mercedes cls 6.3 amg, najamem

31. avgust 2007

avto naj bo po možnosti črn, opran in spoliran … potrebujem ga samo za en dan (nedelja) in za ne predolgo vožnjo iz ljubljane do gorič pri postojni … omenjenega vozila v nasprotju s pričakovanji ne potrebujem zaradi lepih litih felten, izjemnih voznih lastnosti ali 514 konjev, temveč za pridobitev nedeljene pozornosti gospodarja na turistični kmetiji ratoša … le-ta se je, ob občasni pomoči dveh hitronogih deklet, namreč celo nedeljsko popoldne sukal okoli omizja, ki je pred kmetijo parkiralo opisano prevozno sredstvo … preostanek gostov, približno šest omizij po 8 ljudi, pa si je med seboj razdelil pozornost tistih dveh, sicer prijaznih deklin … v praksi to pomeni, da pozdravno ohlajeno srebrno penino dobiš kaj hitro, ročno narezan sočen pršut (ki se na srečo ne spozna na avtomobile) in njok-pomodor, fuž-tartuf, pastič-melancanovekovečeni testeninski tris se na poti na mizo tudi ne obotavljata preveč, mehkemu, dišečemu jagenjčku in hrustljavemu pečenemu krompirju pa obotavljanja itak ne moreš zamerit … no, od tu dalje pa za prezaposlene domačine v kadrovsko podhranjeni in kapacitetno predimenzionirani birtiji v bistvu nismo več obstajali … po vodo smo se dvakrat morali odpraviti na šank, kofe smo naročili po ugrabitivi ene od dveh deklet, za račun pa smo spet malo pomoledovali, veliko počakali, pa je bilo … tako da lahko na koncu samo skupaj s tomom lajevcem vzdihnemo škoda, škoda … mar bi ratoševi vsaj za nedeljsko obleganje gostov najeli še tri frčafele, ki bi na mize postavljale vodo in vino ter odnašale prazne krožnike, ker bi tako njihova poštena in dobra kuharija bolj teknila … skljub temu, da ratoševi ne molzejo gostov, pa strošek za tri pomočnice zagotovo ne bi bil tako velik, da si ga ne bi mogli privoščiti: tri pupe krat šest ur krat štiri evre je 96 evrov … polovico tega bi zagotovo not prinesli že z vinom in vodo, ki bu ju gostje naorčali, če bi jih bil kdo imel čas poslušat … in 96 evrov je zagotovo veliko, veliko manj, kolikor stane enodnevni najem mercedesa cls 6.3 amg …


najdražji

29. avgust 2007

koliko je kakšna stvar vredna in koliko je zanjo vredno plačati, je tudi, če ne celo predvsem, v oštarijskem prehranjevanju zelo pomembna tema … obči ljudski dreamland je dežela, kjer se cedijo ogromni šnicli, ki naj kukajo vsaj dva centimetra čez rob krožnika … pizza pa vsaj osem, seveda ob upoštevanju predpogoja, da mora biti krožnik za pizzo velik kot feltne od hummerja … kaj torej določa drago/poceni oštarijo? … chef za merski inštrument raje kot obešanje na absolutne zneske priporoča premislek o stopnji zadovoljstva/nategnjenosti …
egzampli: osemurno divjanje pri slavcu ali večer med pikolovimi ekscentriki sta nominalno draga, a ker ne gre samo za obed, ampak za event, za performans, za teater, je izkušnja priceless … na popolnoma drugačen način je brez cene tudi žagovinasta, siva, postana, razpadajoča, žvečilna kvazi klobasa, ki so nama jo s fotrom oni dan vtaknili v malicasti pasulj v oštariji, ki se ji reče dvorec in sva se zaradi nje (pa tudi zaradi toplega pira) počutila kot dvorna norca, akoprav je malica stala bora dva evra in pol ali nekaj takega … da ne bo kdo zdaj rekel, da je malo denarja malo muzike, ker ni, saj kamionarski ribiči na ljubljanski tržnici za tri evre spečejo frišen file skuše, ki mu priložijo paradajzovo ali fižolovo solato in kos kruha, za kakšen cent čez pa še špricer z malvazijo … bottom line:  kar šteje je, ali je hrana pripravljena in postrežena z dolžnim spoštovanjem do tega, kar se kuha in do tistega, ki mu bo postrežena … lažjega srca plačam slavcu petdeset ali pa sto evrov, kot pa dvorcu dva ali pa enega … je pa seveda tudi res, da se ne pišem abramovič in da se vse skupaj tudi nekje konča … kje? verjetno v kateri od desetih restavracij, ki so se uvrstile na forbesovo lestvico najdražjih degustacijskih menijev … čeprav, hmmm … on a second thought: odšteti 250 dolarjev za 23 riht, ki jih poješ v podvodni maldivski restavraciji pa spet ni tako ogromno veliko, ane?


