‘brojutro!

ko je že dovolj časa dovolj toplo, da se da v košaro nabrati kakšen na frišnem luftu in blizu doma odraščen paradajz, se za chefa začnejo zlati cajti, saj so paradajzi na lestvici priljubljenosti živil diametralno nasproti korenju, se pravi da so v špici … brusketo s poletnim paradajzom bi jedel vsak dan … caprese si zrihtam tudi pozimi … da s tistim na špagetih iz pečice sploh ne slinim tipkovnice … no, za junijski zajtrk prvakov se prileže tudi tale komplementarno-kontrastna kombinacija:

avokatopomodor

pa nista komplementarno kontrastni samo barvi, ampak tudi okusi in teksture: sladkast & žameten avokado vs. sočen &  svež  paradajz … za učvrščevanje okusne vezi pa je tu še polivka iz limone, olivca in bazilike … diši! …

Nadaljujte z branjem

mes que …

barcin slogan je mes que un club … zato tudi naslova evropskih prvakov nismo praznovali zgolj z eno, konceptualno sicer precej dobro zastavljeno, a izvedbeno rahlo neposrečeno sladico, ampak je uspeh (in predvsem način, kako je bil dosežen) kar klical po nečem bolj konkretnem … chef se je zato pognal v internetse in iz njih vlekel zapise receptovja, katerih imena so se bila začenjala s catalan … po ožjem izboru so se v nedeljski izvedbeni finale uvrstili naslednji plejerji:

catalan salad with parsley cream dressing:

P1060740

tole je ajnfoh pomladanski osvežilec: na ledenko zložiš segmentirano pomarančo, potreseš s frišno prepraženimi lističi mandljev in preliješ z dobro prešejkano vinaigrettsko emulzijo iz limoninega soka, olivca, sesekljanega peteršilja, soli in popra, v katero na koncu vmešaš še kislo smetano …

catalan gratin:

P1060744

s tem je malo več dela, ampak je zicer, še posebej če ga postrežeš gostom, ki do melancanov gojijo podobna čustva, kot jaz do barcelone (torej so feni) … alzo: dve zeleni in dve rdeči papriki pod pečičnim grilom ožgi do črnega, olupi, razsemeni in nareži na široke trakove … dva menancana po dolgem razreži na polcentimetrske rezine, nežno premaži z olivcem in speci v pečici na 200 stopinjah … na olivcu prepraži za moško pest pinjol, dodaj drobtine in praži kakšnih pet minut … odstavi in vmešaj sesekljan peteršilj … v namazano nepregorko zloži najprej plast paprik, nato plast melancanov, potresi s kaprami, ponovi layer paprike in layer melancanov … na vrh raporedi še pol ducata slanih inčunovih filejev, ducat razkoščičenih črnih oliv, na vse skupaj pa namaži še mešanico pinjol in drobtin … flikni na 200 stopinj za četrt ure …

catalan stew:P1060745

ta je najbolj hecna, predvsem zaradi velike kugle na sredi … takole se kuha: v velik pisker zloži kurji vrat in dva kurja parklja, dva kosa mozgove kosti, 100-gramski košček dimljene šunke, kilo jagnjetine s kostjo (krača in/ali vrat), prelij s tremi litri vode, pristavi na ogenj in kuhaj dve uri … odcedi, s kosti oberi jagnjetino in jo spravi za kasneje … mozeg si privošči kar sam (na popečenem kruhu, z malo soli in popra – majka!!!), šunka sicer lahko spraviš, ampak je skoraj popolnoma brez okusa, kurjega vratu in parkljev pa se ti verjetno ne bo dalo obirati … enivejs: s precejene župe poberi odvečno mašč (to lahko narediš s papirnato brisačko, še lažje pa gre, če župco skuhaš dan prej, jo postaviš v hladilnik in naslednji dan s površine postrgaš strjeno maščobo) … in vanjo daj kuhat štiri olupljene in na večje kocke narezane krompirje ter dva velika nakolobarjena korena … med brbotanjem pripravi kuglo: dobro premešaj četrt kile mlete svinjine, dve pečenici, kos v vodo namočenega in ožetega belega kruha, jajce in sesekljan peteršilj … če se kugla ne drži dobro skupaj, dodaj še malo drobtin … po četrt ure kuglo pomokaj (in z nje otresi odvečno moko) in jo daj kuhat h krompirju in korenju … kuha naj se kakšne pol ure, nakar jo osoli in za pet minut vanjo butni še šop na trakove narezane blitve … v servirko zloži jagnjetino (saj se je še spomniš, to je tisto, kar si pobral s kosti), krompir, korenje in blitvo, na sredo položi kuglo in prelij z župo (ostanek čiste župe naj si vsak doliva sam) … bombo razkosaj, da je vsak jedec dobi četrt:

