topilnica

moj dedek je nekaj deset let, fotr pa nekaj desetkrat manj, združeval delo in sredstva v rudniku svinca in topilnici mežica, od katere je zdaj, poleg precej zajebanega lufta in osvinčene zemlje, ostal fleten muzejček … obadva sta bila sicer knapa in ne topilničarja, ampak kljub temu je kurjenje pod fondijem dober hommage obema, sploh, ker sta za časa svojega rudarjenja oba živela v šmelcu (kar je ljubko ime za vas podpeca, kjer je bila topilnica že kakšnih 100 let nazaj) pa tudi zato, ker so svoj poklon na teh straneh že dolgo nazaj doživele babice … šmelcanje sira sicer ni ravno trendovsko početje, ker ipak zdaj niso več osemdeseta, ane, ampak v teh zimskih cajtih bi za večjo druščino težko našli bolj prijeten tip obroka … sploh če vanj vključimo znameniti alkoholarski kaznovalni sistem: vsak, ki mu med namakanjem pade kruh iz vilice, mora spili xy litrov vina …

fondue

kruh in vino obvladata tudi trik za one, ki se jim zdi namakanje kruha v jezerce topljenega sira debeleče, nezdravo in zamaševalno: poleg kockic par dni starega kruha namakalcem ponudita na zob kuhane cvetove brokolija in cvetače, palčke blanširane repe in kolerabe, a bogami i na četrtinke narezane korenčke … še največja frka je poiskati špirit za gorilnik, še posebej če po chefovi lakočemo metodologiji šele v nedeljo dopoldne pogruntaš, da špirita nimaš več (namig: ne obiskuj petrolov in dežurnih lekarn, ne kliči merkurja in sanolaborja v btc, ne pregleduj spletnih strani iglu športa in pro-montane, ampak pejt naravnost k bobru obiju na rudnik) … ko imaš ogenj, potrebuješ le še vino in sir, pa maš mir … takole smo ga:

Nadaljujte z branjem

ur. l. RS, št. 52/2002, str. 5313

preden se odpravite k svoji knjižni polici in iz nje izbrskate pravo v platno vezano debelo buklo uradnega lista izpred šestih let in pol, naj vam pomagam s sodobno tehnologijo: gre za pravilnik o pogojih za uporabo označbe »tradicionalni ugled« za idrijske žlikrofe … poleg nekaj svobodnoizbirskih točk (voda ali mleko za testo & prekajena slanina ali zaseka za filo) je v pravilniku, kot v marsikaterem uradnem dokumentu, moč najti luknjo: ne definira namreč, ali naj se krompir za filo skuha cel, v olupku, ali olupljen in narezan na kocke … pa pustimo to, saj je še največji problem v tem pravilniku opis, kako se žlikrof izdela … takole piše:

Na razvaljano testo polagamo na primerni razdalji (en prst) kroglice nadeva. Nato se testo med kroglicami prereže po dolgem in počez. Testo se vzviha in med kroglicami stisne, da se sprime in se dobijo ušesca. Zgoraj, v vsakega, se vtisne vdolbinica, tako da se testo ne pretrga. Tako dobijo idrijski žlikrofi značilno obliko klobuka. Mere tipičnega idrijskega žlikrofa: 3 cm v dolžino in 2 cm v višino (višina se meri na sredini idrijskega žlikrofa, na robovih pa so malo višji)

