ne vem zakaj – pa v bistvu bi se splačalo raziskati, če je kaj na tem – se mi zdi, da na neki spiritualni ravni obstaja povezava med finci in japonci … na letošnji seansi v starošolski savni kotiharjun sem se pogovarjal z japoncem poznih dvajsetih let, ki je borih pet dni dopusta, ki ga je lahko koristil po dolgih mesecih šihtanja v računovodksem oddelku neke japonske korporacije izkoristil za obisk finske – en dan za sem, en dan za nazaj, ostale tri dni pa je namenil savnanju, prvi dan dve savni v helsinkih, drugi dan dve v tampereju, tretji dan pa še dve v helsinkih … sedeč v na 110 stopinj razhajcani betonski čumnati je še povedal, da so na japonskem jasvne čisto drugačne, če ne drugega imajo not vsaj televizorje … no, kakorkoli – vrnimo se v našo osnovnio interesno sfero …

japonka minori in finec ben sta pred tremi leti posvojila odoka 20 kvadratnih metrov majhen plac na vironkatu 11 in ga predelala v sake bar & izakaya … nakljujčje je hotelo, da sva tja uletela ravno na tretji rojstni dan placa in mogoče je bilo prav zaradi tega vzdušje še bolj epsko … uletavanja prijateljev enega in drugega in obeh z darilci, čebljanje, objemi, debate, odpiranje velikih steklenic sakeja, retro japonski pop na ozvočenju … a kljub temu totalno profesionalno, resno in do konca pozorno, pazi sceno: gospa skuša shazamniti en komad iz plejliste, ki se vrti v lokalu, pa se čez minuto ali dve pojavi natakar z listkom in pravi: sem videl, da vam ni uspelo shazamniti pesmi, pa sem tole prepisal iz računalnika … z vsemi katakanami in hiraganami vred in ker te verjetno zanima, kaj je bilo, tudi tebe opremljamo z linkom: yoko hatanaka in masaki hirao si v njem žgoleč pošiljata ljubavno pošto iz kanade

sicer pa ime lokala tudi pove, kako se tam reči konzumirajo – sake bar je bar, kjer majo velik različnih sakejev, izakaye so pa taki postšihtni pivski barčki, kjer se ob napitkih še kaj prigrizuje … minori in ben rihtata posamične krožničke, lahko ti jih pa tudi po sedem sestavita v tako fino špuro zložnega tempa in ti zato zaračunata 49 evrov

ne vem zdej, mogoče una moja teze o neki tajni vezi med finsko in japonsko niti ne drži (ajd, recimo, da sta obe državi ruski sosedi, ampak to so tudi poljaki pa še kdo, ki mi ne sede v to enačbo), ampak minori in ben sta poskrbela za enega bolj memorabilnih večerov v mojega po oštarijah potikaškega večera … nad super lokal je tale sake bar & izakaya, resno priporočam … v naslednji objavi skošamo za rep ujeti avgust … mogoče celo rata!

helsinški flow festival ima poleg kar resnega in tudi žanrsko širokega nabora muzičisičtnih specialk še dva fokusa – eden je artistični, drugi pa kulinarični … nas, kruhovinsko bložno skupnost, malo bolj zanima slednja … za prequel k temule tekstu ti zato v ponovno branje priporočam flowšriftunge iz prejšnjih let: reportažni za revijo dolce vita (s pripadajočo recepturo za fajn sendvič z ocvrtim tempehom) pa še ena mini bložna reportažica izpred dveh let … zdaj pa o letos!

