Neznan's avatar

About napo

ena taka spominska knjiga: piši, riši, kakor veš, postov brisati ne smeš ... tukaj bo pripeto svašta, kar piscu v takšni ali drugačni obliki krajša čas (ali mogoče celo bivanje?) tuakj naokrog ... nomen je sicer res omen, ampak za vse v naslovu ni bilo prostora.

domača re-kreacija: c. smyth

tako, blogovsko intenzivno kempinksanje ter prva in druga faza jubilejnih aktivnosti ob ducatletnici kruha in vina je za nami, tako da bo v naslednjih dneh cajt, da popucamo še objavne zaostanke … na lagerju so se namreč nabrale tri objave, spisane za in objavljene v reviji dolce vita … semle jih bom popal kronološko, vsake dva dni eno … začenjamo z gospo, ki je na tronu najboljše zamenjala našo ano …  

Nova svetovna prvakinja.

Serijo hudih kuharic, ki jih je revija Restaurant (za katero brez projekta World’s 50 Best verjetno sploh ne bi vedeli) do zdaj že razglasila za najboljše na svetu in po Ani Roš nekoliko presenetljivo nadaljuje severna Irka Clare Smyth.

Ko tole pišem, po naši domovini najbolj odmevajo osnovnošolski matematični felerji, ki so jih pri sestavljanju kandidatnih list naredili pri stranki, ki sicer Slovenkam obljublja po 3000 evrov za vsakega novorojenega otroka. Ob tem se je debata vrtela tudi v smeri, ali so ženske kvote (oziroma kvote, ki zakonsko spodbujajo k čimbolj enakomerni zastopanosti spolov v slovenski politiki) smiselne in potrebne. No, ko se je na prvem soočenju predsednikov vseh na parlamentarnih volitvah sodelujočih strank v studiu nacionalke ob 19 moških pojavila ena sama ženska (ki je bila za povrh tudi vsebinsko veliko bolj elokventna od velike večine na vsaj 1% glasov, ki zagotavljajo financiranje iz proračuna računajočih modelčkov), je bil odgovor bolj ali manj jasen. Tako kot je za popolnoma jasen odgovor kibicom, ki se sprašujejo, zakaj revija Restaurant podeljuje posebno nagrado najboljši kuharici, dovolj pogled na lestvico World’s 50 Best za leto 2017 (letošnjo bodo objavili šele junija), na katerem najdemo samo eno restavracijo, ki ji kuharsko poveljuje ženska: to je Elena Arzak na 30. mestu. Če kdo potrebuje še več in bolj prepričljive argumente za dodatno izpostavljanje močnih, uspešnih in ustvarjalnih žensk, ki si svojo pot utirajo v testosteronskem svetu visoke kulinarike naj pa le še dodatno razišče, kakšne reči je gibanje #metoo razkrilo v ameriškem gostinskem sektorju (nekaj smo o tem pisali tudi v prejšnji Dolce Viti, v članku o April Bloomfield). 

Za ugotovitev, da je mačizma in seksizma v kuhinjah brez dvoma veliko, je dovolj prebrati Bourdainov prvi memoar (odlično preveden tudi v slovenščino kot Kuhinja: Strogo zaupno), ali pa pogledati kakšno rohnečo oddajo Gordona Ramsaya, ki si je s konstantnim grajenjem bad-boy imidža po mojem naredil več škode kot koristi. Prva stvar, ki človeku pride na misel ob omembi Ramseya pač ni kakšen njegov vrhunski krožnik ali huda kuharska tehnika, temveč zaripla, nevzgojeno kvantajoča faca. A če vprašate Clare Smyth je Ramsey v resničnem vodenju restavracijske kuhinje popolnoma drugačen človek, kot na televizijskem ekranu – sicer strog, a zbran, fokusiran in miren. In Clare Smyth že ve kaj govori, nenazadnje je v njegovih kuhinjah preživela skoraj 15 let – skoraj pol tega časa je vodila kronski dragulj Ramsayavega imperija, Restaurant Gordon Ramsay v londonskem kvartu Chelsea. In to ne le kot chef de cuisine, ampak kot chef patron, kar pomeni, da je restavracijo – s sestavljanjem jedilnika vred – vodila popolnoma samostojno. Na tej poziciji je bila edina ženska, ki je v Veliki Britaniji handlala obrat s tremi Michelinovimi zvezdicami. 

Kadar je Clare Smyth med letoma 2002 in 2017 zapuščala Ramsayave kuhinje je to storila z zelo dobrim razlogom: leta 2004 je stažirala v obeh restavracijah Thomasa Kellerja (kalifornijski The French Laundry in newyorški Per Se), leto in pol pa je izkušnje in znanje nabirala še pri Alainu Ducassu v njegovi monaški restavraciji Le Louis XV. Če dodamo še Alaina in Michela Rouxa v Waterside Inn, kjer je delala pred Ramseyem, se vse skupaj bere kot kar eliten iskustveni rezime, še posebej za preprosto dekle, hči severnoirskega kmeta in natakarice, ki pa ji je že pri petnajstih letih, po počitniškem delu v lokalni restavraciji, postalo popolnoma jasno, da hoče postati kuharica. Do takrat je sicer bila prepričana, da se bo profesionalno ukvarjala s konjeništvom, natančneje s preskakovanjem ovir. Pri šestnajstih je tako zapustila splošno srednjo šolo in se prepisala na gostinsko šolo v Porstsmouthu.

Ko Clare Smyth govori o tem, kaj jo je oblikovalo v vrhunsko kuharico, omenja predvsem dve stvari – spomin za okuse in vpliv mentorjev. Čeprav je z Alainom Ducassom sodelovala le leto in pol, prav njegovemu elegantnemu slogu, ustvarjalni uporabi številnih vrst zelenjave in raziskovanju vsega, kar ponujajo proizvajalci v neposredni bližini restavracije pripisuje največji vpliv na osnovno usmeritev svoje kuharije, Thomas Keller jo je navdušil z natančno in študijsko globoko naštudirano rabo številnih kuharskih tehnik, Gordon Ramsey pa ji je – ko jo je še zelo mlado postavil za vodjo kuhinje – vlil vodstveno samozavest in to še preden je sama ugotovila in verjela, da ima vodstvene sposobnosti. 

