da bi se prepričali, kako je plemenitost lahko precej smrdljiva reč, sta vam na voljo dve poti: ali s pogledom na hitro ošvrknite piramido ali pa v prtljažnik naložite nekaj kosov s plemenito plesnijo obrastlih sirov, se z avtom malo povozkajte po soncu, izstopite in čez 10 minut spet sedite vanj … uf! … je pa res, da raje vsaj devetindvajsetkrat ponovim drugo proceduro, kot da bi moral še kdaj gledati in poslušati nestrpno napihovanje plemenitega … no, nazaj na temo: vsekakor je hec, da potem te silne sirne smradove ljudje dajemo v usta in chef se pri tem početju velikokrat vpraša, kdo je imel prvi muda v usta dati s smrdljivo plesnijo prevlečen sirin kako mu je v to uspelo prepričati še koga … (no, sprašuje se tudi, kaj bi se zgodilo, če bi kakšen kos mladega sira za mesec ali dva padel za hladilnik skupaj s cel dan osuperganimi nogavicami, ampak o tej temi na tem blogu ne bo razpredanja – nenazadnje je rezerviran predvsem za jedljive stvari (in surov korenček)) … no, odločitev, da bi specifični sirni smrad lahko bil hrana, je verjetno olajšana že zaradi tega, ker se lepo sliši, da so plesmi plemenite, pa naj od sebe dajejo še tako neplemenit smrad … in ker je bilo zadnje čase zaslediti veliko besedi o tem, da je v tej deželi nekaj gnilega, je mogoče prav, da na tem mestu razjasnim, da smrad prihaja od fotografiranih primerkov iz sirarne orešnik iz horjula, ki je svoje kadre poslala na šolanje v francijo … tam so jih, kot kaže, okužili s smrdoljubstvom in tako so svoj na zgoraj polinkani strani prikazan asortiman razširili s še više prikazanima kozjima smrdljivcema … levi je mehka rolada iz mladega kozjega sira, povaljana v pepelu in starana par tednov, desno pa je takisto kozjak, premazan z rdečo mažo, a je malo starejši, kompaktnejši in bolj pikanten od levega … oboje se je izkazalo nadvse prikladno za večerno zobanje ob dolgočasnem zadnjem kolu prvega dela lige prvakov, kjer je prav tako precej smrdelo … vsaj v milanu in portu … no, ampak orešnikovim praktikom pa vendarle vzklikamo, da naj se le še premikajo naprej v zadani smeri … plemenito v najbolj ne-zmagovitem pomenu besede …
slikar karel
princ charles tudi zavoljo svojih tomažoterčkastih ušes mogoče res ni najlepši dedec na svetu in prav verjetno je tudi, da nikoli ne bo kraljeval zduženemu kraljestvu, toda med njegovima uhljema se menda skriva omembe vreden slikarski talent … to, da klapouhec rad riše je med rednimi bralci žoltih tiskovin že znano dejstvo, novo pa je, da se njegovo delo lahko primerja s slikarijami, ki so jih ustvarili picasso, miro, dali, kandinsky, warhol in drugi art majstri … karlov akvarel s pinijami, ki jih je aslikal na cap d’antibes bo namreč krasil ravno te dni izdani mouton rotschild letnika 2004 … rotschildarji namreč že od leta 1945 naprej na zgornji del svojih etiket natisnejo delo kakšnega finega umetnika … resnici na ljubo je treba omeniti še to, da so izboru zadnjega umetnika poleg umetniških botrovali tudi idejnopolitični vzgibi, saj je leta 2004 minilo 100 let od entente cordiale, serije podpisov cele serije dokumentov o prijateljstvu in sodelovanju med francozi in angleži … boca s karlovim akvarelom menda košta okrog 120 evrjev … chef bi sicer v kleti najraje imel tistega s kandinskim iz leta 1971 ali pa onega brcajočega savignacovega ovna iz leta 1999 … cheers!
li-le-li
danes je bila taka ohlajajoča se lenivska jesenska sobota, ki je kar klicala po obedu, s katerim ne bi bilo veliko dela, bi pa vseeno izkazoval dolžno spoštovanje do takega ljubkega, nedalavniškega, skoraj prazničnega dneva kot je sobota … no, in ob takih dnevih pride prav je, katere ime lahko zapakiraš v tri dvočrkovne zloge, od katerih sta dva celo enaka … li-le-li stoji za lignji-leča-listje, tri glavne sestavine preproste in učinkovite juhe, s katero je nič dela in veliko veselja … poklon minimalizmu narediš takole: Nadaljujte z branjem
klinec, pejmo u brda!
