maskirka

o skrivanju raznih občutljivemu jezičku neljubih kuharskih sestavin sta kruh in vino pisala že dolgo (ježeš, skoraj tri leta!) nazaj … in ker večina tam zapisanih opažanj še vedno drži, je prav tako kot pričujoči še vedno veljaven tudi polinkani vintage zapis … tokrat pa o cvetači, ki je ena od tistih reči, ki bi se je marsikdo rad ognil v vsaj tako velikem loku, kot bi se ekipe v ligi prvakov rade izognile barcelone … zamero gre iskati predvsem v čudnem smradku, ki ga cvetača rada daje od sebe pri ekstezivnem kuhanju … le-to je namreč še zmeraj precej prisotno tod naokrog, čeprav cvetki, ki jih kanite pojesti cele res ne potrebujejo kaj prida več od desetih minut v kropu … nu, za kamufliranje cvetače v takele kroketne patrone

cvetača balls

jih dodatno še odišavimo in zmehčamo s praženjem na maslu, za final touch v zavajanju občutljivih brbončic pa jih nato še preoblikujemo v kugle, paniramo in ocvremo … ma, vsaj iz firbca bo vsak jedec poskusil eno, od tu naprej pa je mogoče vse, celo to, da bodo cvetača-haterji pohamzali vse in tako za užitek prikrajšali ljubitelje bele nakravžljanke … nekaj dela je s temle, ampak če stvar do pireja spraviš na predvečer, jih dan kasneje samo še narolaš, oblečeš v panado in ocvreš, ali pa jih celo že panirane zmrzneš, s čimer si sploh časovno zmagal … takole daj:

Nadaljujte z branjem

fazool

saj ne rečem, da mi fižol ni všeč že celo življenje, ampak predlanskim na samosu se je porodila neke sorte odvisnost … grki namreč kuhajo ta velike bele fižole, rečejo jim gigantes, ki jih potem še pokuhavajo v slastni rdeči salsi, končni rezultat pa so sočni, masleni, diščeči v ustih se topeči, a ne zdrizasti ali razgonjeni fažoleti … naučit se u nulo skuhat fižol ni zajebancija, ampak gre za dolgotrajni proces, ki vključuje veliko poskušanja in napačenja … za začetek je seveda treba sprejeti osnovni aksiom: fižol iz piksne je drekpek! … samo izjemoma, ampak ne več kot enkrat na leto, je dovoljeno k ustom pripustiti valfruttine v sopari kuhane fažolete, ostale, z gosto brezokusno čobodro obdane razkuhance pa je bolje pustiti za vojne rezerve … sledeča navodila za kuhanje velikih belih, torej gigantesov, po naše tetovcev, so plod dveh let in pol ekstenzivnih raziskav in eksperimentalnega kuhanja fižola v chefih laboratorijih … po zadnjem poskusu je končni izdelek dovolj dober, da ga lahko delim z vami … kuhanje fižola delim v tri faze: namakanje, dišavljenje, kuhanje … pa pojdimo po vrsti …

kilo fižola speri pod tekočo vodo, ga stresemo v veliko skledo in prelijemo z veliko vode – voda naj sega vsaj kakšne štiri prste nad fižol, ker ima fižol očitno dolenjsko/štajerski sistem vrskavanja tekočin in pozavga kar precej vode … fižole, ki se ne potopijo polovi in zmeči preč … namakalništvo naj traja čez noč, vsaj osem ur naj ga bo, lahko tudi 10 … ob zaključku procesa, ko namočence odcediš, izgledajo fazooli takole:

fazul-surov
lupina je fino razmočena in na nekaj mestih nagubana, tako da ne bo popokala, ko bo sredica vsrkavala tekočino med kuho … in če hočeš, da bo sredica vsrkavala kaj drugega kto navadno vodo, se moraš malo potruditi in jo naparfumirati – a do tja prideva kaj kmalu … pred tem deni fižole v skledo, jih prelij (toliko, da bodo čez in čez prekriti) s frišno vodo in zavri … ko zavrejo takoj poberi pene in morebitno smetje, ki je priplavalo na vrh, nato pa vodo, v kateri si jih zavrel odcedi in prihrani … medtem pripravi parfumsko mešanico:

fazul-parfum

v konkretnem primeru gre za kar kreftno mišungo: zadaj se poleg piskne pelatov skriva pol skodele rjavega sladkorja, pomešanega s soljo in mletim črnim poprom … pred njima je korenček, pa čebule z vanje zabitimi nageljnovimi žbicami, dva para listkov lovora, par in pol strokov česna, v šopek povezani peteršilj, žajbelj in timijan ter, brez tega seveda ne gre, pol ducata kock domače slanine … parfumiraš seveda lahko več ali manj, lahko nagoniš svojo kombinacijo, le lovor in čebula naj bosta vedno zraven … torej, da se ne izgubimo: v veliko kastrolo, tako, da jo boš lahko dal v pečico, naloži parfumske elemente, dodaj tisti prevret in odcejen fižol ter zalij in prekrij s prihranjeno fižolovo vodo (če ne boš porabil vse, jo prihrani za morebitno kasnejše dolivanje) … pokrij s pokrovko in postavi v na 140 stopinj segreto pečico … gigantesi naj bodo v njej dve uri, preden sploh preveriš, kako se imajo … če jim je začelo zmanjkovati vode, je malo prilij, kakšen fazool deni v usta, da ugotoviš, kako se kaj mehčajo, nato pa jih pokrij in kuhaj dalje … po treh urah spet malo počekiraj … po štirih pa bodo verjetno že skoraj well done … zato odklopi pečico in jih kastrolo pusti v njej še en delovnik, torej do jutra, če si jo ugasnil, preden si šel spat … zjutraj te čaka tole:

fazul-well-done
čista milina, stari! … polovi ven čebule, šopek zelenja, lovor in korenje, nato pa začni izvajati fižolovske finte:

topel fižol z olivcem: s penovko iz tele sklede nalovi nekaj fižolov, jih poporaj in prelij z najboljšim olivcem

pašta fižol: prepraži malo česna in čebule, dodaj fižol, fižolovko in fond; zavri, zmelji s paličnim mešalnikom in dodaj še kratko pašto po izbiri; ko je kuhana rukni not še par celih fižolov in po potrebi še malo razredči z vodo/osnovo, soli in popraj

zapečenc-prebranc: prepraži nalistano čebulo, dodaj rdečo (lahko ostro) papriko, malo mezge ter gigantese z malo fižolovke; preslij v ognjevarko in na 200 stopinjah peci do hrustljave skorjice

jesih-fržovflajš: tanke rezine hladne kuhane govedine zmešaj s fižolom, nalistano in z vrelo vodo na hitro prelito čebulo ter nakokckano kislo kumarico; prelij z mešanico gorčice, bučnega olja in kumaričnega kisa in mariniraj par ur

suhosalamski fižol na radiču: v teflonki na majhnem ognju praži  suho salamo, ko zrenderira dovolj maščobe temperaturo malo pojačaj, da salama rata hrustljava; dodaj fižol, zalij z malo balzamičnega kisa in prelij preko radiča

ko ti zmanjka idej, fižol zamrzni in počakaj, da pridejo nove … princip kuhanja fižola v pečici se je zame po doslej znanih dognanjih fižolokuhne znanosti izkazal za najboljšega … uporaben je za vse vrste in velikosti fižolskih patronov, razlika je samo v času, ki ga fižol potrebuje, da se skuha … ta je pri drobnejših sortah, razumljivo, precej krajši, kot pri gigantesih … pa kaj bi ti govoril, najbolje da eksperimentiraš sam … satisfaction guaranteed!

soundtrack ne more biti nič dugega kot  pixies – gigantic … legendarna klasika, ki ga na polno rocka še 21 let kasneje … gigantic! gigantic! gigantic! a big big love!!!

čehijada

za fante, ki gredo na češko, vam ni treba biti v skrbeh, saj se le stežka pripeti, da se ne bi imeli fajn … večji problem je s fanti, ki so prisiljeni ostati doma … možno je, da se imajo fajn, a prav gotovo pogrešajo reden letni atentat češke pivokuhinje na ledvice in prebavila … da se ljubezen do srednjeevropske slovanske kuharije ne bi preveč ohladila, je chef oni dan pripravil čehijadni približek za neudeležence letošnje panslavistične ekspedicije … pri tem je uporabil sledeče postopke:

zapeljal se je do diskonta kmetijske zadruge metlika v savljah in kupil zaboj svetlega prazničnega ležaka in zaboj črnega piva bernard … oba sta predstavnika jako kvalitetne generacije zvarkov humpolske pivovarne, ki slovi predvsem po posnemanja vredni praksi, da svojih pirčkov ne pasterizira, pri počasnem srebanju pa pridejo prav natični zamaški, ki pivu pomagajo obdržati svežino

bernard z odprto ovratnico
stopil je na tržnico z drogami in kupil naravni ekstrakt kislega testa (droži), ki ga je zmešal s 400 grami polnozrnate ržene, 250 grami bele pšenične, paketkom suhega kvasa, žlico semen kumine in 4 dcl vode … po ektenzivnem mesenju je testo počasi vzhajalo tri ure … po kratkem vmesnem mesenju je vzhajalo še dve uri, po dizajniranju v štruco pa še dobro uro … nadaljevalo se je s slabo uro v pečici pri 200 stopinjah in končalo s takim fletnim, kislim, žmohtnim rženim kruhom:

