Category Archives: recepti

prešerno!

Posted on by
2

obeleževanje rojstnih obletnic ženske polovice naše hiše je bilo predvsem sladkosnede narave: najprej je chefica za svoje bio-cyber sodelavce zmontirala čokoladno torto z borovničevo filo, ki je bila menda super, o čemer priča tudi njena kratka življenjska doba, saj ni preživela kaj veliko več kot dvajset minut … popoldne je družinski kvartet z orožjem za množično uničevanje tort z obličja zemlje učinkovito izbisal še malinovo torto iz proizvodnih obratov rustike na trubarjevi … dan potem se nam je zgodil stanin veliki pink – res ogromna, po površini rozasta, znotraj pa čokoladno smetanasta torta, ki je nato preživela dva močna napada: najprej ožje, nato pa še širše družinske celice … (fyi: barbika je preživela!) … no, sladkob pa s tem še ni bilo konca, saj je chef med hrustljavega odojka s pečenim krompirjem in peperonato ter s hladetinami (pašteta iz dimljene postrvi, s pestom iz rukole namazani & zviti melancani, trikroglična (češnovc-mocarelca-jagenjčkov meatball) nabodala, savinjski želodec, tzatziki, rženi kruh s sončničnimi semeni & okača z rožmarinom) obloženo mizo, uspešno uturil še jurčke s sladko smetano in res fletne topovske kugle, ki so pod fasado iz hrustljavega pršuta skrivale mehko in sladko srce z gorgonzolo oplemenitenih fig …

figafill

če imaš pri roki pečico, pršut, fige in gorgona (starejšega brata bolj znanega literata emila) zolaja, te do zmage loči le še tale čisto kratek postopek:

v na vrhu zarezano figo najprej stlači malo gorgonzole, nato pa jo zavij v rezino pršuta in peci v na 180 stopinj segreti pečici … po približno četrt ure bo pršut hrustljav, gorgonzola stopljena in figa rahlo marmeladasta, ravno toliko, da je kakšen nadobudni poet ne bo mogel spraviti v hlačni žep za kasneje … še prijazno opozorilo: ker boš hotel pojesti več kot eno, predlagam, da pri realizaciji postopka namesto ednine že v izhodišču uporabiš množino …

soundtrack: the breeders – cannonball

crash test

Posted on by
1

na sardiniji povsod grizljajo pane carasau … ker so to take tanko tanke hrustljave ploščice, mu kdo reče tudi carta da musica, notni papir …  ko gledaš  sardinske tete, kako ga pečejo (prvi del, drugi del) , se ti zdi, da to ni nič kaj tacga … no, pa ni čisto tako: naredit pane carasau je kar kaj tacga, in reči še nisem do konca naštudiral (do tega, da bi ga kot sardinske matere pekel iz dvajsetih kil moke naenkrat, pa verjetno nikoli ne bom prišel – razen morda za kakšno brutalno stavo) … no, je pa v procesu poskušanja vseeno prišlo do zanimivega stranskega produkta, ki mu poleg želje po domačem carasaotu botrujeta še recepta za pita kruh in za krušno skodelo … zdi se mi namreč, da se carasaotu najbolj približaš, če slediš receptu za pita bread, do momenta, ko se kruh, kot sem deskriptivno zapisal v recept, napihne kot pijan dolenjec na veselici … takrat ga moraž vzeti iz pečice, prerezati napol, zaviti v prt, obtežiti in potem hladnega še enkrat popeči v vroči pečici … no, ampakto semi samo zdi tako, bomo o tem raje takrat, ko bom to v resnici naredil … vmes se je namreč zdilo tole: če tisto napihnjeno kuglo kar pustiš, da se v pečici speče do konca in jo potem ohladiš na rešetki, obdrži svojo kuglasto obliko … ki jo lahko, z malo podmazovanja spremeniš v posodo … ne sicer za juho, ampak – kar je še bolj spektakularno, za solato … ker slika pove več kot tisoč besed, bom zdaj namesto dvatisočih rečenic raje pripopal dve fotki … prva se imenuje before:

napihnjenc

druga pa, jasno, after:

razbit napihnjenc

ha, dobra finta, anedaja? … temu bi lahko rekli madžioničarski kruh davida copperfielda, ampak ko z žlico kresneš po hrusljavcu in te izpod razlomljenih koščkov pogleda fletna solatka, si ne moreš reči drugega, kot da je cresh test uspel … morebiti bi diske pred peko veljalo še malo bolj na tanko zvaljati, ampak to so detajlčki … če hočeš kdaj presenetiti zbrano druščino, postopaj takole: Nadaljujte z branjem→

poletno chillanje

Posted on by
7

oni dan, ko je mladež šla – vsak po svoje – za par dni na počitnice, je počitniški duh zavel tudi po domačiji … konkretneje to pomeni, da sva lahko doma & naglas poslušala kompleten cd z izpovedmi porno dive (in si zraven tudi naglas pripevala refrene), poleg tega pa sva v lahkotnem tempu planirala in izvedla večerjo za najina draga delavca na začasnem delu v tujini na začasnem oddihu v domovini … po otvoritvenih objemih, hihotih in breskvovovem frapeju z ginom smo na vrtu, še podnevi in pred invazijo komarjev, posegli po razmontiranem paradajzu:

razmontiranc

na levi strani je nekaj, kar izgleda kot tatarc, pa ni, ampak je surova paradajzova pasata z baziliko, listič ob njej je ocvrt paradižnikov olupek, kupček beline na desni pa ni toča, ampak sorbet iz paradižnikove vode in limone … vse skupaj je položeno na košček tankega hrustljavega kruha, kakor ga pečejo sardinske matere in mu pravijo pane carasau … ker se še vedno nismo čisto skulirali od vročega dneva je v usta prav fino sedla hladna juha iz rdeče pese:

brrrr!deča pesa
no, zdaj smo pa že bili fino razvneti za kakšen konkretnejši zalogaj, pa tudi požirek … slednji je pritekel iz magnuma, kot ga je za svojo birtijo iz večih različnih letnikov različnih sort belega na kmetiji la castellada dal zmešati skaručenski slavc … z veliko žlico smo zajemali chefičin gobji stew in ob njem grizljali popečenokrušne in ocvrtomelancanske metuljčke:

huebes

hrsk, mljask, njami! … nadaljevanje je bilo piping hot, ljubkovavno sem ga poimenoval posh spiece … gre za kremasto in bolj bogato, alzo posh, verzijo ribje pite izpred kakšnega pol leta … razlika je v bazi: v hladnem mleku sem skupaj s čebulo, stebelno zeleno in korenjem zavrel kose repa morske žabe in škampe … zavretek sem koj odklopil in pustil, da je mleko še tričetrt ure vpijalo arome, nakar sem ga odcedil in zavrgel zelenjavo … olupljene repe škampov in kose ribe sem skupaj z narezanimi listi blitve dal v posodice in jih prelil z nežnim bešamelom, pripravljenim s polovico odišavljenga mleka … nekaj mleka pa je končalo v pireju/pokrovu, ki je bil oplemeniten še z rumenjakom in žličko tartufate … ko so pite po pol ure pišle iz pečice, se je na vrh vsake zvalila še na hitro popečena kapesanta:

posh spiece

ampak najboljše šele pride: zaključni chill out je izvedla chefica in nas pometala iz stolov z izjemnim kremastim, nežnim, rahlim zamrznjenim soufflejem iz gozdnih jagod in malin:

freezoufle

še danes ji potihem zamerim, da je pripravila samo štiri takale bjutije/gudije … ampak, ker nam je ekskluzivno zaupala recept, zamera ni prehuda … torej: najprej recept za tale freezoufle, potem pa, da si očistimo vest, sledi še oni za kremno juho iz rdeče pese: Nadaljujte z branjem→