generalna ponudbica hrane, se mi zdi, je zdaj malo manj fascinantna in zanimiva, kot je bila – malo zagotovo zato, ker so v prejšnjih edicijah postavili zelo visoke standarde tako v zasnovi (letos je bil opazno višji deleži pic, burgerjev, pomfritov in dogov) kot v izvedbi snackov, malo pa tudi zato, ker so ponudniki košte zadeve optimizirali tako, da lahko čimhitreje izdajajo krožnike velikemu številu lačnega obiskovalstva, kar se pozna predvsem na tem, da so zadeve bolj na hitro zmetane vkup, pa da kdaj namesto chilli majoneze fašeš samo čili omako … da se razumemo: še vedno je to way, way nadgradnja košte, kot smo je v teh koncih sveta vajeni na množičnih prireditvah, ampak flow je topogledno v kakšni od prejšnjih edicij že bil boljši … domnevam, da gre sedanje stanje malo z roko v roki z večjim številom prodanih kart, pa tudi s tem, da festival v pričakovanju selitve na novo lokacijo nekako laufa na avtopilotu in ne uvaja kakšnih bistvenih novosti …

še največja noviteta je bila pravzaprav postavitev in obratovanje pop-up restavracije, ki jo je pod spoznorsko kapuco švedske kompanije za proizvodnjo ovsenih mlečnoizdelčnih alternativ oatly fural ekscentični helsinški chef kozeen shiwan … modelček je sicer doma iz kurdistana, begunska pot pa ga je s celo družino že v otroštvu pripeljala na finsko … kozeen je daleč od trega, da bi bil your typical michelin starred chef, saj ga na finskem zaradi pojave, stylinga in tega, kako fura svojo restavracijo, percepcisjko postavljajo v stičišče modnega, artističnega in gastronomskega sveta … modej je res kar divji, njegov vstop na pop-up prizorišče je bil kar spektakualren; konferansje ga je v temi najavil kot resnega superstarja, ki je v ekscentričnem kostumu iz teme stopil v spotlight črne sobe … takole pa se je s fenoma slikal ob koncu večerje:

on je ta na sredi, če si slučajno dvomil 🙂 … pop-up je laufal vse tri dni festivala, vsak dan v štirih uro in pol trajajočih rundah … za enega od štiridesetih razpoložljivih zicev si se moral zagrebsti z vnaprejšnjo rezervacijo, ob kateri si tudi vplačal sedemdeset evrskih za štirihodni meni … ob določeni uri smo se zbrali pred velilimi železnimi vrati ene od betonskih hal v kompleksu nekdanje plinske elektrarne v helsinskeškem predmestju suvilahti, kjer se flow odvija od leta 2009 … skozi težko črno žametno zaveso smo nato vstopili v velik črn prostor, v katerem je kraljevala ogromna disko krogla, viseča nad dvignjenim pultom, na katerem so bili zloženi krožniki in posodje za večerjo … ob straneh sta bili dve podolgovati mizi, vsaka pripravljena za dvajset gostov; tako kot je navada v njegovi restavraciji the room, smo gostje minglali za isto mizo … po spektakularni najavi šefketa, je ta v nagovoru poudaril, da bodo vse jedi povezane z njegovimi spomini, doživetji, odraščanjem, skratka da bomo šetnili skoz neko mini avtobiografijo, strnjeno v štiri jedi:

po uri pa pol smo si rekli, da je bila pa to res fajn popestritev festivalskega dogajanja in smo odgruvali naprej, od odra do odra … mi pa tudi v naslednjem zapisu skrenemo proti vzhodu … pestro bo, stay tuned!

