krušne skodelice za juho so se po slovenskih oštarijah začele pojavljati, kolikor se jaz spomnim (in to niti ni tako malo) kakšnih dvajset let nazaj … sicer ne bi lal roke v pečico, ampak skoraj zihr sem na prvo nabasal v trzinski obcestnici narobe … bila je to taka taprava tipična slovenska krušna skodelica (torej je bila skodela), napolnjena s tako tapravo tipično slovensko gobovo juho (se pravi je bila močno zgoščena z moko) in pokrita s takim tapravim tipičnim slovenskim pokrovom krušne skodelice z bunko na sredi … vse te tri  stvari skupaj tvrijo temeljni problem tipičnih slovenskih žup v kruhu: če/ko jih poješ do konca, si adijo in greš lahko samo še na en kavč oddrnjohat kitico ali dve … tipne slovenske krušne skodelice so namreč delajo tako, da se v velikih modelih pečenim bombetam odreže vrh in se jih nato izdolbe … problema s tovrstno metodo sta (poleg že omenjenega temeljnega) dva: če testo za skodele ni dovolj gosto, lahko skodela kaj hitro spusti, pogruntati pa moraš tudi, kaj boš naredil z izdolbljeno sredico … daleč od tega, da bi bila problema nerešljiva, a vendarle se mi zdi, da poznam bolj elegantno (pa tudi hrustljavo) rešitev:

kruhove skodele tipo napotnik v sebi zlahka zadržijo tudi redkejše tipe juhic – tale manekenska špargljevka je bila, recimo, čisto nedolžna) , njih velikost lahko varira od štamprleta do sklede, so hrustljave, ni se ti trepa ukvarjati z njih izvotljevanjem in lahko jih pripraviš kolikor češ vnaprej … seveda pa moraš pred tem narediti tole: Nadaljujte z branjem→

naj najprej, da ne bo nepotrebnih nesporazumov, razložim naslov: razvrat jemljite v strogo kulinaričnem smislu, opatijo pa dobesedno in ne kot turistično destinacijo v kvarnerju … če vse skupaj razložim malo obširneje: šla sva na kosilo v restavracijo hostellerie de l’abbaye de la celle, ki je del imperija überchefa alaina ducassa … srednjeveško opatijo so predelali v hotelčič z restavracijo, ki je v michelinovem vodiču okrencljana z eno zvezdico … kuhajo do perfekcije priterano tradicionalno provansalsko hrano, ki je precej bližja italijanski, kot pa francoski kuharski šoli … torej: veliko zelenjave, olivnega olja, preprostejše priprave mesa in rib ter malo masla in smetane ter nobenih težkih omak … no, seveda pa so po francosko resni in picajzlasti pri izbiri surovin, posvečanju najmanjšim podrobnostim pri predpripravi in pripravi, vrhunski  postrežbi in vinski karti … oni dan so ponujali tri menije, dnevnega s tremi rihtami za 45, srednjega za 62 in velikega za 82 evrov … verjetno si uganil, da sva se držala gesla če že tonemo, tovariši, potem tonimo s plapolajočimi zastavami in suvereno predelala vse, kar je opatija imela ponuditi … tole je zabeležil objektiv:

[rockyou id=137156538&w=426&h=320]

je potrebno reči še kaj? … pravzaprav ne, razen da pozovem frankofone, da mi pomagajo čimbolj natančno določiti kateri kos jagnječjega fileja se imenuje canon d’agneau  – ta namreč še vedno obema odmeva po ustih, ne samo zaradi okusa, ampak zaradi teksture in res izjemne mehkobe, ki bi popoln užitek omogočil tudi seniorjem brez proteze … lepo je bilo!

gospod vinko mlek iz kašeljskih mlekarn neutrudno razvija nove in nove produkte … potem, ko je začel s kislim mlekom, kislo smetano in mladim sirom, ter v proizvodnjo uspešno vpeljal dve metodi produkcije masla in na primitivni tehniki temelječe pogrčevanje navadnega jogurta, je paleto izdelkov tega uglednega predelovalca mlečnih izdelkov obogatil z novim proizvodom … z njim se kašeljske mlekarne prvič v zgodovini odpravljajo na zelo zahtevno področje sladkanih fermentiranih mlečnih izdelkov, reakcije prvih degustatorjev pa so nabite s strastjo … dame in gospodje, dovolite, da vam predstavimo kašeljski karamelni jogurt:

pa poglejmo, kaj o njem meni njegov avtor: “kašeljski karamelni jogurt odlikuje kremasta konsistenca, na jeziku je svilnato žameten, brbončice pa vriskajo od kombinacije temne, grenko-sladke karamele in kiselkaste svežine naravnega jogurta, ki jo v dekadentne višave dokončno ponese subtilni cimetov posip … res, izjemen izdelek!” … no resnici na ljubo je treba dodati, da je minichef po preizkusni žlički odšponal naravnost do umivalnika in si jel usta spirati z ogromnimi količinami vode; minichefica je reč recenzirala s kratkim tega ne majam!, chefica (ki tako ali tako izkazuje bakteriološko neoporočnostno  skepso do tovrstnih produktov), pa se prav tako ni dala prepričati, čeprav glede na besede ne vem točno kaj me moti, ampak mi ne potegne, avtor še ni opustil upanja, da se bo trenuten odnos do njegove mojstrovine spremenil … še posebej, ker je izdelek pohvalil tudi generalni sekretar na ministrstvu za kulturo republike slovenije … to pa ni kar tako, ane? … no, če si na osnovi priobčenih mnenj rahlo zmeden, je verjetno najbolje, da se odločiš sam … takole naredi:

