joško z doživljenjsko mesečno rento je mogoče res najboljši prijatelj svojega šank omizja in kakšen bernardinec s sodčkom ruma zagotovo zmore to postati vsaj za čas trajanja vsebine sodčka … ampak ko je treba z nič ali mikromalo dela lepo spečt celega piliča ali patko, kakšno svinjsko kračo, kremenatle ali kakšen drug izsušitvam podvržen kos mesovja, postane najboljši chefov prijatelj glinen germanski pisker s pokrovom, uradno schlemmertopf, ljubkovalno pa tudi šlemčo poimenovan … skovanka, ki je obenem titula tegale zapisa, je nastala danes, ko smo s pomočjo sodobnih prevajalskih tehnologij izvedeli, da schlemm v germanščini pomeno pojedina … to da je topf nekaj piskru podobnega, pa je chefa že v gimnazijskih (ok, naravoslovno-matematično tehničnih) letih naučila že frau domijan (ki je k prehransko lingvistični izobrazbi prispevala tudi one linerje tipa “ajne forele blau mit citrone und zalckartofeln dacu” ali “halbes henhen mit pomfrit”) … sicer pa je šlemi (predvsem originalna, neglazirana verzija) precej nazehtevna domača žival: paziti moraš, da ga ne pomivaš z detergentom, pred uporabo v oba dela za četrt ure natoči vodo in hladnega ne dajaj v razbeljeno pečico, pa bo dolgo živel in ti dobro služil, na smrtni postelji pa ga boš lahko slovesno predal naslednji generaciji … da pa ne bomo samo o teoriji: chef je izmed včerajšnjega tovora v njem danes spekel celega piščanca … Nadaljujte z branjem→

kadar je chef sam doma, nastopi priložnost, da samemu sebi nakuha kaj takega, nad čimer bi ostali člani skupnega gospodinjstva vihali nosove … za vkuhavanje žolce in pedenanje vampov danes sicer ni bilo časa, ampak priprave za zapitek komaj rojene mične gospodične so kljub temu vsebovale tudi obložitev želodca z relativno krepko košto, ki bo zdržala neenakopraven boj s črnimi češkimi kozli … Nadaljujte z branjem→

nedeljsko jutro so nam pokvarili basile, belinelli, michelori in ostali taljanski snajperji … chef se je odločil izvesti ostre povračilne ukrepe … ampak kako lahko miroljuben in lepo vzgojen človek v zavetju svoje hiše sploh pokaže resno neodobravanje italijanskih potez, na da bi pri tem prizadel samega sebe? … mar naj ročno polomi rebra trem paketom špagetov? … populi in besno potepta vse jedva vkup spravljene sadike bazilike? … v kanal izlije vse brunelote, chiantije, fianote in proseccote? … prežveči in nazaj na sonce izpljune posušene pomodore? … nope, maščevanje bo sladko! … italjanom bomo vrnili sladko za grenko! … skuhali in pojedli bomo smetano! … pa da vidimo, kdo se bo na koncu najbolj sladko smejal! Nadaljujte z branjem→

to, da na chefovskem organizmu rada zraste kakšna kila preveč, je rednim bralcem in osebnim poznavalcem že znano dejstvo … po izkušnjah pogosto hirajoče matere in lastnem zgodovinskem spominu, se zdi chefu zmanjševanje veličine svojega lika – jasno da fizične in nikakor ne mentalne – po dognanjih francoskega pametnjakoviča še najbolj humano in gastronomsko sprejemljivo, sploh ker po novem celo pivo ni sataniziran produkt (milejši ukrepi pa seveda ne veljajo za krompir, pice, petrolove sendviče, testenine s sočnimi mastnimi omakami, bel riž in belo moko, štrudle, torte in ostale testene sladkarije …) … nu, kakorkoli že, chefu gre zaenkrat dobro, ni lačen, ni žejen in zato tudi ni siten … omejitve, ki jih je zakoličil francozar včasih celo sprovocirajo kakšno hecno montifikacijo, kakor se v naši hiši po novem znanstevno-ljubkovalno reče za mršavljenje prilagojenim obrokom … montificirana lazanja, na primer … Nadaljujte z branjem→