boris, hvala za transportne usluge, ki človeku polepšajo poletje!

lanski blitz trip v barcelono je kljub doma pozabljeni denarnici rezultiral v treh spominkih … vse tri na desnem robu boquerie uplenjene flaške lepo ždijo v kleti in čakajo, da bodo vpoklicane h kakšni dobri košti … izbrane so bile po vizualno-finančnem ključu (tako pač chef kupuje vina, kadar ne ve kaj točno bi kupil … druga možnost je an ban metodologija, ampak pri tej se ti lahko zgodi celo to, da poleg švoh vina pokasiraš še grdo flašo)… skratka: najlepše tri v cenovnem razponu od 5 do 10 evrov so šle z mano … na mizo je prva prišla mirall dolc (v katalonščini to pomeni sladko ogledalo), stajliš pollitrca sladkega merlota vinarije castell del mirall … doma je v katalonski sub-regiji penedes, kjer so sicer bolj znani po svojih cavah, ki niso kofeti ampak penine … čeprav tudi tale sladkarica ni bila od muh … pa tudi nič blazno posebnega: je lepo dišala po toplih češnjevo šljivastih marmeladah in po južnih soncih, barva je vlekla proti rjavini, v okus pa bi zlahka vkomponirali še kakšno kapljo sveže kisline več … ampak  svoje svojim: za pariranje čokoladnemu sufleju je bila izvrsten match … lepa flaša!

državni aparati se praviloma čutijo nadvse poklicane diktirati življenjski slog državljanov in si dolgotrajno vplačevanje davščin od posamznikov skušajo zagotavljati tudi z omejevanjem nezdravih, življenje skarajšujočih navad … pri nas je trenutno na udaru pušenje, minister keber pa je pred leti skrbel tudi za hrčkasto nakupovanje alkota na zalogo … ker se naši politični bojzi vseh barv zelo radi sklicujejo na evropski red in prakso, se mi je zdelo nujno priobčiti tole vest iz angleškega: trgovska veriga selfridges, je v svoji štacuni na oxford streetu odprla nov vinski bar in vinoteko, katerega glavna poguntavščina je bila vinski džuboks: izmed celotnega nabora vin v mašini si izbral svojega, plačal, mašinca pa ti je potem v kozarček odmerila vzorec 25 ali 75 mililitrov izbrane kapljice – ravno prav, da vidiš, kakšno je vino in ali bi ga mogoče kupil … še posebej fino je bilo, ker je mašina ponujala tudi hudo spektakularna vina, recimo štamprle petrusa 1996 za 32 funtov – kar je precej prijazna in poceni pot, da sploh vidiš kakšen je ta famozni petrus, ki ga sicer trgovci in oštirji ne odpirajo kar tako … no, hec pride šele zdaj: angleški birokrati so namreč ugotovili, da 25 in 75 mililitrov nista uradno dovoljeni merici za točenje pijač in da morajo selfridgevi fantje odmerjanje prilagoditi standardiziranim mericam: 125 ali 175 ml … red mora bit in od 25 ml se ga res še noben ni nažgal, ane … orng al pa nč! … no, za merico petrusa je po novem treba odšteti 160 funtov … pijte po zakonu, pijte več! … hik!