zlati silvo je … rado!

ena boljših stvari pri biti jaz je postnovoletno obdobje, ko se nabiralnik zlatega silvota zapolni s poročili žurajočega kruhovinskega občestva z vseh koncev in krajev … prebiranje prijav, gledanje fotk, hihitanje ob zapisanih vicepokih, učenje ob receptih – vse to kaže na trud, ki ste ga nekateri pripravljeni vložiti v ta tradicionalni hec na kruhu in vinu, za kar sem vam vsem, ki ste letos, pa tudi kdaj prej, prijavili svoje silvestrovalne masterpiece, res hvaležen! … tako nimam prav nobenega razloga, da bi svojo zvesto publiko ozmerjal s kakšnim prešernovskim verzom o dihurjih, ki žive v lublan in noč in dan bero kruh pa vin od sebe na dado nobene fige … zlati ste vsi, ne le silvoti!… letos je čas, voljo in korajžo za udeležbo na tekmi zbralo deset kruhovinarjev, med njimi so bili trije taki, ki so naslov zlati silvo že osvojili, zatorej je bilo pričakovati ostro in izenačeno tekmo … po vrsti so v kaselc prileteli (levo je ime prijavitelja, desno pa ime in link do njegove prijave) :

matej živič: top lista

barbara kvas: pojedina za frende

alan orlič: sadno zelenjavni piščanec in zvita mortadela

anuška linc: dine hard

jana jovanovska: tale je zate, silvo

uroš ručigaj: rojen 30. decembra

pureki: zaloški zlati silvo

špela j, planinšek: očeva želja

grega e. voglar: rokodelstvo po domache

iztok mrak: zima zima bela

 

žirija je letos dobila noveg člana; klasičnemu triu se je namreč pridužil g. marjan božič, ki je kljub temu (ali pa ravno zaradi tega), da nosi ime po silvotovem konkurenčnem prazniku, izkazal veliko poznavanje silvestrske tematike in dal procesu žiriranja novo dimenzijo … preliminarna ugotovitev žirije je bila, če citiram nekaj ugotovitev, ki sem jih od žirantov prejel po smsih: silweji so vsak let hujšejši / o šit, teli se pa ne hecajo / pa tle bi moral vsi zmagat / ne morem vseh naenkrat žirirat, slina preveč teče … skratka, kot radi rečejo ob olimpijadah, pa tam to velja bolj za floskulo, pri silvotu pa mislimo resno: to je bil najboljši natečaj zlati silvo do sedaj …

ob podrobnejši analizi prijav je tudi meni postalo jasno, da moram nekako razširiti nagradni sklad tekme … tu v špil vstopi gašper, prvi someljesko organoleptičen aparat slovenije in vinski negociant, ki je v sklad za prijavitelje naravnost iz dolomitov širokogrudno prispeval devet steklenic penine gašper – po eno za vsakega, ki ne bo prejel glavne, zlatemu silvotu namenjene pikol-gašparinove majstorije:

silveri-brut

ampak, jebi ga, v kompetitivnem svetu živimo in en mora bit najboljši … po imenskem abecednem redu na virtualni oder vabim tekmovalce da prevzamejo sledeče nematerialne nagrade:

 

zbirko prestižno luksuznih mišk klikavic
in pinky častni znak mortadelskega konzorcija bologna
prejme alan orlič
(za razkritje clickbaitovske strategije in univerzalno party rabo mortadele)

*   *   *

krematorijski dim braće topalović s črno kokardo karlmayeve stare smrti
prejme anuška linc
(za konceptualno mrtvaško dovršeno slovo od ne tako divne crne godine) 

*   *   *

blagnejunkerjev red permanentega prijateljstva
z vintage emo komadom slovenskega okteta
prejme barbara kvas
(za krasno demonstracijo, da gresta tudi na silvestrovo ljubezen in prijateljstvo skozi želodec)

*   *   *

bronasti oktet zgornjih shivovih ekstremitet
sizi paketom ročnega orodja handy andy
prejme grega e. voglar
(za v od zore do zore implementirani rokodelski state of mind)