salamalejko

Posted on by
1

vem, da se naslov lahko bere kot rahlo popačen arabski pozdrav, ampak ne, tole ne bo že drugi religiozni zapis po vrsti … v islamskem žargonu sem namreč precej slabše podkovan kot v katoliškem in si ne bi drznil po njihovo pisuniti … čeprav: ako bi bilo pišče, ki je za v nadaljevanju opisan prehranski izdelek prispevalo desno joško, usmrčeno po halalskih pravilih, bi se z njim lahko sladkali tudi mohamedovi sinovi … tako pa naslov raje beri po   prekmursko, torej kot salama lejko in na koncu dodaj še vprašaj, zato da ti potem lahko odgovorim pritrdilno: lejko, lejko! … in če me potem vprašaš še zakaj dvakrat lejko?, ti odgovorim da zato, ker je salama lahka in jo je lahko narediti … in šele nato mi pade na misel, da sploh ne veš, o čem se pogovarjava in da si verjetno misliš, da tole pišem  v od julijskega sonca na 62 stopinj segretem avtu … not! … relativno priseben pišem o doma narejeni piščančji salami, evo je:

salama

konkreten fotomodel je oplemeniten s svežim pehtranom in zelenimi olivami (in je že pošel), ampak kokoška bi se (in se tudi bo) hvaležno spojala še s čim drugim (tipo kocke kuhanega pršuta, pistacije, kakšna druga gverca, sir …) … če ne verjameš da se tale domača salamurda absolutno lejko naštima, preberi nadaljevanje: Nadaljujte z branjem→

spovednica

Posted on by
3

oče, grešil sem:

spovednica

z multipraktičnim nožem sem grobo sekljal 300 g moke z 200 g drobno nakockanega masla in pol deci mrzlega mleka … uboge zdrobljeno maso sem nato stlačil v kepo, ki sem jo, neprodušno zaprto, pustil celo uro ležati v mrzlem in temnem kraju … potem sem vanjo zarezal z ostrim nožem: čez tri četrtine je zapeljal valjar, dokler ni bila dovolj ploščata, da sem jo stisnil ob dno hladnega, črnega kovinskega kroga … preostalo četrtino sem cikcakasto razrezal na trakove … vsako izmed pol kile rumenorjave sorte češnenj sem posebej preluknjal s hitrim in dobro merjenim sunkom ostre sulice in ji odstranil trdo notranjost … še krvavečim češnjam sem na rane nasul 250 g sladkorja in 60 g koruznega škroba, jih premešane prelil na zvaljano testo in jih prekril s testenimi rešetkami … nato sem jim zakuril pod nogami: najprej sem jih četrt ure pustil na peklenskih 220 stopinjah, potem pa še pol ure na 180 stopinjah … nato sem počakal, da se vse skupaj malo pohladi in pomiri … in nato sem jim z nožem zadal še poslednji udarec in jih jel požrešno mleti med zobmi … nakar sem v to požrešno pogubo zvabil še ženo in dva nedolžna otročiča … in kar je najhuje: sploh se ne kesam! … in še bom grešil! … in še … in še! … in ko ne bo več češenj bom grešil s slivami … in breskvami … in marelicami … in figami … in hruškami! … in potem z zmrznjenimi češnjami … in tako naprej!

