Vrbinc

V leru

obležala sem na krompirju, rešte me!Uredniški koncept Poleta je že od samega začetka zastavljen tako, da rubrike nosijo imena po naslovih znanih ali manj znanih filmov. Manj znanih pravim zato, ker se urednik pri poimenovanjih ni ustavil zgolj pri holywoodskih blockbusterjih, kot sta (bila) Šund in Gladiator, ampak je naslove potegnil tudi iz bolj obskurnih kinematografij, recimo slovenske. Pod besedama kruh in mleko tako najdete prehransko-pivska razpredanja, za naslov današnjega članka pa sem se zatekel k filmu, ki ga sicer ni režiral Jan Cvitkovič, mu je pa z naslovno vlogo v študenstkem naselju (in študentskem brez-odgovornostnem jebivetrstvu) obstalega Dizija dal prepoznaven obraz.

Gostilno Vrbinc, postavljeno na jugovzhodni rob Ljubljane, marsikakšna senzibilna brbončica razglaša na najboljšo ribjo restavracijo v prestolnici. Takšna nalepka je pravzaprav lahko dvorezen meč: če ti je jasno, da ti kot najboljšemu dihajo za vrat in da moraš biti zato še boljši (imeti najboljše dobavitelje z najbolj svežo ribo, raziskovati možnosti priprave, preizkušati nove recepte, dopolnjevati in nadgrajevati jedilni list in vinsko klet, skrbeti za izobraževanje osebja …) je v redu in voz ostaja na začetku kolone. Če pa ti naslov prvega daje alibi, da si itak »dbest« in zategadelj lahko kakšen mesec ali dva (ali pa samo en dan) obsediš na lovorikah, te kaj kmalu začnejo prehitevati tako po levi, kot po desni. Nadaljujte z branjem

dva na enega

ko smo bili mulci in smo nabijali fuzbal, smo dostikrat tulili, da je dva na enega vsaj nefair svinjarija, če ne celo faul in da se tako ne igra fuzbala in da se ne gremo več, če ne bo takoj penala ali vsaj prostega strela … no, zdaj seveda vemo, da je dva na enega izraz močne obrambne volje, kompetitivnega skupinskega duha ekipe in pravi pokazatelj želje po zmagi … dva na enega (če malo zaokrožimo navzgor, česar se moramo pred uvajenjem evra tako ali tako navaditi) pa je tudi razmerje, ki ga je (sicer pesjansko ciničen) gordon ramsay postavil v prav danes odpirajočem se hotelu the london nyc na sredi manhattna … v art deco restavraciji omenjene angloameriške fensijade bo namreč 45 sedežev, v trinadstropni kuhinji pa bo delalo 80 kuharjev … kosila in večerje prav gotovo ne bodo poceni (sobe v hotelu se začnejo pri 599 dolarjih za noč), ampak človek vsaj ve, da sta se za njegovo malico trudila približno dva (ali natančno 1,77) ekvadorca … ne pa tako kot pri nas, kjer se birtom zdi, da je treba gosta kvalitetno olupiti že zato, ker so pod gradelo zažgali dve trtini grči …

trije veseli popoldnevi

ker ste verjetno v skladu z dinamiko sodobnega časa zelo organizirane osebe z jasno definiranimi urniki za kar nekaj dni vnaprej, se zdi chefu primerno, da vas opozori na ljubek dogodek, ki bo v četrte, petek in soboto popoldne potekal v hotelu slon … na slovenskem festivalu vin je ponavadi veselo, ampak to sploh še ni vse, saj je ponavadi tudi pametno in informativno, predvsem kakšne vodene degustacije z modrimi očanci na čelu … za letos priporočam četrkovo degustiranje desetih najbolje ocenjenih vin festivala, skorajda obveznica je petkov večerni klepet s tonijem gomiščkom, ki bo predstavljal visokooktanske napitke, beri vina s 14+ posto alkohola, v soboto pa bi se težko odločil med pametovanjem o razliki med vonjem in aromo vina ter spoznavanjem manj znanih sort in vin … če si bolj samostojni raziskovalec in ocenjevalec pa pojdi v slona kar tako, plačaj vstopnico, vzemi kozarec in začni pohod med več kot 300 vini, ki bodo na voljo za degustacijo …

ostati doma?

glede na gostinske dogodke zadnjega časa (kontra lesarsko bentenje ste doživeli pred kratkim, zapis o dosadnem vrbincu pa sledi v naslednjih dneh) je včasih mogoče celo dobro prisluhniti na ne ravno apetitilih način predstavljenemu nasvetu, ki ga je pred leti s svojimi uporabniki delil playstation:

chef sicer ne verjame, da bi se takšni predrzni svinjarji pojavljali tudi med dobrosrčnimi sodržavljani, ampak sledljivost porekla prehrane je zagotovo boljša v domači kuhinji, pa čeprav se na mizo, kot v soboto, ne da nič drugega kot kuhan krompir in skuta z drobnjakom … da se vse skupaj bere in sliši bolj etno, je chef jed brendiral kot čompe, produkcija je pa jako ajfohna: Nadaljujte z branjem

izstradajmo mokarje

zamehurjeno pečeno testovse prevečkrat se zgodi, da kuhinjska omara, predvsem oddelek za testenine, mislije, moke in semenke radodarno ponuja zatočišče (bivak & prehrano) mokarjem, po domače tudi tenebrio molitor imenovanim … dokler je ta zalega v obliki brezglavo letečih mini vešč, se jo nekako da prenašati, seveda pa se celoten živaloljubski koncept sesuje v prah, ko med presejanjem moke na situ ostanejo beli črvički … adaptacija navijaške “ubi ubi ubi mokarja, mokarja, mokarja …” zaleže le kratkoročno, dolgoročno pa je nujno vsako odprto reč shraniti v steklenjaku, pa še potem ne moreš biti prepričan, da se kakšen ni prešvercal iz silosa … seveda pa nekaj zaleže tudi, če modelom zmanjšaš obroke, torej da kupuješ manjše količine njim všečne hrane, kar pa je v določenih primerih težko … mlince, recimo, slovenski štacunarji prodajajo kar na kile, v velikih vrečkah … in ker jih za nahranit družino na martinovo nedeljo porabiš približno petino vrečke, je ostalih 80% kot skaručna za mokarje … chef zato priporoča, da mlince, ker je ravno njih sezona, nasvaljkaš kar doma … takule ajnfoh je: Nadaljujte z branjem

pujs in kura

če bi bil melkijad kanibal, bi na pipijevo vprašanje “melkijad, kako narediš, da se piščančji file med peko ne izsuši?” odgovoril z: “nič lažjega … razrežeš ga na dvanajst kosov, vsak kos zaviješ v rezino budžole in do hrustljavosti opečeš v nenamaščeni teflonski ponvi” … če bi bil pipi siten še naprej, bi mu zagrozil, da bo budžola narejena iz njega … v vsakem primeru pa bi na koncu odpujsala domov…