*   *   *

betonski plesni čeveljc in skok s trimetrske deske v skopušnikov bazen
prejme iztok mrak
(za ekstenzivno (20 strani!) popisano pojedino za dva)

*   *   *

častni postroj s spominskim vencem in kralijico iz sabe za sabo
prejme jana jovanovski
(za špalir kot ga še nismo videli in organizacijski “vse že prej fertik” podvig)

*   *   *

kompendij najboljšega od najboljšega od top liste in še eno top listo za povrh
prejme matej živič
(za top topova svoje silvo kuharije (ki je top))

*   *   *

kratko in jedrnato avstralsko recenzijo ameriškega pira in vse potrebno za odganjanje lačnih ob naslednji prijavi
prejmejo  pureki 
(za transkontinentalno fešto in lagano sportsko sosledje zabave)

*   *   *

značko morske deklice cmas in vse hipi znake na netu
prejme špela j. planinšek
(za organizacijsko implementacijo božičnega družinskega miru še na silvestrovo)

*   *   *

zlato brazdo vzdržljivosti  in še enih 48 ur
prejme uroš ručigaj
(kot priznanje za to, da mora vsako leto ob koncu žurati dva dni skupaj)

*   *   *

 glavno titulo in njej pripadajočo slavo, hvalo, trepljanje, prestižno steklenico penine silveri cuvee brut (penina leta, silveri za silvota pa take fore!), ki jo je v nagradni sklad prispeval njen avtor, boris gašparin (hvala!!!) in vse ostalo, kar je še povezanega s poimenovanjem

zlati silvo 2017

pa izmed vseh zgoraj omenjenih prejme

iztok mrak
(za osebnoizpovedno noto, suveren kuharski pristop ter hintov in dovtipov poln projekt zima zima bela)
screen-shot-2017-01-13-at-3-48-08-pm

to je že tretji naslov za mladega mraka in skorajda bi mu lahko rekli michael schumacher, peter prevc in ingemar stenmark natečaja zlati silvo …v naslovi zapisa smo ga – zaradi tega, ker gre v tretje – preimenovali v radota, štiričlanska žirija pa je po tesnem boju zmago utemeljila takole:

vse naj stvari so tri in tretji zmagi iztoka mraka na natečaju zlati silvo ne gre gledati v zobe … oziroma! prav v zobe ji moramo pogledati, da bomo spoznali, da je zaslužena vsaj tako kot prvi dve … poleg izbire in izvedbe jedi pa žirija prepoznava izjemen talent za vpletanje detajlov in osebnih doživetij in stališč v pripoved o praznični večerji za dva … ki je na koncu prinesla zmago številka tri … bravo!

ne dvomim, da se bo čestitkam tu spodaj pridružilo tudi bralstvo kruha in vina … naj bo leto vsaj tako okusno, dišeče in zabavno, kot so priijave sodelujočih na našem natečaju! … ko se bo začelo iztekati, pa bo – ako bog da! – spet priložnost, da zlati silvo postaneš prav ti … dober tek!

naši silveti

ko vi oddajate svoje silvote, je na naši matični strani ponavadi čas, da na hitro poskeniramo, kaj smo v silvo moudu v usta dajali v prednovoletnem času … razširjena družina batistova je tokrat zaradi popotniških načrtov mlade veje zasedala in zajedala (in zapijala! – z gravnerjevo anforsko rumeno rebulo 2003!! v magnumu!!! in amaronejem!!!! ca’ la bionda 2006!!!!!) že sredi decembra, ko nam je dedo narolal šest potic – ohrovtovo, motovilčevo, dimljeno-postrvjo, mesno, sirno in orehovo, k vsaki pa nažgal še pripadajočo reč na krožniku; težko bi ti rekel, kaj je bilo izjemnejše, koncept ali izvedba; mi je pa težko pri srcu, da sem bil onega dne foto zajemalce pozabil doma, tako da bo vse skupaj ostalo le v naših spominskih prekatih in ustnem izročilu …
nu, finalni niz večerov se je potem odvijal takole: 28. dekemvrija smo iz namakalnega sistema vzeli 744 g (suhe teže) lofotskega polena in ga s familjo mehovo tradicionalno obredno stolkli na belo in, morš mislit, tudi letos je bil najboljši do sedaj (for the record: 25 minut v ekonompiskru – pa še bi lohk bil mal) in je kar pil in pil olivca in vodo in malvazijo in tudi malo mleka … da pa se tolkači lesenega bata ne bi oprijemali šibkih rok, smo pred delom snedli na baltiku ulovljene in rauhnjene šprote na domačem ržencu (in z domačimi vloženimi redkvicami in čebulo),