najprej o slovnici: začne se s tvornim načinom (polagamo), od tam naprej pa se vse naredi samo (testo se prereže, vzviha, dobijo se ušesca …) … ampak ne bodimo malenkostni, kajti problem je v tem, da pravilnik ne pove, na kakšno debelino naj se razvalja testo, pa tudi opis izdelave je precej abstrakten z raznimi vzvihanji, stiskanjem, sprimki, ušesci … mislim, saj je reč še težje zastopit, kot kakšen recept iz kruha & vina, hehe … no, bolj kot sem analiziral navodila, manj mi je bilo jasno, sploh tisti del z značilno obliko klobuka … okej, že mogoče, da sem malo priglup, ampak kljub temu mi je postalo jasno, da mi za žlikrofovanje ne preostane drugega kot learning by doing … pri tem sem, idrija je ipak zibka slovenskega punka, na nekaterih mestih tudi zavestno kršil zakonodajo … popolnoma neuradna verzija kao idrijskih žlikrofov se naredi takole:
  • 300 g moke
  • dve jajci
  • štamprle olivnega olja
  • par žlic mleka
  • štrije srednje veliki krompirji
  • žlica in pol zaseke
  • srednje velika čebula
  • žlička majarona
  • žlička drobnjaka
  • sol, poper, maslo
  • jajce
iz prvih štirih reči zamesi testo, ki naj bo mehkejše kot tisto za rezance, zavij ga v folijo pa v hladilnik z njim, za vsaj pol ure …
krompir skuhaj, olupi in še toplega pretlači … dodaj zaseko, na maslu prepraženo čebulo, majaron, drobnjak, sol, poper, dobro premešaj in počakaj, da se masa ohladi … e, sad idi, operi ruke in namotaj frnikule:
žlikrofila
to bo sicer trajalo, ampak kar porabi celo maso, ker je tole treba delat sistematizirano, po etapah, drugač je potem cela štala … ko so kuglice navaljane, odreži približno četrtino testa in ga spusti skozi mašinco … ni ga treba razvaljat preveč na tanko, jaz sem se ustavil pri številki sedem (od devet) … trak razvaljanega testa položi na pomokan pult, polovico (glej sliko!) premaži s stepenim jajcem in nanj polagaj kroglice nadeva:
polizdelek
zdaj pa rolling: primi testo in ga povezni preko kuglic in nato vse skupaj še malo zvij (kot rolado), tako da je rob testa spodaj … stisni po ta dolgem robu, da se testo zlepi, nato pa odreži po dolžini … zdaj imaš pred sabo tako kačo, ki je požrla ful frnikol … razreži jo na posamične pravokotne koščke (ena frnikula – en košček) potem pa s prsti iztisni zrak in stisni robova … zdaj to bonbonasto reč obrni za 90 stopinj, tako da tisti stisnjeni del, ki je prej ležal na tleh, stoji pokonci … vsak bonbonček še malo pregneti, tako da sta stisnjena konca na sredi, na vrh pa narahlo pritisni z mezincem, da narediš vdolbinico … benti, res je težko opisat tole prekladanje testa, bo treba kakšnega posnet, se mi zdi … ampak zaenkrat samo slika končnih izdelkov:
fertik žlikrof
takole postrojeni potem romajo v slan krop in ko priplavajo na vrh, naj še nalahno brbotajo par minut, toliko da segreješ ocvirke ali omako od pečenke ali, kot je bilo pri nas, zosek, ki je v zmrzovalniku čakal od dušenja jagenčkovih krač … po tradiciji je treba žlikrofe jesti vroče, menda je najboljša tehnika taka, da imaš enega v ustih, drugega na vilici pred usti, tretjega pa že ogledanega na krožniku …
soundtrack je tokrat avtohton, energičen in našponan … iz ta prve zablujene generacije, fajht se ji je reklo, je tale 1-2-3-4 na poskok:

idrje!

putrmaher

menda ima francoska kulinarika samo tri velike skrivnosti: maslo, maslo in maslo … še posebej v prazničnih cajtih s tem cenjenim okusonoscem, navkljub krivični stigmatizaciji s strani zdravoživljenjskih frikov, ne gre šparati, kaj šele se mu izogibati … ni ga čez frišn putr, zato se kruh & vino zahvaljujeta gospodu vinkotu mleku iz kašeljskih mlekarn, ki je s svojimi sodelavci razvil izjemno priročno metodo izdelave manjših količin masla, za katero ne potrebujete niti mikserja, niti elektrike … teglc za vlaganje in krepka ročica sta popolnoma dovolj:


vinko je off the record pridodal še, da se putr naredi hitreje, če smetano uro pred šejkanjem vzameš iz hladilnika … nemanualne tipe, ki vseeno preferirajo elektriko in imajo na zalogi produkcijska sredstva, na tem mestu usmerjamo k brezdelni metodi … vse je legitimno, edino z margarino ga ne menjaj! … taku, s putrom ste založeni, se pravi, da lahko začnete z resnimi pripravami za zlatega silvota … razpis izide jutri zjutraj!