Nadaljujte z branjem→

o skrivanju raznih občutljivemu jezičku neljubih kuharskih sestavin sta kruh in vino pisala že dolgo (ježeš, skoraj tri leta!) nazaj … in ker večina tam zapisanih opažanj še vedno drži, je prav tako kot pričujoči še vedno veljaven tudi polinkani vintage zapis … tokrat pa o cvetači, ki je ena od tistih reči, ki bi se je marsikdo rad ognil v vsaj tako velikem loku, kot bi se ekipe v ligi prvakov rade izognile barcelone … zamero gre iskati predvsem v čudnem smradku, ki ga cvetača rada daje od sebe pri ekstezivnem kuhanju … le-to je namreč še zmeraj precej prisotno tod naokrog, čeprav cvetki, ki jih kanite pojesti cele res ne potrebujejo kaj prida več od desetih minut v kropu … nu, za kamufliranje cvetače v takele kroketne patrone

jih dodatno še odišavimo in zmehčamo s praženjem na maslu, za final touch v zavajanju občutljivih brbončic pa jih nato še preoblikujemo v kugle, paniramo in ocvremo … ma, vsaj iz firbca bo vsak jedec poskusil eno, od tu naprej pa je mogoče vse, celo to, da bodo cvetača-haterji pohamzali vse in tako za užitek prikrajšali ljubitelje bele nakravžljanke … nekaj dela je s temle, ampak če stvar do pireja spraviš na predvečer, jih dan kasneje samo še narolaš, oblečeš v panado in ocvreš, ali pa jih celo že panirane zmrzneš, s čimer si sploh časovno zmagal … takole daj:

Nadaljujte z branjem→

za fante, ki gredo na češko, vam ni treba biti v skrbeh, saj se le stežka pripeti, da se ne bi imeli fajn … večji problem je s fanti, ki so prisiljeni ostati doma … možno je, da se imajo fajn, a prav gotovo pogrešajo reden letni atentat češke pivokuhinje na ledvice in prebavila … da se ljubezen do srednjeevropske slovanske kuharije ne bi preveč ohladila, je chef oni dan pripravil čehijadni približek za neudeležence letošnje panslavistične ekspedicije … pri tem je uporabil sledeče postopke:

zapeljal se je do diskonta kmetijske zadruge metlika v savljah in kupil zaboj svetlega prazničnega ležaka in zaboj črnega piva bernard … oba sta predstavnika jako kvalitetne generacije zvarkov humpolske pivovarne, ki slovi predvsem po posnemanja vredni praksi, da svojih pirčkov ne pasterizira, pri počasnem srebanju pa pridejo prav natični zamaški, ki pivu pomagajo obdržati svežino

stopil je na tržnico z drogami in kupil naravni ekstrakt kislega testa (droži), ki ga je zmešal s 400 grami polnozrnate ržene, 250 grami bele pšenične, paketkom suhega kvasa, žlico semen kumine in 4 dcl vode … po ektenzivnem mesenju je testo počasi vzhajalo tri ure … po kratkem vmesnem mesenju je vzhajalo še dve uri, po dizajniranju v štruco pa še dobro uro … nadaljevalo se je s slabo uro v pečici pri 200 stopinjah in končalo s takim fletnim, kislim, žmohtnim rženim kruhom:

ker kruh na samo ne gre, je za zraven (poleg piva, jo?)  odprl konzervo dimljenih šprotov, kranjsko klobaso narazal na kose in jo skuhal v gosti salsi iz rdeče čebule, konzerviranih pelatov, peperončinota in črnega piva, že teden prej je nakladal iz češke prinešeni hermelin, ki ga je bilo treba pred serviranjem le odcediti:

skuhal je tapočasen golaž in ga razredčil v gulašovo polevko s houbami a varenim bramorem: suhe jurčke je eno uro namakal v vroči vodi, to vodo nato zmešal s temnim pivom in v njej kuhal na kocke narezan krompir … ko je bil napol kuhan je dodal še par zajemalk golaža, čisto na koncu pa narezane namočene prepražene jurčke

veprovo koleno, torej svinjsko kračo, je dan pred čehijado natrl s soljo in poprom ter jo skupaj z dvema na kolobarje narezanima rdečima čebulama, dvema korenčkoma, kosom zelene in malim vrčkom črnega piva za 24 ur zavezal v veliko pevece vrečko, ki jo je vmes parkrat pretresel in obrnil

na dan veselega dogodka je zelenjavo položil na dno glinene podpeke, nanjo je del dobro obrisano in rahlo naoljeno kračo, zalil s čisto malo marinadnega piva, pokril z drugo glino in dal v pačico na 230 … čez pol ure je pečico zmanjšal na 180 in pekel še uro in pol, pred razrezom pa je krači privoščil še četr ure počitka, med katerim je tekočino zreduciral v omako

kračo so fantje mazali z zenfom in po njej ribali hren, jo osveževali z rdeče-belo zeljno solato, ogljikove hidrate pa je priskrbel bramboraček, tradicionalna češka krompirjeva polpeta, za katero je naribal dva krompirja, ju solil in popral, potresel z moko, zmešal ter po obeh straneh do zlatega ocvrl v ponvi

da se je roba v trebuhih malo posedla je poskrbel fernet s citronoem, pa tudi posladkali smo se češko, torej s palačinkami, ki jih je chef napolnil z na maslu in v svežem pomarančnem soku dušenimi jabolki in brusnicami, splakovanje sladice pa je potekalo z res fletno posebnostjo, 19-odstotnim karamelasto grenkljatim pardubickim porterjem

kljub temu, da na nogah nismo imeli sandal na štunfih, smo se počutili smo se kot čehi … dobry!