silvestrske-razne1

nato pa še lososa divjaka, ki smo ga v slogu zlatega silveja 2009 ob janeževih gomoljih na rešetki dimnili na cedrovi deski, kar je bilo v temni noči videti takole:

silvestrske-razne2

naslednji dan je bil namenjen henganju z ugljansko-viško škvadro, ki smo ga zastavili po kmetsko – s špehi in klobasami in paštetami in krvavicami in pečenkami in matevži in repami in ocvirki in mafinzi iz celih seviljskih pomarandž in cele moke, ki jih je uprizorila chefica in so krasni! …
še en dan kasneje sva ta glavna dva povizitirala dragega poročnega mi kuma s familijo …  in spet hudo dobro malicali natašine pirine vollkorn quichke in pirejčke in krompirje, ki so pospremili na ck popečene kumove biftke:

silvestrske-razne3

in kaj je potem še ostalu zmatrancu od 2016? … nekaj je še bilo; domača žurka je vsakega družinskega člana vpregla v eno jedilno epizodo … jaz sem odprl z morskimi delicijami (dimljen tun, škampov karpačo, berasateguijene klapavice in ostrige s karijem, bakalar, grisini), chefica nadaljevala z vertigo-bronhi-njoki (črni del vsebuje sipino tinto in koščke grdobinega repa) s tartufi, mini-chef (ki je mini samo še na papirju) je napalil bržolni stejk in krompirjevo rožo in zelenjavo na maslu, mini-chefica pa s svojo vezijo dreveščka – temen biskvit, limonina glazura, granatno jabolko, mrvice & co:

silvestrska-mi1 silvestrska-mi2 silvestrska-mi3 silvestrska-mi4

in potem je prišla sretna nova in z njo tete sergija mateja in dobre želje in nova energija … pičimo dalje, srečno in okusno vsem!

 

 

topovi leta dva-šestnajst

medtem ko ambiciozno tekmovalstvo za titulo zlatega silvota sestavlja spomine na zadnjih nekaj ur lanskega leta, pa matična kruhovinska postojanka umirjeno skenira po daljšem časovnem obdobju celotnega lanskega leta, iz katerega ji ni bilo težko izbrskati nekaj ponovne izpostavitve vredne robe, ki jo že nekaj let objavljamo pod imenom topovi leta … za pravkar minulega so ti, kot sledi:

top jed v restavraciji: marsikakšno dobro so nam skuhali lani; večinoma slovenci, malo pa tudi danci … pri slednjih je poleg nome (vidi nižje) fino & cenovno ugodno malicati tudi v seriji pod blagovno znamko madkubben združenih restavracij … pri nas me je od tradicionalnejših jedi na hrbet zložil krožnik telečjih jeter s hrustljavo čebulo pri zalogarju v dolenji vasi, overall pa titulo odnaša dimljen rilec bineta volčiča iz monstere; če glede na status, ki ga imaš, pred gosta postaviš takle krožnik,

monstera2

ne morem drugega, kot da zaprem svojo goflo in rečem: svaka čast!

top recept iz kruha in vina: tukaj kakšne hude dileme ni bilo – sem ušpičil marsikaj fajnega (marsikaj tega je ostalo na tej strani nepopisano – ti, ti napo!), ampak od vsega sem najbolj ponosen na ročna dela iz epizode naj rata tuj:

rata-tuj

fyi: isto kot je bil lep, je bil tud dober!