je rekel chef oni dan … in smo šli, kaj pa čmo – ko se pojavi notranji klic po spremembah je treba zapustiti domače ognjišče, naložiti voziček, posteljico, igrače, knjigice, cunje, plenice, dude, kreme, sirupe, toplomere in zaigrati glavne role v vikend road movieju … na zahod! … na lomu naloženemu samohodu za okrepčilo privoščimo primadizel, sebi pa primadželat, potem pa direkt v rezabilno podnanoško meglo in naprej po reberniških ridah … ignorirajoč bočno burjico z desne, kapljice od zgoraj in vabljive kazinojske napise z vseh strani smo varno prestopili mejo občine brda … še par šaltanj tretja-druga-tretja in že trkamo na duri kmetije odprtih vrat in odprtih sob in odprtih src … in odprte kuhinje! … pršut itak, ampak gosja pašteta s tartufi, pečena račja prsa na kot las tanko naribanem zelju s prelivom iz drobno sesekljanih pistacij in bučnega olja so že bonus … fižolova mineštra za vse (še dobro, da se minchef zmrduje in ostane več zame) … njoki z račjim ragujem ali bela polenta z do mehko mehkega pečenodušenim kravjim repom? … oboje, kaj da ne! … za zraven najprej bela quela, nato tokaj pikotno, ki diši in šarmira vse po vrsti … za rep pa mora da je mora, aleksov skoncentriran majstrpis … nedeljskemu marmeladastemu zajtrku sledi svaljkanje ob odprtem ognjišču, kjer je uroš že podkuril bndonu (knjižno: čripnji, pogovorno: peki), katerega vsebina je na tej točki še misteriozna in tako kani ostati še dve uri … okej, pejmo na britof brat priimke: kristančič, klinec, toroš, cukjati so v občutni prednosti pred ostalimi tremi (reya, erzetič, pulec), ki se sploh pojavljajo … potem pa kremna mineštra iz gomolja zelene, obložena s prozorno tankcano in takoj topljivo rezino sušene prate, bleki (sort of papardele) z golažem in slastno razkritje podbndonske skrivnosti: votla kost s krompirjem, zeleno, korenjem in boh (+ aleks & uroš) ve s čim vse še … vsekakor še ena idealna spremljava za moro in podlaga za … tiramisu? … panakoto z grozdnim šugotom? … maš prav: za oboje! … ko za finale še mali klinec maks pribode, da naj pridemo še jutri in vsak dan, se nam kolcne, globoko zavzdihnemo, podremo kupček, spet spakiramo in gremo … ampak ne za dolgo, prmej da ne!
srečni ravioli
ko se pripeti gospodinjska nesreča, recimo, da pozabite zapreti vrata zamrzovalne omare, je nadvse fino, če se med delno odtaljenimi stvarmi najde tudi nekaj, kar zahteva takojšnjo pripravo … takšna sreča v nersreči so bili ravioli s fino pasirano filo iz surovega lososa, špinače, jajca in mladega slanega kozjega sira, ki so danes zvečer vskočili na jedilnik namesto velike sklede z ocvirki zabeljenga radiča in endivije … kolateralna korist pozabljivosti (če očiščene in nenavadno pregledno urejene zamrzovalne omare sploh ne omenjam) so še goveja juha, porcija govedine po burgundsko in štrudelj, ki bo ratal iz vreče odmrznjenih češenj …
global warming
človeka, ki je 15. oktobra v kratkih rokavih nakrmil familijo na kašeljskem vrtu, petnajst dni kasneje v šiški (še vedno na vrtu in še vedno v kratkih rokavih) malical endivijo s puranjimi jetri, 21. novembra pa kupil regrat iz šentjakoba, boste težko prepričali, da je globalno segrevanje ozračja precejšnja štala za naš planet … še posebej, ker je pravkar (27. novembra 2006 ob 13.52) na soncu, malicajoč girice, paradižnikovo solato in deci malvazije, misleč, da je stacioniran vsaj kakšen kilometer južno od 45. vzporednika, slekel jakno in martinčkasto mežikal v sonce … ker pa moja vest le še ni čisto kosmata, vas pošiljam še semle, da se vsi skupaj vseeno malo zamislimo …
dvojna ora
ne vem ali je res, ali pa se zdi samo meni, da po slovenski grudi veje en tak prastrah pred pripravo rib … konzumiranje ribjega zaroda smo, s krčmami (tudi kvazi elitnimi) vred, omejili na ocvrte girice, paniranega osliča, postrv po tržaško, belo ribo s krompirjem v pečici, kuhano na lešo, poleti na žaru, velikokrat postreženo s tržaško omako, vedno pa s špinačo/blitvo … ampak z ribo se da ušpičiti marskiateri hec in chef se po inspiracijo za izogibanje čerem med kuhinjskim ribarjenjem v kalnem najraje zateče k lahom, ki se vsak mesec znova spomnejo kakšnega heca … v meglenem spominu je zapisan podatek, da so par let nazaj ribo ženili z agrumi in chef je včeraj sklenil tri orade položiti na tri pomaranče, rezultat pa v spomin na pijačo, ki viharjenja časov ni preživela tako dobro kot cockta, poimenoval dvojna ora, kar bolj naravnost povedano pomeni orada na oranži … Nadaljujte z branjem