Njen nasvet vsem, ki želijo biti dobri kuharji pa je – biti radoveden jedec in aktiven okuševalec vsega mogočega. Aktiven okuševalec pomeni čimbolj natančno zapomniti si določen okus, se do njega opredeliti in začeti razmišljati o tem, kako ta okus uporabiti kdaj v prihodnosti, s čim ga kombinirati (in s čim ne), kako ga ojačati ali omiliti … Pa pri tem okušanju ne gre samo za degustiranje kompleksnih krožnikov, ampak tudi čisto drobnih stvari – košček pečenega krompirja, rahlo ožgana kurja koža … karkoli, kadarkoli.

Ko ustvarja jedi za svojo restavracijo Core – ta je prva res njena, odprla jo je 1. avgusta lani – odpira predale svojega spomina in posamične okuse zlaga v kombinacije. Včasih gre vse skupaj zelo hitro, včasih pa lahko traja dolgo časa, tudi več let. Restavracija Core je precej manj formalna kot Ramsayeva, pri čemer gre besedno zvezo manj formalna razumeti predvsem kot dostopnješa, cenejša, sproščena, brez kodeksa oblačenja. Jedi so elegantne in kljub temu, da so sestavljene iz številnih elementov, so izčiščene, nemalokrat pa se v glavni vlogi namesto spektakularnega kosa mesa znajde kakšna skromna sestavina – recimo korenje, ki ga zduši v jagenjčkovem fondu in nato potrese z jagenjčkovimi ocvirki in postreže z ovčjim jogurtom ali pa z algami skuhan krompir, opremljem s postrvjimi in slanikovimi ikrami, okisanim čipsom in masleno omako. Clare pravi, da želi koncept kos mesa/ribe + nekaj zraven zamenjati in v središče pozornosti postavljati vedno več zelenjave. Seveda je vsa njena kuharija pospremljena s filozofijo lokalne pridelave, nič odpadka in absolutne kakovosti in svežine surovin – ampak vse to tako ali tako vedno bolj postaja standard vrhunske kulinarike.

Aktualna nosilka titule najboljše kuharice na svetu je torej skromna, pridna in razmišljujoča persona, o kateri boš v naslednjih mesecih zagotovo še kaj pametnega prebral. Svoje seznanjanje z njo pa lahko začneš z enim njenim zelo bazičnim receptom: severnoirskim polnozrnatim kruhom. 

clare smyth - 1

Pšenični polnozrnati kruh (wheaten bread)

Clare Smyth je do zdaj bolj kuhala, kot pa zapisovala recepte. Svoje glavne kreacije prvega jedilnika restavracije Core je predstavljala na nekaterih kuharskih summitih (mislim, da celo na Identita Golose pri sosedih), a v zapisanih oblikah je do novejših reči zelo težko priti. Zato sem za tokratno re-kreacijo ubral drugo pot: Clare Smyth že celo svojo kariero pripravlja severnoirski polnozrnati pšenični kruh. Ta je podoben irskemu soda breadu, a je oplemeniten z medom in maslom. Kočni rezultat je zelo simpatičen kruh, ki vsemu, s čimer ga človek poskusi, doda zanimivo dodatno dimenzijo. Moj trenutni favorit je pospremljen z nekaj tankimi rezinami dimljene slanine in tanko nastrganim, osoljenim in popopranim špargljem. Ali pa z maslom in malo malinove marmelade. Ali pa kar tako, s požirkom ali dvema mrzlega pinjenca. 

Za dva hlebčka:

  • 410 g polnozrnate pšenične moke
  • 115 g bele moke
  • 25 g rjavega sladkorja
  • 12 g soli
  • 7 g sode bikarbone
  • 350 g pinjenca
  • 65 g medu
  • 60 g masla
  • ovseni otrobi

Vse suhe sestavine – obe moki, sladkor, sol in sodo bikarbono premešaj v posodi multipraktika.

Maslo in med deni v majhno kozico in skupaj stali na srednje močnem ognju. Staljeno toplo mešanico skupaj s pinjencem prilij k suhim sestavinam in nato s kljuko na najnižji hitrosti mesi 15 minut. Testo razdeli na dve polovici, ki ju oblikuj v hlebca. Hlebca premaži z malo pinjenca in potresi z ovsenimi otrobi. 

Kruha peci 55 minut v na 165 stopinj segreti pečici z ventilatorjem. Če želiš, da se hlebca samoiniciativno rustikalno razpokata ju pusti kot sta, lahko pa vanju z ostrim nožem tudi zarežeš dva centimetra globok križ.

ducat let …

… imata na grbi kruh in vino … ob tej priliki ne bosta sentimentalno brskala po samem sebi, ampak bosta samo pravim hardcore fanom omogočila sodelovanje v velikem jubilejnem žrebanju … tako kruh kot vino ti namreč samo prek tele objave (brej jajcanja po tviterjih in fejsbukih in instatih) dajeta na razpolago dvanajst ur – skupaj torej 24 – da se vpišeš v komentarje tu spodaj in mogoče prav ti (+1) uletiš na praznovalno večerjo v našo bazo … ura teče …

xii - 1.jpg

… in reče, da imaš časa za pofočk najmanj do jutri, sobote, 21. julija 2018 do 15.00 ure (mogoče še malo čez, zadnji scan komentarjev bomo izvedli tik pred snemanjem žrebanja, ampak za po navedeni uri oddanih komentarjev ne moremo dati garancije) … si z nami? seveda si, zatorej se vpiši – samo enkrat se praznuje dvanajstka 🙂

p.s.: znabiti, da bo wordpress od mene zahteval ročno potrjevanje komentarjev, zatorej se ne sekiraj, če se komentar ne prikaže takoj, ko ga oddaš – verjetno čaka v inboksu, odkoder ga bom zagotovo pravočasno spustil na plano …

