če bi živel v ulici talcev v ljubljani, bi imel dva super soseda:
če bi na istem naslovu stanoval še zoktor ezek, bi človek lahko živel izključno od sosedov … 🙂
zelo dobra soseda
7
Category Archives: Uncategorized
kolateralna korist
obdelava ne prav visokoletečih, zato pa zelo okusnih, uporabnih in univarzalnih ptičev, po domače piščancev, je v naši domačiji že postala rutina … pri tetah v pokritki kupim celega fletno rejenega dvoinpol(ali več)kilca (če kdo ve za kakšna prostotekajoča piščeta ali kure, naj se nemudoma javi v mail!), ki potem konča takole: bedra in perutnice gredo posebej, ponavadi kar v zamrzovalnik, kjer se pripravljajo da postanejo tole, tole ali tole … fileji posebej, iz hrbta se nakuha fond, iz mesa, ki se ga po kuhanju fonda pobere s kosti in iz iznutric pa nastane pašteta, ki jo parfumiramo s pomarančami, tartufato, portovcem, kakor pač pride … no, v petek je mi je gospa prodala še prav posebno fletno rejen primerek, ki je s rumeno kožo in pripadajočim podkožnim maščevjem kar klical, da ušpičim še kaj drugega … rezultat das eksperimenta je tole:
žemljica seveda s piščetom nima nobene zveze, zato bodi pozoren na tisto, kar je položeno nanjo … i’m talking kurji ocvirki, man! … hrustljavi, okusni, dišeči, frišni, topli kurji ocvirki … če si fan hrustljavo zapečene kurje kože, potem so tole zate (pa tudi zame, jasno) nebesa … do njih boš malo težje prišel, če so edina piščeta, ki so ti na voljo, vse mašči oropani in vsepovsod prisotni fabrški piliči … no, kakorkoli: you gotta fight for your right to party with fat chick … potem pa tako: Nadaljujte z branjem
domače, domače
banane, made in slovenia … svašta!
kremšnita
vem, vem, večina vas je zdajle pomislila na rumeno-belo stolpnico, ki si jo človek privošči po obhodu blejskega jezera in vsem, ki menite, da sta vas kruh in vino (spet) nemarno zavedla se iskreno opravičujem … ampak – le kaj naj bi človek drugega napisal o tejle lepi kocki pečeno-dušene svinjske potrebušine, ki se jo dalo lepo razkosati z vilico in se je v ustih topila kot njena sladka podobnica:
kremšnita je! … kremšnita in nič drugega! … dišeča, zapeljiva, sočna, mehka kremšnita … z marmelado iz rdeče čebule ob strani in maslenim kolerabastim pirejem v ozadju … in prav nič zapletena za pripravo … pohiti s tole proceduro, dokler je še zima: Nadaljujte z branjem
topilnica
moj dedek je nekaj deset let, fotr pa nekaj desetkrat manj, združeval delo in sredstva v rudniku svinca in topilnici mežica, od katere je zdaj, poleg precej zajebanega lufta in osvinčene zemlje, ostal fleten muzejček … obadva sta bila sicer knapa in ne topilničarja, ampak kljub temu je kurjenje pod fondijem dober hommage obema, sploh, ker sta za časa svojega rudarjenja oba živela v šmelcu (kar je ljubko ime za vas podpeca, kjer je bila topilnica že kakšnih 100 let nazaj) pa tudi zato, ker so svoj poklon na teh straneh že dolgo nazaj doživele babice … šmelcanje sira sicer ni ravno trendovsko početje, ker ipak zdaj niso več osemdeseta, ane, ampak v teh zimskih cajtih bi za večjo druščino težko našli bolj prijeten tip obroka … sploh če vanj vključimo znameniti alkoholarski kaznovalni sistem: vsak, ki mu med namakanjem pade kruh iz vilice, mora spili xy litrov vina …
kruh in vino obvladata tudi trik za one, ki se jim zdi namakanje kruha v jezerce topljenega sira debeleče, nezdravo in zamaševalno: poleg kockic par dni starega kruha namakalcem ponudita na zob kuhane cvetove brokolija in cvetače, palčke blanširane repe in kolerabe, a bogami i na četrtinke narezane korenčke … še največja frka je poiskati špirit za gorilnik, še posebej če po chefovi lakočemo metodologiji šele v nedeljo dopoldne pogruntaš, da špirita nimaš več (namig: ne obiskuj petrolov in dežurnih lekarn, ne kliči merkurja in sanolaborja v btc, ne pregleduj spletnih strani iglu športa in pro-montane, ampak pejt naravnost k bobru obiju na rudnik) … ko imaš ogenj, potrebuješ le še vino in sir, pa maš mir … takole smo ga:
ur. l. RS, št. 52/2002, str. 5313
preden se odpravite k svoji knjižni polici in iz nje izbrskate pravo v platno vezano debelo buklo uradnega lista izpred šestih let in pol, naj vam pomagam s sodobno tehnologijo: gre za pravilnik o pogojih za uporabo označbe »tradicionalni ugled« za idrijske žlikrofe … poleg nekaj svobodnoizbirskih točk (voda ali mleko za testo & prekajena slanina ali zaseka za filo) je v pravilniku, kot v marsikaterem uradnem dokumentu, moč najti luknjo: ne definira namreč, ali naj se krompir za filo skuha cel, v olupku, ali olupljen in narezan na kocke … pa pustimo to, saj je še največji problem v tem pravilniku opis, kako se žlikrof izdela … takole piše:
Na razvaljano testo polagamo na primerni razdalji (en prst) kroglice nadeva. Nato se testo med kroglicami prereže po dolgem in počez. Testo se vzviha in med kroglicami stisne, da se sprime in se dobijo ušesca. Zgoraj, v vsakega, se vtisne vdolbinica, tako da se testo ne pretrga. Tako dobijo idrijski žlikrofi značilno obliko klobuka. Mere tipičnega idrijskega žlikrofa: 3 cm v dolžino in 2 cm v višino (višina se meri na sredini idrijskega žlikrofa, na robovih pa so malo višji)
najprej o slovnici: začne se s tvornim načinom (polagamo), od tam naprej pa se vse naredi samo (testo se prereže, vzviha, dobijo se ušesca …) … ampak ne bodimo malenkostni, kajti problem je v tem, da pravilnik ne pove, na kakšno debelino naj se razvalja testo, pa tudi opis izdelave je precej abstrakten z raznimi vzvihanji, stiskanjem, sprimki, ušesci … mislim, saj je reč še težje zastopit, kot kakšen recept iz kruha & vina, hehe … no, bolj kot sem analiziral navodila, manj mi je bilo jasno, sploh tisti del z značilno obliko klobuka … okej, že mogoče, da sem malo priglup, ampak kljub temu mi je postalo jasno, da mi za žlikrofovanje ne preostane drugega kot learning by doing … pri tem sem, idrija je ipak zibka slovenskega punka, na nekaterih mestih tudi zavestno kršil zakonodajo … popolnoma neuradna verzija kao idrijskih žlikrofov se naredi takole:
- 300 g moke
- dve jajci
- štamprle olivnega olja
- par žlic mleka
- štrije srednje veliki krompirji
- žlica in pol zaseke
- srednje velika čebula
- žlička majarona
- žlička drobnjaka
- sol, poper, maslo
- jajce
iz prvih štirih reči zamesi testo, ki naj bo mehkejše kot tisto za rezance, zavij ga v folijo pa v hladilnik z njim, za vsaj pol ure …
krompir skuhaj, olupi in še toplega pretlači … dodaj zaseko, na maslu prepraženo čebulo, majaron, drobnjak, sol, poper, dobro premešaj in počakaj, da se masa ohladi … e, sad idi, operi ruke in namotaj frnikule:
to bo sicer trajalo, ampak kar porabi celo maso, ker je tole treba delat sistematizirano, po etapah, drugač je potem cela štala … ko so kuglice navaljane, odreži približno četrtino testa in ga spusti skozi mašinco … ni ga treba razvaljat preveč na tanko, jaz sem se ustavil pri številki sedem (od devet) … trak razvaljanega testa položi na pomokan pult, polovico (glej sliko!) premaži s stepenim jajcem in nanj polagaj kroglice nadeva:
zdaj pa rolling: primi testo in ga povezni preko kuglic in nato vse skupaj še malo zvij (kot rolado), tako da je rob testa spodaj … stisni po ta dolgem robu, da se testo zlepi, nato pa odreži po dolžini … zdaj imaš pred sabo tako kačo, ki je požrla ful frnikol … razreži jo na posamične pravokotne koščke (ena frnikula – en košček) potem pa s prsti iztisni zrak in stisni robova … zdaj to bonbonasto reč obrni za 90 stopinj, tako da tisti stisnjeni del, ki je prej ležal na tleh, stoji pokonci … vsak bonbonček še malo pregneti, tako da sta stisnjena konca na sredi, na vrh pa narahlo pritisni z mezincem, da narediš vdolbinico … benti, res je težko opisat tole prekladanje testa, bo treba kakšnega posnet, se mi zdi … ampak zaenkrat samo slika končnih izdelkov:
takole postrojeni potem romajo v slan krop in ko priplavajo na vrh, naj še nalahno brbotajo par minut, toliko da segreješ ocvirke ali omako od pečenke ali, kot je bilo pri nas, zosek, ki je v zmrzovalniku čakal od dušenja jagenčkovih krač … po tradiciji je treba žlikrofe jesti vroče, menda je najboljša tehnika taka, da imaš enega v ustih, drugega na vilici pred usti, tretjega pa že ogledanega na krožniku …
soundtrack je tokrat avtohton, energičen in našponan … iz ta prve zablujene generacije, fajht se ji je reklo, je tale 1-2-3-4 na poskok:
idrje!
putrmaher
menda ima francoska kulinarika samo tri velike skrivnosti: maslo, maslo in maslo … še posebej v prazničnih cajtih s tem cenjenim okusonoscem, navkljub krivični stigmatizaciji s strani zdravoživljenjskih frikov, ne gre šparati, kaj šele se mu izogibati … ni ga čez frišn putr, zato se kruh & vino zahvaljujeta gospodu vinkotu mleku iz kašeljskih mlekarn, ki je s svojimi sodelavci razvil izjemno priročno metodo izdelave manjših količin masla, za katero ne potrebujete niti mikserja, niti elektrike … teglc za vlaganje in krepka ročica sta popolnoma dovolj:
vinko je off the record pridodal še, da se putr naredi hitreje, če smetano uro pred šejkanjem vzameš iz hladilnika … nemanualne tipe, ki vseeno preferirajo elektriko in imajo na zalogi produkcijska sredstva, na tem mestu usmerjamo k brezdelni metodi … vse je legitimno, edino z margarino ga ne menjaj! … taku, s putrom ste založeni, se pravi, da lahko začnete z resnimi pripravami za zlatega silvota … razpis izide jutri zjutraj!
