da maryl streep ni popolna tujka v kuhinji, je chefu postalo jasno že pred leti, ko je v super depresivki the hours med precej resnim dialogom suvereno, kar tako, mimogrede, skozi prste ločevala beljake od rumenjakov … dodaten dokaz je zdaj na ogled v filmu o dveh julkah: eni iz petdesetih, z izjemno pozitivnim karakterjem, enormnim zicledrom, otroškim priimkom, a montypythonovskim glasom in pojavo ter drugi, novotisočletni, nezadovoljni pisarniški miški, ki po selitvi v rupo nad picerijo v queensu osmisli svoje življenje s kuharijo po receptih iz famozne knjige prve julke in svoj napredek pri prekuhavanju deli z ljudmi na blogu … obe štoriji sta še kar frajerski: ta stara julka je dolgoletni projekt – za ameriške gospodinje prilagojeno francosko kuharijo – le uspela izdati; še več, s svojim ležernim, spodbujevalnim, lako-ćemo tv-showom, je postala kraljica ameriških kuharskih src … tudi ta mali julki je potem dobro zadogajalo – enoletnemu blog projektu je sledila knjiga, tej pa še film (ob katerem ima sicer kar nekaj – verjetno upravičenih – pomislekov) … kljub temu, da se je blogerski rollercoaster julie powell začel kotaliti že pred sedmimi leti (kar prenešeno iz intenetsov v realno štetje pomeni vsaj stoletje ali dve), si ustvarjalec žanrsko podobnega bloga ne more kaj, da ne bi še sam malo povrtal po svoji notranjosti in jo povprašal, kako pa jo je njegovemu življenju zavdala letalna kombinacija kao weba 2.0 in kuharije? … če se samoizprašam po kriterijih julie powell, bi težko rekel, da sem zaradi kruha & vina postal boljši človek … že res, da me tole drži presenetljivo dolgo – ponavadi me stvari in projekti, ki zahtevajo dobršno mero osebne discipline, nehajo intrigirati in zanimati veliko prej – a da bi na osnovi tega vriskal, češ da kako je tole škrebljanje neka self-improvment terapija, bi bilo pa res preveč … lahko pa, po drugi strani, ponosno ugotovim, da sem zaradi kruha in vina zdajle veliko boljši kuhar, veliko bolj discipliniran pisec in da vem veliko več o fotografiranju hrane, kot pa pred tremi leti … marsikakšno reč bi danes skuhal ali pofotkal ali napisal čisto drugače in kruh pa vin me velikokrat spomnita da pregovor o vaji, delu in mojstru še zmeraj velja … in ker mi je jasno, da je treba probat in se naučit še ogromno reči, pičimo dalje! … za začetek s klasično francosko jedjo, ki je oborila s nogu julio child (in marcela prousta in še marsikoga): morski list a la meuniere:
no, tale konkretna, okvirno pripravljena po navodilih larousse gastronomique, ne bi s nogu oborila nikogar … če te zanima zakaj, beri dalje: bom najprej razložil kako sem tole pripravil in kako bom naslednjič odpravil felerje … pejmo:
Nadaljujte z branjem→
kruh & vino 