3-5-zdaj!

28. avgust 2007

pred letom dni smo bili še v pričakovanju nove bejbe, letos pa je ekipa že okrepljena in praznovanja dekliških/deviških rojstnih dnevov so trenutno v polnem razmahu … včeraj zvečer s chefico, enim black label lansonom, eno belo bageto in celo vrsto n(j)am ljubih delikates … manj delavno intenzivno kot lani, zato pa več časa za klepet, hihot in obče praznovalno biksanje … še velikokrat tako!


| View Show | Create Your Own


brez nakladanja

27. avgust 2007

recept za špagete s paradajzom iz pečice, ki ga je te dni priobčila italjanska kuhinja je tako simpl, da bi bil greh, da bi ga zakompliciral z nakladanjem … torej:

  • pet paradajzov, najraje pelatov
  • dve šalotki
  • bazilika & peteršilj & majaron
  • olivc
  • sol

pečico nakuri na max, na štedilniku zavri lonec vode … nareži šalotko na tanke lističe, paradižnik pa na centimetrske krogce … z olivcem premaži ognjevarno posodo in na dno najprej zloži šalotke, prek njih pa paradajz … posoli, potresi s sesekljanimi zelišči in pošpricaj z olivcem … ko voda zavre jo posoli in butni vanjo špagete, paradižnik pa istočasno v pečico pod žar … ko so špageti kuhani, jih odcedi in kar v ognjevarki zmešaj s pomidori iz pečice … dodaj še olivca, svežih zelišč in parmezana, če češ …
tako smo jo naredili v sredo, v soboto pa smo za foto shooting že naredili apgrejd:

upgrade 1.0

med paradajze in šalotko sem pred insertiranjem v pečico dal še surove repke kozic in narezane jurčke … se mi pa zdi, da bi se dalo po tasiti metodi paradajz plemeniti z marsikaterim hecom: kapre & sardoni … črne in/ali zelene cele in/ali narezane olive … nakockane bučke … čebula & panceta … pinjole & rukola (ta seveda pride samo na koncu) … super temeljac za tele dni, ko paradajz na vsakem voglu diši (mimogrede, v nekaterih štacunah dobite celo nizozemskega!) …

soundtrack: roberto murolo – semplicita


parakuhijada

24. avgust 2007

regularno bralstvo nekaj že ve o enormnih količinah paradižnika, ki so svoje poslednje pribežališče našle v naši kuhinji … do zasičensoti petrove rodbine s tem dišečim rdečim rajskim sadežem (ali eva potem sploh ni jedla jabolk? in ali je bil rajski vrt v resnici v ameriki?) je prišlo zaradi lanske borne letine, ko je paradajzov bilo samo za vzorec … letos sta se babica in mama temu skušali izogniti tako, da sta paradajzovim flancam odmerili precej večji delež zemlje, rastlinice pa so se za lebensraum zahvalile z izjemno plodnostjo, rodnostjo in hektarskim donosom, kot ga ne pomnijo niti najstarejši prebivalci slovenske bistrice, šmartnega pod šmarno goro in okoliških vasi … delež obilne letini, kakšnih 8 kil žive teže ga je gotovo bilo, je tako zdajle že spravljen v polarnih razmerah, varno spravljen v dva deci glažke (okej, plastike) in čakajoč svoje integriranje v bolonjske omake, mineštre, bele fižole, osobukote, morske pašte, rdeče rižote, v tistih dnevih pa morebiti kakšen konča tudi kot bloody mary … para(dajz)kuhijada je potekala takole: Read the rest of this entry »


