenih kmetskih kruhov, obloženih z različnimi nadevi … paradajz s česnom in bazilo, mlete pikantne črne olive, pršut z pečenimi jurčki, kremaste artičoke, mocarele z ne vem več čim … časomerilci niti niso uspeli sprožiti štoparic, ko je bil briljantiniranec že poslan po novo rundo … in še … in še …

epizoda dve: sorrento, zgodnja jesen 2002 … đastmerida se na medenem ustavi tudi na sorrentskem klifu … ko ji od impozantno kičastega razgleda na vezuv iz šestega nadstropja bivaka bellevue syrene začne nevarno naraščati sladkor v krvi, se odpravi iskat kaj slano kiselkastega za uravnoteženeje slovenske krvi … v navalu mazohizma zavije v vinski bar bolečine (domorodsko: bollicine), kjer ji luigi maresca prične v glaže natakati fiano di avelino, greco di tufo, falanghino, aglianico, serpico, taurasi in druge campanijske vinkote … ko se đastmeridi oglasi kruljenje pa luigi zakurbla svojo živordečo rezalno mašinko, prikuri pečico in začne smoditi bruskete … raznoraznih sort … in še … in še …

epizoda tri: ljubljana, poletje 2007 … na sobotno ali nedeljsko jutro čimbolj pozno vstani, se pretegni, pomežikni soncu, prikuri pečico na max, nabrus(ket)i nož in pripravi hlebec čimbolj domačega kruha, par dišečih paradajzov, šopek bazilike, par strokov česna, kos parmezana, sol in olivno olje … kruh nareži na rezine in jih zloži na rešetko … paradajze nareži na kockice, rahlo posoli in zmešaj z nasekljano baziliko … ko je kruh že fletno nasmojen, ga najprej natri z olupljenim strokom česna, nato ga obloži z obaziljenim paradajzom, za konec pa ga še radodarno pošpricaj z olivnim oljem … kruhe zloži na dilo in nanje naribaj parmezan … če si spal dovolj dolgo, si zraven privošči glaž svežega mladega pitnega belega … če pa ne pa tudi, saj je ja vikend … in še … in še …

andrej je zadnjič v enem komentarju nekaj delal zmrdo čez čevape in ajvar in kibical na objavo kakšne pikniške finte … heh, drejc, edina finta je v tem, da je (v  tem primeru pa res) treba poslušat jerovška in ostale zborovske pevce in se malo sprostit … ostaniva pri mletem mesu in omakah … namesto čevapov se lahko najprej zavihtiva na ameriško stran kulinarike in napiknikirava burgerje … se reče, da iz faširaneg delava najprej kugle, potem pa iz njih relativno debele polpete, ki jih na precej vročih rešetkah paliva od ene in druge strani … če cvikaš, da bodo začeli padat narazen, v maso zamešaj kakšno jajce, pa si na varni strani … da bo veselica bolj pestra, pri mesarju ne bova vzela zgolj klasične polkrave-polpujsa mešanice, ampak posebej govedino, posebej jagnjetino, posebej svinjino (ta zadnjo je trebe prepečt skoz in skoz, kravo in ovco pa raje ne) … v maso lahko dava čebulo (al pa ne), česen (al pa ne), dišavnice (al pa ne) … hec je, če v sredo ali četrtek polpeta stlačiva kakšen košček mehkega sira (mozarella cheeza!), ki se bo med peko stopil in formiral inside out cheese burger … skratka burgerji so lahko kar hec, še posebej če se bova s ketne spuščala še pri kruhih in prilogah … ampak poskusiva raje še z obratom na bližnji vzhod … kofte bova naredila iz mlete jagnjetine, ki jo bova začinila z radodarno dozo soli, popra, sesekljane mete, pereršilja in naribane limonine lupine … potem pa narolava dolge čevape, ki jih natakneva na palčke za ražnjiče in lepo na izi spečeva … za zraven potrebujeva predvsem palični mešalnik, ki ga bova zaposlila z mletjem raznih pestov (osnovna formula: zelena dišavnica + rahlo popraženi oreški + trd nariban sir + dobro olje), jogurtnih dipov in polivk (jogurt + dišeče šavje + olivc+ kaj kiselkastega, recimo belo vino ali malo limonovega soka),  gazpachotov (zadnjič sem naredil enega po galicijskem receptu: mlada špinača +  zelena solata + olupljene in razsemenjene kumare + par strokov česna + piščančja osnova + majoneza + kisla smetana + šop mete + šopek peteršilja + sol + poper + olivc) in še česa … za k burgerjem mogoče kar tole lubenično omako: četrt kile mesa lubenice, žlica medu, par žlic paradižnikove salse, dve čebuli, sol, kajenski poper … sfrulirava na ful in ohadiva na še bolj ful … za en piknik bo več kot dost … če ga začneva biksat pa še s svinjskimi vratovi, biftki, piščančjimi krili (in z neskončnostjo marinad zanje), ribami, zelenjavo ali celo sadjem (jep, sadje napol, na rešetko z njim, potem pa ga posipat z vanilijevim cukrom in postrežt z močno ohlajenim mascarponejem), pa ne bova nehala do konca mojega dopusta … zato ga danes še ne bova … alzo, andrej: pržiiiiiiii!