če me ne maraš, ker sem s kimlnom, nisi čeh
ker kruh na samo ne gre, je za zraven (poleg piva, jo?)  odprl konzervo dimljenih šprotov, kranjsko klobaso narazal na kose in jo skuhal v gosti salsi iz rdeče čebule, konzerviranih pelatov, peperončinota in črnega piva, že teden prej je nakladal iz češke prinešeni hermelin, ki ga je bilo treba pred serviranjem le odcediti:

dobry den! ja jsem hermelinek nakladany
skuhal je tapočasen golaž in ga razredčil v gulašovo polevko s houbami a varenim bramorem: suhe jurčke je eno uro namakal v vroči vodi, to vodo nato zmešal s temnim pivom in v njej kuhal na kocke narezan krompir … ko je bil napol kuhan je dodal še par zajemalk golaža, čisto na koncu pa narezane namočene prepražene jurčke

veprovo koleno, torej svinjsko kračo, je dan pred čehijado natrl s soljo in poprom ter jo skupaj z dvema na kolobarje narezanima rdečima čebulama, dvema korenčkoma, kosom zelene in malim vrčkom črnega piva za 24 ur zavezal v veliko pevece vrečko, ki jo je vmes parkrat pretresel in obrnil

prazna vreča ne stoji pokonci
na dan veselega dogodka je zelenjavo položil na dno glinene podpeke, nanjo je del dobro obrisano in rahlo naoljeno kračo, zalil s čisto malo marinadnega piva, pokril z drugo glino in dal v pačico na 230 … čez pol ure je pečico zmanjšal na 180 in pekel še uro in pol, pred razrezom pa je krači privoščil še četr ure počitka, med katerim je tekočino zreduciral v omako

kračo so fantje mazali z zenfom in po njej ribali hren, jo osveževali z rdeče-belo zeljno solato, ogljikove hidrate pa je priskrbel bramboraček, tradicionalna češka krompirjeva polpeta, za katero je naribal dva krompirja, ju solil in popral, potresel z moko, zmešal ter po obeh straneh do zlatega ocvrl v ponvi

da se je roba v trebuhih malo posedla je poskrbel fernet s citronoem, pa tudi posladkali smo se češko, torej s palačinkami, ki jih je chef napolnil z na maslu in v svežem pomarančnem soku dušenimi jabolki in brusnicami, splakovanje sladice pa je potekalo z res fletno posebnostjo, 19-odstotnim karamelasto grenkljatim pardubickim porterjem

kljub temu, da na nogah nismo imeli sandal na štunfih, smo se počutili smo se kot čehi … dobry!

kolateralna korist

obdelava ne prav visokoletečih, zato pa zelo okusnih, uporabnih in univarzalnih ptičev, po domače piščancev, je v naši domačiji že postala rutina … pri tetah v pokritki kupim celega fletno rejenega dvoinpol(ali več)kilca (če kdo ve za kakšna prostotekajoča piščeta ali kure, naj se nemudoma javi v mail!), ki potem konča takole: bedra in perutnice gredo posebej, ponavadi kar v zamrzovalnik, kjer se pripravljajo da postanejo tole, tole ali tole … fileji posebej, iz hrbta se nakuha fond, iz mesa, ki se ga po kuhanju fonda pobere s kosti in iz iznutric pa nastane pašteta, ki jo parfumiramo s pomarančami, tartufato, portovcem, kakor pač pride … no, v petek je mi je gospa prodala še prav posebno fletno rejen primerek, ki je s rumeno kožo in pripadajočim podkožnim maščevjem kar klical, da ušpičim še kaj drugega … rezultat das eksperimenta je tole:

ocvirki
žemljica seveda s piščetom nima nobene zveze, zato bodi pozoren na tisto, kar je položeno nanjo … i’m talking kurji ocvirki, man! … hrustljavi, okusni, dišeči, frišni, topli kurji ocvirki … če si fan hrustljavo zapečene kurje kože, potem so tole zate (pa tudi zame, jasno) nebesa …  do njih boš malo težje prišel, če so edina piščeta, ki so ti na voljo, vse mašči oropani in vsepovsod prisotni fabrški piliči … no, kakorkoli: you gotta fight for your right to party with fat chick … potem pa tako: Nadaljujte z branjem

kremšnita

vem, vem, večina vas je zdajle pomislila na rumeno-belo stolpnico, ki si jo človek privošči po obhodu blejskega jezera in vsem, ki menite, da sta vas kruh in vino (spet) nemarno zavedla se iskreno opravičujem … ampak – le kaj naj bi človek drugega napisal o tejle lepi kocki pečeno-dušene svinjske potrebušine, ki se jo dalo lepo razkosati z vilico in se je v ustih topila kot njena sladka podobnica:

buši

kremšnita je! … kremšnita in nič drugega! … dišeča, zapeljiva, sočna, mehka kremšnita … z marmelado iz rdeče čebule ob strani in maslenim kolerabastim pirejem v ozadju … in prav nič zapletena za pripravo … pohiti s tole proceduro, dokler je še zima: Nadaljujte z branjem