nova jajca

že uveljavljenim kodnim imenom za zajtrkovalna jajca (jajček sonček za klasično jajce na oko, zmešanc za umešana jajca in obrnenc za z obeh strani ocvrto jajce) v naši familiji, sta se pridružili še dve … že nekaj časa je kar priljubljen omomaž … ta sicer ni hommage ohmajočim budističnim menihom ali enoti za električno upornost, ima pa vseeno dolgo predzgodbo … vse se je začelo s tretjim delom devete epizode prve sezone dexterjevega laboratorija, v katerem si dexter na glavo natakne neko super mašino, ki naj bi ga s predvajanjem učbeniške vinilke čez noč naučila francoščine … a glej ga zlomka, vinilka se zatakne ravno na besedni zvezi omelette du fromage, ki je hkrati edina reč, ki jo dexter po tisti noči zna in zmore reči … malemu chefu je bilo neprestano dexterjevo ponavljanje brutalno smešno in že naslednje jutro smo mu postregli z omleto s sirom in ga podučili, da je njegov zajtrk inspiriran z dexterjevo mantro … no, minichefica, ki v tistih časih še ni bila sposobna pravilno izgovarjati citatov iz risank, je omlet-d-fromaž eleganto poenostavila v omomaž … letos, ko se je blazno navduševala nad tem, kako je kakšni stvari rekla, ko je bila še majhna, pa je pri nekem zajtrku sledil naslednji dialog:

hči, navihano: oči, ko sm bja mejhna sm pa temu jajčku jekja omomaž!

oče, navdušeno: ja, to pa res! kako mu pa zdaj rečeš?

hči, ponosno: omomaž!

in od takrat je omleta s sirom za večno ostala omomaž … pa da ne bom izpadel kot dexter, ki ne govori o ničemer drugem kot o sirovi omleti, bodi za danes dovolj o tem tipu jajcanja, saj nas čeke pe eno poglavje … to bo manj anekdotično, zato pa toliko bolj vizualno atraktivno … tukaj je:

jajc u kruhu
jajček v kruhu je variacija na temo jajčka sončka in je fin, ker v en kos integrira dva priljubljena zajtrkovalna artikla, jajce in toast … sicer je treba pripravo s poskusi in napakami zoptimizirati glede na gorilnik, ponev in jedce, a se splača potruditi … pejmo: Nadaljujte z branjem→

nimajo za burek

rečenico iz naslova se je v zadnjih dveh dneh dalo velikokrat slišati iz ust špotnega privrženstva, pri čemer za burek najprej niso imeli srbski košarkarji, včeraj pa je sredstev za ta ljubki balkanski ulični snack zmanjkalo tudi poljskim nogometašem … in glej ga zlomka: oboji so za burek ostali prikrajšani prav proti slovenskim fantom … da zaradi lakote v odnosih z obema državama ne bi prišlo do nepotrebnih ohladitev, smo v chefovini nemudoma pripravili kvartet fletnih polžkov – dva sta bila prava bureka, se pravi mesnakarja, kot tale na sliki,

borek

druga dva pa zeljanici, ker smo ju – kot hommage barvam dresov slovenskih športnih ekip – nafilali z zeleno špinačo … ko smo jih vzeli iz pečice smo kakšne 15 minut čakali,če bo mimo prišel kakšen poljak ali srb, a ker ni bilo nikogar, smo zvtike napadli kar sami … huh še dobro, da jih ni bilo … in še dobro, da smo vsaj mi za burek imeli pri roki: Nadaljujte z branjem→

rauh kamra

kruh in vino sta si pridobila ekskluzivne pravice za predvajanje real-life dokumentarca o vplivu schlenkerla rauchbiera (bamberško dimljeno pivo) na radijske voditelje … ker gre za izjemen dokument časa, si kruh in vino nista drznila posegati v posnetke in jih priobčujeta v integralni, originalni in nedotaknjeni verziji:

Vodpod videos no longer available.

na sthafje!

prešerno!

