ko je že dovolj časa dovolj toplo, da se da v košaro nabrati kakšen na frišnem luftu in blizu doma odraščen paradajz, se za chefa začnejo zlati cajti, saj so paradajzi na lestvici priljubljenosti živil diametralno nasproti korenju, se pravi da so v špici … brusketo s poletnim paradajzom bi jedel vsak dan … caprese si zrihtam tudi pozimi … da s tistim na špagetih iz pečice sploh ne slinim tipkovnice … no, za junijski zajtrk prvakov se prileže tudi tale komplementarno-kontrastna kombinacija:

pa nista komplementarno kontrastni samo barvi, ampak tudi okusi in teksture: sladkast & žameten avokado vs. sočen &  svež  paradajz … za učvrščevanje okusne vezi pa je tu še polivka iz limone, olivca in bazilike … diši! …

Nadaljujte z branjem→

barcin slogan je mes que un club … zato tudi naslova evropskih prvakov nismo praznovali zgolj z eno, konceptualno sicer precej dobro zastavljeno, a izvedbeno rahlo neposrečeno sladico, ampak je uspeh (in predvsem način, kako je bil dosežen) kar klical po nečem bolj konkretnem … chef se je zato pognal v internetse in iz njih vlekel zapise receptovja, katerih imena so se bila začenjala s catalan … po ožjem izboru so se v nedeljski izvedbeni finale uvrstili naslednji plejerji:

catalan salad with parsley cream dressing:

tole je ajnfoh pomladanski osvežilec: na ledenko zložiš segmentirano pomarančo, potreseš s frišno prepraženimi lističi mandljev in preliješ z dobro prešejkano vinaigrettsko emulzijo iz limoninega soka, olivca, sesekljanega peteršilja, soli in popra, v katero na koncu vmešaš še kislo smetano …

catalan gratin:

s tem je malo več dela, ampak je zicer, še posebej če ga postrežeš gostom, ki do melancanov gojijo podobna čustva, kot jaz do barcelone (torej so feni) … alzo: dve zeleni in dve rdeči papriki pod pečičnim grilom ožgi do črnega, olupi, razsemeni in nareži na široke trakove … dva menancana po dolgem razreži na polcentimetrske rezine, nežno premaži z olivcem in speci v pečici na 200 stopinjah … na olivcu prepraži za moško pest pinjol, dodaj drobtine in praži kakšnih pet minut … odstavi in vmešaj sesekljan peteršilj … v namazano nepregorko zloži najprej plast paprik, nato plast melancanov, potresi s kaprami, ponovi layer paprike in layer melancanov … na vrh raporedi še pol ducata slanih inčunovih filejev, ducat razkoščičenih črnih oliv, na vse skupaj pa namaži še mešanico pinjol in drobtin … flikni na 200 stopinj za četrt ure …

catalan stew:

ta je najbolj hecna, predvsem zaradi velike kugle na sredi … takole se kuha: v velik pisker zloži kurji vrat in dva kurja parklja, dva kosa mozgove kosti, 100-gramski košček dimljene šunke, kilo jagnjetine s kostjo (krača in/ali vrat), prelij s tremi litri vode, pristavi na ogenj in kuhaj dve uri … odcedi, s kosti oberi jagnjetino in jo spravi za kasneje … mozeg si privošči kar sam (na popečenem kruhu, z malo soli in popra – majka!!!), šunka sicer lahko spraviš, ampak je skoraj popolnoma brez okusa, kurjega vratu in parkljev pa se ti verjetno ne bo dalo obirati … enivejs: s precejene župe poberi odvečno mašč (to lahko narediš s papirnato brisačko, še lažje pa gre, če župco skuhaš dan prej, jo postaviš v hladilnik in naslednji dan s površine postrgaš strjeno maščobo) … in vanjo daj kuhat štiri olupljene in na večje kocke narezane krompirje ter dva velika nakolobarjena korena … med brbotanjem pripravi kuglo: dobro premešaj četrt kile mlete svinjine, dve pečenici, kos v vodo namočenega in ožetega belega kruha, jajce in sesekljan peteršilj … če se kugla ne drži dobro skupaj, dodaj še malo drobtin … po četrt ure kuglo pomokaj (in z nje otresi odvečno moko) in jo daj kuhat h krompirju in korenju … kuha naj se kakšne pol ure, nakar jo osoli in za pet minut vanjo butni še šop na trakove narezane blitve … v servirko zloži jagnjetino (saj se je še spomniš, to je tisto, kar si pobral s kosti), krompir, korenje in blitvo, na sredo položi kuglo in prelij z župo (ostanek čiste župe naj si vsak doliva sam) … bombo razkosaj, da je vsak jedec dobi četrt:

mmmm, bomba! … no, za sladico to je verjetno že jasno:

crema catalana:

jep, to je sort of creme brulee, samo ne tega rečt kataloncu, ker jih lahko dobiš po kepi … uglavnem: v tričetrt litra mleka namoči zdrobljeno palčko cimeta in nastrgano lupino ene limone, zavri in kuhaj pet minut … četrt litra mrzlega mleka deni na pol: eno polovico dobro zmešaj s sedmimi rumenjaki, drugo pa s tremi žlicami škroba … cimetasto mleko precedi v čisto kozico in ga segrevaj, pri čemer pazi, da ti ne zavre! … dodaj 180 gramov sladkorja, rumenjake z mlekom in mleko s škrobom … mešaj, da se krema zgosti – to bo kar hitro, ampak res bodi pozoren da ne zavre, ker je sicer adijo! … prelij jo v modelčke in počakaj, da se shladi na sobno temperaturo … vsak modelček potresi s sladkorjem in do zabrnaj z gorilnikom ali pod pečičnim grilom … pred serviranjem dobro ohladi! …

s flašo ali dvema španskega je tale scenosled čista zmaga …

soundtrack je v bistvu videotrack … gre za filmček, ki ga je pep guardiola dal zmontirati katalonski televiziji in ga par minut pred finalom pokazal svojim igračem (začne se na 1:12) … lahko ga uporabiš tudi namesto sladice, hehe …

evo, prvomajska bledica je mimo, veter je potem le razpihal tiste oblačne urinatorje  in tudi soncu pustil posijati na okupatorju upirajoče se praznovalce dela … ki so, to je le treba priznati, tudi med prazniki pridno jedli in kuhali – brez dela namreč ni jela, zatorej velja tudi, da je praznik dela obenem praznik jela … še posebej, če človek praznuje v franciji … tam si prvega maja v gumbnico nisem vtaknil rdečega naglja, saj mi je v oko padel čisto drugačen pušeljc:

zaradi velikosti je sicer popolnoma neprimeren za pripenjanje na obleko, ampak za v pisker bo pa čisto dober, sem si rekel, čeprav je bil že malo ofucan in listi niso bili več trdno sprijeti v bunko … takih malih artičok človek itak ne kuha celih, ampak se posveti zgolj njihovemu srčnemu bistvu … do njega je, ko se človek znebi strahu pred neznanim in naštudira tehniko, čisto lahko priti … glavna reč je, da imaš pri roki limono (to je tako pomembno, kot je v štoparskem vodniku pomembno, da veš, kje je tvoja brisača) in oster nožič … nožič potrebuješ iz očitnih razlogov – obrezovanja rahlo bodeče bunke se pač ne gre lotevati z velikim chefovskim nožem – limona pa služi kot antioksidacijski ščit, ki odrezane površine artičoke varuje pred počrnitvijo … preden zarežeš v bunko si  pripravi skledo z mrzlo vodo, v katero stisni eno limono … potem pa tako: odreži pecelj kakšna dva centimetra pod bunko, s prsti odlomi par zunanjih zateglih listov, od ostalih listov pa odreži zgornji dve tretjini … hitro potopi v skledo z limonino vodo, z žličko in nožičem izdolbi mehko kosmatijo iz sredice, pa spet nazaj v vodo  … od tu naprej si že iz ta hudga ven: srčke lahko kar cele dušiš na maslu ali olivnem olju, lahko pa jih tudi razdeliš na četrtinke, osminke, polovičke, whatever – samo po vsakem rezanju jih vrni nazaj v limovodo … v razmaku par dni je chef iz napedenanih rožic uprizoril eno stajliš kremasto rižoto in eno bolj rustikalno kromprirčevko … kako? tako: Nadaljujte z branjem→