carlo in alberto

izza zahodne meje so gostinci v naše kraje uvozili že marsikatero kulinarično pogruntavščino (saj veš – vsa ta silna poplava picerij, tratorijic, špagetarijic in kvazitoskanskih restavracij(ic)), s kapljevinami iz zahodne strani pa smo bolj tako-tako … kjanti, še posebej če je v bučasti, s slamo oblečeni flaši in stane manj kot tri evre, že še kam pride … pa zamejske vinske slovence imamo tudi radi, predvsem zato, ker so naši … drugače pa je italijanski vinski svet za veliko večino (še) neodkrit svet … in fino ga je odstirati, ker se za zahodno mejno zaveso skriva ogromno dobrega vinovja … dve nam kar priročni vinariji sta se ondan odločili predstaviti slovenskim brbončicam … le colture je 45 hektarov veliko posestvo iz valdobbiedena, osrčja hribčkov severno od trevisa, kjer pridelujejo prosecco, najboljše italijansko peneče vino … le vigne di san pietro je ime vinogradov in vinarije, ki leži na pol poti med verono in gardskim jezerom … ljubljano sta obiskala oba glavna enologa:

na začetku večera sta bila še signor nerozzi (levo, sicer arhitekt, ki pa že trideset let fura družinsko posestvo vigne di san prietro) in signor ruggeri (desno, le colture), kasneje, ko smo ju bolje spoznali, pa sta postala carlo in alberto … pa ne le zaradi italijanske šarmantnosti, ampak predvsem zaradi vin, ki sta jih prinesla s seboj …

za začetek seveda dva osvežilna aperitivna prossecota: fagher je menda bolj moderne sorte prosecco, z majhnimi mehurčki in ostrikasto svežino; pianer pa je z malo večjim ostankom sladkorja in aromatičnostjo lahko tudi marsikaj več od aperitiva … iz gardskega konca smo poskusili tri vina: svež, mlad, lahek, všečen rdeč bardolino 2008 je brezlesna mešanica treh lokalnih sort – corvine, rondinelle in molinare, ki bi jo človek kar srebal in srebal in to skoz cel obed … bela custoza 2009, sestavljena iz šestih lokalnih sort me ni ravno spravila v ekstazo, kar pa je že s prvim požirkom uspelo refoli 2004 … krepko, močno, aromatično vino nosi ime po gardskem vetru in to ne slučajno, saj je mešanica 90% cabernet sauvignona, ki ga pred prešanjem mesec dni sušijo in 10% merlota … za zaključek je najboljše iz svoje vinarije v kozarce nalil še alberto: cartizze je najboljša lega za prosecco in vsak od 107 hektarov vinogradov na tem griču je vreden skoraj milijon evrov … v vinariji le colture grozdje iz te lega pustijo na trtah do konca oktobra, zato ga kar razganja od bogastva zrelosadnih arom … seveda se vina v grla niso pretakala na suho, ampak so jih spremljali krožniki janeza bratovža, ki se je tokrat umaknil v ozadje in pustil vinom zašajnati v najboljši luči … jedli smo pa tole:

[rockyou id=157804952&w=426&h=320]

najboljši kombo večera: jagnje z zeljnimi krpicami + refola
odkritje večera: bardolino 2008
mehurček večera: v hudi konkurenci ipak prevaga lokacija – le cartizze
ocena večera: poučno, sproščeno, zanimivo …

messerschmitt (heiß)

huh, moram reči, da sem kar malo zaskbljen, da ne bi slučajno postal germanofil … začelo se je seveda čisto nedolžno, s tisto kvazi germansko radijsko recenzijo dimljenega bamberškega piva … nato je prišel obširen zapis o nemcu v italiji … pa mletje, filanje in barjenje wajswurštlov + valjanje, zvijanje, bazično kuhanje in pečenje mehkih prest & spremljevalno pitje pšeničnega paulanerja in (zasilno) navijanje za bayern … nakar sem včeraj napol zgrožen ugotovil, da se mi zdi satelit lene, hanovrške frčafele čisto fleten komad … za nameček pa mi je danes od vseh možnih poimenovanj ocvrtih piščančjih krilc (fafle, letanci, aviacija, wings, angelčki …) v naslov tegale posta uletel prav nemški aeroplan in to najhujše sorte … gut, pa naj bo še malo švabarije pri brotu und weinu, itak frittiert hühnerflüglom štango najbolje drži kartofflesalat mit gurke:

hajcunga in gešmek na polovičke razrezanih fluglov sta napumpana zaradi nekajurnega mariniranja v pocasti mešanici sojine omake, gorčice, pekoče paprike, fino naribanega česna in olja … od tu nato eskadrilja poleti proti prvemu postanku v mešanici moke, soli in popra, nato pa se spremeni v hidrooleoplan in pristane v 170-stopinjskem olju, kjer ostane do zlatorjave porjavelosti in hrustljavosti … gut, sehr gut!