rečenica, da je hudič v podrobnostih, se je na prvi dan letošnjega zdaj že skoraj institucionaliziranega (0,4 x / leto since 2009) obiska helsinkov večkrat izkazala za resnično … ob 20.07 sva lagano sportski prestopila vrata na ainonkatu 3 in se gospodični v sivi obleki opravičila za blago, sedemminutno zamudo … oh, nič ne de, sicer smo vaju pričakovali že ob sedmih … u, jebemti, pa kako je to mogoče, če v mojem koledarju piše, da je rezerviran termin od osmih naprej, pa še mail potrditev imam, kjer piše ofak!!?!, da je rezervirano ob sedmih … how come this clusterfuck?… no, podrobniški hudič v tem primeru je bil, da se je moj pametni telefon odločil, da bo v koledar vnešene termine prilagodil lokalnemu času – in ker so finci eno uro naprej od nas, je vse vnešene termine prestavil za eno uro naprej – in si mislil, da je naredil dobro delo, a v resnici me je (skoraj) gadno zajebo … hudič pa ni samo v podrobnostih, ampak tudi v imenu restavracije na naslovi ainonkatu 3 – finnjävel namreč v švedščini pomeni finski hudič, besedo pa so naduvani švenci v 50-ih in 60-ih letih začeli uporabljati za slabšalno označevanje finskih gastarbajterjev … sort of čefur od besede je to, če potegnem paralelo z našimi prostori … no, helsinška restavracija, ki zdaj nosi to ime pa je besedo uspela kar fino rehabilitirati, saj je ena od sedmih, ki v glavnem finskem mestu nosijo mišelinko … da tu ni heca, in da lovijo hudiča v slehernem detajlu, je jasno že, ko na mizo postavijo pribor in talarje – lej ta repek na bešteku in cel logo na krožniku:

potem pa seveda še v prav vseh jedeh, vključenih v osemhoden ringlšpil … kuharija je precej jasno zakoreninjena v finskih izročilih in navadah, jasno da se nuca sezonska roba, obdelava vsega pa je sicer sodobna, a nič kaj abstraktna; zdi se, da se glavni chefket tommi tuominen ukvarja predsvsem s tem, kako izpostaviti/poudariti okus glavne sestavine na krožniku … evo kolekcije:

na hitro še nekaj o cenah, ker te verjetno zanima – tavelik meni, skoz katerega sva se zdajle šetnila (manjka fotka serije sedmih različnih piškotov, ki so jih prinesli pri koncu, za ob kofetu) je stal 135 evrov kar se mi za severnjaško finsko & mišelinsko birtijo zdi čisto zmerno; če se mi ne bi, bi za 27 evrov manj vzel za tri rihte krajšega … slabše se tam gori gode konzumentom alkoholnih pijač – za vinsko spremljavo k dolgemu meniju je treba tošl odpreti še za 112 evrov (92 za takratkega), ob skeniranju vinske karte pa kaj hitro postane jasno, da boš težko prišel skozi z manj kot stotko – na koncu se je zgodilo tako, da so odprli buteljko chiantija classico fanatico riserva 2018 iz kleti villa trasqua in zanjo zaračunali 88 evrov … pa roka 🙂 … do naslednjič, ko gremo na festival!

pojavnost francije v mojem življenju se je v zadnjem času kar razbohotila … malo zaradi macronovega gemblanja z volitvami, malo – precej orng – bolj zaradi olimpijskega igranja po parizu, marseillu, tahitiju in okolici, predvsem pa zaradi dvotedenskega kruzanja po (malo) normandiji in (večinoma) bretanji, o čemer bi veljalo spisati en poseben vpis na tole hibernirajočo blogetino … ampak zaenkrat se ustavimo pri emajliranih piskrih, polnih dagenj/mušol/klapavic, ki jih – prelitih s svakojakimi prelivnimi zosi (npr. roquefort, camembert, lardons, cococurry, lardons, cidre) za okol 15 evrov prodajajo v vsaki drugi oštariji (v vsaki prvi pa galete, take fajn dobre ajdove palačinke) … reči se reče moules frittes mulfrit, pri čemer se ta frittes ne nanaša na tehniko priprave školjk (one niso ocvrte, ampak soparjene), ampak na reč, ki jo strežejo zraven – nam vsem ljub in drag pommes frittes …