P1060750

mmmm, bomba! … no, za sladico to je verjetno že jasno:

crema catalana:P1060752

jep, to je sort of creme brulee, samo ne tega rečt kataloncu, ker jih lahko dobiš po kepi … uglavnem: v tričetrt litra mleka namoči zdrobljeno palčko cimeta in nastrgano lupino ene limone, zavri in kuhaj pet minut … četrt litra mrzlega mleka deni na pol: eno polovico dobro zmešaj s sedmimi rumenjaki, drugo pa s tremi žlicami škroba … cimetasto mleko precedi v čisto kozico in ga segrevaj, pri čemer pazi, da ti ne zavre! … dodaj 180 gramov sladkorja, rumenjake z mlekom in mleko s škrobom … mešaj, da se krema zgosti – to bo kar hitro, ampak res bodi pozoren da ne zavre, ker je sicer adijo! … prelij jo v modelčke in počakaj, da se shladi na sobno temperaturo … vsak modelček potresi s sladkorjem in do zabrnaj z gorilnikom ali pod pečičnim grilom … pred serviranjem dobro ohladi! …

s flašo ali dvema španskega je tale scenosled čista zmaga …

soundtrack je v bistvu videotrack … gre za filmček, ki ga je pep guardiola dal zmontirati katalonski televiziji in ga par minut pred finalom pokazal svojim igračem (začne se na 1:12) … lahko ga uporabiš tudi namesto sladice, hehe …


kokr cola

red bull in energijski napitki vobče se chefu zdijo gnusno smrdeča plastična nesnaga, ki jo gre konzumirati le v primeru skrajne sile, pa še to le zmešane z vodko … tisti ospenast plastikarski priokus taurina ali guarane ali česarkoli že pač, ne deluje ravno apetitlih … ampak osnovni namen energetičarjev tako ali tako ni zadovoljevanje brbončic, ampak našponavanje celotnih organizmov … averzija do bikcev je botrovala, da sem pred kakšnim letom prvič z gnusmo zavrnil možnost, da bi po grlu spustil napitek, ki se imenuje red bull cola … fora je bila seveda v tem, da sem avtomatsko mislil, da je red bull cola isto, kot red bull vodka – da je torej red bull zmešan s colo … no, pa ni! … ko sem kakšne pol leta kasneje v avstriji spet nabasal na bikovo colo, sem na pločevinki opazil tudi ovalno značko, ki trdi, da pločevinka v sebi skriva naravno kolo:

naturalny
japajade! je zatulil skeptik v meni, ampak firbec se ni dal motiti in si je vzel čas, da prebere sestavine tega domnevno naravnega napitka … in moral si je vzeti precej časa, saj je sestavin ogromno … za razliko od coca cole, ki te odpravi z vodo, fruktozno-glukoznim sirupom, ogljikovim dioksidom, barvilom (karamel), kislino (fosforna kislina) in aromami (vključno s kofeinom), se namreč spisek sestavin kole rdečega bika bere kot špancir po začimbni tržnici, saj običajnim vodi, sladkorju, ogljikovemu dioksidu in naravni aromi karamele sledijo naravni ekstrakti galganta, vanilije, gorčičnega semena, limete, kolinega oreščka, kakava, sladkega korena, cimeta, limone, ingverja, kokinega lista, pomaranče, njivske mete, pinjole, kardamoma, muškatovega cveta in klinčkov ter koncentrati limoninega soka in kofein, estrahiran iz kavnih zrn … ježeš, a tut zenf je not! se je skeptik skušal obesiti na eno od sestavin, ampak je bil na srečo že prepozen, saj je firbec, navdušen nad dejstvom da na spisku ni guarane, piskno že plačal, jo odprl in vlil v grlo … in, kakšna je bila? … dobra! … meni se zdi, da lepše diši in da je precej manj agresivna od coca cole, kar je bilo dovolj, da se je uvrstila na vrh moje lestvice cola napitkov (ampak cela ta lestvica, to naj le povem, med lestvicami napitkov mladega napotnika ne zavzema prvoligaškega statusa) in da jo bom rade volje kupil, kadar bom iskal sladko osvežitev med kotaljenjem koles po avtriji, italiji, češki, nizozemski, švici, španiji, poljski, nemčiji, belgiji, angliji, irski, romuniji, madžarski, rusiji, egiptu, kanadi, zda ali tajski … drugod namreč (še) ni naprodaj …

