kruh & vino

z vinom je po mojem tako kot s fršterkerajem … za tega slednjega je imel jure longyka zelo dober nasvet, kako se odpraviti v shopping za karkoli audiofilskega: poslušaj več različnih zvočnikov (ali cedeplejerjev, fršterkerjev, predojačevalcev, tunerjev, whatever) in če opaziš razliko med njimi, vzemi tistega, ki ti je najbolj všeč, če pa ne, kupi onega, ki je najcenejši … pravilo zdrave pameti, ni kaj … in mislim, da bi se ga dalo fino prenesti tudi v vinarsko kupovino, če … e, saj se vam je zdelo,  da bo prišel tudi che, ane … vinskega če-ja pogojuje živost plemenitega napitka, ki v flaši pač ne da miru in po svoje cepeta skozi časovno premico … prav nič nenavadnega ni, če se izkaže, da je flaša s pluto zapečetene buteljke danes čisto drugačna od enake buteljke, ki ste jo odprli prejšnjo nedeljo … pe tudi vaše brbončice, nos in ostali kosi okušalnega aparatusa niso v enaki formi in razpoloženju … vsaka flaša vina je tako svet zase, čeprav je tudi res, da – recimo –  štekarjev merlot izbor ne more biti slabo vino: lahko je v tupi fazi, na vrhuncu, čez njega, ampak osnovna ideja vina bo še vedno tu … no, da ne zabredem pregloboko, oni dan, ko je za našo mizo sedel dežurni gastrbajter, smo bili malo bolj hrupni kot ponavadi in smo na mizo znosili tri flaše, v zaporedju od leve na desno:

prvi je bil chardonnay 2001 iz mondavijeve špure private selection, z močno zlato barvo že na prvi pogled nabasano vino, ki je v nos najprej lansiralo ogromne količine vanilije in lesa, sveže note pa so bile skrite za to ogromno aromatično pregrado … tudi v ustih je bilo vino hmmm, kako naj napišem, toplo, polno, skorajda že predozirano … čisto druga pesem je prišla s katunarjevim chardonnayem 2005, ki ga, če je verjeti spletni strani, sploh ni več v ponudbi … hm, mi ni jasno zakaj, ker je vino prav fino … ker smo ga srebnili po kalifornijskem napihnjencu smo najprej vihali nosove, češ da tole ni pa nič, ampak ko smo ga parkrat zavrteli v kozarcu in malo počakali, se nam je počasi začelo odpirati in se postavilo v kontra kot američanu, malo zagotovo tudi na račun razlike v letih: elegantno, s prevladujočimi sadnimi aromami, lesa je bilo samo za zaokrožit … v bistvu en tak fleten hrani prijazen chardonnay, če seveda ta hrana ni čisto nedolžna … mi smo cepnili nudle s tartufi, tudi kakšen lososov file s smetanasto omako ne bi bil od muh, kot tudi ne kakšno nežno belo meso … za dobro uležan rostbif, pečen v kosu (ki bo deležen posebnega zapisa) pa ne bi bil, sploh če je pri roki kakšen dober cabernet sauvignon … naš južnotirolec, suvenir iz lajhanja po belih poljanah, je bil v najboljših letih … tanini so se že fino omehčali, dišale so marmeladke, gozdni sadeži, lepa in neagresivna kislina, cel juhuhu, vam rečem … ko smo potolkli amere, hrvate in italojodlarje smo planili še po francozih in njih rakiji iz 120 vrst jabolk … ampak o tem raje ne bi, ane, hehe …