no, vsaj soundtrack ni nemški: messerschmitt – teenage head

fajn je!

fajn je, ko sije sonce … fajn je, ko ptički žvgolijo … fajn je, ko šparglji rastejo …

še posebej in najbolj fajn pa je, ko chefica pred tebe postavi krožnik popolnoma najboljših možnih njokov ever:

s špargljasto sredico, hrustljavo pocvrtim žajbljem in parmezanom … res je fajn, a ni?!

domača re-kreacija (h.beck)

iz nemčije v rim, iz rima v zgornji kašelj, iz zgornjega kašlja v dolce vito, iz dolce vite do tebe! … beri!

Gastarbajter

Heinz Beck je eden najbolj uglednih italijanskih (nemških?) kuharskih mojstrov.

Migracija evropskih delavskih tokov je že tradicionalno geografsko potekala skoraj izključno v eni smeri: iz juga na sever. Ko so vzhodni evropejci razprli železno zaveso, pa se je prvotno začrtani migracijski smeri dodala še os vzhod-zahod, ki je s sabo prinesla predvsem ogromno poljskih vodovodarjev in kelnerc v Angliji in v korziških kampih. No, promet je seveda tekel tudi v drugi smeri, a bolj ob ta velikih praznikih in predvsem zato, da se je jaranom razkazalo na severu/zahodu prisluženo plehovje, predvsem mercedezi 190 D.

Edini severnjaški gastarbajterji na jugu so bili fikcijski, bili so to švedski slaščičarji v zadnji predvojni sezoni legnedarne Top liste nadrealistov. Tudi drugi severnjaški gastarbajter, za katerega vem, ima opravka z gostinstvom, a je precej manj nadrealističen od švedkih poslastičarjev: Heinz Beck že od leta 1994 fura restavracijo La Pergola (od leta 2005 s tremi zvezdicami) v rimskem hotelu Cavalieri, ki zdaj že nekaj časa ni več Hilton, ampak Waldorf Astoria. Ampak to za zgodbo o Heinzu Becku in njegovi kuhariji niti ni pomembno. Precej bolj zanimivo je dejstvo, da je v tako razštelanem okolju, kot je Rim, uspelo obstati, preživeti in uspeti Nemcu.

Rim seveda upravičeno nosi vse titule tipa večno mesto, ki si jih je nabral v izjemno dolgi in razburkani zgodovini. Ampak če se parkiranje na prav vseh prehodih za pešce in pločnikih, kaotičen promet, nabasani avtobusi in metroji, brenčeči skuterji z vseh strani, žeparji, vročina, visoke cene in gomazeče turistične horde po enem tednu do vrha glave povzpnejo že potrpežljivemu slovenskemu na-potniku, kaj šele se mora dogajati v glavi poštirkanega sinu germanskega plemena? Že res, da se je kot šef kuhinje ukvarjal z bolj prijetno stranjo Rima, torej z italijansko košto, ampak samo predstavljajte si kuhinjo v italijanski restavraciji, v kateri za šefa gruči italijanskih kuharjev postavijo Bavarca. Ni mu bilo lahko, to je vse, kar lahko rečem.

Italijani sicer niso tako vzvišeno prepričani v svojo gastronomsko superiornost kot Francozi, ampak na Apeninskem polotoku boste našli marsikoga, ki vam bo jel razlagati, da so francosko visoko kulinariko v bistvu naredili italijanski kuharji. Zgodba niti ni tako neverjetna, kot se zdi: ko so Katarino Medičejsko leta 1533 pri njenih štirinajstih letih poročili s prav tako mladim francoskim princem Henryjem (ta je kasneje postal Henry II.), je bil to prvi korak na poti uveljavljanja italijanskih kuharjev v Franciji. Pravi razmah pa so italijanski mojstri doživeli kakšnih trideset let kasneje, ko je kraljica po francoskih dvorcih začela organizirati razvpite večdnevne sprejeme, na katerih so kuhali italijanski kuharji (neke vrste gastarbajterji, ne?).