top vino/napitek: da sem bil nad strežbo vin najbolj navdušen pri prijateljih v vidmu, si mogoče že kje opazil ali slišal, znotraj izjemnega niza vin, ki jih je somelje znosil na mizo pa primat zavzema noro hudo dobra perfekcija v vseh pogledih, iz magnuma natočen kozarec serpica 99 iz kleti feudi di san gregorio …

top gastro doživljaj: tudi tu kakšnega velike ga pomisleka ni bilo:

top food-related: obisk pri samorastniškemu sam-svoj-mojstru shinu satu v centru ledina je mogoče najbolj eklatanten primer pozitivnega trenda, ki ga je moč zalsediti zadnje čase: preprostih, prisrčnih, zanimih prehranjevalnic, ki gradijo predvsem na sproščenem vzdušju, samosvoje opremljenih placih in dobrem počutju gostov, a ne zanemarjajo zanimive in odlično pripravljene hrane: žmohtar na tržnici moste, brata tabay na gosposvetski, patroni na palmejevi (oboji zadnje navedeni so, žal, svoje obrate že zaprli), vietnamu zapisan par v mariborskem ngonu, kreativne sendvičarije, domislice gričevnatega luke koširja na odprti kuhni – vsi ti zagnani mladi ljudje kažejo, da obstaja srednja pot med sproščenostjo ulice in kreativnostjo visoke kuharije … naj ga v svojem stilu žgejo še naprej (in navdihujejo posnemovalce :-)) … srečno vsem!

 

zlati silvo 2017 – napali, udari, na juriš!

poglej ven! … kakšno vreme! … kot da bi se leto 2016 na koncu zarotillo še proti tebi, ljuba bralka, dragi bralec, ki kaniš naskočiti piedestal solvestrske party-kuharije in se okititi z nazivom zlati silvo 2017 … sončno in jasno vreme te pač zavajajoče skuša odtrgati od  piskrov, pečice, sous-vide bazena, krušne peči, litoželeznih, keramičnih in/ali jeklenih ponev in ostalih za izvedbo plana nujnih orodij in sredstev! … ne pusti se sovragu, ostani zvest in močan!  spucaj fotografske objektive, sformatiraj podatkovne kartice, napolnjeni baterije, preveri hardware in software, tle ni heca … naj bo vsem okoli tebe jasno, da je prišel tisti čas v letu, ko se v kuhinje  naseli četrti in za ljubiteljske kuharje najpomembnejši dobri mož:

04

evoga, letos je to (po zaslugi hišnega art direktörja (hvala, miha!!!)) silni silvo, ki ga je – što ne ubija, jajča! – minevajoče leto izostrilo, utrdilo in našponalo, tako da odločno in odlično pripravljen čaka nove izzive … naj navdihne tudi tebe, dragi bralec! … karkoli že boš skuhal za silvestrsko pojedino, je vredno silvotove pozornosti – zatorej poslikaj, opiši, nariši, posnemi ali kakorkoli drugače ovekoveči svoj talar in ga prijavi v natečaj, ki letos poteka po spodaj navedenih pravilih:

1. kruhinvino.com razpisuje nagradni natečaj zlati silvo 2017

2. natečaj je nediskriminatoren; sodelujejo lahko vse rastline, živali, ljudje, predmeti in objekti, ki so preživeli zajebanko od leta 2016 in bodo do četrtka, 5. januarja 2017, do 24.00 (cet) na elektronski naslov zlati.silvo@gmx.com poslali fotografijo/posnetek/risbo in recept/zapis/opis silvestrske/-ih jedi

3. tri(ali več) članska žirija natečaja kruh & vino (chefica & chef + do objave rezultatov anonimni ocenjevalec (ali več njih) z izpričanim teoretičnim in praktičnim poznavanjem silvestrske prehranske tematike) bo izmed vseh prispelih dokumentov po anonimnem, na številkah in statistični analizi utemeljenem ocenjevanju izbrala zmagovalca

4. zmagovalcu pripada častni naziv zlati silvo 2017, minljivi (zato pa toliko bolj spektakularen) pokal v obliki penine leta po izbiri ostrih degusztacijskih jezikov revije dolce vita silveri cuvée brut, ki ga v nagradni sklad prispevajo avtorji tega krasnega napitka, familja gašparin-pikol – tnx!):

silveri-brut

5. vsa prispela dokumentacija bo objavljena na kruhinvino.com, skupaj z imenom ali vzdevkom avtorja (vkolikor ne bo želel ostati anonimen); razpisovalec si pridružuje pravico do prevekslavanja formata prijave v obliko, primerno za objavo na spletni strani (beri .pdf ipd.)