no, ker takole po povratku v domačijo radi počitnice malo podoživljamo skoz kuharijo, sem ondan se lotil narest prav mulfrit … z mulami nisem imel nobene frke, sem se pa malo študijsko lotil frita … sem imel nekje v zabeležkah zacahnano, da se menda najbolj ajnfohno in strejtfovart hrustljav, frišen in jakodobar pomfri pripravi tako, da ga začneš frigat v mrzlem olju … in sem probal in je bilo takole:

prva faza – na relativno tanke palčke (dobre pol centimetra i guess) narezan krompir sem dobro opral in osušil ter stresel v litoželezno kastrolo, v katero sem nalil liter pa pol olja … pod piskrom sem podkuril in nato delal – nič … s kromprijem se je medtem menda dogajalo tole: med naraščanjem temperature olja se je krompir pravzaprav skuhal, nato pa je iz njega začela izparevati voda, olje je malo cvrčalo, kartoflove paličice so se začele zlatorjavo farbat in spet je bil čas, da bloger to dokumentira:

potem je blo treba tole samo še s penovko ven pobrat, odcedit na papirnatih brisačkah, posolit, postavit ob poln pisker mušol in zaprosit za sprejem v društvo slovensko-normandijsko/bretonskega prijateljstva … no, tle smo, da bomo odsihmal v naši bajti fridam/frenč frajs frajersko pripravljali po tejle metodi, ker je res simpl & efikasno … hvala za pozornost et bon apettit!

aja, še muzika … dejmo kar eno bretonsko-keltsko robo poslat v uhe, oui? manau – la tribu de dana … le poglej si video na linku, ker so ga posnel u enmu gradu, ki mu lohk rečeš fort la latte ali chateu la roche-goyon, mi, k se radi afnamo u bretanščini mu bomo pa rekl roc’h-goueon, ane ….

naslov je v bistvu že recept – glagolom je treba samo še malo dodatkov zraven pa je … dejmo:

na polovico prereži kilo majhnih paradajzkov, češnjevci ali daterinčki so najboljši; prečno prereži še glavico česna … vse skupaj pokapaj z olivcem, posoli, dobro premešaj, stresi v pekač/nepregorko, dodaj vejico svežega rožmarina in pol ure peci v na 220 stopinj segerti pečici

pekač vzemi iz pečice, počakaj, da se stvari malo pohladijo, rožmarin vrž stran, česnove stroke zbezaj iz olupkov in vse skupaj stresi v multipraktik … zmelji!

župo poskusi – je dovolj slana? gosta? … hočeš, da je malo spajsi? (tabasko ali pač nek utekočinjen ogenj 2 the rescue! … kani vanjo kakšno kapljo (balzamičnega) kisa, sesekljaj kakšno frišno zel in jo prelij v krožnike … zdaj pa gor naloži, kar se ti zdi prav: krutone, pinjole, feto, mocarelo, svež paradajz, na kocke narezana pocvrta panceta, slajs surove ribe, parmezan(ov hrustek), čičerika … pokapaj z olivcem, pač nekak tkole bo:

soundtrack, ker smo ravno v treh korakih večerjo ubodl … no, pa za dobro voljo (in tudi v opomin, da repat ni tok simpl, kot zgleda): jan plestenjak – naj stvari so tri

čeprav so med tremi zame najbolj antipatičnimi fuzbalerji vseh časov kar trije portugalci (for the record je daleč na prvem mestu nasilniško zoprne pepe smrad, sledi mu egotripaško jokalo ronaldovo, temu pa izdajalski luis figo-mam-u-žepu), nisem niti za hip pomišljal, ko se je enkrat pomladi v zraku pojavilo vprašanje, ali bi šli morebiti konec avgusta pohajat na portugalsko … ej, na-pot-niki smo, valjda gremo – bomo gledali ocean, azuležote na starih hišah in kontemporari art, jedli sardine, bacalhao in pasteis de nata, srebali vinho verde, branco & tinto in porto, z ledeno mrzlimi imperialčki splakovali bifane ter mogoče celo ujeli kakšno utakmico porta, benfice ali sportinga … in smo šli in počeli skoraj vse od naštetega – edino na fuzbal se nam ni uspelo zguziti, predvsem zaradi debilnega sistema prodaje kart, ki se ga gredo pri benfici … ampak o tem naj raje poročajo kakšne druge inštitucije, mi smo kle zarad kruha in vina … začnimo torej!