tuber magnatum

črni prehranski bloger je fejst dedec, čeprav je res, da bi mi bilo bolj po godu, da bi  malo manj šihtal in malo več pisal, kar seveda velja tudi za tri ostale kuhobložce: njoka, šik-dezenerja in zgodbarja, s pohvalo slednjemu, ki spet prihaja v staro tedensko formo … no, ampak črni je fejst dedec tudi zato, ker velikokrat kaj gastro-finega prinese: iz krakova  inčune, kapre in old skool bonbone, iz barcelone vino in dva pimentona; zadnjič, ko sem mu jaz (končno!) predajal korziški gudibeg, pa je kot menjavo za dva pirčka in oslovo salamo iz žepa privlekel majhen teglček zabasan s kuhinjsko brisačko … ki ni bila prazna, ampak je v sebi skrivala dva fletna gomoljčka, dva ibr dišeča bela tartufa, frišno prinešena iz istre … huh, kakšna menjava je to bila! – kot ba bi namesto korena v ekipo dobil messija, majkemi … in zato je bilo tudi treba malo predaha in premisleka, kako ti dve dišeči perli čimbolje uporabiti … najprej je prišla osnovna delitev: en tartuf je zame, en za chefico … jaz ga bom ponucal z mesom, ona z ribo …  na misel ji je prišel rep morske žabe, ki ga je na hitro popekla in narezala na medaljone, le-ta pa položila na kremasto omako iz fino spiriranega dušenega koromača in potresla z nalistanim tartufom … poezija, my man!, po-e-zi-ja!!! … imam dokaz:

zaba

huh, en tartuf je že upravičil svoj obstoj … zdaj pa udri po mesu! … ker je fajn, da gre najboljše k najboljšemu, sem v zasedi čakal, da se je v štajermesovi vitrini pojavila dva tedna uležana goveja pljučna, od katere sem si dal odezati polkilski kos,  ki sem ga doma rahlo nasolil in še za pet dni neprodušno zavil v tatanko folijo … in potem ušpičil dve rihti, prva je bila takle karpačo:

kr pačo mi dejte, bo čist u redu

ni komplicirano, takole sem ga:

  • 150 gramov goveje pljučne, lepo potriman, okrogel kos naj bo, iz ta tankega kosa fileja, da boš lažje rezal …
  • žlička črnega popra
  • par stebel peteršilja
  • četrt gomolja belega tartufa
  • parmezan
  • par listov ledenke
  • sok pol limone
  • ščepec pehtrana
  • gorčica
  • olivno olje

poprova zrna sem zdrobil v možnarju, jih potresel po kosu alufolije in v njih povaljal meso …  v isto folijo sem nato tesno zavil meso in bombon, ki je nastal za eno uro potisnil v hladilnik, potem pa iz vseh strani na suho opekel na relativno razhajcani ponvi (pol minute po vsaki od štirih strani) … ko se je ohladil, je spet šibal v hladilnik, eno uro pred finaliziranjem pa še v freezer … za finale pa tako: ledenka na tanke rezance, iz soli, gorčice, pehtrana, limone in olivca pa prelivček zanjo … meso iz freezerja, odvit iz folije, povaljat v sesekljanem peteršilju, s hatori-hanzotom narezat na čimbolj tanke rezine, vtaknt med dve plasti tatanke folije in potolčt na še bolj tanke rezine … ledenko na talar, rezince mesa čez njo, ščepček soli, povrh pa naribat parmezan in naslajsata tartuf … še par kapljic olivca in njammmmmi! …

in po njamiju takoj v drugo rundo, ki bi jo v restavrantski meni vpisali kot: uležan filet mignon s tartufno smetano na krompirjevi pahljači:

stejk

hehe, bilo je še bolj dobro, kot izgleda, nastalo je pa takole:

