ožja družinska celica, zbrana okoli mize, o kateri se na tej strani največ bere, se s prepevanjem svenskega pudl-rock hita the final countdown pripravlja na dvotedensko okupacijo južnih predelov največjega jadranskega otoka, vključno z roparskimi pohodi na mreže lokalnih ribarjev, praznjenjem gajbic s predrago taljansko zelenjadjo in izogibanjem oderuških priobalnih kod nas pripremamo samo najkvalitetniju bijelu ribu konob … na ogleduškem vikend izletu, zaradi katerega je chef ne preveč težkega srca prešprical blogerski rez, mi je tako v oko padla obplažna bezničica s celodnevnim happy hourjem, v katerem menjajo pol litra točenega češkega prvaka budvarja za 12 kuncev, malo naprej pa je birtija, v kateri ne delajo nič drugega, kot da frigajo sardone, sardele in kalamare … žal o izplenu še ne morem poročati, ker sem sredi dneva na mehkih baških kamenčkih zaspal kot ta hud kandidat za novi resničnostni šov, ki prvič pride na morje (ne, nisem šel s prekmurskimi traktoristi, majkemi!) … posledično me je doletelo prekurjenje eksterne potrebušnice in njeno obarvanje na rdeče … kuliranje prihaja v obliki preprostega in barvno usklajenega jagodnega sorbeta … Nadaljujte z branjem→

večini branjevk se sicer še ne da luščiti grahovih strokov, a neizpodbitno dejstvo je, da sladkaste zelene kroglice vstopajo na velike duri … z grahom tudi sicer ni kakšne velike krize, ker se dobi čisto decentne primerke v zmrznjeni obliki, ampak ko je frišn je seveda najboljši (najslabši pa je tisti v pleh piksnah, ki niti po barvi niti po teksturi niti po okusu niti na daleč ne spominja na svoje sveže podobnike, zato se ga je v jla oprijelo v naslovu tegale posta zapisano ime) … z grahom ljudje niso vedno imeli čistih namenov, marsikdo se mogoče spomni, kako so črnogorski fantje z vztrajnim polnočnim telefonskim ponavljanjem stavka meni treba grašak na rob živčnega zloma spravili nič hudega slutečega državljana … no, kaj takega se v chefovini pač ne bo zgodilo, saj z grahom ravnamo lepo in ga pripravljamo na različne ljudomile načine … nazadnje je chef pečico zakuril z namenom, da vanjo potisne grah, prekrit z jagenjčkovimi kotleti … gre za jako slasten in popolnoma ajnfoh recept, ki mi ga je zaupal naš dragi insegnante, nicola cretella … ker je model doma blizu pompejev, je upravičeno domnevati, da janjca in grah na ta način v peč dajejo pompejske matere … e andiamo: Nadaljujte z branjem→

eno bolj zabavnih branj za krajšanje srednješolskih dni je bil steinbeckov kombo ulice ribjih konzerv in polentarske police … knjižice iz zbirke humor so nasploh prišle prav za sekat monotonijo realističnih in naturalistničnih špehov, ki jih je predpisovalo domače branje in za lajf-iz-gud protiutež zajebanim eksistencialistom tipa camus in sartre, ki so bili branje po osebnem izboru vsakega mladega občutljivca, poslušajočega jesus and mary chain, all about eve in sisters of mercy … no, steinbeckovi neškodljivi luzerski bizarneži, ki so živeli v pijanskih komunah in pili koktejl, ki ga je eden od njih pripravil tako, da je cel dan v kantico zlival vse, kar so v kozarcih pustili gostje v pajzlu, kjer je delal mogoče niso najboljši zgled za formirajoče se mladince, zato se tudi niso uvrstili v bralni kurikulum, in po mojem še zdaj niso … čeprav bi po mojem mnenju tja kar sodili, saj malo ležernosti in lako-čemo attituda v teh za kešem in slavo pehajočih se časih ne bi bilo odveč … no, pisati sem seveda hotel o polenti, ki nikoli ni bila prav visoko na spisku priljubljenosti (za razliko od minichefa, ki bi zlahka zmagal na volitvah za predsednika polentarske mladine slovenije … pa i šire), mogoče tudi zato, ker je za polento veljal tisti napol skuhan in pocast koruzni zdro, ki so ga v šolski menzi za malico oblili z mlekom, za kosilo pa z golažem … no, ampak polentica je lahko prav fletna, recimo tista, ki jo skaručenski slavc napika s slanim sirom in gratinira v krušni peči, ali pa kakšna bolj sofisticirana bela, ki vam jo kdaj postrežajo na slovenskem west sideu … bane  je zadnjič polento naštimal malo po svoje – zakuhal jo je v mix sladke smetane in vode, dodal malo žafranike, jo zmiksal s paličnjakom in jo pustil v rahlo tekočem stanju, se pravi, da se j po talarju razlezla kot prava juicy taljanarska rižota … chef je potem reč doma zapeljal še naprej in napedenal kremasto, sladkasto, smetnasto polento s šparglji … takole gre: Nadaljujte z branjem→

juhej, šopi lepo raščenih zelenih špargljev se že množijo po tržničnih štantih, tako da so že začeli izgubljati na ceni in pridobivati na okusu … sezonski špic bo sicer čez kakšen mesec, ampak tudi z danes kupljenimi zelenci ne bose užgali mimo … pravoverci seveda prisegajo na šumsko raščene divje šparglje (da še malo zatežim z loiseaujem: svojega računovodjo in finančnega svetovalca je najel med kosilom in sicer šele takrat, ko je – na loiseaujevo odobravajoče presenečenje – med ostalo na žuljen narezano zelenjavo idnetificiral divje šparglje), ampak s tankuhastimi divjaki se da narest fritaja in kakšna simpl prikuhica, za juhe in kremaste omake pa je že bolje poseči po korpulentnejših gojenih sorodnikih … prodajalci fensi posodja sicer zelo radi mahajo naokrog z dizajnerskimi pisrci za kuhanje špargljev v pokončnem stanju, ampak ne gre da bi človek preveč maril za to, saj se štrclji prav lepo skuhajo tudi v navadni posodi, ali se celo kar brez kuhanja sotirajo na maslu, pa je … chefu je turi prišlo v navado, da zelenjake olupi od frizure navzdol in iz olupkov nakuha dišečo osnovo, s katero potem plemenito zaliva špergljeve župe in omake … eno tako kremno sveto hitrostno preproščino je oni dan zamešal v peresnike … takole je bilo: Nadaljujte z branjem→