6. kriteriji za izbor niso merljivi, vsekakor pa bodo subjektivni, pošteni, samostojni, neodvisni, suvereni in uravnoteženi, zato so vse odločitve končne in brezprizivne

7. natečaj se izvede ne glede na vse začasne tehnične ovire (a.k.a. shujševalne kure, ribe, purane, prasce, divjačino, teleta in goveda) ki začnejo veljati po novem letu

moto jej, moli, ljubi je do zaključka natečaja v popolnosti suspendiran, namesto njega se na piedestal postavlja zaporedje besed: kuhaj, fotkaj, piši, pošlji, zmagaj! … srečno vsem!

geneza silvotove reinkarnacije

ježuščkovo rojstvo, rojstvo novega leta, post zimsko-solsticijska smrt teme in rojstvo svetlobe, kdaj se bo že stegnu hudič hudič žlehtn od 2016 – tale cajt v letu se vrti okrog smrti in rojevanja big time … tudi na kruhu in vinu je to čas, ko lastne aktualne kuharske dogodivščine za nekaj časa denemo na stranski tir in tole platformo namenimo svojemu bralstvu … zlati silvo se ponovno rojeva! … in res združuje ljudi … s kolegom groblerjem, recimo, sva med letom take mone, da se sploh ne vidiva in ne slišiva (no, vsake toliko nadaljujeva že zeeeeelo dolgoooooo verigo smsov, v katerih izmenično preobračava črke v imenih znanih oseb; nekaj primerov: pinta alenkarič, alfred nobel burek, vili kresnik, boštjan engine, muslimano ronaldo, tone forenzik tof, miami vice vukov, beti nipič & alfi jurkovič itd.), dokler ni treba narest logota za zlatega silvota … pa mu včeraj rečem, naj naredi kakor mu paše, pa v pogovoru omenim tudi motorhead in danes s pripisom navdihnil si me, ko si rekel Mötorhead …te pa najdem ta dva modela, pa si nisn mogo pomagat dobim tole:

zlatisilvo_2017.png

smešn, a ne? … ampak me je takoj pograbila tanaročniška izmišljija in sem odpisal: ko su ova dva metalurga? … mrbiti bi vseen raj sam logo iz majce; apetitlih mora pa vseen bit 🙂 … e, sad zvučim ko klijent neki, hehe … v odgovor dobim tole sliko:

02.png

in še preden utegnem odgovoriti zacinglja še en mail: za takega naročnika mi ni problem korekturc delat s tema dvema prilogama:

04.png

03.png

bottom line: grafično smo opremljeni kot še nikoli do zdaj, upam da ste tudi vi doma kuharsko, dokumentaristično in žurersko našpičeni in pripravljeni na nate-čaj leta in naskok na najprestižnejšo in najbolj frajersko možno gastro titulo … uradni razpis je v zadnjih korekturah, coming soon!

 