soundtrack: depeche mode – sinner in me

kampistična desetka

Posted on by
16

kampistična kuharija je ena najbolj fletnih metod mojstrenja kuharskih veščin, če seveda po ničejansko verjameš, da što ne ubija, jača! … omejitve v resursih so precej resne: namesto štirih grelnih teles in pečice, si obsojen na maksimalno dva brenerčka … površini za pripravo skorajda ne moreš reči niti površina, kaj šele, da bi ti prišlo na misel, da bi ji rekel pult … tudi posodja je bolj malo in vode je toliko, kolikor je imaš v balonu … hladilnik je (če je) v najboljšem primeru majhen, edino prezračevanje je tako dobro, da mu nobena kuhinjska napa (in napo, hehe) ne sežeta niti do spodnjega roba gleženjčkov … no, in ko kuhariš v takih razmerah, si tudi pri pripravi jedi, ki jih doma pripraviš jednoručki & vezanih očiju, prisiljen v premišljeno planiranje in iskanje bližnjic, približkov in alternativnih metod … spotoma ugotoviš, da za dobro bazično kuharijo ne potrebuješ veliko: od posodja sta res nujni le dve stvari: dobra teflonska ponev in precej velika kozica (že res, da dodatna, malo manjša kozica in cedilo prideta pogosto prav, nista pa nujna) … od orodja v rubriko nujno uvršam dobro nabrušen nož, ribežen, kuhalnico in desko, od špajze pa olivno olje in sol (+ opcijski poper & še bolj opcijski herbes de provence) … še gorilnik ali – o, razkošje – dva, pa je dovolj, da (seveda s pomočjo lokalnih pridelovalcev hrane) desetkrat nafutraš sebe in familijo … recimo takole:

1. enolončniški bolonjez

enolončniški bolonjez

enolončniški bolonjez & enokozarčni cannonau di sardegna

na olivcu pražiš sesekljano čebulo in nariban korenček … dodaš mleto meso, prepražiš, flikneš not še pelate in malo vode, soliš, počakaš da zavre in nato kar v ta sosek streseš kratko pašto (kot so gnocchi sardi na fotki ali peresniki ali makaroni …) in pustiš, da se počasi skuha v omaki … dodajaj vodo, če vidiš, da je reč presuha … ko je kuhano, je najbolj navdušen tisti, ki je zadolžen za pomivanje posode, saj si umazal le en piskr …

2. rižota z bučkami in hrustljavim pršutom

bučkasta rižota s pršutom

pršut je za povrh

na olivcu praži fino nariban česen in grobo naribane bučke … ko buče spustijo vodo kar urno dodaj še riž, ki bo to vodo popil … brizgni not še malo belega, posoli in na majhnem ognju kuhaj, dokler riž ni skoraj fertik (vmes malo pomešaj in, če je treba, prilivaj vodo) … ko je riž skoraj fertik, ga odstavi, vmešaj nariban parmezan in pokrij … medtem v ponvi na srednjem ognju in malo olja hrustljavo popeci rezine pršuta … ne pozabi v rižoto vmešati mašči, ki jo zgenerira pršut …

3. ravioli v smetani s parmezanom

ravioli v belem

raj vijole na belo kot viole

greš v štacuno in kupiš raviole z rikoto in špinačo … skuhaš jih … odcejene prestaviš v ponev, v kateri si segrel sladko smetano … prek raviolov naribaš orng dozo parmezana, ugasneš ogenj in pokriješ za par minut …

4. pečena riba & blitva s krompirjem in korenjem

ko u lijepoj njihovoj

ko u lijepoj njihovoj

skupaj kuhaš olupljen in nakockan krompir ter nakolobarjeno korenje … ko se ti zdi, da je že, odcedi nekaj vode in vmešaj se drobno narezano blitvo, nariban česen in brizg olivca … pokrij in odstavi … v ponvi na srednjem ognju in z enim samim vmesnim obračanjem speci dve srednje veliki frišni beli ribi (lep šargec, ane?), ki naj ti ju oluska in opuca majstr v ribarnici, da ne boš kršil pravil, hehe …