kempinski 2018

okej, tole, kar bo sledilo ne bo zapis o otmeni večerji v nobel hotelu z imenom, enakim naslovi tegale zapisa, ampaj je vse skupaj nekakšen work holiday in progress, skorajda križan z resničnostnim šovom: iz baznega tabora familije napotnik bomo namreč vsak dan objavili eno fotko kempistične košte, pripravljene v surovih razmerah pomanjkanja običajnega kuhinjskega orodjarskega in surovinskega nabora … manj posodja (ekonom lonec pač!), manj burnerjev (okej, dva izvora toplote sta, priznam), nič pečice in okrnjnena običajna oskrbna veriga … zapis se bo torej vsak dan podaljšal za eno fotko in če bo vse šlo vse po planu, bomo čez slaba dva tedna končali s cirka ducat zame spominskimi, zate pa mogoče idejnimi fotkami za dopolnitev tvojega kempinskega kuhanja … spodbuja se dvosmerna reč: vsaka ideja v komentarjih je dobrodošla! … začenjamo pa seveda tako, kot se spodobi za določenim tradicijam naklonjeno slovenarsko familijo:

pohanc

pohanc!!! seveda je skorja zavoljo transporta že zmehčana, ampak ker so se tanki, iz sv. hrbta odrezani in potolčeni šnicli med pakiranjem (in pred klasičnim dunajskim cvrtjem) marinirali v mešanici sojine omake, česna, rjavega sladkorja, riževega vina, balzamičnega kisa, sezamovega olja in mešanice petih začimb (five spices), so zadobili malo drugačen aromatski šarm … najbolj sedejo takoj po postavljanju baznega tabora … majoneza, paradajz, kruh in mrzu per iz pixne dazu! … hooray, hooray it’s a holi-holiday!

melantzan

hja, ko doma pakiraš, se po hladilniku zmeraj valja kakšna roba, ki je tik pred odhodom ne moreš spravit v promet – zato jo vzmeš s seboj, ker čez 2+ tedna bo res sam še za preč … v konkretnem primeru sta to bili dve melancani, nekaj čebul, korenje in česen … z obvezno opremo vsakega kukerja (pixna pelatov pa to) se je potem storil tale emajl pjat: sredi dneva, ko ni bilu drugega dela, kot da pijem špricerje, sem počasi (ej, holidej tajm je, nič blaznet, nič hitet) popekel oni dve melancani … po popoldanskem šwimu sem v ekonom piskru prepražil čebulo, korenje in česen, potresel z origanom, špricnil gor malo belega vina, dodal grobo sesekljane pelate, kar celo vrečko svedrcev, z vodo, s katero sem spral piksno zalil vse skupaj, tako, da so bili svedrci pokriti ž njo, piskr zaprl, nahajcal do ful prešurja in tam reč držal pet minut … nato sem na hitro spustil pritisk, piskr odprl, v svedre vmešal melancane in nakockano mocarelo, zložil na talarje (emajl je pri nas kralj za kempinskanje) naribal počez paškega sira in ugotovil, da je to, kar se zdaj prodaja pod znamko plavac s sliko osla precej voden zvarek … je bola pa košta zato tok bolj fajn! …

ooglian - 1

uuu-iii, dan tri: to je cajt, da se začenš ogledovat po lokalnih ponudnikih … “ajmo ljudi, riiiba, friška!” se je danes okrog osmih zjutraj marketinško oglašal mladec na pijaci našeg malog mista … tri kašete: brancin, 100 kun; orada, 120 kun; salpa, 60 kun … no brainer, za salpe vsaj vem, da niso gojene, očke so se jim svetile, ni druge, daj dvi … med velikim plavalnim mlatenjem do batalaže in nazaj misli med repetitivnostjo gibov in vdihov delajo plan in se po ibungah lešo?/cele pečene?/ribja juha?  ustavijo na prikazanem krožniku … nekaj dela je z njim, ampak naj ti bode jasno, da napotnik zeeelo rad kuha in da tole ne bo tutorial, ki bi te v vseh postavkah navduševal s petminutnimi recepti … tole je šlo takole: opoldne sem sedel ob morje, salpi oluskal, razdrobovinil in spral … nato sem se preselil k šotoru, ribi sfiliral (si od gospe izprosil pinceto, s katero sem popipal ven preostale koščice, pinceto opral, osušil in vrnil), nato pa okostja skupaj z olupki korenja, nekaj stroki česna, čebulo, zunanjimi listi dveh ofucanih gomoljev koromača, lovorjem in poprom skuhal v eno tako ribjo župo … pod večer sem župo odcedil, v njej skuhal tri nakockane korene in krompirje ter ona dva koromača … v ponvi sem medtem prepražil nakockano bučko in dva paradajza ter to dodal v župo … ponev sem obrisal ter v njej spekel filete – odoka štiri minute po kožnati strani (na začetku sem jih malo pritiskal ob ponev, da se ne krivijo in lepo zahrustajo (ponev je bila malo prevroča, zato je kožo preveč potegnilo vkup, but no biggie, v resnic), potem pa še dve minuti na goli strani … na talarje je najprej šibala zelenjava z mega aromatsko župo, povrh pečeni filet inu, kot mogoče vidiš, dekoracija s preostalim koromačnim šavjem … na morju smo, morje jemo! 🙂 … tudi jutri? … kdo bi vedel (razen mene, hehe) … stay tuned!

ooglian - 1

četrti dan letošnjega kempinskega je po naključju tudi četrti julij in zato zjutraj v mesnici pivac našeg malog mista ni bilo dileme: hembrgr tajm it mast bi and tričetrt kile mastne govedine, pa melji, stari, melji; nato pa posoli, popopraj, oblikuj polpete in jih speci v ponvi / na žaru … v štacuni sem že včeraj uočil (pre)velike sezamove bombe, za katere je treba v vrsto kar zgodaj, paradajzi in solata so v neprestani rotaciji, tako da z njimi ni težav, poukvarjati se je bilo treba torej samo še s tremi rečmi: posebno skrivnostno omako, brez katere ne more obstajat noben hamburger, dimastim priokusom ki ga je v odsotnosti žara  treba nekako ščarat in velikimi rezinami kisanih kumar, ki se mi tudi zdijo kar must … problemi torej so, a imamo rešitve? imamo! ad 1 – omaka: na bombeto (izkazale so se za verne predstavnice puhaste belo-bele morske sorte) sem brizgnil pbl. enake količine zenfa, majoneze in kečapa in z žličko vse razmazal v krasen chef’s secret special sauce pa to … ad 2 – dim: ko je pivac zjutraj mlel meso, sem na polici opazil pakiran dalmatinski pršut, ki je, naj spomnimo, dimljen … na ponvi sem nato pred burgerji na malo maščobe in zelo zmernem ognju opekel rezine pršuta in jih nato odložil na papirnate brisačke, kjer so se pohladile in zahrustale do daske in nato končale čisto na vrhu burger skladovnice; drugi dim je prišel z rezino sira dimek, ki ga našnitkanega prodajajo v skoraj vsaki hrvaški štacuni in ki je legel na burger po zadnjem obratu, nakar sem ponev pokril, da se je reč malo stopila … ad 3: kisle kumare (in čebula in paprika in česen): opoldne sem zavrel odoka deci vode – deci kisa – žlička cukra-žlička soli in v to reč stresel narezano kumarico, takisto narezane kolobarje čebule, tanko nalistan česen in na cm trakove narezano papriko … na zelenjavo sem položil dve papirnati brisački, tako da je bila vsa pokrita z vročim jesihom … ko se je vse skupaj ohladilo, so bile rezine kislih kumar ready, nekaj jih je šlo na burgerje, večina pa ostala za opoldansko oblaganje slanih inčunov v naslednjih nekaj dneh … in to je to: daddy’s dalmatian burger 2018 … jutri pa visenju v mreži, mlatenju vode ter srebanju raznih fluidov spet kaj novega, je tak?

