premierska juha

naredili smo križ čez tole kremno župoda ne bo kakšnega preveč sproščenega sodržavljana ob naslovu tegale zapisa zmrazilo, češ, na! zdaj pa pse že kuhajo in žro! naj kar že v prvem stavku zapišem, da tovrstno početje prepuščamo podanikom hitro rastoče ekonomije z daljnega vzhoda (snemanje filmov o tem pa smešnuhastim dancem), sami pa tokrat bačovnikovega tamladga povežimo z rastlinskim svetom … pri tam nam na misel prihaja veliki jamajški družbeno angažirani rasta macka b, ki je na svojem drugogodbenem špilu maja 1988 v križankah svojemu hitu we’ve had enough dodal tudi pumpajoče vzklike: ... i am sure janeš did not hear that! so i want you to sing so loud, that janeš, ivan and david can hear you! … omenjeni janeš je takrat še čakal čufte in sladoled in marsikdo, chef inclusive, ga je imel takrat precej bolj v čislih, kot danes … kar pa še ne pomeni, da si ne bomo privoščili kremne župe, ki ji telo, vonj in okus daje skorajda izključno janešev gomolj, za dizajnerski preblisk (hnjm, ne, ne gre za parafrazo srbskega grba, pač pa za obeleženje četrtega minichefovega rojstnega dne, kjer smo tole (pa še kaj) srebali v razširjenem družinskem krogu) in da pod zob pride tudi kaj konkretnega pa bomo dodali še štiri koščke pečenice … ampak to je na koncu … od začetka gre pa takole: Nadaljujte z branjem

stari cajti

lijepa naša soseda se ponaša s turističnim sloganom, ki potencialnemu obiskovalcu (sicer brez vejice pred “kot”) obljublja ne samo prostorsko, ampak tudi časovno potovanje … v mediteran, kot je nekoč bil … ker obljuba dela dolg, se potem vsi turistički djelatnici trudijo, da slogan potrjujejo v vsakdanjem življenju … in kako jim gre? … super, v še posebej odlični formi pa so gazdati restoranov in apartmanov … če si želite narediti kariero v kateri do omenjenih dejavnosti, se držite sledečih priporočil:

za restoran: vse kar potrebujete za restoran na jadranski obali sta gril plata in friteza … prva za čevape, ribe, kremenatle in mešano mesno ploščo za dve osebi, druga pa za kalamare, pomfri in bečku vineršniclu … sicer ne vem kje točno boste potem pripravili djuvetsch in spagheti bolognese oder carbonara art, ampak tega se itak ne proda toliko, da bi se vam splačalo investirati še v kakšen pisker … palačinke z marmelado pa itak lahko za silo kar na gril plošči napečete … ali pa zanje in za blitvo s krompirjem zadužite kelnarja, da bo potem zagotovo pravočasno naveličan sezone in imel pouhn kufr sitnih turistov … jedilnih listov, stolov, miz, prtov, krožnikov in bešteka ne potrebujete, ker imate vse še od zlate sezone leta 1989 …

za apartman: za apartman potrebujete vsaj nekaj sob in vsaj nekaj retro pohištva (od sixties do eighties) … super je tudi, če imate babico in dedka, oziroma vsaj posodo, krožnike in beštek, ki sta jih babica in dedek dobila za poročno darilo in jih je potem intenzivno uporabljala vse do dneva, ko ste jima vse skupaj odtujili in zbasali v apartmaje … zato ne pretiravajte in v apartma za štiri nujno dajte vsega po štiri, nič več … torej: štiri plitve/globoke/desertne krožnike, štiri skodelice, štiri žlice/vilice/nože, štiri kozarce … hladilnik naj bo majhen in star, obodin bo ravno pravšnji, štedilnik pa naj bo na stare elektro plate, oziroma na stari elektro plati … džezve in kakršnekoli posode, manjše od treh litrov ne dajaj v apartman … deščica za rezanje naj bo majhna, nož pa top, da si ne bo kdo kaj naredil …

seveda je možno tudi miniranje historičnega slogana … recimo s postavitvjo super senčnatega žar placa s kamnito mizo, tekočo vodo in goro dobro posušenih trtinih polen (bravo, gospon kayser!) … ali pa s prodajo hladnega, svežega, točenega budvarja po 12 kun … ali z občo pirovsko situacijo v državi, ki je zaradi konkurence nadvse blagodejna za pivca (chefov hrvaški favorit za lagano srebanje je lahkoten tuborg green v flaši) … o vinu, predvsem o všečnih katunarjevih zvarkih bo tastatura zapela enkrat v bližnji prihodnosti, zdaj pa back to reality: vakumsko pakiran dalmatinski pršut je pizdunsko zložen tako, da je na vsaki strani zavoja par super lepih rezin pršuta, ko pa reč odpreš, ugotoviš, da je med ta dva layerja perfekcije stlačena gmota zadebeljenih obrezkov … če bi bil osel, bi ga kupil samo enkrat, tako sem ga pa dvakrat … grrr … ampak morje je pa lepo, to pa res!