zadružništvo

21. avgust 2007

od ponedeljka naprej so v chefovniski lasti in posesti trije litri mikro produciranega olivca … ker drugače ga tam, odkoder je doma, niti ne morejo narediti … no, zdaj ga v bistvu že ni več tri litre, ker je andražu bazilika letos rasla kot konoplja in sva zato naredila zadrugo za proizvodnjo bazilikinega olja … s petrom in njegovo babico pa ustanavljamo zadrugo za plesanje paradajzove salse … glede na izkušnje izpred leta dni (in na petrov namig, da bo gajbo od paradajzov verjetno potreboval še za slive) nas v kooperaciji z blokami čaka še zadruga za slow cook slivove marmelade … da o rednem tedenskem planskem gospodarjenju s pridelki (predvsem z murkami, blitvo, bučami in stročjim fižolom) iz mamamarinka/atatone njive sploh ne govorim … aj hejt tu sej it, ampak: tetka jesen trka na vrata in s seboj prinaša bogat pridelek, ki ga bo treba uskladiščiti za dolge, lačne zimske dni … ne gre se namreč zanašati na to, da bi vsak konec novembra žgali po regratu


vnovčitev srečke

20. avgust 2007

usklajevanje termometrov in časomerilcev je trajalo kar nekaj časa, kamenko je očitno po žrebanju začutil, da so mu vile sojenice naklonjene in je brž zakurblal svojo novo firmo, si drznil oditi na dva otoka (korziko in anglijo) in že zavoljo tega mu v za večerjo nismo ponudili samo krompirjeve župe, ki si jo je izbral, ampak smo vpregli vse razpoložljive sile, da smo ga skupaj s ksenijo pogostili, kot se za zmagovalca prvega izvoda velike tradicionalne praznovalne nagradne igre kruha in vina tudi spodobi  … moj del je bil tokrat župniški:

glavna nagrada      druga župa

leva je bila itak izbrana iz žrebalne ponudbe, gre za kropmpirjevo kremno juho z lisičkami, ki je za to posebno priložnost dobila dodaten lifting z žafranom namesto žafranike, z dodakom buče v kremo in s preko vsega naribano grano … kamenko bi je kao pojedel dva litra (ampak menda bi to itak naredil z marsikatero župo, ki mu v življenju prekriža pot) … druga župa je bila bolje zamišljena, kot realizirana: vijola reč, ki tukaj ni tako problematična (kvečjemu količnisko – je je bilo ipak malo preveč za tisto eno ubogo meringo) je zmlevek borovnic in malin, oplemeniten z meto, ovčjim jogurtom, sladko smetano, meto in penino … večja jeba je bila z belino: gre za z limono odišavljene meringe, po domače snežene kepe, kuhane v vanilijevem mleku … reč se je namreč po začetnem napihovanju na krožniku začela sesedati na prdke precej nezavidljivih dimenzij … hnjm, verjetno je bil sneg premalo cukran in premalo trd … ampak da ne bom predolgo klečal na koruzi in se posipal s pepelom: aroma je bila okej!

chefica je tekočinski del večerje polnila (in spročeno uravnoteževala – wau, obe najbolj uporabljani besed v slovenskem političnem diskurzu v enem oklepaju) z ribjim zarodom:

tri kul kugle     žaba, figa, knedl, bučk

na levi so tri hladne kugle: zgoraj tatarec iz dimljenega lososa s koriandrom, na sredi v bučkin trak oblečen kremast namaz z mladim kozjim sirom in olivami, spodaj pa figa … dekoracijsko šavje na desni ni bilo namenjenu jedenju, zato smo ga pustili na krožnikih … tiste na desni pa smo pomazali do konca: kotlet morske žabe se je bratil s figovo omako, popečenimi bučkami in kruhovim cmokom, ki je zbolel za nevarno boleznijo, prav v središču samega sebe je imel namreč raka … resda mrtvega in olupljenega in pečenega, ali ipak – raka!… kozico, če sem natančen …