ooglian - 1

napotnik, sama delovna intenzivnost te je! … bi lahko ob branju dosedanjih kempinskih receptur pripomnil kakšen bralec kruha pa vina, če bi pač to bil tip bralstva, ki kaj veliko pripominja, kometira in sugerira … ampak ker ni, potem ga mi pač po svoje krujzamo po dveh tednih kempinstičenega bivakiranja v srednji dalmaciji in na svojo peto večerjo prinašamo bastardno jed, ki bi jo kaj lahko inspirirala tudi kakšna utakmica svetovnega prvenstva, denimo španija : japonska … tekma je seveda v danem momentu nemogoča (razen, če bi se đepsi in espanjolci po izpadu v osmini finala domenili za kakšno prijateljsko nabincavanje); kljub temu pa je dotična kempinska večerja nekakšen kombo španske tortilje (debele, s krompirjem zacumprane omlete) in japonskega okonomiyakija (debele, lahkotne japonske omlete z rakci in zelenjavo, ki se jo na koncu pošpona z majonezo in mešanico kečapa in oyster saucea) … da ne doktoriram in kompliciram preveč: debelo omleto z zelenjavo delamo dons za večerjo in to takole: v kastrolo (in slan krop, valjda)  sem del kuhat dva na približno centimeterske kocke narezana krompirja; vmes sem na tanke trakove narezal pol zeljne glave, nalistal eno čebulo in na grobo naribal en precej velik koren … v veliki posodi sem vse skupaj posolil, popopral, potresel z dvema orng ščepoma (in ne pusijastima ščepcema, tle bod pozoren) moke in dobro premešal … ko je bil kromir kuhan, sem najprej k zelenjavi prilil malo (manj kot deci, dobr štamprle rečva) vode, v kateri se je krompir kuhal (ostalo sem odlil), nato pa zraven stresel še krompir ter vse dobro premešal … v posodi, kjer se je prej kuhal krompir sem stepel deset jajc (jebiga, sliš se velik, ampak so bila small size, večjih v štacuni niso imeli) in jih primešal k zelenjavi … omleto sem nato kakšnih deset minut na nizkem ognju pekej po eni, nato pa še kakšnih sedem minut po drugi strani … vmes ti ne gine cela jeba, kako omleto obrnit, ampak v resnici potrebuješ samo en velik krožnik (ki ga povezneš na ponev, obrneš in nato omleto obrnejno elegantno slajdneš nazaj v isto ponev) in malo (ah, tle te lažem, kar velik raj rečva) korajže, ko to počneš … fertik omleto streseš na desko, narežeš in postrežeš na tanko narezani solati … da bolj izgleda kot okonomiyaki, jo okrencljaj z majonezo in kečapom (deca approves, če to lahko gor v norih količinah brizgajo sami – privošči jim to veselje, saj veš, da si v omleto skril brdo zelenjave, hehe) … everybody happy, so far?! … al komu kej manjka? – nič ne pišete spodaj, počutim se osamljenega … kje ste??!!

ooglian - 1 (1)

bil je večer in bilo je jutro, šesti dan … vmes, med večerom in jutrom je treskalo, pokalo, ulivalo in napihavalo kot da smo v reality showu, ki se mu reče survivor in ne v ležerno kuhljajoči serialki kempinski 2018 … no, bazni tabor je zdržal, vaš dopisnik je pri punti svetega pelegrina z avtonomno potapljaško opremo izvedel dve imerziji na nadmorsko višino -30 metrov, večerjo, ki jo vidite na sliki pa je samo še izgotovil; prva dva koraka – kuhanje čičerike in ješprena je namreč prefrigano izvedel že včeraj (e, tu pride ekonomec piskerc prav do izraza: namočen slanutak pod presijo skuha v 15 minutah, nato ga pobereš ven, v isti vodi pa 18 minut prešuriziraš še ješprenčkovo kašo; ko pritisk pade, čičeriko streseš nazaj v piskerc, ga zapreš in počakaš na naslednji dan) … takrat vsebino lonca pretreseš v drugo posodo, v piskru pa prepražiš na polkolute nalistano čebulo, dva sesekljana stroka česna, eno rdečo papriko, zraven zalučaš dva odmzrnjena paketa avtohtonih ledo patagonskih lignjev, dodaš piksno pelatov (plodove lahko kar stišneš v pesti, itak bo vse razpadlo), pisker zapreš in ga pod polnim pritiskom držiš tri minute … ko prisitk pade, lonec odpreš, vmešaš čičeriko in ješpren (tle ti zdaj ne nabijam o količinah, to je relativija, ma če te zanima: jaz sem skuhal približno po četrt kile čičerike in ječmena, od tega sem približno dobri dve tretjini dal v tole večerjo, ostanek pa sem prišparal za sredidnevno starševsko solatenje v naslednjih dneh) ter reč še malo povreš do želene gostote (mi imamo vsi raje bolj goste čobodre, možno pa je tole postreči tudi bolj kot župo) … aha, še podatkovna trivia: tale ligenjska enolončnica je derivat stare viške (viške as from vis, not from vič) jedi, imenovane pojorski bronzinič, ki jo je napotnik popisal v svojem drugem bestsellerju orodjarna 🙂 … taku, zdaj pa gremo tole prebavit in se za nove kempinske kuharije pripravit!