čaše lomim

krušne skodelice za juho so se po slovenskih oštarijah začele pojavljati, kolikor se jaz spomnim (in to niti ni tako malo) kakšnih dvajset let nazaj … sicer ne bi lal roke v pečico, ampak skoraj zihr sem na prvo nabasal v trzinski obcestnici narobe … bila je to taka taprava tipična slovenska krušna skodelica (torej je bila skodela), napolnjena s tako tapravo tipično slovensko gobovo juho (se pravi je bila močno zgoščena z moko) in pokrita s takim tapravim tipičnim slovenskim pokrovom krušne skodelice z bunko na sredi … vse te tri  stvari skupaj tvrijo temeljni problem tipičnih slovenskih žup v kruhu: če/ko jih poješ do konca, si adijo in greš lahko samo še na en kavč oddrnjohat kitico ali dve … tipne slovenske krušne skodelice so namreč delajo tako, da se v velikih modelih pečenim bombetam odreže vrh in se jih nato izdolbe … problema s tovrstno metodo sta (poleg že omenjenega temeljnega) dva: če testo za skodele ni dovolj gosto, lahko skodela kaj hitro spusti, pogruntati pa moraš tudi, kaj boš naredil z izdolbljeno sredico … daleč od tega, da bi bila problema nerešljiva, a vendarle se mi zdi, da poznam bolj elegantno (pa tudi hrustljavo) rešitev:

špargljevka v kruhu

kruhove skodele tipo napotnik v sebi zlahka zadržijo tudi redkejše tipe juhic – tale manekenska špargljevka je bila, recimo, čisto nedolžna) , njih velikost lahko varira od štamprleta do sklede, so hrustljave, ni se ti trepa ukvarjati z njih izvotljevanjem in lahko jih pripraviš kolikor češ vnaprej … seveda pa moraš pred tem narediti tole: Nadaljujte z branjem

razvrat v opatiji

naj najprej, da ne bo nepotrebnih nesporazumov, razložim naslov: razvrat jemljite v strogo kulinaričnem smislu, opatijo pa dobesedno in ne kot turistično destinacijo v kvarnerju … če vse skupaj razložim malo obširneje: šla sva na kosilo v restavracijo hostellerie de l’abbaye de la celle, ki je del imperija überchefa alaina ducassa … srednjeveško opatijo so predelali v hotelčič z restavracijo, ki je v michelinovem vodiču okrencljana z eno zvezdico … kuhajo do perfekcije priterano tradicionalno provansalsko hrano, ki je precej bližja italijanski, kot pa francoski kuharski šoli … torej: veliko zelenjave, olivnega olja, preprostejše priprave mesa in rib ter malo masla in smetane ter nobenih težkih omak … no, seveda pa so po francosko resni in picajzlasti pri izbiri surovin, posvečanju najmanjšim podrobnostim pri predpripravi in pripravi, vrhunski  postrežbi in vinski karti … oni dan so ponujali tri menije, dnevnega s tremi rihtami za 45, srednjega za 62 in velikega za 82 evrov … verjetno si uganil, da sva se držala gesla če že tonemo, tovariši, potem tonimo s plapolajočimi zastavami in suvereno predelala vse, kar je opatija imela ponuditi … tole je zabeležil objektiv:

[rockyou id=137156538&w=426&h=320]

je potrebno reči še kaj? … pravzaprav ne, razen da pozovem frankofone, da mi pomagajo čimbolj natančno določiti kateri kos jagnječjega fileja se imenuje canon d’agneau  – ta namreč še vedno obema odmeva po ustih, ne samo zaradi okusa, ampak zaradi teksture in res izjemne mehkobe, ki bi popoln užitek omogočil tudi seniorjem brez proteze … lepo je bilo!

