marička, saj se počutim že kot ivo in polona, ki sta menda tisti sladeov komad ponovila 272-krat … no, kruh in vino ga žgeta šele tretjič, ampak ker sta mlada in rada dobro jesta in pijeta, ni hudič, da ne bi skupaj s svojim bralstvom podrla tega rekorda … toraj, potem, ko je na prvem žrebanju do svoje župe prišel kamenko in je lanski žreb na jugovzhod poslal lenčo, je letos čas za tretjo

VELIKO
TRADICIONALNO
PRAZNOVALNO
NAGRADNO
IGRO

ki jo ob svojem visokem življenjskem jubileju razpisujeta kruh in vino … v igri je, tako pravijo pričevanja dosedanjih zmagovalcev, izjemna nagrada, večerja v chefovini za dva … pravila so (za razliko od nekaterih zapisov, ki nekaterim povzročajo preglavice  pri dekodiranju receptur), popolnima  nekomplikovana: v komentar na ta zapis je treba vnesti kakšno vzhičeno besedo o izjemnosti tega bloga, pridodati še dobro željo ali dve, da kruh pa vin ostaneta motivirana za nadlajnje ustvarjanje … dodaten pogoj za uvrstitev v žrebanje je letos še določitev soundtracka, ki naj služi kot izhodišče za konceptualno zašpičenje večerje … da vam bo lažje navajam še primer veljavnega komentarja:

sem gregor g. … kruh in vino mi pomenita vse na svetu in edino kar si želim je, da bi ultra slastne zapise objavljala še naprej! … soundtrack: majda sepe – med iskrenimi ljudmi

ali

ime mi je janez … janez j. … že zdavnaj bi se preselil na mesarsko ulico, če bi tam poleg mesarjev imeli tudi internet … a dokler ga ne bo, bom kruh in vino raje spremljal v šundru svojega trenutnega bivališča, življenjska spremljevalka pa mi bo izjemne recepture kruha in vina še nakej časa pripravljala na starem štedilniku – upam, da še veliko, veliko let! … soundtrack: motorhead – eat the rich

no, in tako naprej, vsak po svojih preferencah … veljavni bodo vsi komentarji, ki bodo pribeleženi tu spodaj do 10. julija do polnoči … muzika, maestro!

kadar se pojavi priložnost, da z minichefico južinava sama, je prva izbira paštafižow … to pa zato, ker ima chefica o fižolovki, kot ji zmerljivo pravi, približno tako mnenje kot jaz o surovem korenju, mali chef pa še slabšega … z minichefico pa potem užgeva po tzv. bobotih, da je veselje … za paštofižow je prava vsaka sezona – pozimi jo podebljam s prepraženo, na kocke narezano panceto, spomladi na koncu vanjo vmešam liste mlade špinače, jeseni nakockane, blanširane in prepražene gomolje zelene in/ali kolerabe, poleti pa ga ni čez frišnost, ki jo v paštofižow vnese dišeč, sočen paradajz … paradise, indeed!:

v petek je minichefica v peskovniku iz mivke kuhala juho, čokolado in špinačo za svojo dojenčad, medtem pa je ata za tapravim šporhertom postopal takole: Nadaljujte z branjem→

sezona češenj gre h koncu: kar jih niso pozobali škorci, jih bo zdaj zdaj do zadnje pokončala gnilobna vlažnost, ki se sluzi z neba in skozinskoz fajhta vse in vsakogar … če se jih torej niste že do sitega nazobali, vkuhali kompota in/ali marmelade, jih prelivali preko pozabljenih beljakov, rolali v štrudle, vmešavali v klafutise ali spravljali v zamrzovalnike, se vam obeta ena zadnjih letošnjih češnjastih šans, kajti čez kakšen teden bodo na velika vrata uletele marelice, breskve, melone &  lubenice in s češnjami bo približno tako, kot je zdaj z jagodami: nihče jih ne šlivi pet posto … za slovo od sezone kruh in vino predlagata počitniško inspiriran, tako in drugače lahek slatkiš … baza je doma iz korzike, ime ji je fiadone in je večinoma ovčjega porekla … češnje za povrh so seveda slovenske, v konkretnem primeru hit letošnje sezone, že omenjene nenadjebive markotove vipavke:

fletna tortica iz ovčje skute ne zahteva kaj veliko drugega, kot da skuto mešate z jajcem, cukrom in limonino lupino in jo spečete v pečici …  za povrh  na korziki ne dajo nič, tako da tudi tebi ni treba, čeprav je res, da češnjice dodajo  fincan pridih frišnosti, pa tudi barvno popestrijo situacijo …  imaginarni izlet na korziko se naredi takole: Nadaljujte z branjem→