napo-potniški obroki

služba me je lansirala na blitz obisk med 4 milijone v enormno veliki prestolnici prebivajočih grkov … no, seveda se nisem srečal z vsemi, ampak le s srečnimi izbranci, ki so se jim pridružili še bolgar, ciprčan (torej še en grk), dva albanca, trije makedonci, romun, hrvat, anglež in ukrajinka (pa ne te sorte, kot si pomislil, naughty boy) … ko gre človek na pot, se mu hote ali nehote sesuje ustaljen prehranski ritem … frčoplani pač letijo po svojih urnikih, hoteli strežejo svoje zajtrke, časovni pasovi so zamaknjeni, skratka, nič ni tako, kot je doma … ker je bil izlet res blitz lahko natančno poročam kako in kaj je bilo tokrat:

jutranje vstajanje je bilo pravzaprav nočno – ob 4.30 auf, pa spraskat led z avta in na ježo proti gradcu … ker so se v hladilniku valjali še košček kuhane govedine, šop res grenkega radiča in pol lončka kuhanega rjavega fižola, ki bi ob moji odsotnosti gotovo ostali neporabljeni, sem jih že zvečer stlačil v ene sorte jesih flajš, ki sem ga s svežim belim kruhom zaužil ob sončnem vzhodu na avstrijskem štajerskem … ježeš, dobro, ampak res malo zgodaj … čeprav: ako človek ob 7:15 poje jesih flajš, lahko dolgcajt na letališču prežene tako, da ob 8:15 posreba glaž pšeničnega piva, ob 9:15 pa se že odpove potaftanemu sendviču na letalu, ki res ni izgledal obetavno …

grški prevoznik se je odrezal bolje: ne samo, da je letalo opremil z reaktivnimi motorji (za razliko od bavarcev, ki vozijo na propelerje) in da nas je peljal nad celotno hrvaško obalo (tako da sem si iz zraka ogledal vse tauh place, v katerih sem se že namakal), celo hrana je bila čisto spodobna … no, relativno, ane: makaroni  s sirom so bili seveda razkuhani, a ne pretirano mastni, grško belo vino pa dovolj hladno in sveže …

po ouzotu, ki sem ga srebnil gledajoč hadrijanov slavolok s hotelskega balkona je bil čas za hitri, dvourni špancir po antičnem kamenju na akropolisu (odprt samo do treh popoldne), plezarjenje po tam zraven stoječem areopagu in gužvanje po plaki, za katerega sem bil nagrajen z majhnim, domačim, dišečim in lepo zapečenim gyrosom za evro trideset, ki ga je cimpral fotr v radnji, ki dejansko ni bila večja od dveh kvadratnih metrov, če seveda ne štejem še treh majhnih plastičnih stolčkov na ulici, ki so zavzemali še pol kvadrata …

na spoznavno večerjo so nas gostitelji odpeljali v na belo prebarvano restavracijo kuzina, ki na spletu obeta veliko, v resnici pa se (po povprečnih predjedeh in podpovprečnem pujsovem kotletu) prav izkaže šele pri sladicah, predvsem čokoladni vafel s svilnato, kremasto, krepko čokolado na hrustljavem vaflu še dolgo ne bo šel iz spomina …

hotelski zajtrk je bil prehransko gledano nič posebnega (čeprav je treba pohvaliti mojstra, ki je jajca na zalogo znal speči tako, da je rumenjak chefuvšečno ostal lepo tekoč), ampak njegov glavni adut je itak v lokaciji: terasa v osmem nadstropju, od katere je do akropolisa nič več kot par sto metrov zračne linije … na jasno jutro je to še posebej impresivno … kič, u glavnem, hehe …

o kafetariji, torej menzi, v eni do večjih grških oglaševalskih agencij (ki domuje v impresivni moderni bajti na robu mesta) ne bi izgubljal besed, saj navsezadnje ni tam zato, da bi fascinirala z dobro košto, ampak da delavcem za silo napolni želodce … že dejstvo, da si za kosilo skoraj pol delovnega ljudstva prinese svoje plastične posodice pove dovolj … cvetačni narastek je bil sicer čisto okej, ampak demšarjeva menza na pravnem faksu je za tele grške fante haute cuisine …

