če za kakšno morsko jed lahko rečemo, da je specifična za sardinijo (recimo tako, kot je za jadran tipična riba na žaru + blitva s krompirjem), je to botarga … ko jo zagledaš v štacuni, te spomni na skompresirano glavo velikega rdečerjavega lignja, a v resnici gre za jajčeca tune, glavatega cipla ali mečarice … tradicionalno vrečico jajčec zgnetejo z rokami, da iz nje iztisnejo čimveč zraka, potem jo rahlo nasolijo, stisnejo in posušijo na soncu, na koncu pa jo zavijejo še v tanko plast čebeljega voska … no, v resnici čisto na koncu sledi še pakiranje v vakumski polivinil … botarga je kao jako fina delikatesa, ki se jo uporablja bolj kot začimbo … pobje na sardiniji jo recimo nastrgajo na s česnom in olivcem zabeljene špagete, tisti med njimi, ki so kelnerji, pa te, preden jo naročiš, ponavadi pokroviteljsko vprašajo, če si jo že kdaj jedel, bikoza ic e veri specsifik flejvor … no, ker sem svojo prvo botargo načel, še preden bi me kakšen sardinec utegnil opozoriti na njeno grenko slano specifiko, sem z njo zajebal še chefico in sreča … sledil sem namreč receptu iz laške kuhne, v katerem botarga ni nastopala zgolj kot delikatesni dodatek, ampak je v solati z rižem zavzemala kar glavno mesto:

v bistvu gre reč tako, da kuhan riž zmešaš s trakovi pečene paprike, kuhanim grahom in vinagreto, ki jo zmešaš iz limone, olivca in s paličnjakom zmlete botarge … to mešanico pustiš na hladnem odležati par ur, pred serviranjem pa vsakemu jedcu zapovrh nanizaš še nekaj tankih rezin botarge … ker sem pri temle kot pravi praslovan zajebal skoraj vse, kar se je zajebat dalo (po vrsti: riž še bil zunaj pocast, v sredici pa surov, grah je bil močno preveč al dente, v vinagreti, pa tudi povrh je bilo – zaradi jebivetrske maksime kad se baca, baca se! – molto preveč botarge, uporabljen istrski olivc je bil pregrenek, edino paprika je bila bp), mi niti na misel ne pride, da bi še koga speljeval na kriva pota s podrobno recpeturo … če bi rad od tega zapisa imel kaj uporabnega, pa pomni tole: ko uporabljaš botargo, se obnašaj, kot da si najbolj zakrknjen gorenc … šparej!

ker kruh na tehle straneh igra naslovno vlogo, mu v chefovini seveda izkazujemo dolžno spoštovanje – z njim se ukvarjamo tako po kakovostni, kot po količinski plati … mesenje in peka vsakdanjega kruha je že popolnoma vkorporirana v rutino družinskega življenja: v zložnem tempu ciklamo bele in polnozrnate, majhne in velike, sredičarske in skorjaste, toastarske in sendvičarske hlebce, štruce, kruhke, polžke, kitke in žemlje … če se kdaj slučajno zgodi, da je treba kupiti kruh, je to za chefa travmatično dejanje, ultimativno priznanje osebnega poraza, ki s seboj prinese naraščajoč dvom v lastne sposobnosti itd … užasživi, v glavnem! … no, v zadnjih mesecih je blago travmo povzročalo nekaj drugega: doma spečeni kruhi so bili sicer dobri, hrustljavi, fletni … ampak bili so tudi čisto svetli, beloneji, whiteyi, albinčki, beli kot (če si sposodim besedno zvezo iz špehšpilje) da bi se ravnokar pripravljali na avdicijo za apno … reševanje nezagorelih krušnih enot je potekalo sistematično, z eksperimentalnim menjanjem temperature peke, višine rešetke v pečici, menjavo moke, spreminjanjem razmerij med sestavinami, vlaženjem pečice, posvetovanji z eksperti, pa ni vse skupaj zaleglo nič … kruhi so bili bledi kot borut pahor zadnje tedne pred volitvami (če ste slučajno pozabili: pahor je bil takrat res čisto bled) … no, zdaj pa se mi zdi, da sem belčku le uspel vdihniti malo coppertonske abbronzature … zadnji batch na limonco dizajniranih kruhkov je iz pečice zlelel takle:

barva je, barva!!! … zlatorjava, optimalno kičasta krušna barva! … očitno je bila finta v tem, da me je malo preveč odneslo v minimalizem, saj sem ponavadi mesil čistake, torej: moka, sol, voda, kvas … sladkor sem začel opuščati, saj zanj kao velja, da samo pospešuje delovanje kvasa in da – če se ti res ne mudi – ni nujno potrebna sestavina … no, zadnjič enkrat pa sem par minut z veseljem poslušal in gledal rocky style italian stalion profi peka, ki je s svojim simpatičnim naglasom o cukru v testu povedal, da je pomemben, ker pospešuje delovanje kvasa in ker med peko karamelizira in tako pripomore k lepi zlatorjavi barvi skorje … od zdaj naprej gre v vsako krušno testo žlička in pol sladkorja … sicer pa, da ne bo pameten samo taljan, domnevam, da je k barvi pripomogel tudi štamprle olivca, ki sem ga vmešal samoiniciativno … kakorkoli, glavno, da je lep! … lep pa je, ane?!