No, ampak tradicionalna italijanska kuharija ni bila kuhinja bogatih, niti v Rimu ne. Rimska kulinarika – poleg sezonske zelenjave in pašte, jasno – temelji na tako imenovani peti četrtini (quinto quarto), tistemu, kar je ostalo, ko so žival razdelili na četrtine: jetra, vampi, ledvice, rep – sami poceni in manjvredni kosi mesa, ki pa v piskrih in ponvah pravega mojstra močno pridobijo na vrednosti, zato se jim, ko boste v Rimu, nikar ne izogibajte – hej, nenazadnje ima telečji rep na svojem jedilniku tudi Heinz Beck. Kako se je privadil na italijansko gastronomijo, je vprašanje, ki ga Heinzu Becku zastavijo skoraj v vsakem intervjuju, odgovor pa je vedno isti: kuhinja se ne deli po nacionalnosti, ampak po kakovosti. Obstajata samo dve vrsti kuhinj in restavracij: dobre in slabe. Seveda nato Heinz prizna, da se je moral po prihodu v Italijo izmojstriti v paštah, že zaradi tega, da je dobil prepotrebno avtoriteto v kuhinji, ki jo je vodil. In v paštah se je izmojstril do popolnosti, celo tako, da ga je za svojega vzela top italijanska paštarska firma De Cecco, za katero je izdelal in podpisal celo kolekcijo omak. In seveda je, kot se za edinega rimskega nosilca treh zvezdic spodobi, spisal tudi knjigo o testeninah.

Ki pa ni edina, ob tem, da že nastaja nova, ki bo kar precej tudi slovenska, saj je Heinz Beck za fotografsko-oblikovalski tandem, ki bo dal podobo njegovi novi knjigi, izbral Janeza Pukšiča in Žareta Kerina. Do takrat, ko bo noviteta prišla iz tiskarne, pa je na Beckovi spletni strani na voljo par ne preveč zahtevnih – no, saj to je esenca italijanske kuharije, mar ne? – receptov. A stvari so čisto preproste zgolj na prvi pogled – v resnici se v vsakem detalju recepta skriva mala fintica – in to je esenca Beckove kuharije, ki sicer uporablja tudi trendovske prakse (dolgo kuhanje pri nizkih tempreaturah, kuhanje sous vide (v vakumskih vrečkah), pene, kreme, teksture …) a ne preveč in samo tam, kjer nova metoda pripomore k bolj zdravi in lahko prebavljivi jedi. Vedeti je namreč treba tudi to, da je Heinz Beck zelo študiozen kuhar, ki se v zadnjih letih veliko ukvarja z raziskovanjem prebave in presnove živil in jedi, pri čemer sodeluje z medicinsko fakulteto rimske univerze La Sapienza.

Za domačo rabo sem kolebal med pripravo Beckove podpisne jedi, ki je varicaija na temo carbonare (z majhnimi in na poseben način zatvistanimi polnjemi raviolčki, fagotelli), polnozrnatimi domačimi makaroni s škampi in melancani ter rižoto s paradižnikom. Pri prvi se mi je zdela velika bariera ravno to posebno zvijanje pašte, pri drugem je umanjkala pletilka, okoli katere bi navijal makarone, rižota s paradižnikom pa se mi je zdela intrigantna že zaradi tega, ker ni rdeča, ampak bela. No in kje je tu paradižnik? sem se vprašal.

Po vrsti: tuno na kocke in v preprosto marinado iz soli, popra, olivnega olja in limoninega soka. Dve pesti rukole na blanširanje v mleko, nato v mikser skupaj z majhnim kuhanim krompirjem, soljo, poprom, šilcem ribje osnove in olivnim oljem in še nato skozi fino cedilo in ponovno miksanje. In zdaj k paradižniku: za rižoto za dva Beckov recept kliče po kilogramu češnjevcev. Te je treba zmleti skupaj s četrt kile piščančjega mesa in beljakom in vmešati v pol litra piščančje osnove. Mešanico počasi segrevati do vretja, počakati še par minut in nato precediti skozi drobno cedilo in gazo.  Piščančja osnova po tem manevru izgleda enako kot prej, a je dodatno nabildana s sladko kislim umamijem iz češnjevcev. Rižota je nato minimalistična: riž praži na maslu, zalij z belim vinom (Heinz bi 150 gramov riža zalil s četrt litra vina, ampak to se mi je zdelo malo prehudo, zato sem ga na riž pljusknil le dober deci, pa se mi, with all due respect, zdi da sem naredil kar prav), počakaj, da povre, in nato v maniri klasičnega rižotenja zalivaj z vrelo paradajzasto osnovo in dodajaj sol. Pred serviranjem v rižoto naribaj in vmešaj še parmezan in nato na krožnik v fazonu italijanske zastave nanesi vse potrebno: spodaj zelena rukolina omaka, v sredi bela paradajzasta rižota, za povrh pa rdeča tuna.