pušlc

evo, prvomajska bledica je mimo, veter je potem le razpihal tiste oblačne urinatorje  in tudi soncu pustil posijati na okupatorju upirajoče se praznovalce dela … ki so, to je le treba priznati, tudi med prazniki pridno jedli in kuhali – brez dela namreč ni jela, zatorej velja tudi, da je praznik dela obenem praznik jela … še posebej, če človek praznuje v franciji … tam si prvega maja v gumbnico nisem vtaknil rdečega naglja, saj mi je v oko padel čisto drugačen pušeljc:

puslc

zaradi velikosti je sicer popolnoma neprimeren za pripenjanje na obleko, ampak za v pisker bo pa čisto dober, sem si rekel, čeprav je bil že malo ofucan in listi niso bili več trdno sprijeti v bunko … takih malih artičok človek itak ne kuha celih, ampak se posveti zgolj njihovemu srčnemu bistvu … do njega je, ko se človek znebi strahu pred neznanim in naštudira tehniko, čisto lahko priti … glavna reč je, da imaš pri roki limono (to je tako pomembno, kot je v štoparskem vodniku pomembno, da veš, kje je tvoja brisača) in oster nožič … nožič potrebuješ iz očitnih razlogov – obrezovanja rahlo bodeče bunke se pač ne gre lotevati z velikim chefovskim nožem – limona pa služi kot antioksidacijski ščit, ki odrezane površine artičoke varuje pred počrnitvijo … preden zarežeš v bunko si  pripravi skledo z mrzlo vodo, v katero stisni eno limono … potem pa tako: odreži pecelj kakšna dva centimetra pod bunko, s prsti odlomi par zunanjih zateglih listov, od ostalih listov pa odreži zgornji dve tretjini … hitro potopi v skledo z limonino vodo, z žličko in nožičem izdolbi mehko kosmatijo iz sredice, pa spet nazaj v vodo  … od tu naprej si že iz ta hudga ven: srčke lahko kar cele dušiš na maslu ali olivnem olju, lahko pa jih tudi razdeliš na četrtinke, osminke, polovičke, whatever – samo po vsakem rezanju jih vrni nazaj v limovodo … v razmaku par dni je chef iz napedenanih rožic uprizoril eno stajliš kremasto rižoto in eno bolj rustikalno kromprirčevko … kako? tako: Nadaljujte z branjem

nov proizvod

gospod vinko mlek iz kašeljskih mlekarn neutrudno razvija nove in nove produkte … potem, ko je začel s kislim mlekom, kislo smetano in mladim sirom, ter v proizvodnjo uspešno vpeljal dve metodi produkcije masla in na primitivni tehniki temelječe pogrčevanje navadnega jogurta, je paleto izdelkov tega uglednega predelovalca mlečnih izdelkov obogatil z novim proizvodom … z njim se kašeljske mlekarne prvič v zgodovini odpravljajo na zelo zahtevno področje sladkanih fermentiranih mlečnih izdelkov, reakcije prvih degustatorjev pa so nabite s strastjo … dame in gospodje, dovolite, da vam predstavimo kašeljski karamelni jogurt:

p10604991

pa poglejmo, kaj o njem meni njegov avtor: “kašeljski karamelni jogurt odlikuje kremasta konsistenca, na jeziku je svilnato žameten, brbončice pa vriskajo od kombinacije temne, grenko-sladke karamele in kiselkaste svežine naravnega jogurta, ki jo v dekadentne višave dokončno ponese subtilni cimetov posip … res, izjemen izdelek!” … no resnici na ljubo je treba dodati, da je minichef po preizkusni žlički odšponal naravnost do umivalnika in si jel usta spirati z ogromnimi količinami vode; minichefica je reč recenzirala s kratkim tega ne majam!, chefica (ki tako ali tako izkazuje bakteriološko neoporočnostno  skepso do tovrstnih produktov), pa se prav tako ni dala prepričati, čeprav glede na besede ne vem točno kaj me moti, ampak mi ne potegne, avtor še ni opustil upanja, da se bo trenuten odnos do njegove mojstrovine spremenil … še posebej, ker je izdelek pohvalil tudi generalni sekretar na ministrstvu za kulturo republike slovenije … to pa ni kar tako, ane? … no, če si na osnovi priobčenih mnenj rahlo zmeden, je verjetno najbolje, da se odločiš sam … takole naredi:

Nadaljujte z branjem