obeleževanje rojstnih obletnic ženske polovice naše hiše je bilo predvsem sladkosnede narave: najprej je chefica za svoje bio-cyber sodelavce zmontirala čokoladno torto z borovničevo filo, ki je bila menda super, o čemer priča tudi njena kratka življenjska doba, saj ni preživela kaj veliko več kot dvajset minut … popoldne je družinski kvartet z orožjem za množično uničevanje tort z obličja zemlje učinkovito izbisal še malinovo torto iz proizvodnih obratov rustike na trubarjevi … dan potem se nam je zgodil stanin veliki pink – res ogromna, po površini rozasta, znotraj pa čokoladno smetanasta torta, ki je nato preživela dva močna napada: najprej ožje, nato pa še širše družinske celice … (fyi: barbika je preživela!) … no, sladkob pa s tem še ni bilo konca, saj je chef med hrustljavega odojka s pečenim krompirjem in peperonato ter s hladetinami (pašteta iz dimljene postrvi, s pestom iz rukole namazani & zviti melancani, trikroglična (češnovc-mocarelca-jagenjčkov meatball) nabodala, savinjski želodec, tzatziki, rženi kruh s sončničnimi semeni & okača z rožmarinom) obloženo mizo, uspešno uturil še jurčke s sladko smetano in res fletne topovske kugle, ki so pod fasado iz hrustljavega pršuta skrivale mehko in sladko srce z gorgonzolo oplemenitenih fig …

figafill

če imaš pri roki pečico, pršut, fige in gorgona (starejšega brata bolj znanega literata emila) zolaja, te do zmage loči le še tale čisto kratek postopek:

v na vrhu zarezano figo najprej stlači malo gorgonzole, nato pa jo zavij v rezino pršuta in peci v na 180 stopinj segreti pečici … po približno četrt ure bo pršut hrustljav, gorgonzola stopljena in figa rahlo marmeladasta, ravno toliko, da je kakšen nadobudni poet ne bo mogel spraviti v hlačni žep za kasneje … še prijazno opozorilo: ker boš hotel pojesti več kot eno, predlagam, da pri realizaciji postopka namesto ednine že v izhodišču uporabiš množino …

soundtrack: the breeders – cannonball

big pink

ne bi vedel, če je tudi v resnici čisto tako, kot izgleda, ampak izgleda tako: ko si star tri leta in si punčka, se ti od vsega na svetu zdi najboljša stvar roza barva … in če ti za tretji rojstni dan stana napedena ultimativno roza torto, z vgrajeno roza punčko:

pinky cake

si brez dvoma najbolj srečen človek na svetu … vse najboljše, minichefica!

fin(sk)a košta

od tujih politikov sta se fincem zamerila predvsem dva modela: chirac in berlusconi (izbor dokazuje, da finci štekajo, ful!) … prvi zato, ker je izjavil, da je britanska kuhinja takoj za finsko najslabša na svetu, drugi pa zato, ker pravi, da finci nimajo pojma o hrani, pomislite, celo tega ne vedo, kaj je pršut iz parme” … in lahko si mislite, s kakšnim hehetavim veseljem je finska veriga pizzerij kotipizza, ko je na lanskem newyoršem contestu v peki pizz premagala italijane, enega svojih izdelkov (pizzo z dimljenim severnim jelenom, lisičkami in rdečo čebulo) poimenovala po italijanskem premierju … no, ampak če bi človek sodil samo po krmi, ki ti jo ponudijo na finnairovih frčoplanih (kocke kuhanih piščančjih prsi, kuhan korenček & kuhan riž – vse brez okusa, jasno) bi kar zatrobil v isti rog kot jacques in silvio … ampak na srečo je na mrzlih finskih tleh vse drugače … v ravintoli (tako se finsko reče restavraciji) konstan möljä ti ata in mama, prav tadva iz slike, za 10 evrov naštimata tak bife, da se ti odpelje od dobrega … spektakularsk je že izbor hladnih prigrizkov na začetku,

buffet

ko pa ti bauhek segreje še krepka kremna juha z lisičkami, ragu iz severnega jelena, sočno dušeno jagnje, gratiniran losos, severnomorski slaniki s kaprami in papriko, eht pire & gratiniran krompirček ter ržen kruh in ti po grlu steče še frišen, hladen točen olut (tako finci rečejo pivu) bi omenjena prezidenta že nabrcal v rit … no, da ni šlo le za enkratno vzhičenje, sva se s chefico prepričala že naslednji dan ob bogato, a elegantno obloženi hotelski fruštik mizi, še bolj pa par urc kasneje,  ko sva pošpancirala po helsinškem pristanišču in tam stoječi pokriti tržnici:

[rockyou id=142212411&w=426&h=320]

že res, da finci tradiconalno ne obvladujejo začimbnih vragolij in da so zaradi severne lokacije obsojeni na le peščico pridelkov zemlje plus divjad in ribe, a vendarle sem v teh parih dneh in od parih obrokov, ki sem jih snedel, dobil občutek, da iz tega kar imajo, znajo potegniti maksimum … ki je velikokrat presenetljivo okusen in zanimiv …