dom in svet: turčija

takole smo enkrat lani viseč v med borovce razpete mreže na ugljanu bajali o tem, kaj naj bi familija doma počela, da se deco animira, entertaina, vzgaja, izobražuje in prehranjuje obenem … napotnikovo osnovno družbeno celico je najbolj navdušila domislica, da se tu in tam zarola globus, da nekdo ob mladičev vezanih očiju pritisne prst nekam na maketo planeta in da nato vkup pogledamo, na kateri državi je prstek pristal … ta država je potem deležna posebne iterdisciplinarne študijske obravnave – pogledamo kje je kaj, kako je velika, koliko ljudi tam živi, kakšni so, kaj počnejo in kaj jejo … in to slednje se potem v obliki enega takega obeda pokonzumira, medtem ko iz zvočnikov špila odondod priševša muzika … praktično se je ta domislica zaenkrat realizirala na primeru turčije, za kar smo našli kar nekaj simbonih povezav – od te, da so se mati napotnik pred napotnik pisali turk do one, da je bilo eno od poročnih daril s zlato obrobljenima kozarčkoma za çay, umetelnim mlinčkom za začimbe in knjigo turkish cookery že leta 2002 namenjeno točno temu – turški kuhariji … in tako smo:

turčija1

umesili z dvema rumenjakoma obogateno krušno testo, ga pustili vzhajat in nato na razvaljane testene diske naložili prepraženo čebulo, česen, rdečo papriko in mleto jagnjetino, reč z dveh koncev zarolali v takele elipse, jo spekli in pred serviranjem premazali s putrom (turki temu z dvema besedama rečejo kiymali pide);

turčija2

smo tudi na žaru do črnega spekli nekaj celih melancan, njih zmehčano meso pretlačili z vilico, ga zmešali s soljo, poprom, strtim česnom in malo jogurta ter okrencljali s paradajz-papriko (in temu rekli yogurtlu patlican salatasi);

 

turčija3in še: smo olupili in naribali tri kar velike bučke, jih potresli s soljo in čez nekaj časa oželi, nakar smo jim dodali dve mali naribani čebuli, pest med prsti zdrobljenega mladega sira, olupljen in nakockan paradjz, peteršilj, koprc, 4 jajca in dve žlici moke in vse vkup premešali ter z žlico polagali na v ponvi razgreto olje in pocvrli …
in se prav fino zraven imeli … naslednja destinacija je že izžrebana, a čakamo pa kompletiranje hišnega ansambla, da jo prekuhamo, zatorej bo treba na novo jedilno epizodo doma in sveta počakati najmanj do septembra …

soundtrack bo gastarbajterski turški hiphopovski starošolec: cartel – hani bana para

 

copati

eden redkih letošnjih indikatorjev tega, da je zunaj poletje, je raritetno objavljanje zapisov na kruhu in vinu … je pač tako, da se obvezne ure visenja v mreži, ki zaradi vremenskih razmer niso bile realizirane v predvidenem obdobju bivanja na ugljanu, prenašajo v naslednje, torej ljubljansko poletno obdobje … tako napotnik popoldne namesto pisanja bložnih zapisov čaka na dovolj suhobe, da lahko pokosi plevel na vrtu, pregleduje spregledane serialke (trenutno se zaključuje tretja sezona breaking bad), čekira odpovedi projekcij filma pod zvezdami in lovi njih nadomestne projekcije (linklaterjev boyhood je res hud, boy!), vlaga kumare, pila fafrike, sreba pirčke (na kölnsko vižo užgan bevogov deetz je super lahkotetn osvežilec, častna omemba gre tudi peliconovemu poletnemu aletu in brewdogovemu fake lagerju), spremlja dogajanje na nogometnem zavodu za zaposlovanje in vobče prakticira en tak laganese življenjski slog, ki mu nadvse pristoji zveza besed, kakor jo je bil v opravičilo za umanjkanje na divji proslavi 25-letnice radijske postaje leta 1994 izrekel kolega vrečar: nekak mi je pasal bit doma … razumljivo, kenede: doma je komfort, doma je kavč, doma je hladilnik, doma so copati … če jih ni, se jih pa nardi! … takele so:

IMG_3567

in takole se postopa, da se narihta dva para (znotraj) luknjastih nenosljivih, zato pa jedljivih, iz italijanske ciabbatarske zakladnice prirejenih copatov:

za predtesto:

  • 350 g ostre bele moke
  • 190 g vode
  • 3 g (a.k.a. čisto malo, recimo četrt žličke svežega kvasa (fala, saj veš)

za dokončanje pa še to:

  • 450 g bele moke
  • 20 g kvasa
  • 340 g vode
  • 75 g olivca
  • 15 g soli

ta prvo testo je kar trdo, ne bo se ti zdelo, da bi iz tega lahko gdaj nastala kakšna fletno naluknjana krušna roba, ampak pusti se presenetit: zmešaj une ta prve tri stvari v testenem multiću (ali ročno), mešaj/gneti kakšne pet minut, nato pa posodo pokrij s platično vrečko in za od 17 do 24 ur pusti čemeti na pultu …
nato pa takole: moko stresi v skledo, vanjo nadrobi in s prsti vtri kvas … v skledo nato prestavi ono najmanj 17 ur staro predtesto; dodaj še vodo, olje in sol ter mešaj, da se vse sestavine sestavijo v testo … potem pride mešalni del, kjer je treba v testo spraviti čimveč lufta – meni se ponavadi (za kakšen praznik pa že, ane) ne da z rokami dvajset minut pacati, dvigovati, pregibati in obračati testa, zatorej pustim goniti mašino dobrih ducat minut … testeno kuglo potem premaži z malo olivnega, pokrij in na (relativno) toplem pusti vzhajat uro in pol, da se fletno zamehuri …
oblikovalsko tole ni kakšna silno kunštna reč, pomembno je predvsem, da testa zdaj ne gneteš več premočno – da torej z njim ravnaš nežno in lahkotno … takole: pult orng radodarno pomokaj potem pa testo s pomočjo ta okroglastega dela strgala v enem kosu spravi na pult, potresi z moko in s prsti nežno razdeli na štiri približno enako velike podolgovate kose/trakove …
vsak kos testa po dolgem zloži na tretjine, kot list za v amerikanko, pri čemer nežno stisni staknjene robove testa … zdaj celoten paket še enkrat prepogni po dolžini in štruco stisni na spodnji strani … vse štiri štruce položi na fajn pomokan prtič, jih pokrij in jih pusti vzhajat tričetrt ure …
medtem razpali peč na 230 stopinj in vanjo deni še pekač, na katerem boš pekel … potem pa sledi takale akcija: pekač ven, nanj listič peki papirja, čabate pa malo raztegni v dolžino in jih polagaj drugo poleg druge … deni jih v pečico, vanjo parkrat špricni z vodno pršilko (ali pa na dno pečice zabriši ene par ledenih kock) in urno zapri … po petih minutah peke temperaturo v pečici znižaj na 210 stopinj in jih peči še kakšne četrt ure, da uhvatijo perfekten kolorit …
za pojest pa vejetno ne potrebuješ navodil, ane?

soundtrack je hud (majkemi), star (86 let) in zelo poveden (primerjaj sliko in naslov komada): vernon dalhart & carson robinson – oh, dem golden slippers

osn let

en oktet kruhovinskih let je mimo … lani, ko smo praznovali sedem let star kruh in prav toliko mlado vino, smo žrebali iz nabora osemnajstih v lojalnostni program vpisanih bralcev … in prvič v zgodovini se je pripetilo to, da nagrajenec no vnovčil svoje na žrebu potrjene sreče … no, ta vlak je pač odpeljal … je pa tu že novi! … torej: do 22. julija do polnoči imaš čas, da izvedeš pofočk v komentarje s kakšno lepo besedo za kruh pa vin, nato počakaš, ali si letos ti na vrsti, da prideš v chefovino na eno fajno večerjo … boben za ždrebanje je od tega momenta naprej odprt za vse … festen!

poletna polenta

kadar namesto poletnega sonca užge taka tmurija, kakor je tolkla na včerajšnji praznik sv. državnosti, potem človeku ne preostane drugega, kot da za zlatorumene barvne tone v hiši poskrbi sam … in ko je 26. junija opoldne zunaj 16 stopinj celzija, se zdi kurjenje pečice čisto legitimna ideja … še več, sezonskim zapovedim po lahkotnih prigrizkih (ki so jih očitno pisali za neko drugo poletje) se pokaže ne le enega, ampak kar tri iztegnjene sredince: po enega za sladko smetano, maslo in parmezan, s katerimi se čisto navadno polento (okej, tole ni reklama, ampak na subjektivnem mnenju temelječa informacija: polenta a.k.a. maisgries alnatura iz dm-ja je top shit!) napimpa v skorajda že dekadenten obrok:

polenta

takole gremo:

  • 6 deci vode
  • 100 g hitropripravne polente
  • 2 deci sladke smetane
  • centimenter masla
  • 100 g parmezana
  • sol

zavri vodo in vanjo med mešanjem vsuj polento … kakšni dve minuti kuhaj in mešaj na srednjem ognju … prilij sladko smetano in kuhaj še dve minuti … fino naribaj parmezan in ga približno tri četrtine vmešaj v polento … premešaj … dodaj še maslo … mešaj nekaj minut, da se polenta zgosti, nato jo prelij v pekač/ognjevarno posodo/model za pite – skratka na tako posodo, ki zdrži vročino pečice in v kateri bo višina nalite polente približno en centimeter …
počakaj pet minut, nato po polenti potresi preostanek parmezana in jo postavi pod maksimalno razgret pečično žar, kjer naj ostane toliko časa, da se parmezan zlatorjavo zapeče …
to, pa skleda solate … kva čš še več?

soundtrack je točno tisti, ki mi je padel v glavo, ko sem v usta parkiral prvo žlico tele polente in gledal v rumeni krog pred sabo: donovan – mellow yellow

 

kakle mamo? takle:

žele iz češnjevcev, fino nakockane bučke in paprika, timijan, tabasco

žele iz češnjevcev, fino nakockane bučke in paprika, timijan, tabasco

krema iz čičerike, odcejen jogurt, popečena čabata, meta, limonina lupinica

krema iz čičerike, odcejen jogurt, popečena čabata, meta, limonina lupinica

IMG_3534

ocvrti bučni cvetovi, polnjeni s kaprami in mladim ovčjim sirom (+ nepofotkana ingverizirana zelenjavna salsa)

les forts de latour dvatisočtri (isti letnik kot tisti, katerega rojstni dan se slavi

les forts de latour dvatisočtri (isti letnik kot tisti, katerega rojstni dan se slavi)

na žaru pečen goveji pljučni file, smetanova omaka (heavily reduced :-)), na račji masti pečen mladi krompir

na žaru pečen goveji pljučni file, smetanova omaka (heavily reduced :-)), na račji masti pečen mladi krompir

od spodaj navzgor: čokoladni biskvit, čokoladni mousse s češnjami, lešnikov ganache, smetanov jagodni mousse, žele iz jagodnega soka

od spodaj navzgor: čokoladni biskvit, čokoladni mousse s češnjami, lešnikov ganache, smetanov jagodni mousse, žele iz jagodnega soka

ker smo zraven neprestano govorili “vse najboljše!”, smo se na koncu strinjali: vse je bilo najboljše! …

češnov šamar

sedela je tam za računalnikom, žena mojega življenja, klikala malo sem ter tja not po internetih, nato pa je karajoče pripomnila: že devet dni nisi nič obesil gor na blog … jaz pa sem v jna-jevski maniri nazaj mencal nekaj v slogu jesam jesam, samo što nisam … kar je do neke mere res – češnjev klafutis, ki ga v tem zapisu slovenim (no, prav uličim) v šamar, smo pojedli že prejšnji vikend, zapis recepta pa je pod sliko zabeležen že od ponedeljka sem … zdaj pa končno še uvodni tekst, ki nastaja pod vtisom hudega, kompletnega petprstega/petgolnega šamarja, ki so ga nogometni olandezi nocoj pripopali špancem (naj na tem mestu spomnim na le zvestim bralcem kruha in vina znan podatek, da je slednjim nekaj ključnih zmag pred štirimi leti zagotovil izključno pravi, na temeljiti analizi utemeljen izbor napitkov g. napotnika) … klafutis je sicer veliko bolj dobrodušna sladica, kot bi lahko sklepali po njenem imenu (ta sicer v krajih, od koder izhaja dejansko nima nasilniških konotacij – v okcitanščini beseda clafir namreč pomeni napolniti – s čimer smo pa spet prišli na pet nizozemskih golov, hehe) … a pustimo etimologijo: tehnično gledano gre za pretežno jajčno zmes, prelito po češnjah in spečeno … različice temeljijo predvsem na razmerju med jajci in moko (in dodatkom ali odsotnostjo pecilnega praška) – glede na to so klafutisi bolj rahli ali bolj kompaktni … tale naš je precej kompakten, zaradi vaniljinih semenk in kirscha hudo dišeč, zaradi v vrhuncu sezone uplenjenih hrustavk pa tudi absolutno sočen:

klafuti

dela je res malo, možnost zajebka je minimalno majhna, češnje zdajle – če nimaš lastnega drevesa – za tabo mečejo na vsakem vogalu, tako da si kar lepo pripopaj en orng šamar:

  • tričetrt kile češenj
  • 2 žlici češnjevega šnopca (kirsch, a veš)
  • 6 žlic cukra
  • 3 jajca
  • strok vanilje
  • ščepec soli
  • 100 g moke
  • 180 ml jogurta
  • 2 žlici mleka
  • en malčk masla

češnje razpecljaj in razkoščiči, da ne boš skasiral šamarja od jedcev … češnje nato potresi z dvema žlicama sladkorja in jih, da bo veselje še večje, prelij še z dvema žlicama kirscha … pusti, da reč počiva pol ure, vmes pa nakuri peč do 180 stopinj celzija in naputraj tortni/pitni model …
češnje odcedi (prihrani iz njih izcuzano tekočino) in jih razporedi po dnu modla … zdej pa (s)tepežka: dobro stepi jajca, preostanek sladkorja in iz stroka vanilje postrgana semenca … dodaj sol in češnjev odcedek in dobro premešaj … v maso počasi vmešavaj moko, nato pa še jogurt in mleko ter nežno mešaj, dokler ni vse skupaj lepo premešano, gladko in sijoče …
maso prelij po češnjah, malo pošejkaj in model deni v pečico … klafutis a.k.a. šamar prvič počekiraj čez pol ure – rahlo napihnjen naj bi bil in pozlačeno porjavel po vrhu … nežno se ga dotakni na sredi, da ugotoviš, če je očvrstel – ako je, si fertik, ako pa še ni, ga vrni v pečico, da bo …
ko klafutis je, ga deni na pult in počakaj, da se malo pohladi … ako te znamenita sladkorna tarča ni preveč prizadela, ga potresi z morilcem v prahu, nič pa ne bo narobe, če ga ne boš …

soundtrack je – tako, kot mi – besedo klafutis vzel dobesedno: chumbawamba – slap!