ooglian - 1 (2)

no, takole je potekala reč danes: zjutraj sem na običajnem kofetnem tretmanu u placu, ki se mu je včasih reklo jazina (zdaj pa se mu pravi isola in hoče z belimi pletenimi stoli bit mal bol fensi) zato mu mi še zmer rečemo jazina in tam zjutraj šopnem kratki espreso, jamnicu u bočici in z deco delam plane in nakupne spiske … danes sem počekiral mladinski teren s provokacijo bralca primoža, ki si je bil zaželel izvedeti, ako se da na kampistični opremi (konkretno na s plinom podkurjeni plati) našopat pico (eventuelno calzone) … ko sta mulca slišala besedo pica, sta bila (po včerajšnji enolončnici pa sploh) totalno na ekijevi strani – kr nared to, fotr! … in smo: moka, kvas, šunka, mocarela, obični sir, šampi(nj)oni (tle že mal z enim učem na večernem fudbalu), pasata … origano smo mel pa že s seboj … potem sem po fruštku namešal pre-ferment: četrt kocke kvasa, mal vode pa mal več moke … to sem pokril, po opoldanski malci (matr, mi je ratalo ujagat eno nadhudo karbofix-like melono!) pa na pamet (vage ni!) iz pre-fermenta, moke, vode in soli kar v ta velki kastroli zamesil testo in ga pokril … potem sem v viseči mreži oddrnjohal slabo uro, nakar sem iz testa narolal osem kugel, jih premazal z oljem, dal na krožnik, pokril s folijo za živila, reč postavil v hladilnik in šel gledat dosado od tekme anglija – švedska … ko sem bil nazaj, sem zahajcal indukcjon plato (ja, vem, i hate induction pa to, plinaš sem drgač, ampak tle zmer tok veter piha, da bi na plinu u dveh tednih glih za eno pašto vode uspel zavret) in na vsak grelec dal svojo ponev: eno sodobno z neko stone-like površino in eno dobro ulaufano litioželezko … potem sem prvo testeno kuglo razvlekel v krog, ga polovico premazal s pasato, potresel s popečenimi gobami, natrgano šunko in mocarelo ter naribanim sirom … drugo polovico testa sem poveznil čez prvo, robove zatesnil in po istem principu nagonil še tri calzone … sem jih dal na vroče ponve in pekel – najprej po eni, nato pa po drugi strani … obče opaženje je, da s razgretostjo podlage ne gre pretiravati – raje manj, kot več; v nasprotnem primeru se zunanja stran zažge, znotraj pa testo še ni pečeno – gl. sliko desno, kjer se je litoželezka preveč razgrela za akcijo in prehitro osmodila zunanjo površino testa … sicer pa kar fletna roba, kidz apruvz! … potem sem probal narihtat še klasiko pico: raztegnjen disk testa sem dal na zmerno segreto ponev, ko je bil spodaj zapečen, sem ga obrnil, ga premazal s pasato, obložil s pica robo in čezenj poveznil pokrovko – da se je sir šmelcnil … tudi to je bilo okej, ampak priporočam samo v primeru, da imaš tesno prilegajoč se pokrov (ali skledo, ki jo lahko povezneš čez pico), drugač obloga ostane bolj ali manj surova … bottom line za primoža: calzone na plinski plati: no frx, samo previdno s temperaturo, raje lagano in nežno, kot pa s forco bruto! … a propos cro – rus: no comment! 🙂

ooglian - 1

no, zdele smo začel preštevat dneve, ki smo jih tle letos že preguslali in dneve, ki nas tle še čakajo in zgroženi ugotovili, da je drugih manj kot prvih! … katastrofa – kumi smo pršli, pa smo že tle!? … ampak pustmo to jado jado in se pejmo zenovsko na polno doživljanje sedanjega trenutka! … nedelja je in kaj da v nedeljo slovenc na mizo: mesu pa krampir! pa mal zelenjave za okras … sledeč severnoslovanskemu genu v sebi, sem zjutraj v mesariji pivec optimistično zastavil vprašanje: imate li svinjskog vrata? in prejel no-negotiations odgovor jezičnega mesarja: ni grama! … pri pivcu je nedelja namreč dan, ko se čaka ponedeljek, ko pride nova dostava (menda tudi zamrznjena hobotnica!!!) … kakorkoli: pol ducata debelih šniclov sv. kareja brez kosti mi je potem narezal model in bila sva zadovoljna tako on, kot jaz … dotično robo sem potem dodelal brez zapletov: posolil in popopral, na zmerni hicungi popekal in obračal, na koncu fliknil v ponev eno in pol tamalo kocko putra, potem pa, ko so bile šnicle pečene, sem v ponev špricnil še malo vode, dodal žlico gorčice, dobro premešal in prelil po mesu – super-quick-pan-sos/jus je to bil! … kartofel je itak no brainer: olupit, narezat, skuhat, odcedit, dodat putra in mleka in relativno kakovostno pretlačit z neko šalco, prazno flašo, piksno ali kakim drugim prikladnim tlačilnim kempinskim orodjem … potem smo pa še pri tretjem elementu – zdravih vlakninah: tole je zdinstane pol glave zelja (ostanek od okonomitilje par dni nazaj), en koren, ena hruška, ena čebula, žlica cukra, skor deci zlatne vrbničke žlahtine, pa sol in poper in mal herpesov iz provanse in smo bli berajt za k mizi … mladinca sta odglumila jezerška, bineta in karima ter  unisono odločila, da si zaslužim balkon! … who da kempinski king, ha?!! …

ooglian - 1 (1)

nadaljujemo dan potem: če se spomniš, sem bil po razsodbi žnablov stroge najstniške žirije včeraj izbran, da grem na balkon – kar pomeni, da mi danes ni bilo treba kuhat … balkon je bil pravzaprav terasa najlepše (od dveh) konobe našeg malog mista z najbolj prjaznim kelnarjem (ki ga že leta poznamo iz nekje zgoraj omenjene nekdaj jazine, zdaj isole) in z ravno prav po svoje narejeno košto, da je dovolj zanimiva za razvajene kempinskiste … ker sem končno bil enkrat v oštariji nekonzumsko-službeno, nego privat, o birtiji tudi ne kanim razpravljati ne vem kako podrobno – rdeča buzara od škampov je bila res frajersko sladkasto-pikantna, na gredeli pečena orada sočna, s hrustljavo kožo in fino rahlo dimasta, ideja nadgradnje sladoleda z drobljenimi pistacijami in olivcem vredna posnemanja, najbolj frajerske pa so bile zgoraj pribeležene fletno buzarirane školjke kunjke (lat. arca noae, knj. slov. noetova barčica, vulg. dalm. pizdica), pa tudi korčulanski pošip čara 2016 je filno polzel po grlu … jutri pa nazaj za kempinska ognjišča z novo idejo serviranja za morebitne outdoor repetitorje! … stay tuned for more camp’n’cook!