conservas

konzerviranje svakojakih rib v svakojakih različicah olj, omak in gverc je big, no kar the biggest deal na portugalskem (lokalni medklic: zrc sazu je par let nazaj izdal zgodbe iz konzerve, izjemno knjigo o zgodovini predelave in konzerviranja rib na jugo koncu jadrana) … prodajajo jih povsod, že police v lokalnih štacunah so šarene, dedicated štanti na tržnicah gredo še korak naprej, kričavo kičasti shopi tvrdke comur pa so nasploh paša za oči in past za (turistične) denarnice … no, kruhovinski pristop k tej problematiki je bil zelo praktičen: vsako jutro (ajd, dopoldne :-)) smo odprli dve različni konzervi v regular štacuni kupljenih sardin in jih potem rangirali po raznih striktno subjektivnih kriterijih: velikost rib (manjše mamo raje, ker so bolj sočne, hrbtenične kosti so čist zmehčane), olja (olivno vs. rastlinsko), dodatkov (ene majo not alge, pečno papriko, olive, feferone …), al so ribe cele al fileti itd. itd. … no, že kaj kmalu, tretji dan, se mi zdi, je bil pogled na dnevni tekmovalni par takle:

in po degustaciji se je izkazalo, da je naši druščini najbolj sedla tvrtka nazarena, tele drobne sardinice v paradajzovi omaki je namreč uspelo preseči le še pikantni različici … dobro so se odrezale tudi firme bam, briosa, dama in porthos, overall so portugalske konzerve kar okusen vir omega tri maščobnih kislin, kar naše oldskul bralstvo ve že 16 let … za globlji vpogled v zgodovino, vzpone in padce portugalske konzervarske industrije močno priporočam izjemen digitalni muzej, z vso histrorijo vseh (obstoječih in propadlih) brandov, dizajnov, fabrik … res epsko in nadvse poučno in zanimivo!

bacalhau

niso pa portugizerji napaljeni samo na male, v pleh vložene ribice, ampak so silni profesorji tudi v obvladovanju nasoljene polenovke a.k.a. bacalhauta … sušena različica trske (kratek razlagalno etimološki članek je kruh pa vin objavil že dolgo nazaj), se v naših kuhinjah svaljka predvsem v 51. in 52 tednu leta, na zahodu kontinenta pa je razsoljena različica nasoljene vsakodenvna reč … receptov imajo nebroj, najbolj razširjen je bacalhau com todo,kuhana razsoljena riba z vsem, to vse pa ponavadi obsega kuhan krompir, blanširano zelenjavo, kuhano čičeriko in trdo kuhano jajce … simpličita, kot vidiš na naslednjem foto dokumentu:

tudi tale spodaj je pretty much z vsem, razlika je le v kosu ribe – zgoraj je to nekje s sredine odrezan kos, tu spodaj pa gre za deliciozno nadgradnjo, lička in podbradek s še posebej žmohtnimi kosi mesa, do katerih se ne da drugače, kot z mlaskavim srebanjem in cuzanjem kosturdin …

poleg rustikalnih bolj ali manj hardcore verzij se seveda dobijo tudi bolj sofisticirane bacalhauske forme, meso nasoljene trske se namreč silno elegantno razsloji na posamezne plasti, ki se nato pod vilicami formirajo v nežne in sočne grižljajske zalogajčke … v sintri, v restavraciji tacho real (če greš, learn from my fail in ne naročit presušene prepelice v rdečem vinu) so, recimo, za gospe naštimali hrutljavo ocvrte kose in jih nato prelili z močno rakovo omako in zasladili z repki kozic:

en bistro v portu pa je prispeval tole krasoto, ki se začne z dobro začinjenimi plastmi trske, papriike in krompirja, konča pa z nekakšnim narastkom iz koruznega kruha, ki je povrh še dobro zaroštan …guuud! a kje? … počekiraj direktorij oštarij v zadnjem razdelku reportugala …

pastel de nata

na cukre ne smemo pozabit, pa čeprav mi niso najjača strana … pastel de nata je verjetno najbolj znana portugalska cukrnija, miniaturca sestoji iz močno zapečenega listnatega testa, ki je polnjeno s povrh karamelizirano jajčno kremo in se jo ponavadi pokne ob kofetu … najbolj slavne so iz pekane/slaščičarne v belemu (ki je del lizbone), a zanje moraš bit pripravljen malo stat v vrsti, kakšno uro, ne več … no, jaz nisem … eno kombinacijo kofeta in pastela sem ugonobil v kafiču sredi lizbone za 1,6 evra, drugo pa v bufetu ob supermarketu pingo doce v alentejotu za 1 evro … kter je kter pa sama ugan!

vinho & porto

za dnevno odžejancijo se je na ravno prav segretih portugalskih tleh najbolje izkazala merica hladnega točenega lagerčka – sagres ali super bock, nima veze, oba lepo lahkotno zarežeta po žejnem grlu … pri vinih nam je še pred organoleptičnimi zaznavami padla v uč vsestranska cenovna milina – tako trgovinske kot gostinske cene so za slovenske razmere totalno dostopno nizke, predvsem gostinske marže so ludo majhne, večinoma komaj kakšen evro ali dva nad ceno pri vinarju … tale fleten, kar korpulenten in v lesu lepo došolan branko je v oštariji stal 12 evrov, v kletnem shopu pa je 9,99 …

spodnjega viognerja smo ubodli v štacuni, kar fajn prtegnene rahlo oksidativne (ampak ne frderbano napačne, karakter je to bil njegov) note je špilal v nosu, vsekakor je za sedem al kok že evrov ponudil dost materiala za razmislek, debatko in zalivanje ter splakovanje rižote z nad lesno žerjavico grilano polenovko

spodaj priobčena flaša prihaja iz kevdra, ki ga skupaj krmarita žena in mož filipa pato in william wouters … gospa je hčerka ene od legend portugalske vinoreje, luisa patota, gospod pa je sommelier in gostinec iz stare antwerpske familije … pri skupnem delu se posvečata izključno avtohtonim sortam bical, arinto, cercial, maria gomes ter predvsem nežni rdeči sorti baga … vina šponata po pravilih bio, eko, natura, zemlja, sonce, zrak, avtentično, na noge tlačit in take fore, filipa se na instagramu označuje kot bagaterroirista, vsaj tole vino pa je bilo super pitničko-počitničko

na težji in slajši fronti seveda nismo mogli, da ne bi pokukali v kakšno portsko klet; bolj na pamet smo izbrali kevdre ramos pinto in boli nato silno zadovoljni, saj smo pogruntali, da je bil gospod ustanovitelj adriano ramos pinto precej divji in po svoje rezan možak, ki se je pri prodaji svojih vin posluževal za svoje (no, pa tudi za današnje) čase provokativnih tržensjkih prijemov tipa razkazujmo gole tete na plakatih (in za mir pred konzervativnimi strujami poceni prodajajmo vino sošolcu iz gimnazije, sicer portskemu nadškofu), razvil je dodelan sistem merchandasinga (ločeno za dame in gospode) in na polno haral predvsem po braziliji, kjer menda glaž portovca še vedno naročijo kot dej mi čašo adrianota …