da iz helenske demokracije, ki nas je že velikokrat navdušila s svojo košto ne bi odšli s kruljenjem v želodcu, so združeno poskrbeli ekološki rejci, mesarji in kuharji, ki so vključeni v verigo, katere predzadnji člen so masivne mize v mesnico zamaskirane restavracije butcher shop … zadnji so seveda jedilni aparati gostov ki predejo ob plejadi klobasic z vseh koncev grčije, začinjenih dimljenih in na žaru pečenih svinjskih vratovih, sočnih kosih jagnjetine, fascinantnih hamburgerjih različnih pedigrejev in fletnih stejkih …

po tejle mesarski eskapadi aviacijski zajtrk in klobasa s krompirjevo solato na minkenskem letališču seveda nista imela šans, da bi naredila kakšen globlji vtis na napo-potniškega jedca … prav zato se je že dan kasneje na domači mizi znašel hommage grškim prehranskim vrednotam:

musaka

če musako narediš, kot piše v nadaljevanju, ti res ne bo žal: Nadaljujte z branjem

kot se šika

če obletnica rojstva, ki jo zaznamuje 12. praštevilo pade ravno na nedeljo, se pa že spodobi, da se praznuje na polno … še najbolj nekje blizu rodnih krajev, kjer lahko slavljenec ob pogledu na zasnežene vršace, zelene travnike, razpenjene brzice bistrih rek in drug alpski kičeraj, obuja spomnine na čase, ko je imel še mlečne zobe, lase in ostale za resno življenje nepotrebne reči … v savinjski dolini, pa i šire, mnogo šire, se najbolje je v penzionu raduha … pa še dobro se sliši, ane: -kam greš pa za 37. rojstni dan? – u penzjon! … no, če bodo v penziji tako skrbeli zame, kot so v soboto zvečer in nedeljo dopoldne v lučah, potem je res vredno storiti vse, da čimprej pridem do tja … ogledovanje lepo oblikovanih krožnikov, vonjanje, mazanje, okušanje, mljaskanje, klepetanje, vse to pospremljeno z dobrimi vini (penino valentina, prinčičevim sauvignonom, tiliinim modrim pinotom, ščurkovim upom in protnerjevim likerskim sladkuhom) in blaženim mirom, ki ga je še poudaril zložni tempo strežbe – vse to je pripeljalo do naslova, ki sem ga napisal zgoraj … spodaj pridejo še slike:

[rockyou id=131466683&w=426&h=320]

in čisto spodaj ugotovitev, da martina breznik leta 2005 ni zastonj postala kuharica leta (in da je svoje znanje, tudi s pomočjo izpopolnjevanj v top francoskih restavracijah, recimo pri ann-sophie pic, še nadgradila) in da je v raduhi poleg večerje fino doživeti še krepčilni spanec v eni od fletnih sobic in se zjutraj posloviti s fruštkom, kot ga je moral imeti v mislih vonnegut, ko je pisal o tem obroku prvakov:

dekle fruštk nese

fino je bit star 37 let, res …

kod lenče

bosanci so pred dvema letoma lansirali vic o dveh najbolj popularnih filmih v bosni: prvi je bil davinčijev kod, drugi pa kod amidže idrizasledeč tej ljubki jugovzhodni domislici takoj dodajam še vprašanje kje se človek izjemno dobro ima in še izjemneje dobro je? … kod lenče, jasno! … pa tole hvaljenje ni plod isteničeve penine gourmet brut, šipona verus in malvazije pucerja z vrha (vse 2007), tudi ni pogojeno z ravno ob najboljšem času popitim tratnikovim cabernet sauvignonom 99, niti ne z makovčevim rumenim muškatom 2007 in grapo santomas z ledenimi grozdnimi jagodami – čeprav je bil vsak od teh oni večer postavljen na mizo … ampak vendarle so bili bolj spremljava temu, kar je lenča znosila iz kuhinje … vaš dežurni paparaco je ves slinast v objektiv mobilnega telefona ujel tale scenosled:

[rockyou id=125680347&w=426&h=320]

jep, tako vrhunsko nas je nahranila lenča! … vse fletno, okusno, superdobro in postreženo v zložnem tempu, ki je omogočal tudi nakladaško žuborenje in močenje grl … u restoran kod lenče bomo vedno radi zahajali … če nas bodo le še kdaj povabili 🙂 …

konec belgije

ne, ne, ne gre za tak konec, flamci in valonci so zaenkrat še vedno v isti državi, čeprav je res, da pri marsikateri sladoledarici v gentu in drugod, kjer večinujejo krehasti belgijci, več opraviš z angleščino, kot pa s francoščino … ne, konec belgije je zato, ker se blizu krčme hommelhof, o kateri paberkujem tokrat, belgija konča in francija začne … watou je pač blizu poperingeja in poperinge je blizu iepra in vse skupaj je blizu lilla, za kateriga si zihr slišal, če si slišal za mileta ačimoviča (ki je v dresu istoimenskega kluba v ligi prvakov zakucal celo proti man unitedu) … sicer pa se v watouju z miletom sploh ne ukvarjajo, imajo namreč dosti dela s pivom … v watouju je namreč doma pivovarna sint bernardus, ki je od konca druge svetovne vojne do leta 1992 licenčno varila westvleterensko trapistsko pivo … menihi so ga varili samo zase, za ostale pa je teh 46 let westvleterensko pivo nastajalo v watouju … se pravi, da naj bi pri sint bernardusu znali cimprati dober pirček in dejansko je vsaj njihov prior 8 zelo fletkan zvarek iz katerega mojster stefaan v restavraciji hommelhof v svoji vidi-me-nemam-šta-da-krijem odprti kuhinji scimpra izjemno omako, ki jo potem prelije po temno rdečih sočnih rezinah fileja divje race … ampak preden se zazreš v slikovni material, naj nujno omenim še eno reč, ki te v hommelhofu skupaj s frišnimi kruhki čaka že na mizi in ki je tako hudo dobra, da se je sploh ne da nehat jest … gre za rilletes, neke sorte pašteto, ki jo pripravijo tako, da hudo nasoljene kocke svinjine počasi kuhajo v masti, dokler niso dobolj mehke, da začnejo razpadati … potem jih stolčejo, ohladijo in zmešajo z ravno prav maščobe, da se lepo mažejo na kruh … no, zdaj pa slike:

[rockyou id=125515946&w=426&h=319]

dodatna razlaga je verjetno potrebna pri sardelah: tisto spodaj je frišna, hrustljava solatka z jabolki in rdečo peso, tisti beli flekci pa so ene sorte majoneza … nujno ti moram razložiti tudi tiste riževe ocvrtke – rižoto, pripravljeno z ostalimi kosi divje race (bedri …) so oblikovali v kocke, pomočili v moko-jajca-drobtine in jih ocvrli … v bistvu gre za variacijo na temo siciljanskih arančinov … pa sladkiš je tako pamesno sestavljen, da tisti slajsi sveže pomaranče in sladoleda letno ofrišajo ne ravno light kremo in speculaas … in tisti pirovski cuvee na začetku je lušna pitna stvarca in stefaanova gospa sabine fletno uraduje in klepeta z gosti in še to, ker velikokrat kdo vpraša: trihodni pofotkani meni za dva + dvakrat po dva krožnika (predjed + glavna) + 0,75 butelja hišnega pirčka + prior 8 + dva sint bernardus tripla + vodovje + enormne količine rilletes in oliv in frišnih kruhkov + trije espresoti so rezultirali pri zelo prijazni številki 177 … hjej, kako prav bi – še enkrat – imel moj svak, ki bi bil zapisal: naš izlet v zahodno flandrijo je bil zelo lep!