ooglian - 1

da je komandant mesarije pivac u našem malom mistu gobčen lik si ob branju zgornjih ibung mogoče že opazil – gobčen je tudi v tem smislu, da zelo rad obljubi, kaj vse bo v mesnico prišlo jutri – recimo zamrznjeno hobotnica … ki je – how typical – dosihmal še nismo učakali … namesto hobotnične rižote je bilo zato treba kar ad hoc pri pultu v mesnici narediti plan b: gledajoč fletno tanko gril kobasico in razpolovljene piščančje preutničke smo bili samo še en patagonsko-falklandski korak od rešitve, ko je model nekje v zadnjem zamrzovalniku uspel najti še paket lignjev pa smo bili tako rekoč že popolnoma pripravljeni na paljanje … tega sem se lotil tako, da sem v ponvi najprej na zmerni hicungi popekal posoljene in popoprane perutničke, nato sem dodal kobasico in ko je vse postalo lepo hrustljavo rjavo sem ponev izpraznil in v njen na malo večji vročini popekel še kar cele lignje … medtem sem nalistal eno čebulo, sesekljal dva stroka česna, na trakove narezal eno rdečo papriko in vse skupaj stresel k lignjem … dodal sem še petutničke, na kose narezano kobasico ter riž … vse skupaj sem še malo pražil, zalil s špricem belega vina, dodal vodo, zavrel pokril in na mini ognju kuhal, dokler riž ni bil fertig … vmes sem enkrat moral doliti še malo vode in malo korigirati začinjenost (beri: reč je bila malo plehka, ker je nisem zalival z župo + res nisem imel pri roki žafrana), tik pred koncem pa sem ponev odkril in malo podebljal vatro, da je voda še izparela, na dnu posode pa se je naredil chef’s treat – lepo zapečena rižna skorjica … za plan b in & survival paeljo čisto decent (vsekakor pa precej bolje kot nastopi španske reprezentance na aktualnem mundialu) … žal je nato v nadaljevanju večera belgija skadila priliko za finale, ampak v okolju, v katerem se nahajamo so vse oči itak uprte v to, kar se ima zgoditi čez nekaj ur v drugem polfinalu … bom kar no comment, a je prav?

ooglian - 1 (2)

no, oglej si tale krožnik – v resnici izgleda kot pjat čisto navadnih špagetov carbonara … ampak verjetno veš, da je bistvo očem skrito – zatorej ti povem, da tole sploh ni carbonara, ampak crobonara, pašta pripravljena iz 100% hrvatske surovine … baza so špageti iz rijeke, paštaria se imenujejo in imajo hudo frajerski dizajn embalaže, pa tudi material je čisto dostojen … špeh ni kr en špeh, ampak je dalmatinska panceta in ko sem jo rezal na kocke, so se mi, majkemi, delčki mesa in špeha pred očmi sestavljali v rdeče-belo šahovnico … tudi sir ni kr en parmezan, ampak je to že kr orng star, simpatično bazdujoč paški sir … in jajca so hrvaška … in to hardcore hrvaška, na škatli piše koka tomcro – kupujmo hrvatsko … sol je iz solane pag, poper je franck ali podravka, a veš, da ne vem točno, sem pa zihr, da je voda, v kateri se je pašta kuhala, tzv. ugljanska bistričica, da je luft, ki smo ga med obedom dihali pravi dalmatinski vzduh in da sva si s chefico zraven usta splakovala s krepkim (15%) dingačem … no, zdaj sicer vsi mislijo, da je rvacka v finalu zarad perišiča in mandžukića – ampak ti pa jaz pa ostali tle zbrani vemo, da ni tko in da je v resnici za vse zaslužna tale kempinska crobonara … super je bila, po mojem bi lahko sesula tudi francoze 🙂 …

ooglian - 1

okej, h koncu gremo in malo mi mogoče že sapa jenja pri kuharskih ibungah, ampak vedeti je treba, da je tale termin na hrvaški obali dodatno obremenjen z intenzivnim spremljanjem fuzbalskih tekem in poslušanjem domoljubnih muzik, ki jih v vsakem placu z velikim televizijskim ekranom (torej: v vsakem placu) po vsaki zmagi nabijajo do onemoglosti … kakorkoli: današnja reč na kempinskem jedilniku je hommage mojim otroškim morjanjem v sindikalnih prikolicah vrsarja in poreča … poleg pohancev so namreč mati takrat z vrta uplenili še kolikor toliko zrel stročji fižol, izkopali kakšen krompir, vsakakor pa v survival paketu niso manjkale niti domače kumare a.k.a. murke … vse to je bilo namreč potrebno, da smo lahko tudi ob morju jedli to, kar smo poleti v zadrečki dolini velikokrat jedli: smetanove murke in zabeljen fižol … aktualna kempinska edicija je šla takole: štiri velike krompirje sem olupil in nakockal ter jih skuhal v slanem kropu … štiri murke sem olupil in jih grobo naribal kar v cedilo, pod katerega sem del še eno prestrezno posodo; kar na kumare sem fino naribal še tri stroke česna, oboje posolil in dobro premešal … ko je bil krompir kuhan, sem vodo prelil čez murke v cedilu, krompir pretlačil in nato murke umešal vanj … dodal sem še lonček kisle smetane, nato pa do željene gostote čobodre prilival še malo one krompirjevo-kumarične vode … med vsemi temi ibungami je cenjena soproga meditativno porezala špice fažoletom, jaz sem jih opral in v ekonomu skuhal v pičlih treh minutah … za finale sem na kockice narezal še malo slanine, jo prepražil na olivcu in vse vkup prelil po odcejenih fažoletih … murkov zos pa u talerje, pa fajn popjeprat! … in to je to, ne samo za danes, ampak pravzaprav tudi že za kempinsko kuhalno fronto … ampak o tem, ko pride cajt za to …

ooglian - 1 (1)