Dobro! In dovolj prepričljivo, da se bom lotil tudi tistih makaronov. In po obisku La Pergole tudi onih znamenitih malih karbonarskih raviolčkov.


rimski rep

letošnje prvomajske niso bile moje prve vacanze romane, saj sem pred tem že trikrat našel tiste odseke vseh poti, ki te dejansko pripeljejo v večno mesto … na eni od teh smo se ustavili na via dei serpenti, odkoder je za nacionalno elektronsko medijsko inštitucijo dopisovala nominalno najbolj široka članica  in kapetanka (prav te dni je na knjižne police postavila svojo buklo o mafiji – priporočam!) zvezdniške in legendarne in v vseh pogledih neprekosljive impro ekipe radia študent (mladinin rodeo jezdec jaša k. kacin je epske dovoboje med nami in gledališčem ane monro takrat označeval kot rožnodolski gobcači vs. trnovski romantiki) … na terakotasti terasi, le par sto metrov od koloseja, smo zjutraj (no ja, po zdajšnjih merilih je to pozno dopoldne/zgodnje popoldne) mlatili dan staro kampanjsko bivoljo mocarelo, potreseno z listi frišno natrgane bazilike, pa vseh sort salume, salamine in salame,  pa pečene, zelene in črne olive in v olivno olje namočeno kruhovje … potem pa mravlja čelade na glavo, pa na brenčeče skuterje pa hajdi na blaznenje po sedmerih gričih … vmes smo prigriznili še kakšen ocvrt bučni cvet, končali pa v kakšni hudi rimski birtiji … ena je bila še posebej divja, ne vem niti, kako se ji reče (pa to sploh ni važno, ker je itak že ni več), vem pa, da smo gazdatu zavoljo kreftne krme, ki jo je stregel, oprostili celo to, da je imel na steni obešeno veliko gasilsko sliko nogometašev lazia … bila je to ena od onih brezprizivnih krčem, kjer pač ješ tisto, kar ti prinesejo na mizo, odločaš pa komajda lahko o čem: na vsaki mizi sta že ob prihodu druga ob drugi čemeli steklenica belega in rdečega, na jedce pa so čakali narezan pršut in sir in kruh … nato par antipastov, se spomnim artičok in oliv … pa prva odločitev: pašta z repom ali špageti z vongolami? … in druga: abbacchio (tako tam doli rečejo jagenjčku) s krompirjem ali riba … nato ledeno hladen narezan ananas in melona … in za konec žganjice – grappa, limoncello … ki so jih kar v flašah prinesli na mizo in smo si jih po mili volji natakali, dokler jih niso odnesli na drugo mizo … vsekakor ena od enih večerij, katere občutki, vonji, okusi, vzdušje za zmeraj ostanejo v spominu – saj vidiš, kako natančno sem tole obnovil po dvanajstih letih … no, najboljše pri vsem so pa nedvomno bili makaroni z govejim repom … pojma nimam, kako so jih skuhali v rimu, ampak tile,

ki smo jih včeraj pospravili v chefovini, so bili izjemni … meso je bilo mehko in se je zlahko luščilo od kosti … njihov globok mesnat okus je frišala paradajzova salsa, vse skupaj pa se je lepilo na rebrca dečekovih tortiljonov 23 … časovno tole kar traja, zato boš moral, če kaniš tole jesti med tednom, pripravo razdeliti v vsaj dve etapi … takole: Nadaljujte z branjem

pravi moški

tole je tomo jeseničnik:

kaj dela? … ja, no, saj vidiš kaj: pripravlja se, da bo fotkal en kruh in eno vino … jaz sem fotko že videl, ti pa še ne … jo boš pa lahko, če boš čez slabega pol leta zavil v kakšno knjigarno in polistal po kuhinji za prave moške, ki jo bo izdala cankarjeva založba … včeraj sva s tomotom v salonu id doma zašpičila prvi foto sešn in kot prava moška sva delala na polno in brezkompromisno, od zgodnjega jutra do poznega večera … tako bo še ene parkrat … pa tudi kakšen dolg, za urejevalnikom besedila preživet večer mi ne gine 🙂 …

domača re-kreacija (a.-s. pic)

o anne-sophie pic, edini francozinji s tremi michelinovimi zvezdicami … via dolce vita, ofkors!