gostinski sektor

oštarije … jao, mili bože, tle je tolk za povedat, da bo težko skompaktirat v okvire tegale zapisa … najprej se zahvaljujem vsem, ki ste me že pred odhodom zalagali z zanimivimi must-visit-and-try placi; kar nekaj je tega je prišlo v poštev in obtok, a kot so najbolj divje nenapovedane žurke, se tudi nenačrtovane gostinske ibunge najgoblje zarinejo v na-po-potniške spominske knjige … na prvem mestu naših portugalskih gastro epizod se tako brez dvoma nahaja tale modelar:

brigadir smo mu rekli, malo zaradi titovke, malo zaradi tistele torte, s katero se je pustil slikat (in se imenuje brigadeiro), predvsem pa zaradi suverenega šefovanja v sali gostilne murça no porto … ta fura tako, da si gostje iz ponudbe izberejo eno od treh žup, eno od osemnajstih glavnih jedi, eno od šestih sladic, pijačo (ja, vinho inkluziv) in kofe in za vse našteto brigadirju na koncu odvalijo 8,8 evra …

naš sedmerec se je potem še malo preseraval in smo naročili še dodatno sladico, nekaj portovcev in en vinjak tako da smo se stroškovno razkravili na dobrih 73 evrov (rehnung priložen) … bonus je bil, da je pod strop našraufan televizor prikazoval, kako je porto v sami završnici utakmice preobrnil rezultat na gostovanju pri rio avetu … no, brigadir bi gladko zmagal tudi brez tega ….

ko smo že pri ljudskih najdbah, tudi v lizboni smo uprizorili eno … par sto metrov izza keramičarskega muzeja je soseska, ki zgleda kot en tak štepanjc … no, sred tega štepanjca je nek semipodrt bufet, ki se mu sicer reče restaurante orqiudea, kjer operira eden najbolj prijaznih, pozornih in ljudomilih likov, kar smo jih srečali na onem koncu sveta … in tip nam je na mizo prinesel brez konkorence najbolj sočno in okusno puranjo pečenko vseh cajtov … sancta ampak tok zlo dobra simplicitas!

še kulturno-umetniški namig: par korakov stran od orhideje je zanimiva, takorekoč kletnogaražna galerijica, ki pa si duhovito nadela hiperpretenciozen naziv kunsthalle lissabon … nadaljujemo z omembo nekaj uporabnih in fajn placov, ki ti znajo priti prav, ako načrtuješ kaj kmalu preživeti kakšen dan na portugalskem …

v portu se je vredno ustaviti tudi v tapas baru nabos de pucara (pri njih so postregli z onim s koruznim kruhom prekritim bakalarjem), v kateri vas na vratih čaka tudi opzorilo slovenskih železnic, gazda pa vam lahko pove tudi kako in zakaj ga je pred mnogimi leti prinesel iz divače 🙂

še smo v portu (za odtenek raje ga imamo, kot lizbono), pravzaprav v vila novi de gaia, kot se formalno reče delu porta na levem bregu reke douro, kjer se nahaja večina portovskih kevdrov pa tudi mercado beira-rio, kar pisan in vesel food court, kjer so napotnikov ata v vsej oni bogatiji od ponudbe takoj uočili tripas, ki jih delajo z belim fižolom, korenjem, klobaso, slanino in – dobr move! – radodarnim posipom mletega kumina:

v lizboni smo en večer preživelii v trendiš bistroju oficio kjer smo zanimive (ampak ipak mal premajhe; vobče so nas portugalci v teh sodobnih sharing-plates-concept malo podcenjevali, saj je bilo število pripročenih krožnikov približno za polovico manjše, kot to, kar smo na koncu res naročili in pojedli) talarje tako hitro praznili, da sem v objektiv uspel ujeto samo zadnji kos ultra dobrega, mehkega, sočnega piščančjega mlinčka v žametni mlajskomaki :