ribnik brbotalnik

nana in dedo sta v devetnajstih dneh naklempala 6.700 kilometrov in poleg cele pljeade lepih cornwallskih pejsažev uplenila trikrat po tri zvezdice: tri v angliji pri michelu rouxu v waterside innu, tri v franciji pri olivierju roellingerju v les maisons de bricourt (roellinger je rulinger, ker je prvi in doslej edini model, ki je izvedel bullet entry: dobil je tri direktne zvezdice, brez običajnega večletnega pajsanja na enki in/ali dvojki) in tri v italiji pri nadii santini v dal pescatore … no, to pa ni edini izplen: nekje sta našla tudi štiri nadvse fletne fish-like skodele, ki jih je bilo nujno krstiti z eno fino ribjo juho:

riba v svojem poslednjem ribniku

hec je, da ribe ne raztolčeš in zmešaš med zelenjad, ampak jo z vsem dolžnim spoštovanjem položiš na vrh in jedcu dokažeš, da ga ne nateguješ in da juha ni ribja le po imenu … za chefa in chefico je zadostovalo:

  • 1 manjša orada
  • 2 korenčka
  • 2 stebli stebelne zelene
  • 1 manjši por
  • 1 bučka
  • 1 paradajz, najboljši je podolgovat mesnat pelat
  • strok česna
  • lovorov list
  • peteršilj
  • par listov bazilike
  • s.p.o. (sol-poper-olivc) … pri slednjem bodi malo bolj previden kot jaz: se mi je zatresla roka in fotko zdaj malo kazijo kao nezdravi maščobni cinki … ampak tale župa je mega zdrava, res …

orado je treba najprej vzet narazen: aufbix! čreve vun, škrge na plot, porkamadona! … potem naredi še fileje in iz ostankov (torej glave in kosti) ter pora, enega korenčka, enega stebla zelene, česna in dobrega pol litra vode nakuhaj fond … nakockaj in prepraži drugi korenček in steblo zelene, čez nekaj minut dodaj že nakockano bučko in vse skupaj zalij s precejenim fondom … kuhaj do aldenteja, vmes pa obdelaj še fileja: pripravi si dva pisa tatanke prozorne folije, na vsakega daj dva lista bazilike, malo soli in popra ter mini brizgec olivca … na to položi file in folijo zavij v fleten paket … oba paketa deni v vrelo vodo in na majhnem ognju kuhaj ne manj kot pet in ne več kot deset minut … finalizarš tako, da v župo vržeš še nakockan paradajz, jo preliješ v skodelo, potreseš s sesekljanim peteršiljem (sicer nimaš tako lepe kot midva, ampak župa zato ne bo nič slabša) in na vrh položiš file z baziliko vred (saj si ga prej vzel iz folije, jele?) … če nisi na montinjaku ali kašni drugi low/no carb dieti se ne obotavljaj zraven pomlatiti vsaj enega kosa hrustljavega kruha …

soundtrack: ozomatli – super bowl sundae

še o vročih psih

bokolika z lepožogskega vrtapričujoče spletišče ostaja v znamenju hodokov, konkretneje tale zapis opozarja, da v lepi žogi (ki pri chefu ni priljubljena zgolj zaradi televizičnega prenašanja vseh sort športnarij, ampak predvsem zaradi ekskluzivne (seveda v tistem pomenu tega označevalca, ki razlaga, da takšne ponudbe po mojem vedenju ni moč zaslediti nikjer drugje v domovini) prakse točenja černeho velkopopovickeho kozla v primerjavi s katerim se njegov slovenski soimenjak pije kot zgolj preveč prepražena z mehurčki in preveč alkohola opremljena sladna kavovina) vsako sredo pripravljajo super fine hodoke … fedr po dolžini prerezano štručko in po diagonali zarezano hrenovko hrustljavo nagrilla, nabor dodatkov pa poleg običajne zenf-majo-kečap-iwar (ki jih šef na konkretni lokacijo gladko zanemari) vsebuje krasno, fletno začinjeno paradižnikovo salso in nemastno, do rjavega spraženo čebulo … seveda me po prvem pojedenem prime, da bi še, ampak dimezija je vendarle takšna, da jih tudi kostanjškov jožko nikakor ne bi zmazal 66, vsaj ne v dvanajstih minutah …

ne me basat

ibot je takorekoč iz lica mesta lansiral novico, da je takeru kobayashi po šestih zaporednih zmagal pušnil na nathanovem tradicionalnem basanju s hot dogi … valjda, če jih je pa v 12 minutah požrl samo 63, natančno tri manj kot novi car, joey chestnut … na svojem blogu je kobayashi poraz pripisal nedavni smrti svoje mame in poškodovani čeljusti … kako je zgledal zaključek tekmovanja, od 59-ega psa naprej, si lahko ogledate tukaj … sicer pa tole žretje ni jebivetrsko, ampak poteka pod budnim očesom mednarodne zveze za tekmovalno jedenje, članek o lanskem tekmovanju pri nathanu na coney islandu pa je celo izšel v reviji sports ilustrated … ob vsem tem lahko samo vzdihnem skupaj z ibrotom hadžipuzićem: svašta …

nabrusimo kete!