Ne vem, če je James Brown imel v mislih kar cel svet, ko je ves prešvican na svetovnih odrih razgrajal, da this is a man’s world, this is a man’s world / but it wouldn’t be nothing, nothing, without a woman, or a girl, ampak zagotovo njegovo besedilo verjetno še bolj kot za svet v celoti velja za svet visoke kuharije. Kar je pravzaprav hecno, saj sicer v domačih razmerah velja, da se za štedilnikom pogosteje kot on vrti ona. Ampak saj veste, kaj je o kuhanju doma povedal Marco Pierre White: Nikoli ne kuham doma. Dolgčas je brez  tistega adrenalinskega šoka, ki te oblije, ko v restavraciji dobiš naročilo za trideset različnih jedi v pol ure.

Kdor je bral izjemno sočno prevedeno zakulisno kuharsko izpoved Anthonyja Bourdaina Kuhinja: Strogo zaupno – prigode iz kulinaričnega podzemlja lahko Jamesu Brownu samo pritrdi. Takisto velja za vse, ki ste kdaj na kakšnem ekranu uzrli zariplo faco Gordona Ramsaya, iz katere bruha neprekinjena serija poniževalnih zmerljivk, usmerjena v nič hudega slutečega mladega kuharja, ki lahko dahne le tihi yes, chef! Pa še to je včasih preveč in služi zgolj kot iztočnica za novo rundo verbalnega nasilja.

Dejstvo je, da vrhunska kulinarika zahteva celega človeka, dolge ure fizično napornega dela, dan za dnem in leto za letom drila v zaprtem, vročem, velikokrat utesnjevalno premajhnem prostoru, kjer se za vročimi štedilniki ob tebi gnete preveč ljudi z isto misijo, kot jo imaš ti: priti na vrh, klatiti zvezde, postati tisti, ki ustvarja/motivira/terorizira/kasira. Na tej poti se marsikdo spotakne, zlomi, odstopi. Še posebej težko je vsa dobacivanja in macho fore prenašati kakšni krhki deklici – pa čeprav (ali pa še posebej, če) je to hči lastnika/chefa ugledne restavracije s stoletje dolgo tradicijo.

In prav to je Anne-Sophie Pic: na videz krhka deklica, hči lastnika/chefa ugledne restavracije s stoletje dolgo tradicijo. In vnukinja lastnika/chefa ugledne restavracije s stoletje dolgo tradicijo. Njen brkati dedek Andrè je slovel po gratiniranih kraljevih rakih, ki so jih v družinsko restavracijo in hotel Pic v Valencu, mestecu na pol poti med Marseillom in Lyonom hodili jest z vseh koncev Francije. Njen oče Jacques je slovel po brancinu s kaviarjem in šampanjsko omako. In po tem, da je bil, tako kot njegov oče, za svojo kuharijo nagrajen s tremi Michelinovimi zvezdicami. Anne-Sophie je odraščala v sobi nad kuhinjo in od blizu spremljala delo v kuhinji, razvijanje novih jedi, perfekcionistično kontrolo v vseh fazah nastanka krožnikov, pogajanja in vzdrževanje odnosov z dobavitelji, skrb za goste … In pri osemnajstih, pravi,  je naredila to, kar bi naredil vsak človek pri osemnajstih: družinski tradiciji je obrnila hrbet in šla študirat management. In nato delat pisarniške šihte, najprej v Franciji, kasneje na Japonskem.

Po petih letih si je zapela Slakovo Ata, prihajam domov! in se vrnila v Valence. No, mogoče ni pela ravno tega komada, ampak vrnila se je pa zagotovo in zares: management jo je dolgočasil in pri preučevanju možnosti za početje kaj bolj ustvarjalnega se ji je zdelo nadaljevanje družinske kulinarične tradicije daleč najboljša možnost. Ampak začela je na začetku: postala je vajenka v kuhinji svojega očeta, ki je umrl le štiri mesece po njenem povratku. Spominja se, da ji ni bilo lahko in da je vedela, da se za njenim hrbtom govori marsikaj, da ji, kot chefovi hčerki, še posebej natančno gledajo pod prste in da mora pokazati več kot drugi. Še posebej, ker ji je postalo po očetovi smrti jasno, da si bo slej ko prej sama zavezala njegov predpasnik. In začela lov na nov komplet treh – tokrat njenih – zvezdic.