ker smo že bili v mestu, smo seveda za nekaj postaj sedli tudi na znameniti tram 28, ki ga je vešče šofirala kljub večernemu polmraku s sončnimi očali opremljena mladenka … tam nekje blizu zadnje postaje smo našli še eno fletno birtijo, taberna do calhau se ji reče in za našo zadnjo večerjo je bilo na voljo tole:

zadnji oddelek so, logično, cukri … in malo nas je medlo, da tamle v predzadnji liniji piše nekaj čebuli podobnega in celo večerjo smo tuhtali, da se mogoče kakšni njihovi cukrniji reče čebula, pač tako kot je pri nas čebelji pik … no, na koncu se je izkazalo, da to dejansko čebula je bila, na putru in cukru zmehčana in s karamelo in praženimi oreščki postrežena in ful dobra! (zadnja misel izraža mnenje avtorja in ne nujno – oz. sploh ne – cele ekspedicije)

a smo na portugalskem kaj patili? pa, ne ravno, smo se pa en večer prepustili sladki melanholiji fadota; medtem, ko smo mi praznili krožnike in botilje v pristni, nič načičkani, nič našmekani ali prilagojeni oštariji cantinho de amizade (ta je sicer ob navadnih dnevih odprta samo za kosilo, le ob petkih jo ofnajo tudi zvečer; rezerviraj po telefonu) se je tale janibavčerski gospod v beli srajčki pripravljal, da nas s kitaro in glasom malo umiri in začara …

in skupaj z druščino še nekaj fotrov in gazdarice, ki je z dvema songoma odprla večer, nas tudi je; zelo lepo je bilo, kalmica, mir, emocije … ma, čudovito, brez cinizma in zajebancije pravim to…

sledi še nekaj neobveznih, a morda koristnih obzervacij:

restavracija rogerio de redondo v portu ima komfortne mize, lepe bele prte, uiber resno vinsko karto in kelnarja, ki je na naše vpršanje, a majo menu zapisan tudi v angleščini pripalil najboljši portokelnerski oneliner: no, why!? this is traditional portugese food … in to res dobro pripravljen, una bakalarska lička in podbradek malo višje gor so od tam … in če poskrolaš nazaj bodi pozoren na meso v kadru zgoraj desno – jebačko huda, zaradi peke na odprtem žaru rahlo dimasta iberska svinjina je to; super mljask!

če se v coimbri zlakotniš ob 16.15 popoldne zna bit kar jeba s kakšno resnejšo košto; mi smo se izvadili s sedvičami in pirom v kafiću svetega križa, ki je ambientalno kar resen plac, k čemur pripomorejo tudi kelnarski sivolasi odrezavi fotri, ki ob uri poračunavanja valjda ugotovijo, da je pos terminal ravno zdele – abejžno?! – nehal delat

v cascaisu boš poleg muzeja paule rego verjetno šel pogledat peklenska usta, svoja pa lahko tam odžejaš in nafutraš v fletnem baru rocha do inferno – pir je mrzel, snacki dobri, sladoled proper pa še nazarena sardine prodajajo za sabo

dober razgled (pa ne ne vem kok epski koktejli) v portu je iz 17. štuka hotela dom henrique

pri seriji spektakelskih plaž in klifov na samem koncu celinske evrope se lahko za jest ustaviš pri treh gomesih … ali pa tud ne, navš nič zamudil …

samooskrba

končajmo še z informacijo, kaj se zgodi, če na portugalskem kuhaš sam? pa, glej – greš na tržnco al pa u pingo doce ali pa kakšen hiper mini market in če si bil dost pametn pr bukiranju placov lahko nabrane reči termično obdelaš takole:

portugal je hot, v imenu naše sedemčlanske ekspedicije obisk toplo priporočam … tudi sebi, ponovnega, saj je ostalo še mnogo tega za pogledat, za začetek vinarije ob dourotu … aja, pa vsaj eno (sej več jih je verjetno težko) francescinho moram pojest …