nosilec spomenice

ostra kosa ta koščene bledoličnice je leta 2016 poleg resnje košnje med nam ljubimi artisti, misleci in personami prav zlobno in pizdunsko zahrbtno poskrbela tudi za to, da sem postal edini dežurni ohranjevalec spomina na božične večerje svoje prve primarne celice, ki je – odkar pomnim – božične predvečere na mizo vedno postavljala pečeno svinjsko prato, ki jo je ata napotnik lagano sportski najprej zavijal v pečko/mreno, nato pa počasi in z andohtjo pekel v pečici, vsake toliko prelivajoč jo z belim vinom in lastnimi zafti … medtem so mati napotnik namešali francosko solato in uprizorili peko svojih legendarnih na hitro vkup zmetanih hlebčkov … včasih, če se je v cajtnge zavit radič štrucar (cukerhut smo mu, po napisu iz v avstriji uvoženega semena rekli) v blokovski kleti ohranil do božiča, je bila zraven še skleda njega samega, narezana čisto na tanko in pripravljena s krompirjem in bučnim oljem … potica je bila opcijske sorte, če so jo mati slučajno delali, je bila, če pa ne pa ne – hočem rečt, da okoli nje ni bili nekega kulta; mogoče zato, ker noben ni bil nek hud potični fen … za razliko od one svete trojice, ki je pač postala obvezna božična oprema: fotr je mel svojo pečenko, mat svoje hlebčke, tamau pa francosko solato … in prav nobenega razloga ne vidim, da ne bi s temi tremu ajnfoh rečmi vsako leto počastil spomina ne deške dni v bloku ob dreti in na tista dva, ki sta poskrbela, da so bili ti dnevi brezskrbni in lepi … letošnja prva spomenica je izgledala takole:

bozicka1

majoneza je malo zajebavčkala in se je delala, da bo ratala samo, če jo stolčem na roko; pa sem jo, kaj pa čem? … kruhki so bili fajn, mogoče z malo pretrdo skorjo, ampak imamo še vsi v redu zobe, tako da smo jih zmogli … in pečenka je bila dober približek fotrovi, mogoče zato, ker je to mangaličin hrbet, sočen, lepo omaščen in mehak … potice nismo pogrešali, predvsem zato, ker smo ušpičili nekaj veliko bolj sočnega, mehkega in vsem udeleženim všečnješega:

bozicka2

in takole lepo malo v spomine odeti in malo gor privzdignjeni smo nato planili po družabnih igrah in se fino in lepo skupaj imeli … festen, dragi moji, festen! … in po tem božičnjaškem družinskem vzdušju je čas, da vsi vkup – jaz z organizacijo, ti s prispevki – začnemo priprave na zadnjo veliko tekmo tega leta: zlati silvo namreč tudi letos bo! 🙂

 

 

hitri povzetek dogajanja

ko se pojavi frekvenčna luknja na blogu, pponavadi z njo prideju tudi vrpašanja: kje sem bil, kaj sem delal, sem kaj skuhal, kaj dobrega popil in snedel? … hitri odgovori so: marsikje, marsikaj, itak, ja in ja … ker vsaj o tem zadnjem po službeni dolžnosti tedensko raportiram tukaj, se lahko v temle povzetku dogajanja osredotočimo na kakšno drugo reč … recimo na to, da sem ondan za revijo vino intervjuval bineta volčiča in da je on – pred pogovorom sem bil malo ktitišno distanciran, priznam – fejst dedc in da preberi intervju, ko bo revija zunaj (kad tad!) … pa tudi, da bo moja mladinska  domicilna časopisna hiša vsem svojim edicijam ta mesec priložila posebno edicijo, namenjeno pivu, v kateri bo objavljena transkribirana debata, ki sva jo v pragi peljala s pivnim filosofom … zanimivo čtivo, for sure … zdaj pa ostalo! kje sem bil? v bolonji, recimo! kjer je imel jaro v lokalni kafetariji tri štenge poleg super paninov, zmagovalne fotrovske čebljajoče klientele, hudih flaš v vitrinah tudi čisto novo hudo šminkersko pa poteg narejeno makino za espresso delat; mislim, lej jo, bakrenko:

bologna1

šmeki, res … in jasno, da sta si tako operater te mašine kot njegov buddy, ki je pobiral naročila že prvi dan zapomnila, da mi štirje vzamemo latte liscio, latte machiatto, latte con cacao, ristretto, tre acque liscie e una gassata in sta to hudi gužvi navkljub brez napake ponovila drugi in tretji dan … in da je na sosednjih vratih šopala huda sladoledarna, kamor smo se hoteli kar preseliti, če že ne zaradi vseh unih norih doma zmešanih gelatov pa vsaj zaradi pogleda na tole vitrino s sladodednimi specialkami:

bologna3

v bologni se, jasno, dobro je in to ne le mortadele in nudlov z ragujem ampak še kaj drugega … pri ljudskem zvezdniku cesareju marettiju se za orng zmeren denaro v fankijaško razštelano opremljeni e cucina leopardi dobro zabavaš, še bolje naješ in tudi malo načakaš kelnarjev, ampak to spada zraven … tale krožnik, recimo je bil super: spodaj krema iz buče ki je vsemu vkup dala extraordinarno dimenzijo, na sredi polenta in povrh res dober ragu … in parmezan :

bologna2

fino … kaj sem delal? o, marsikaj … med drugimi rečmi sem tudi delal dež na snemanju tv spota za promocijo lokalno pridelane hrane:

nasa-super-hrana

delal sem tudi čisto ta prave maslene rogljičke iz kvašenega listnatega testa:

krwason

lepi, ha? … in mehki, okusni, njami … moram posnet še en video, kako se jih rola in potem pride recept na kruh in vino … enkrat ko/če, itak 🙂 … no, ni vsak dan nedelja; še huje –  včasih kaj ne rata po planu, pa četudi je nedelja …  prejšnjo nedeljo, recimo, sem naredil ful premalo zmehčano govejo kračo (sori, nana, dedo, tina, iza in jon) … ampak sem pa to nedeljo, ker je jurij v soboto od zobčevih prinesel frišnega lososa, slednjega po na prvi pogled nenavadni francoski šegi naredil s kislim zeljem (pražena čebula, oprano kislo zelje, brinove jagode, lovor, sol, poper – vse to se peče/duši v gininki 40 minut @ 200 stopinj, nato se za deset minut (ali malo več, če so fileji debelejši) na vrh postavi še posoljen, popopran in s koščkom masla opremljen losos) … preprosto, ma dobro …

losos-zelje

in ondan sem naredil še najjajči v pečici pečen krompir:

pecen-krompir

delim postopek, ob prvi ponovitveni priliki boš čutil potrebo, da se mi zahvališ, obljubim!

  • 1 kg krompirja
  • žlička soli
  • četrt žličke sode bikarbone
  • maščoba po izbiri (račja, svinjska ali kurja mast, olivc, maslo ali kombo)

krompir olupi in nareži na takele kose, kot jih vidiš – en srednje velik patat gre na šest kosov stat, recimo … operi jih in odlij prvo, škrobnato vodo … v kastroli zavri od oka liter vode in ko zavre jo posoli, vanjo stresi še sodo bikarbono, dodaj krompir, zavri in nežno kuhaj do mehkega – kakšnih deset minut bo to, odvisno od velikosti kosov … mehkovo ščekiraš tako, da en krompir zaštihaš z ostrim nožičem in če se ti ne upira, je mehak …
krompir nato odcedi in ga vrni v kastrolo, ki naj naj na čisto majhnem ognju odkrita ždi še minuto ali dve, da se krompir čimbolj osuši … krompir prelij z izbrano maščobo (ne šparaj preveč, kakšen švohcan deci olja (ali ekvivalent maščobe) naj kar bo … pretresi, da se maščoba razporedi, nato pa krompir stresi na s peki papirjem obložen pekač in ga razporedi tako, da je v eni sami plasti … šibni v na 220 stopinj shajcano peč … tam naj nedotaknjen čepi 20 minut, nato ga z lopatko obrni in naj se peče še približno pol ure; po petnajstih minutah ga malo pretresi in premešaj … in to je to – kontrast zunaj hrustljavega, znotraj mehkega, res okusno …
naredi tole, da si si boš lahko rekel:  ouje, matr mam hud krompir u lajfu!

zvočimo pa … hmmmm, kva pa vem, no … po mojem moramo kar našponano užgat, da nam pred novim letom (in zlatim silvejem!!!) vse ne pade čist dol: the ramones (video via the simpsons) – blitzkrieg bop … če to ne bo dost, pa klikni za še hitrejšo in hardcorovskejšo verzijo via nomeansno a.k.a. the hanson brotherz – blitzkrieg hops itak sta ob skupaj dolgi ravno za en resen komad 🙂