pri soimenjaku

bil sem pri svojem soimenjaku olivierju in imel sem se fino … za začetek naj pojasnim, da me karizma oliverja d-ledžend mlakarja, ki bo jutri popoldne na ogled v desetki, ni pripravila do tega, da bi v duhu tria sodobnih umetnikov šel menjati vse dokumente, takisto me ni prepričal jamie, niti sir … se pravi, da sem še vedno boštjan napotnik in takih nas je v sloveniji šest in nobenega (razen sebe) osebno ne poznam … kul, porečete, napo je bil pri napotu … torej pri nacionalni zvezi profesionalnih organizatorjev ali pri nacionalni zvezi policijskih organizacij ali pa vsaj pri nacionalni zvezi pizzerijskih operaterjev … se pravi da ob mojih aliasov ostane samo še tale, pod katerega imenom prebirate hranilne blogovske zapise … jep, bil sem pri kruhu in vinu – tako se namreč imenuje prijeten restoranček na chaussée d’alsemberg 812, v bruslju … no, ni ravno kruh in vino, ampak le pain & le vin … olivier iz začetka pa ni bil izmišljevanje, ampak je tako ime chefu morlandu, ki vodi to z eno michelinovo zvezdico okrencljano birtijo … in kako kuha? … fino, brez napake, iz izbranih svežih sestavin … krožniki so preprosti, ne preveč šmekerski, na trenutke celo zelo rustikalni in bazični, recimo svinjski medaljoni na belem fižolu … ampak tisti beli fižol (gre za bretansko sorto, haricot coco ji rečejo po francosko) je bil tako svinjsko dober in v nulo skuhan (nobeno zrnce ni bilo razkuhano ali počeno in nobeno trdljikavo pod zobmi, res na ck, svaka čast!), in tisti pesto je tako lepo osvežil kombinacijo, da mu res ne moreš reči, da kuha slabo … če si lovec na eksperimentalne spektakle tukaj zate ne bo veliko robe … no, naj ti pokažem slike:

[rockyou id=124868005&w=426&h=319]

sicer pa je prostor zelo lepo urejen, človek se počuti fino, prijazne dekline, ki strežejo ne znajo razložiti čisto vsega, se pa o vsem, če jih vprašaš, pozanimajo in ti potem povejo kako in kaj, vina je na voljo precej, tudi v sprejemljivem cenovnem oasu, tako da smo se na koncu poslovili zelo dobre volje in belgijski kruh in vino ohranili v lepem becirku spominskih celic … bi vam pa zlahka naštel deset slovenskih oštarij, ki so kuharsko na vsaj enakem, če ne višjem nivoju od mojstra morlanda … no, pa jih bom, in no particular order: raduha, pikol, maxim, jb, franko, rodica, harfa, ruj, apolonija & danilo … pa še kakšna za zraven … ampak belgijskemu soimenjaku mirne duše zakličem: bravo, naši!

severno morje

v severno morje sem se zaljubil že pred skoraj štirimi leti, ko sva s chefico prvič šla prešnofat bruseljsko krajino … pravzaprav je bilo tako, da se je chefica malo bolj zaljubila v ta pravo severno morje, ki je bilo na dan našega uradnega in prijateljskega obiska v oostendeju prekrito z gosto, misteriozno, res čarobno, mlečno meglico iz katere je bilo le tu in tam slišati kakšno ladijsko sireno; jaz pa sem podlegel čarom vogalne ribarnice mer du nord (po flamsko nordzee – ki pa z germanskim fastovskim nordseejem nima skupnega nič drugega, kot ime) na bruseljskem trgu sint katelijne … takrat so fantje na vogalu naštimali majhen pult, nanj postavili pisker vroče ribje juhe, medtem, ko si čakal, da se malo pohladi pa so ti hitro odprli pol ducata ostrig in natočili kozarec ohlajenega lahkega belega vina … in potem še enega in še šest ostrig, če se le da naj bodo bretanske, gillardeaujeve, ki so se na letošnjem ekstenzivnem ocenjevanju med štrimi različnimi vrstami izkazale kot najboljše … in če se le da, je treba k severnemu morju zaviti vsakič, ko si v bruslju … fanjte so namreč pult razširili, piskru juhe dodali še fritezo in razbeljeno žar ploščo, še vedno pa držijo nivo pristnosti, prijaznosti in, čeprav so le par korakov od bruseljske borze, poštenih cen .. . če samo beseda ne zaleže, naj te prepriča fotoreportaža:

[rockyou id=124604883&w=426&h=319]

in če še to ni dovolj, naj podkrepimo še s številkami: za 12 ostrig, tri juhe, frigane rakove krokete, repke kozic s curryjem, školjke na žaru, rakov burger in vsaj buteljo in pol sauvignon-chardonnaya paso el portillo so nam zaračunali 47 evrov … fajst fantje so, pejt jih kdaj pogledat!