  • 2 steaka iz pljučne, skupaj približno 350 g
  • 1 krompir
  • 2 dl litra sladke smetane
  • tričetrt gomolja belega tartufa
  • sol, poper, olivc

krompir daj tako: krompir olupi in nareži (najraje kar s ta belo plastično prstoreznico – previdno!) na tanke rezine, ki jih najprej par minut spiraj pod tekočo vodo, nato pa pristavi na ogenj … ko zavre, odcedi, osuši in rezine zloži na s peki papirjem obložen pekač ter jih prepenzlaj z olivcem … potisni jih v pečico na 190 stopinj … če hočeš, da so še malo mehki, jih potegni ven takoj, ko začnejo dobivati rjav rob, če pa hočeš hrutljave, jih še malo pusti not …

omako naštimaj tako, da tartuf nalistaj v sladko smetano in pristavi na majhen ogenj za zavre in se začne počasi zgoščevati … na koncu jo boš še malo razredčil z deglazuro iz ponve …

stejx pa takole: štartaj iz na sobno temperaturo segretega mesa, ki ga osoli in opopraj … pripali ponev, pa ne do nezavesti! … prilj malo olja, počakaj, da se segreje in nato na ponev položi medaljona … naj se pečeta minuto, nato ju obrni … pa minuto po drugi strani in spet obrat … minuta – obrat — minuta – obrat … in tako naprej, dokler nista pečena po tvojih preferencah … pri nas je bilo šest minut dovolj za medium rare, osem pa za medium … pri tebi bo zihr drugače, ker imaš drugačen šporhert, drugačno ponev, pa tudi meso bo drugo (vem, ker sva tega v globokem nerazumevanju vegetarijanstva pojedla midva) … meso daj na dilo, kjer naj počiva toliko časa, da ti v ponev mirno priliješ malo vode, popraskaš po dnu, da se svetlorjavi oprimki stopijo, malo povreš in priliješ smetani s tartufi …

finalni setup ti je pa verjetno jasen že iz fotke: rezine krompirja nanizaj v krog .. na sredo kroga postavi steak in ga oblij z omako … povrhu steaka naribaj ostanek tartufa … ne pozabi še flaše dobrega rdečega, preverjeno okej, sploh če upoštevaš ceno, je bilo rdeče.si

soundtrack: paul anka – smells like teen spirit

immer besser!