če smo letošnjo kempinsko sezono začeli tradicionalno, se podorbi, da jo tradicionalno tudi končamo … naša familija vedno zadnji večer zapakira kuhinjo, se zapodi v najbližjo picerijo, naroči nekaj pic, mizo in stole postavi na pomol, odpre flašo vina / pixne cole, potem pa med žvečenjem, cmokanjem in čvekanjem evaluira minavajoče počitnince in seveda že kuje načrte za nove na-potniške podvige … letos je bilo super gut, tudi mimo tega, kar si kot bralka kruha pa vina lahko spremljala v temle debelečem se zapisu … jedli pa tudi nismo slabo, ane da ne? … upam, da je kakšna ideja uporabna za tvoje počitnice, vsekakor pa vse opozarjam: bodite pozorni na kruh in vino in ga redno čekirajte. kajti v naslednjih dneh sledi še ena velika tempirana bomba! … žur bo! … kar se pa kempinca tiče – to je bilo to; pis, ljubav, bok!!!

časovno-prostorski kontinuum

en cel dober olimpijski cikel – natančno štiri leta in enajst dni – je minilo od zadnjega recepta, ki se je na receptuarnem zavihku kruhinvino.com … bil je to luštkan češnov šamar in ko sva danes z minichefico (ki, morš mislt, tudi res ni več mini) vkup zmatavala kosilo (piščančji file s pehtranovo-limonino omako, pečen krompir, stročji fižol s kislo smetano in kurjimi ocvirki; murkovo-paradajzova solata), na koncu katerega se je pojavila simplić češnjeva pita, se je nenadoma zazdelo, da je cajt, da v življenju vendarle spišem še kakšen sladek recept in s tem nadaljujem pred leti brutalno prekinjeno (no, zaspalo) kontinuiteto:

češnje - 1

fletna je in ni jo težko narest: testo je taka hitra masleno-listnata robe, češnje so pocukrane, odišavljene z limonino lupino, malo limoninega soka in potresene z malo škroba za bolj marmeladast filing … takole se reč napedena, preden začneva pa še tale poletni disclaimer – fino je, da daš vse stvari – moko, putr, vodo, posodo – pred začetkom v hladilnik, ker je hladno testno pomembno tle … alzo:

  • 130 g moke
  • 130 g masla
  • 50 ml vode
  • žlička sladkorja
  • ščep soli
  • kila češenj
  • štiri žlice sladkorja
  • žlička gustina
  • nastrgana lupinica limone
  • sok polovice limone

moko, sladkor in sol zmešaj v (ohlajeni) skledi, maslo nareži na centimetrske kocke (ne bolj na drobno) in ga stresi k moki, nato pa sprsti vsako kocko masla stisni, da nastane ena taka messy roba … ni se treba prav veliko matrat! … prilij mrzlo vodo in vse skupaj v skledi stlači v testeno kuglo … če imaš čas, jo daj za pol ure v hladilnik, drugače pa brž z njo na orng pomokan pult, kjer jo oblikuj v pravokotnik … tega razvaljaj na približno 30 x 15 cm … daljša konca pravokotnika zapogni proti sredini, nato pa vse skupaj zapri kot knjigo in dobljeni mali pravokotnik še enkrat zvaljaj na 30 x 15 cm, ponovi zgibanje, reč z valjarjem podizajniraj na približno kvadrat in za pol ure deni v hladilnik …
testo nato na pomokanem pultu razvaljal na za par centimetrov večjo fleho, kot je tvoj model za pito … testo malo obreži, nato pa ga zavihni nazaj proti robu modla in s prsti podizajniraj kakšne lepe vzorce … s testom obložen model gre zdaj vsaj za dve uti v hladilnik, ti pa medtem pripravi češnje: razkoščiči jih, potresi s sladkorjem, škrobom, limonino lupino in sokom, premešaj in postavi v hladilnik …
pečico segrej na 180 stopinj, češnje stresi v model, tega pa za eno uro postavi v peč … postrezi ohlajeno na sobno temperaturo …
soundtrack je tak kot je malo zaradi priimka pevke, malo zaradi tega, ker je selo pri koncu v skoraj sedmih sekundah, malo pa zaradi narodnosti pevca, s katerega rojaki simpatiziramo na svetovnem: youssou n’dour feat. neneh cherry – 7 seconds

5-nice-t

načeloma velja, naj starši po družabnih omrežjih (btw, medijski strokovnjaki: a takle samorastniški oldskul blog brez hype podpore na fbjih in resnih monetizacijsko-(mikro)-influencerskih perspektiv kot je kruhinvino, sploh sodi v to kategorijo?) ne bi pretiravali z objavami na račun svojega potomstva … ampak, hej! … modelček, ki ste ga njega dni (s)poznali kot minichefa, je v petek pridobil potrdilo o doseženi drugi stopnji izobrazbe, v soboto je dopolnil petnajst let, danes pa je odnesel spričevala zadnje triade na poljansko gimnazijo … poleg tega pa s svojo lucidnostjo in odprtostjo fotru iz dneva v dan (poleg kakšnega dodatnega (pa ljudi, jeli to moguće?) sivega lasu) ponuja dovolj razlogov za ugotovitev, da nama ga je uspelo vzgojiti v fejst dedca (to besedo si drznem uporabit kljub temu, da njegov prefrontalni korteks še ni do konca razvit (kar nam je s super-simpatico-power gangom razložil v res, res fajn predstavi vihar v glavi), saj tu in tam že zapelje britev po bradi) … njegova najljubša jed je okonomiyaki v satotu bentotu, najljubši bend laibach, menda rad bere distopične romane (+ cankarja, morš mislt) in zna precej hitro sestavit rubikove kocke z robovi od 2×2 do 6×6 (+ square one in piramido) … zatorej sem v nedeljo zavil izvijač v pluto flaše les fortes de latour 2003, za zbrano družbo pa sva s chefico na mizo znosila tole:

jon 15b - 1

tanke rezine kumar so pokapane z limovim olivcem vanje dujca, tun je spajsi, mariniran s sezamovim in pokapan s čilijevim oljem, listič kapucinke pa je pridelan v domačem teglcu

jon 15b - 2

tole je daddy’s okonomiyaki – debela japonska omleta z zeljem, premazana s sladkokislim umamijastim zosom in postresena z migotajočimi tankimi rezinami sušene in dimljene palamide ter mlado čebulo … daleč od tega, da bi bila tako dobra kot satotova, ampak še dlje od tega, da bi bila slaba …

jon 15b - 3

do skorajda preveč mehkobe počasi napedenano jagnječje stegno z naturalnim jahnjezosom, pečenim krompirjem in sezamiziranim brokolijem …

jon 15b - 4

torta s čokoladno bazo, malinovo nadgradnjo in osmojenimi kupčki meringe – lahko ji rečete tud omnomnom

festen je bil fest! dragi jon, ti samo piči dalje … it’s gonna be allright!

