zadnjič smo obdelali aktualno risankasto dogajanje v družini, sivina in odsotnost las pa chefa vse pogosteje napeljujeta tudi k razmišljanju in razkladanju o tem, kako in kaj je bilo včasih … najpriljubljenejša risanka druge tv mreže v obdobju ’78 – ’84 je bila nedvomno tista z ležernim zajcem, ki je ob živce spravljal vse po vrsti … ta črnga racmana, jagra, kojota – pač vsakega, ki se mu je spravil malo težiti … teh risank slovenske televizije ne vrtijo več, verjetno zato, ker niso vzgojne in ker bi se mali državljančki ob njih rednem gledanju lahko pretvorili v nasilna in netolerantna bitja … poglejte aktualne vaške stražarje, zihr so rasli gor na tomindžeriju in lunijih … no, pa pustimo ob strani medčloveško obračunavanje in se posvetimo dokončnemu obračunu z zajcem … ko v toskani v pisker vržejo papardele, ta široke široke nudlne, jih obvezno prelijejo z ragujem iz divjega zajca, sta prejšnji teden poročala nana in dedo … v toskanskem gudi bagu je bil tudi zavitek papardel, ki smo jih v skladu z novo družinsko politiko zmanjševanja zalog promptno in dokončno uničili dan potem, ko je ata na tržnici uplenil kraškega kunca, neke vrste kaskaderja za divjega zečiča, ki jih je skorajda nemogoče dobiti brez puške na rami … kraševec se je po pričevanju testne publike odrezal tako dobro, da si zasluži naslovno vlogo v celovečercu ragu iz kraškega kunca … takole gre: Nadaljujte z branjem
dr. qhr
je tako naneslo, da je imel chef včeraj priložnost poslušati zaodrsko vicopokanje jurija součka: blondinka z bolečinami v trebuhu pride k zdravniku … po pregledu dohtar pravi: glejte, nič posebnega ni, en recept vam bom napisal pa bo … gospodična občudujoče vzdihne: a kuhat tud znate, gospod doktor!? …
narobe svet
eden od najbolj zdrajsanih devedejev v naši kuči je ta nov nodi, torej tisti, ki je na domačo polico prišel kot drugi po vrsti in ki vsebuje tudi epizodo “nasprotni dan gospodiča tonija” … ker domnevam, da niste vsi te sreče, da bi si to animiranko že ogledali (sploh pa ne dvestoenajstkrat), vam povem da je nje bistvo v tem, da se pubertetniški plišasti medo toni odloči, da bo govoril ravno nasprotno od tega kar misli … ne je ja in ja je ne … in to je seveda triletnim mulcem blazno smešno … tako kto je bilo nam včasih, ko smo gledali posnetke božička iz avstralije in se režali njegovim kratkim hlačam … no, narobe svet je bil tudi danes, 21. novembra, ko sem naredil hitri krog po tržnici in v brzečem mimohodu, ravno srebajoč sladak kaki, na enem štantu z levim učem opazil regrat … regrat? konec novembra? … bremza – škriiiip, rikverc: res je regrat! … zamižim, se po dekliško uščipnem v lice, odprem oči in še vedno je tam: fletn, zelen, nič skurjen regrat … si v pleksus butnem še enga mateja parlova, pa je vse isto: na mizi pred mano je kup pomladanskega regrata … pa kje jaz to živim, v čilu? … argentini? … branjevsko gospo previdno vprašam, če je iz krškega … ni … ja kje pa je pol zrastu ta regrat? … “ja, kje, na pol’ u šentjakobu!” pribije, kot da je najbolj normalna stvar na svetu 21. novembra nabirat in prodajat regrat … chef pristane na nasprotni sezonski špil, zato zdajle ne boste dobili recepta za nazaj, ampak vam jasnovidno povem, kaj bom naredil danes, ko pridem domov: Nadaljujte z branjem
sejm biv je živ
