ne vem, kako je z vami, ampak meni so bile pri tomindžeriju vedno najbolj všeč tiste epizode, kjer sta hanna in barbera miši in mački dorisala še psa … butast ampak močan buldog je ponavadi stopil na miškotovo stran in tako uravnotežil dogajanje – očitno morata biti dva, da nadmudrita mačkona … no, in ta tomindžerijev pes je večkrat izkazoval interes za debel in velik kos mesa z belo okroglino na eni strani … chef je kot mulc živel v prepričanju, da gre za debeluhast steak, dandanes pa seveda ve, da gre za to, čemur taljani rečejo osso buco, po domače votla kost … ker gre za kos, ki je v bistvu rezina goveje goleni, seveda z mehkobo steaka nima nič skupnega (razen tega, da je del istega organizma), zatorej je drugačen tudi način priprave … aleks klinec ga je oni dan parkiral pod peko, kar je bila kar pravšnja metoda … z zateglostjo goleni se pač ne gre spopadati s peko na visoki temperaturi, ampak s počasnim dinstanjem pri 150 stopinjah … talijani to ponavadi delajo na paradajzasti osnovi, chef pa se je tokrat navdušil nad receptom delie smith, v katerem osso buco skupaj z belim fižolom in gobami brbota v guinessu … takole gre: Nadaljujte z branjem→

ko sta chef in chefica dva para let nazaj posedala na terasi kmetije jureš in si oči pasla na kičeraju sončnega zahoda, jezike pa na salamah, klobasah, mesu iz tunke in frišnem rženem kruhu, je gospa jožica za tega slednjega trdila, da je tako dober predvsem zato, ker ga je mesila eno uro … k dolgotrajnemu mesenju nagovarja tudi vendelina, češ če je testo dobro pregneteno, je okus kruha boljši … vse pač v skladu z rečenico, da se brez muje čevelj ne obuje in da se je za dober kruh treba vsaj 10, še raje pa 15 minut matrat z mesenjem testa, česar se je v svoji domači pekarni kot pravi sin domovine držal tudi chef … no, in potem se not u internetu pojavi en manhattanski pek in pove ter pokaže, kako se speče dober kruh brez mesenja … ne me basat, rečem, testo pa meni nazaj: ne me mesit … ok, pa sva probala … ne me basat! … stvar dela, in to celo s polnozrnato moko … zaradi ziheraštva sem sicer testo vzhajal dvakrat, ampak mesil ga pa nisem … rezultirajoč kruh je pa hud: lep okrogel hlebec s hrustljavo skorjico in sočno in mehko sredico … moka, sol, kvas, voda in 16 ur čakanja, pa je … prvo odkritje nula-sedemke je tako najbolj izi recept za kruh vseh časov … takole gre: Nadaljujte z branjem→

med severnimi primorci kroži (no, vsaj včasih je krožila) šala o treh mestih, ki se začnejo s črko w … washington? … ja! … waterloo? … ja! no, še enga slovenskega! … slovenskega?!? na w? hmmm … ja, wajdovšna a ne?!, hahaha … aha, to je kraj, kjer jim je skoraj uspelo zafurati eno največjih slovenskih blagovnih znamk, kjer bodo postavili največjo piramido na svetu in kjer imajo fuzbal klub, katerega tekme je včasih treba prekiniti zaradi močne burje … poleg župana imajo še kar nekaj naravnih lepot, v dobro pa jim gre šteti tudi to, da koren imena svojega kraja delijo z žitarico, ki to, strogo biološko gledano, sploh ni … ampak to nas pri mesenju ajdovega kruha in handlanju z ajdovo moko vobče niti ne moti toliko kot dejstvo, da se ajdovka v stiku z vodo spremeni v težko obvladljiv in besnenje povzročujoč poc … nekoč, ko bo imel veliko časa, vam bo chef zaupal, kako je potekal njegov zgodovinski, leta trajajoč mitski boj za kuho normalnih ajdovih žgancev in koliko sprijetih pocastih sivih kepastih gmot je med tem bojem končalo na smetišču zgodovine … tokrat pa – v duhu priprave na zimsko visoko sezono tlačenja orehov v testo – kratka črtica o pripravi ajdovega kruha z orehi … Nadaljujte z branjem→

ne vem ali je res, ali pa se zdi samo meni, da po slovenski grudi veje en tak prastrah pred pripravo rib … konzumiranje ribjega zaroda smo, s krčmami (tudi kvazi elitnimi) vred, omejili na ocvrte girice, paniranega osliča, postrv po tržaško, belo ribo s krompirjem v pečici, kuhano na lešo, poleti na žaru, velikokrat postreženo s tržaško omako, vedno pa s špinačo/blitvo … ampak z ribo se da ušpičiti marskiateri hec in chef se po inspiracijo za izogibanje čerem med kuhinjskim ribarjenjem v kalnem najraje zateče k lahom, ki se vsak mesec znova spomnejo kakšnega heca … v meglenem spominu je zapisan podatek, da so par let nazaj ribo ženili z agrumi in chef je včeraj sklenil tri orade položiti na tri pomaranče, rezultat pa v spomin na pijačo, ki viharjenja časov ni preživela tako dobro kot cockta, poimenoval dvojna ora, kar bolj naravnost povedano pomeni orada na oranži … Nadaljujte z branjem→