epizoda ena: rim, zgodnje poletje 1999 … pet mlajših moških izvede okupacijo dopisniškega stanovanja rtv slovenija na via dei serpenti … moški niso zakrinkani, so pa postavni, lepi, močni, pametni, duhoviti, glasni, skromni in lačni … dopisnica nacionalne rtv hiše je hladilnik pred totalnim izropanjem lahko rešila samo na en način: pozornost okupatorjev je usmerila na krčmo na vogalu enega od tisočev rimskih trgov … po nekajminutni komunikaciji s plečatim črnolasim briljantinirancem je slednji na mizo postavil pladenj popečenih kmetskih kruhov, obloženih z različnimi nadevi … paradajz s česnom in bazilo, mlete pikantne črne olive, pršut z pečenimi jurčki, kremaste artičoke, mocarele z ne vem več čim … časomerilci niti niso uspeli sprožiti štoparic, ko je bil briljantiniranec že poslan po novo rundo … in še … in še …

epizoda dve: sorrento, zgodnja jesen 2002 … đastmerida se na medenem ustavi tudi na sorrentskem klifu … ko ji od impozantno kičastega razgleda na vezuv iz šestega nadstropja bivaka bellevue syrene začne nevarno naraščati sladkor v krvi, se odpravi iskat kaj slano kiselkastega za uravnoteženeje slovenske krvi … v navalu mazohizma zavije v vinski bar bolečine (domorodsko: bollicine), kjer ji luigi maresca prične v glaže natakati fiano di avelino, greco di tufo, falanghino, aglianico, serpico, taurasi in druge campanijske vinkote … ko se đastmeridi oglasi kruljenje pa luigi zakurbla svojo živordečo rezalno mašinko, prikuri pečico in začne smoditi bruskete … raznoraznih sort … in še … in še …

s soncem obsijana poletna brusketaepizoda tri: ljubljana, poletje 2007 … na sobotno ali nedeljsko jutro čimbolj pozno vstani, se pretegni, pomežikni soncu, prikuri pečico na max, nabrus(ket)i nož in pripravi hlebec čimbolj domačega kruha, par dišečih paradajzov, šopek bazilike, par strokov česna, kos parmezana, sol in olivno olje … kruh nareži na rezine in jih zloži na rešetko … paradajze nareži na kockice, rahlo posoli in zmešaj z nasekljano baziliko … ko je kruh že fletno nasmojen, ga najprej natri z olupljenim strokom česna, nato ga obloži z obaziljenim paradajzom, za konec pa ga še radodarno pošpricaj z olivnim oljem … kruhe zloži na dilo in nanje naribaj parmezan … če si spal dovolj dolgo, si zraven privošči glaž svežega mladega pitnega belega … če pa ne pa tudi, saj je ja vikend … in še … in še …

7edem

sedmica je tako ali drugače povezana z zadevanjem, le da ponavadi upaš, da jo boš zadel, ne pa da bo ona zadela tebe … no, mene je zadela in to trikrat: od tukaj, tukaj in tukaj … kaj čem, če je treba, je treba … po navdih za sedem faktov o samem sebi pa se vendarle nisem odpravil na loterijo slovenije, ampak na bolj duhovno (no ja, kakor vzameš) inštitucijo … kompendij katekizma katoliške cerkve namreč v predzadnji točki objavlja sedem glavnih grehov … chef jih prakticira takole:

  1. napuh: ta je že imensko povezan z mano (napo-napuh) … torej: kar skuham je najboljše in skoraj nikoli ne zajebem … če že kaj zajebem, to priznam predvsem zato, da drugi potem rečejo, da nisem, in da je super …
  2. lakomnost: hočem nov štedilnik, tale aga masterchef za 4.500 evrov bi bil okej … pa webrov žarček za 1.900 dolarjev, pa kitchenaid za 500 dolarjev, pa kakšno šteko latourja (98 ali 99, tle ne bom kompliciral), pa pofočkat se v vse tele restavracije … pa še kaj … you got the point, se mi zdi …
  3. nečistost: priznam, da si včasih pozabim umiti roke preden začnem kuhat, pa tudi delovna površina ni vedno brez bakterij … ker heston blumentahl ne živi v naši hiši, za čistost z rednimi opozorili skrbi chefica, ki je za to početje certificirana z doktoratom medicinskih znanosti …
  4. nevoščljivost: ko kdaj skuham kakšno reč, ki na sliki, objavljeni zraven recepta, izgleda blazno fino, na mojem krožniku pa bolj uborno, me popade fowšija do unega, ki mu je to ratalo tako na pro narest in do tistega, ki mu je ratalo to tako fino pofotkat …
  5. požrešnost: tehtam 98 kil … tumač …
  6. jeza: ko se spet odločim skuhat ajdove žgance po klasični metodi in se una moka sprime v mega pocast rjav degutanten poc, znorim čist … grde besede, pa to …
  7. lenoba: bi vam priznal še kakšen greh, pa se mi ne da … iz istega razloga izpade nominacija nadaljnje sedmerice …