  1. orehovec je v frakljnu kot ponavadi, borovničke pa so trendovsko zmlete v smoothie
  2. kmečki kanape – topli ocvirki na hrustljavem toplem kruhku z rezino čebule – sproži slinjenje in pogreje želodec
  3. hladna falanga je standardna – pikanten liptaver, sočna pašteta, mehak beli špeh, v kis vloženo prepeličje jace, po dolgem prerezan vložen špargelj, mesnata žolca s čebulo, jajcem in bučnjakom, tanko nafetkan goveji jezik – nadgradnja je v domači peči pečenem še toplem hlebu s hrustljavo hrustljavo skorjo … opozorilo, da naj ga pojemo čim manj, je nemogoče upoštevati
  4. nato na mizi pristane velika dila, na njej kapitalski primerek celega notranjskega želodca, sveže rdeče barve s fino narezanimi koščki bele maščobe … na vsak jezik prideta direktno iz noža dve tanki rezinici – super je, nezačesnan, ne preslan, sladkast umami flavor … super!
  5. juhe so štiri: goveja z mehko kuhanimi kolobarji korenja in listi svežega peteršilja, kremna špinačna s čemažem in muškatovim oreščkom, zaporniška – prežganka z jajcem – ki je zmagala in ričetova z mehkim koščkom dimljene svinjske kožice
  6. polenta je našpikana z mladim slanim sirom in zapečena v majhnem okroglem modelčku za šarkelj, pojemo jo z leseno žlico, zabrundamo
  7. sulec je zrasel v tops ribogojnici obrh … zdaj leži na velikem ovalnem pladnju … predtem je en dan odležal v mešanici soli in sladkorja, nato pa v zelharci odždel še svoj čas na toplem dimu iz bukovih oblancev … topel je in sladek, najbolj dimljen trebušni del je prelit z blago omako iz hrena in smetane … ustna topilnica, presežek v preprostosti!
  8. ob skledici radiča s fižolom in jajcem je postavljen velik cel kuhan krompir … prerežejo ga, solijo, poprajo in nanj položijo rezino masla … zraven najprej majhna in tanka rezinica sočnih, čisto na hitro na gradelo položenih junečjih jeter s sladko čebulo … sledi enako majhna a malo debelejša rezina z rožmarinom uležanega telečjega hrbta … in nato enako majhna a še malo debelejša rezina dva tedna mariniranega srninega hrbta … malo, ali slatko!
  9. solata in krompir ostaneta, na deski pa počiva po tritedenskem druženju z gorčičnimi semeni na žaru pečen dvocentimetrski kos goveje pljučne, s štirimi majhnimi kozarčki doma zmešane gorčice: s suho češpljo, s hruškami, z borvnicami in teranom ter najbolj zbalansiran, res vrhnuski ženof z lipovim medom in jabolčnim sokom … priceless!
  10. kratek počitek za presek s tremi mikrodozami butičnih žganjic: kot sokec mehkim hruškovcem z ne vem kam skritimi 54% alkohola, specialno zasavsko šljivko iz sorte, ki ji rečejo cibara in po frišnem gozdu vonjajočem neskončno osvežilnem destilatu smrekovih vršičkov
  11. pečenka je danes telečja: trak sočnih rebrc, iz katerih se popolnoma čiste kosti potegne z dvema prstoma … krompir je po robovih zlatorjavo zapečen, v sredini pa sočen … omaka je skoncentirana, šara osveži, kar ji ne uspe popravita skledica zelene solate s fino naribanim jajcem in sveže naribani trakci hrena
  12. pogača iz pečice je preprosta, po vrhu je okrašena z zlato zapečeno sladko smetano, znotraj naponjena z odišavljeno sočno skuto … štrukelj je skrit pod mešanico v maslu prepraženih drobtin in lipovega medu … izgine v momentu …
  13. vina niso več peto kolo in nujno zlo … nora so, kot je nor oštir, za katerega jih mešajo nori vinarji … zadnji bokali rozejevega mošta-sokca, lahkotno pitna stegovčeva mešanica zelena in pinele, dve različici cuveja iz kleti prekomejnega daria prinčiča: prva je poletno sveža in kiselkasta, druga z bolj poudarjeno zrelostjo in ponostjo, obe pa zmešani iz treh sort (mislim da iz sauvignona, sivega pinota in rebule) in treh letnikov (2005, 06 in 07) … enkrat vmes poskusimo belo riservo paraschos 2004, ki jo v italijanskih brdih dela s slovenko poročen grk … visok standard drži posebna renčelova hišna polnitev terana, presežek je požirek njegovega sladkega rdečega pasitota iz magnuma …
  14. za domov nam je v roke potisnjen teglček vloženih zajčkov (gobe so, ne živali) in košček skaručne za domačo rabo:

skaručna za domačo rabo

ou, boj! … raziskovanje vin, igranje z gorčicami, dodelava klasičnih jedi, vzdrževanje standardne oferte, manjšanje porcij in množenje hodov, majhni vmesni grižljajčki, mini lekcije iz žganjekuhe, iskanje najboljšega mesovja, investicija v kuzmov gramofon, mešalko in zvočnike ter slavčeve anekdote betonirajo skaručno na pozicijo, kjer je zame že dolgo: still no.1 & extreme eating at its best!

vprašanje

zakaj je tale carbonara nekaj posebnega?

carbonara

odgovore popajte v komentarje, do jutri zjutraj … nagrada bo šla tistemu, ki bo prvi podal pravilen odgovor (ali mu bo po chefovi presoji najbližje) …

update/odgovor: hja, dobro ste se namatrali, a čisto pravilnega odgovora nisem dobil … še najbližje je bila majam v svojem prvem poskusu, citiram “sam ne mi rect, da si sam naredu spagette?!” … ne bom rekel, da sem sam naredil špagete (čeprav ideja ni slaba, hehe), ampak bom rekel, da sem sam naredil slanino … ker sem jo res, from scratch, od pujsovga bušija do tele hrustavke … podrobnosti sledijo, srečno nagrajenko pa čaka kilogram grobe soli iz piranskih solin v fensi pakungi, če se bo odločila za osebno predajo darila, pa bom primaknil še kos taiste slanine za njenega dedca …