pri strunarjih

če slepo verjamemo besedam ex velikega vodje, lahko domnevamo, da se ljubljanski bogataši ukvarjajo samo še s tem, kako bi skovali kakšno zaroto in zajebali ostale slovence-reveže … zato je logično, da jim zmanjkuje časa za obisk restavracij in tako še te, ki so, niso polne, kaj šele, da bi se odpirale nove … bogataški zajebanci so celo tako pasji, da med vikendi množično pustošijo podeželske krčme, vaške gostilne in kmečke turizme in že tako obubožanemu ljudstvu odžirajo zaloge hrane za težke cajte … ki prihajajo, to je neizogibno … tako je v ljubljani večina restavracij v soboto in nedeljo zaprta … newcomerji (recimo harfa in separe cafe) se celo raje kot resna restavracija pozicionirajo kot malica/kosilo/cafe/ birtije … verjetno ne usekam čisto mimo, če razlog za to vidim v cubotu, ki je začel kot upscale menzica in potem zrasel v kao otmeni mestni plac … matematika je seveda simpl: če odpreš obrat sredi malo ven iz centra locirane poslovne cone, in namesto dunajski/pražen krompir/golaž-vampi mešano/ocvrti lignji s tržaško ljudem ponudiš – prepisujem iz današnjega harfinega menija – testenine z bambusom in koruzo/pečena orada v pečici s prilogo/taljata (rostbeef) na solati in pečenem krompirju lahko precej zanesljivo računaš na regularen dnevni obisk okravatanih middle managerjev in kok-sm-trendi cosmobejb … da se ne bi narobe razumeli: karkoli pripomore k dvigu – let’s face it: zelo nizke – slovenske prehranjevalne kulture, je dobrodošlo in vredno odobravanja … ampak zakaj se ambicija mladih in nadarjenih kuharjev/restavraterjev na tej točki konča?! … ker ni klientele! bi iz kanona ustrelil demšarjev … evo, pa smo spet na začetku in pri ljubljančanih, ki kujejo zarote, ropajo podeželane in v najboljšem primeru na hitro pomalicajo, če pa si že privoščijo kosilo, naj bo le-to na službene stroške … čemu ta razborita pisarija? ker se mi zdi škoda, da nadarjeni boštjan pavli, ki je prej kuhal pri džej-biju, zdaj pa šefuje v harfi, kuha kosila, namesto da bi on regular basis cimpral, stregel in kasiral to, kar nam je skuhal dva tedna nazaj:

[rockyou id=123515320&w=426&h=319]

da smo prišli do priobčenega degustacijskega menija pa smo imeli precej sreče: prvo srečno naključje je bil avtobus azijatov, ki je poskrbel, da je bila harfa tisto soboto sploh odprta, drugo pa, da smo pri poslušanju ponudbe in naročanju tako mutili in gruntali in ne vedeli, kaj sploh bi, da je natakar začel plaho namigovati, da bi se mogoče lahko prepustili gazdi kuhinje – kar smo zgrabili z obema rokama … in še dobro da smo, ker je bilo vse (okej, picajzlam: hobotnica je bila malo anemična, pa kruh bi lahko imeli domač, pa sladic je bilo malo preveč, da bi človek točno vedel, katero točno zdaj je) zelozelo v redu in zelozelo dobro … vključujoč z za zraven izbranimi vini (blažičeva rebula 07, sutorjev chardonnay 06, en španski malinovcast rose, kabajev cuvee morel 01 & batičev valentino 03) in končnim zneskom (80 na grlo z aperitivi – za dedce seveda dvojnimi, hehe – in kofetom vred) … ker imajo poleg tega lep, okusno opremljen in prostoren plac ter na stenah viseče irvine, lahko bojzom iz koprske sugeriram samo malo več samozavesti, hypa, korajže (investitorjev?) ali karkoli je že potrebno, da natančno zakoličiš delovni čas, naštampaš jedilne liste & vinsko karto, sestaviš vsaj en degustacijski meni in ga resno zaharaš tudi zvečer in čez vikend …