sejm je kakopak slovenski festival vin, živahnost pa je vsaj v petek skorajda že spominjala na kakšen japonski metro v rush uri, pa tudi sekali smo ga tako, kot veleva japonska tradicija) … kdor je uletel ob 17.10, se pravi minuto za chefom, je ostal brez obešalnika v garderobi, ampak na srečo kozarcev in vin ni zmanjkalo … festival vin v hotelu slon izgleda tako, da je celo prvo nadstopje promenada, pri kateri so na obeh straneh mize, za njimi so vinarji (ali njih hčerke, nečaki …), pred njimi pa v povprečju po štirje vzorci vin, ki jih dajejo na pokušino (oton reya, briški odbitek in dobitnik festivalske nagrade za vzhajajočo zvezdo, je sicer imel le dve flaši: chardonnay, ki mu pravi dezerter in merlot, ki je prava aromatska bomba) … med njimi kruza nepregledna množica obiskovalcev in vonja, sreba, opazuje, debatira in tu in tam pihne v alkotest … za kakšno mirno degustiranje in poglobljeno analizo vzorcev ni niti dovolj časa niti prostora in skrajni čas je, da se celotna procesija preseli v kakšen večji prostor (zgornje & spodnje preddverje cd?) … tudi sicer so organizatorji (čeprav se jim reče infos) bolj skopi z informacijami – napišejo sicer, kdo je predsednik strokovne komisije, ne pa kdo so člani in kako ocenjujejo, pri rezultatih pa izvemo zmagovalne tri, ne pa tudi tega, v kakšni konkurenci so zmagali … ah, ta slovenska skrivnostnost … sicer je pa luštno, kako pa naj bo, če je na mizah več kot 300 flaš večinoma dobrega vina … chefu so bili od belih jako všečni admund, guerilina bela zvrst in čurinov ledeni šipon 04 … pri rdečkarjih pa merlot otona reye, duet edija simčiča in lisjakov merlot, ki sploh ni bil uradno prijavljen in ga je gospod, v skladu s svojim priimkom točil mimo vednosti organizatorjev … pa zato ni bil nič slabši …
lakota bo
hja, državljanke in državljani, vi se kar zezajte, glejte bar in se zanašajte, da bodo žiga, igor in mirko poskrbeli za vaše osnovne življenjske potrebščine … kaj pa če pride katastrofa (in zagotovo bo prišla, vprašanje je samo, kdaj?), nas svari predsednik, imate zaloge, da boste preživeli? … ste spravili ozimnico svojih babic? … je v kevdru dovolj vložene paprike in marmelade? … ne se hecat, konec je blizu!
Vrbinc
V leru
Uredniški koncept Poleta je že od samega začetka zastavljen tako, da rubrike nosijo imena po naslovih znanih ali manj znanih filmov. Manj znanih pravim zato, ker se urednik pri poimenovanjih ni ustavil zgolj pri holywoodskih blockbusterjih, kot sta (bila) Šund in Gladiator, ampak je naslove potegnil tudi iz bolj obskurnih kinematografij, recimo slovenske. Pod besedama kruh in mleko tako najdete prehransko-pivska razpredanja, za naslov današnjega članka pa sem se zatekel k filmu, ki ga sicer ni režiral Jan Cvitkovič, mu je pa z naslovno vlogo v študenstkem naselju (in študentskem brez-odgovornostnem jebivetrstvu) obstalega Dizija dal prepoznaven obraz.
Gostilno Vrbinc, postavljeno na jugovzhodni rob Ljubljane, marsikakšna senzibilna brbončica razglaša na najboljšo ribjo restavracijo v prestolnici. Takšna nalepka je pravzaprav lahko dvorezen meč: če ti je jasno, da ti kot najboljšemu dihajo za vrat in da moraš biti zato še boljši (imeti najboljše dobavitelje z najbolj svežo ribo, raziskovati možnosti priprave, preizkušati nove recepte, dopolnjevati in nadgrajevati jedilni list in vinsko klet, skrbeti za izobraževanje osebja …) je v redu in voz ostaja na začetku kolone. Če pa ti naslov prvega daje alibi, da si itak »dbest« in zategadelj lahko kakšen mesec ali dva (ali pa samo en dan) obsediš na lovorikah, te kaj kmalu začnejo prehitevati tako po levi, kot po desni. Nadaljujte z branjem