po otvoritveni butelji štrasburškega nefiltriranega in nepasteriziranega blancheja (fala, brus-li), smo si žejo gasili z malvazijo korenike in moškona (na hrbtni strani piše, da gre za vino z dušo … ne vem, jaz je nisem videl, razen če so s tem mislili da gre za vino, ki lepo diši … ampak potem gre za tsikarskega škrata), nato pa še z rizerviranim chardonnayem 2002 ivana batiča … je v dobri formi, še raste, če ga imate ga lahko mirno šparate še kakšno leto … no, lahko ga pa tudi spijete in potem pokate vice o prehranjevalnih navadah angležev (aj wont tu invajt ju tu maj big fet fiš-an-čips) in si v obče pricumprate vesel večer … še opomba za bodoče gostitelje: kamenko in ksenija sta pridna jedca, zamudita ravno prav, da ne uhvatita kuharjev v paniki, nista izbirčna, ne razbijata kozarcev, ne pacata po prtu, prineseta hergov polsladki sauvignon … pridna, u glavnem! …


sedeči kruh

17. avgust 2007

vremenska napoved za mariahimmelfahrt je bila ugodna, od tod do ideje za podalpski piknik z brusliji pa je bil le še korak, ki smo ga opravili s telefonskim klicem, po katerem je bila jasna delitev prehranskih nalog: maslo z inčuni, dimljen losos, kozji sir, melona, grška solata, listnata pita s češnjevci, skutna pita z robidovo marmelado, orval in jabolčni sok so padli v domeno gastarbajtarjev, naša hiša pa je zadužila kruhovje, stejk na rukoli s pistacijami, solato iz blitve in vinarijo, od katere smo po grlih spustili zgolj in samo – majkemi! – isteničev gourmet rose brut, čeprav smo na hladnem držali še bjanin tokaj sauvignonasse … za oso, ki je v desno lice užgala minichefa, ni bil zadolžen nihče, njen obisk pa dokazuje, da smo imeli robe še za marsikakšnega padalca … približno pet ur pred pikom sva se z minichefom lotila izdelave zabavnega polnjenega kruha, za katerega pripravo je skoraj neobhodno imeti pri roki približno 17 kilsko utež, še najbolj priročen je približno štirileten mladič vrste homo sapiens … kruh se kliče pan bagnat, najraje pa ga delajo v okolici nice … za bolj plastičen prikaz prilagam videodokument o nastanku specialitete, v katerem boste našli tudi dokaze o relaciji med padcem koncentracije in razrastom domišljije pri štiriletnikih in eksplicitne prizore trganja, tlačenja in vezanja, ki se bodo mogoče kakšnemu ljubitelju kruha zdeli neprimerni, francisti pa se boste lahko zgražali nad mojo napačno izgovorjavo panbanjat, saj je chefica šele ob koncu seanse opozorila, da bi bilo potrebno tisti t opustiti … žal ni bilo na voljo vseh sestavin, da bi snemanje ponovili, zato je ostalo tako, kot je, torej narobe:

dvajsetminutnega sedenja seveda nisem snemal, lahko pa poročam, da je mladenič nalogo vzel zelo resno in prvih deset minut preživel na originalni lokaciji, torej na svojem rdečem stolčku v kuhinji, drugih deset pa je razdelil med veliki stol za mizo in tla v dnevni sobi … pan bagnat, po domače sedeči kruh, je preživel in teknil, za domačo reprizo pa se drži sledečih navodil: Read the rest of this entry »


odgovor

14. avgust 2007

priznam, rad imam enajst let stare

če si take sreče kot jaz, da torej imaš dedota, ki je umno kletaril in del na stran tale poln, pikantnastno marmeladast merlot edija simčiča iz leta 1996 in se ni pustil premagati skušnjavi, da bi ga odprl kdaj prej, za priložnost odprtja pa je na razbeljeno rebrasto ponev vrgel ozeliščen srnin file, v kruh zavil sardsko klobaso z janežem, narezal in v jogurt del par kumar, z melancani, bučkami, paradajzi in pinjolami napolnil špičaste paprike in nas posadil za veliko mizo na vrtu, potem je odgovor na včeraj zastavljeno vprašanje lahko kratek in jedrnat: zelo!


vprašanje

13. avgust 2007

prtiček za meditacijo