zadnjič smo obdelali aktualno risankasto dogajanje v družini, sivina in odsotnost las pa chefa vse pogosteje napeljujeta tudi k razmišljanju in razkladanju o tem, kako in kaj je bilo včasih … najpriljubljenejša risanka druge tv mreže v obdobju ’78 – ’84 je bila nedvomno tista z ležernim zajcem, ki je ob živce spravljal vse po vrsti … ta črnga racmana, jagra, kojota – pač vsakega, ki se mu je spravil malo težiti … teh risank slovenske televizije ne vrtijo več, verjetno zato, ker niso vzgojne in ker bi se mali državljančki ob njih rednem gledanju lahko pretvorili v nasilna in netolerantna bitja … poglejte aktualne vaške stražarje, zihr so rasli gor na tomindžeriju in lunijih … no, pa pustimo ob strani medčloveško obračunavanje in se posvetimo dokončnemu obračunu z zajcem … ko v toskani v pisker vržejo papardele, ta široke široke nudlne, jih obvezno prelijejo z ragujem iz divjega zajca, sta prejšnji teden poročala nana in dedo … v toskanskem gudi bagu je bil tudi zavitek papardel, ki smo jih v skladu z novo družinsko politiko zmanjševanja zalog promptno in dokončno uničili dan potem, ko je ata na tržnici uplenil kraškega kunca, neke vrste kaskaderja za divjega zečiča, ki jih je skorajda nemogoče dobiti brez puške na rami … kraševec se je po pričevanju testne publike odrezal tako dobro, da si zasluži naslovno vlogo v celovečercu ragu iz kraškega kunca … takole gre: Nadaljujte z branjem→

eden od najbolj zdrajsanih devedejev v naši kuči je ta nov nodi, torej tisti, ki je na domačo polico prišel kot drugi po vrsti in ki vsebuje tudi epizodo “nasprotni dan gospodiča tonija” … ker domnevam, da niste vsi te sreče, da bi si to animiranko že ogledali (sploh pa ne dvestoenajstkrat), vam povem da je nje bistvo v tem, da se pubertetniški plišasti medo toni odloči, da bo govoril ravno nasprotno od tega kar misli … ne je ja in ja je ne … in to je seveda triletnim mulcem blazno smešno … tako kto je bilo nam včasih, ko smo gledali posnetke božička iz avstralije in se režali njegovim kratkim hlačam … no, narobe svet je bil tudi danes, 21. novembra, ko sem naredil hitri krog po tržnici in v brzečem mimohodu, ravno srebajoč sladak kaki, na enem štantu z levim učem opazil regrat … regrat? konec novembra? … bremza – škriiiip, rikverc: res je regrat! … zamižim, se po dekliško uščipnem v lice, odprem oči in še vedno je tam: fletn, zelen, nič skurjen regrat … si v pleksus butnem še enga mateja parlova, pa je vse isto: na mizi pred mano je kup pomladanskega regrata … pa kje jaz to živim, v čilu? … argentini? … branjevsko gospo previdno vprašam, če je iz krškega … ni … ja kje pa je pol zrastu ta regrat? … “ja, kje, na pol’ u šentjakobu!” pribije, kot da je najbolj normalna stvar na svetu 21. novembra nabirat in prodajat regrat … chef pristane na nasprotni sezonski špil, zato zdajle ne boste dobili recepta za nazaj, ampak vam jasnovidno povem, kaj bom naredil danes, ko pridem domov: Nadaljujte z branjem→

ljudski praznovalni običaji, predvsem tisti, ki narekujejo tudi specifične metode prehranjevanja, so precej resna grožnja določenim oblikam življenja … aktualne razmere so še posebej nenaklonjene perjadi, saj bodo prekooceanski jedci kmalu za trenutek odložili supersajzane burgerje in v pečice tlačili purane različnih velikosti … že res da bo njih (ne)izvoljeni predsednik grm enega simbolično pomilostil, ampak morija bo vseeno resna … nič bolje ne kaže madžarskim racam in gosem, ki imajo vsaj to srečo, da jih bo naslednji vikend naskočilo slovensko ljudstvo, ki v primerjavi s puranojedci premore kar 150-krat manj grl … martinova perjad bo načeloma služila predvsem kot žmohtna podlaga za nalivanje novonastelega alkohola, a chef sugerira, da je nje gastronomsko vrednost vendarle vredno počastiti v treznem stanju in jo kdaj pripraviti tudi v izvenmartinovskem času, lahko kar ta teden, kot del priprav na naslednji vikend … včeraj je tako v zgornjem kašlju dišalo po s kostanjem polnjeni pečeni raci, chef pa je sledil preprostim dedotovim navodilom, ki jih priobčuje v nadaljevanju … Nadaljujte z branjem→

stalni bralci mi gotovo ne boste zamerili, če najprej pozdravim lovke in lovce na novičke in zapise o lepih hollywoodskih gospodih, ki ste se na tej strani znašli zavoljo naslova pričujočega zapisa … obenem s pozdravom pa boste že kar takoj deležni tudi hladnega tuša … brad pitt v naši hiši namreč ni tole:

ampak tole:

skratka, gospodične in gospodje, če vas zanima ali sta brad in angelina še skupaj, boste morali razpeti jadra in odsurfati kam drugam, če vas pa zanima, kako se speče pita bread (uganili ste, chef mu ljubkovalno reče brad pitt), ploščat, mehak, naluknjan mediteransko/bližnjevzhodni kruh pa ste povabljeni, da ostanete z nami … to pa še ni vse: če kliknete modro obarvane besede read the rest of this entry boste izvedeli tudi kako pripraviti humus, v katerega boste pita kruh pomakali … tako je, z enim samim klikom lahko pridete do dveh receptov! … Nadaljujte z branjem→

glavna stvar v prvem delu teh prazničnih dni, ki so za povrh še suvereno poletno indijančili (bajdvej, nov rekord v obedovanju na prostem v kratkih rokavih znaša 30. oktober, ko sva v šiški ugonobila skledo endivije s puranjimi jetri & popečeno slanino), so seveda glave, torej buče, ki se iluminirane s čajnimi svečkami režijo iz vsakega drugega slovenskega plota, kot da bi bil državni praznik halloween in ne dan reformacije … že res, da je sosed kovač izobesil kar tri slovenske in eno evropsko zastavo, ampak zraven slednje je na vrtu ležala tudi rumena razrezana tikva … in če tako pravoveren državljan 31. oktobra vali buče, sva se tudi z minichefom drznila eno izprazniti semenja in jo napolniti s svetlobo … praznenje in polnjenje pa je chef, da ne bi bilo zamere med kapusnicami, izvedel še na zeljni glavi, ki ji je iztrgal drobovje in jo namesto njega napolnil z mletim mesom … Nadaljujte z branjem→