Uspelo ji je leta 2007. Pri svojih sedemintridesetih letih je po več kot petdesetih letih postala postala edina aktivna francoska chefica s tremi zvezdicami. Kar je še bolj jasen pokazatelj francoskega kulinaričnega mačizma: istega leta je namreč kar v treh od petih italijanskih restavracij s tremi zvezdicami kuharija potekala pod žensko komando, od šestih španskih trozvezdičastih obratov pa je ženska roka vladala v dveh. Skupni italijansko-španski rezultat je torej 45 odstotkov žensk v top restavracijah, medtem ko je Anne-Sophie Pic kot edina ženska med šestindvajsetimi s tremi zvezdicami okinčanimi Francozi predstavljala borih 3,8 odstotkov. Zato preseneča (ali pač ne?), da so ji stanovski kolegi istega leta namenili tudi laskavi naziv kuharja, ekhm, kuharice leta.

Smer, ki jo je po prevzemu glavne kuhavne v restavraciji Pic (since 1889, tukaj res ni heca!) začrtala Anne-Sophie, je po svoje močno zakoreninjena v tradiciji, a prav nič od tradicije ne ostaja nespremenjeno: Picova še vedno streže gratinirane kraljeve rake, a je dedkov recept iz leta 1929 posodobila in olajšala, kar je storila tudi z očetovim brancinom in drugimi jedmi, ki jih ponuja v najobsežnejšem degustacijskem menuju Pic Generations. Seveda paralelno s tradicijo kuha tudi sodobno in vsako sezono na pokušino postavi novo sezono avtorskih kuharskih kreacij, ki jih odlikuje eleganca, preprostost in poudarjanje čistih okusov – jasno, da njena PR služba lepo jaha na teh treh atributih kot pokazateljih prave ženstvenosti v kuhinji. Bottom line: Ana-Zofka ne čara s praški in laboratorijskimi čarovnijami, ampak kuha.

Ta bo torej prava za domačo re-kreacijo; s tistimi molekularnimi kemiki-kuharji je v domači kuhinji pač križ, slediti receptu Anne-Sophie Pic za rezance v reducirani smetani z rumom, kapesantami s črnim tartufom in mlečno rumovo peno pa le skorajda lažje, kot prebrati ime jedi. Kar je pozorno bralčevo oko najprej opazilo, je verjetno dvakratna omemba ruma v imenu jedi. Seveda ne govorimo o s karamelo pobarvanem domačem rumu, ampak o plemenitem, v sodih staranem destilatu sladkornega trsa. Navodilo Anne-Sophie kliče po vsaj osem let starem rumu iz Martiniquea, Napotnik  pa ji je odvrnil s pet let starim kubancem in bil kljub vsemu nadvse navdušen nad kombinacijo smetana-rum-tartufi. Res odkritje in res fino.

Drugo odkritje je malce posebno testo za rezance. To, da vanj namesto celih jajc romajo le rumenjaki, je že znana top-restavracijska fora, prvič pa sem zasledil, da kdo v testo zamesi tudi kis. Ne veliko, pa vendar – kis!? Ampak testo je bilo res božansko (in nudli z njim). Ko sem ga spuščal med valjčke testeninske mašince, se mi je zdelo, kot da v rokah držim kose nežne svile. Okrog bogatih rezancev Anne-Sophie naloži obroč iz preprostega blanširanega in na maslu segretega zelja. Spoštovanje do tradicije je v tej jedi moč najti pri pečenju pokrovač v korajžni, že kar moški, količini masla, spogledovanje s sodobnostjo pa v tisti mlečno-školjčno-rumovi peni, ki se jo, začuda, da narediti brez sifona in sojinega lecitina,  zgolj z uporabo navadnega, že rahlo utrujenega paličnega mešalnika. Če boš tele nudle poustvarjal tudi ti, naj te opozorim, da za zraven postrezi močno, korpulentno belo vino, ki so bo lahko bodlo z rumom v jedi. Renčelov deset let star chardonnay riserva ga je zmogel ukrotiti.

Po vsem, kar sem o Anne-Sophie prebral, ko sem pripravljal ta članek in njen recept, lahko zapišem, da se mi zdi fejst babnca, ki natančno ve, kaj hoče, ki se zaveda vseh ovir in polen, ki jih bo morala na poti preskočiti in ki ima dovolj znanja in idej, da te preskoke suvereno opravi.

inu zdaj, x-kluzivno za bralstvo kruha in vina, še recept za tele orumane rumene tartufirane nudle s kapesantami: Nadaljujte z branjem