5. panzanella

namesto v smetnjak naj gre kruh v panzanello

namesto v smetnjak naj gre kruh v panzanello

slejkoprej se ti bi nabralo nekaj starega kruha: nareži ga na kocke, ki jih popeci na olivnem olju … popečen kruh v skledi zmešaj z narezanimi paradajzi, mocarelo (kar prilij še malo slanice, v kateri je spravljena) in baziliko (chef je kar prvi dan kupi en teglček, ki je zdržal cela dva tedna kampiranja in raste naprej na domačem vrtu) … dodaj še frišnega olivca in malo kisa, ter počakaj četrt ure, da se kruh malo namoči … če se ti ne da čakati ali maraš zelo hrustljav kruh, pa kar navali …

6. kurji ajmoht in beli žganci

ajmoht

i-žmoht!

piščančje meso nareži in praži na olivcu … dodaj sesekljano čebulo in praži dalje … dodaj drobno nariban korenček in kolerabo, sol & poper zalij in kuhaj do mehkega … določi chefico, da naredi bele žgance … žmohtno!

7. špageti z melancani in mocarelo

sreča na vrvicah

srečava se na vrvicah

v teflonki na olivcu praži na kocke narezane melancane, če je treba v dveh rundah … ko so zlato rjavi, dodaj nariban česen in na drobno nakockan paradajz … naj kar vre nekaj minut … skuhaj špagete (lahko v precej manj vode, kot si navajen od doma, ni frke sploh, res), jih odcedi in vanje najprej vmešaj melancane, čisto na koncu pa še nakockano mocarelo …

8. instant grill

grill 4 girls

grill 4 girls

pozabi na moške radosti grilanja (postavljanje ogenjčka, kurjenje, pihanje … ) in kupi instant grill … v kempu poišči primeren legaliziran kaminček, prižgi in počakaj četrt ure, da se briketi lepo razžarijo … na rešetko položi svinjske kotletke in piščančja krila, ki si jih prej mariniral v mešanici soli, popra, herbes de provence, česna in olivca … obračaj, dokler ni fertik …

9. taljata na stročjem fižolu

da ne boš slučajno kasneje pozabil, najprej skuhaj stročji fižol … šele nato se odpravi na lov v mesnico (te imajo na sardiniji izjemno lepe kose mesa, saj se vsa živad prosto sprehaja tam naokrog) in fotru mesarju pokaži, kako debel steak hočeš … in hočeš, da kar fino debelega, vsaj dva centimetra naj ga bo skupaj in če se le da, naj se ga ob strani drži še kakšna kost … medtem, ko se ponev pali na največjem možnem ognju steak posoli in popopraj … v ponvi najprej izgleda tako:

hit sezone, strana a

hit sezone, strana a

po dveh minutah pa tako:

hit sezone, strana b

hit sezone, strana b

nato ogenj malo zmanjšaj in steak med rednim obračanjem (vsako minuto al kej tacga) speci do željene narejenosti … medtem, ko steak počiva na krožniku (to naj počne vsaj pet, še bolje pa deset minut) v ponev butni kuhan fižol in, če je treba, še malo olivca … steak nareži na rezine, fižol razdeli na krožnike in na vsak kupček fižola flikni radodarno porcijo rezin steaka … čez vse brizgni še malo olivca in naribaj staran sardski pecorino:

ultimativni salivator

ultimativni salivator

nema bolji!

10. pizza z razgledom

buena vista

buena vista

poišči kamp z atraktivnim razgledom in zadnji večer, ko si gorilnike in piskre že spakiral, v kampističnem restoranu naroči pizze za sabo … v ruzak vtakni še mrzlo ichnusso, v žep pa švicarja in se pomakni do razgleda … naslajsaj pizzo in jo pojej ter vsake toliko s pogledom ošvrkni kičast sončni zahod ter si zabrundaj: la vita e …
ko boš zaprl škatlo, v katero so ti zapakirali pizzo, boš na nje zgornji strani uzrl neizpodbiten dokaz, da ti je tokrat pizzo spekel sam predsednik zda:

pečem pice in predsednikujem

pečem pice in predsednikujem

yes we camp!