zadnjič smo obdelali aktualno risankasto dogajanje v družini, sivina in odsotnost las pa chefa vse pogosteje napeljujeta tudi k razmišljanju in razkladanju o tem, kako in kaj je bilo včasih … najpriljubljenejša risanka druge tv mreže v obdobju ’78 – ’84 je bila nedvomno tista z ležernim zajcem, ki je ob živce spravljal vse po vrsti … ta črnga racmana, jagra, kojota – pač vsakega, ki se mu je spravil malo težiti … teh risank slovenske televizije ne vrtijo več, verjetno zato, ker niso vzgojne in ker bi se mali državljančki ob njih rednem gledanju lahko pretvorili v nasilna in netolerantna bitja … poglejte aktualne vaške stražarje, zihr so rasli gor na tomindžeriju in lunijih … no, pa pustimo ob strani medčloveško obračunavanje in se posvetimo dokončnemu obračunu z zajcem … ko v toskani v pisker vržejo papardele, ta široke široke nudlne, jih obvezno prelijejo z ragujem iz divjega zajca, sta prejšnji teden poročala nana in dedo … v toskanskem gudi bagu je bil tudi zavitek papardel, ki smo jih v skladu z novo družinsko politiko zmanjševanja zalog promptno in dokončno uničili dan potem, ko je ata na tržnici uplenil kraškega kunca, neke vrste kaskaderja za divjega zečiča, ki jih je skorajda nemogoče dobiti brez puške na rami … kraševec se je po pričevanju testne publike odrezal tako dobro, da si zasluži naslovno vlogo v celovečercu ragu iz kraškega kunca … takole gre: Nadaljujte z branjem→

eden od najbolj zdrajsanih devedejev v naši kuči je ta nov nodi, torej tisti, ki je na domačo polico prišel kot drugi po vrsti in ki vsebuje tudi epizodo “nasprotni dan gospodiča tonija” … ker domnevam, da niste vsi te sreče, da bi si to animiranko že ogledali (sploh pa ne dvestoenajstkrat), vam povem da je nje bistvo v tem, da se pubertetniški plišasti medo toni odloči, da bo govoril ravno nasprotno od tega kar misli … ne je ja in ja je ne … in to je seveda triletnim mulcem blazno smešno … tako kto je bilo nam včasih, ko smo gledali posnetke božička iz avstralije in se režali njegovim kratkim hlačam … no, narobe svet je bil tudi danes, 21. novembra, ko sem naredil hitri krog po tržnici in v brzečem mimohodu, ravno srebajoč sladak kaki, na enem štantu z levim učem opazil regrat … regrat? konec novembra? … bremza – škriiiip, rikverc: res je regrat! … zamižim, se po dekliško uščipnem v lice, odprem oči in še vedno je tam: fletn, zelen, nič skurjen regrat … si v pleksus butnem še enga mateja parlova, pa je vse isto: na mizi pred mano je kup pomladanskega regrata … pa kje jaz to živim, v čilu? … argentini? … branjevsko gospo previdno vprašam, če je iz krškega … ni … ja kje pa je pol zrastu ta regrat? … “ja, kje, na pol’ u šentjakobu!” pribije, kot da je najbolj normalna stvar na svetu 21. novembra nabirat in prodajat regrat … chef pristane na nasprotni sezonski špil, zato zdajle ne boste dobili recepta za nazaj, ampak vam jasnovidno povem, kaj bom naredil danes, ko pridem domov: Nadaljujte z branjem→