soundtrack bi lahko bil laibach, ampak ni … ker mora bit točno tale krasen kos koalinega glasu, narejen za viharniško predstavo: 

tri v enem

madona, res so novi zapisi na kruhu pa vinu skoraj redkejši kot pametna beseda v slovenski politiki ali kot letošnji pomladni dnevi brez nevarnosti nevihte – malo jih je, v glavnem … kar pa ne pomeni, da se v zakulisju ne pali in ne žge dobre domače košte, zatorej se mi zdi, da je zdajle, ko sem si že ravno vzel nekaj časa za prstni ples po tipkovnici, najpametneje, da v en zapis uvrstim kar tri reči, ki so v minulih tednih pred konzumacijo odležale po nekaj minut na webrovih rešetkah …
trio fantastikus odpira vsaj blago nenavadna grill epizoda: na žaru osmojen bok choy … to azijsko kapusnico je zdaj mogoče najti na že kar nekaj stojnicah ljubljanske tržnice, domnevam pa, da primerke držijo tudi v kakšni bolje založeni hipermarket hali, pa tudi to, da komu odganja na domačem vrtu … kakorkoli že: mlade kuštrave glavice bok choya sem najprej pet minut kuhal v slanem kropu, ampak to tako, da je bil v vodo položen samo spodnji del z zadebeljenimi listi, mehki zgornji deli pa se gledali ven … iz kropa je reč takoj romala v mrzlo mrzlo vodo, nato na cedilo, nato na vzdolžni prerez, nato pa na nežno naoljene rešteke srednje vročega žara … na krožniku sem jih samo še polil z ad-hoc salsico, v katero sem v ad-lib medsebojnih razmerjih zamešal v malo vroče vode raztopljeno miso pasto, sojino omako, tamarind, med, sezamovo olje, brizg limoninega soka ter centimeter paradižnikove mezge ter vse vkup prevrel in ohladil … final touch je bilo potresanje s prepraženimi sezamovimi semeni, takole pa je reč izgledala, preden smo jo napadli:

P1550328

otem pa sem ugotovil, da bi bilo mogoče bolje, če bi jo še malo bolj zabrnal, pa tudi, da bi podobno tehniko lahko ubral s kakšno tisto že v šop zraslo blitvo z debelejšimi beti – poskusim in mogoče celo (ob)javim …
tudi za drugo reč bi težko rekel, da je ravno top-of-mind, ko se menimo o tem, kaj bi vrgli na rešetke … ideja je prišla z novo številko cucine italiane in se ji v originalu reče pasta brûlée … procedure se nikar ne loti, če nimaš dodatne žar mrežice, skozi običajne rešetke bodo namreč makaroni veselo leteli v kurišče in namesto blage ožganosti doživeli nepovratno kremacijo … sicer pa reč poteka takole: nič hudega sluteče makarone skuhaš kot ponavadi – v slanem kropu, na zob … nato jih ocediš, preliješ z malo olivca in premešaš … na eno stran mreže, položene čez žar rešetke deni kakšen ducat in pol češnjevih paradižnikov, na drugo pa stresi makarone … grilaj kakšnih pet ali sedem minut (seveda tega ne vzemi zdravo za gotovo, ampak malo poglej, kaj se z robo dogaja – makaroni naj bodo malo ožgani, ne pa na črno prekurjeni)  nato paradižnike in makarone premešaj in obrni, po nekaj minutah pa oboje zmešaj na mreži in peci še par minut … zdaj vse stresi v kastrolo, potresi s sesekljano baziliko, posolpopraj, dobro pretresi, premešaj oz. naredi kakor veš in znaš, da bo rezultat približno podoben tej podobi:

makaroni - 1

če ža potrebuješ kaj za zraven, naj bo to kakšen plain stejk in/ali glaž chiantija …
in potem je tu še tretja fina žarna reč: kofte … zamrzovalnik je bil nahajališče obrezkov od mesarjenja belokranjskega jagenjčka, ki sem ga izvajal ne tako dolgo nazaj … na vrečki je pisalo jahnje-melji in prav to sem tudi naredil: tričetrt kile koščkov jagnjetine sem poslal skozi srednjo grobo šajbo mesoreznice in reč spravil v hladilnik … medtem sem na olivcu prepražil eno drobno sesekljano rdečo čebulo in dva stroka sesekljanega česna, čemur sem dodal drobne kockice dveh olupljenih in razsemenjenih paradižnikov … vse skupaj sem pokuhaval ene četrt ure, da je nastala gostljata zmes … ko se je ohladila, sem jo skupaj z malo žličko dimljene sladke paprike, pol žličke mletega kumina,  nekaj sesekljanimi lističi mete ter soljo in poprom vmešal v jagnjetino … maso sem dobro premešal in ročno zdizajniral dvanajst velikih čevapov, ki sem jih nataknil na namočene lesene palčke … kofte so nato odbrnale svoje na vročem roštilju – približno toliko časa, da se je termometer, ko sem jim izmeril notranjo vročino, ustavil blizu številke 60 … zraven je šibal bulgur s peteršiljem in paradajzom in olivcem in limoninim sokom in še tzatziki … in je bilo takole lepo:

kofta - 1

… in je bilo še bolj dobro, kot pa je videti!

soundtrack tele trojke je zelo sugestiven; ker namreč računam, da boš approval vsako od treh popisanih reči, ti (in si) sučem germansko eighties bizarko: trio – da da da