adaptacija

danes je financam priložena druga številka priloge dolce vita in, kot verjetno veš, ima chef v njej rubriko kva pa j to tacga?, v kateri naskakuje recepte razvpitih svetskih majstrov kuhinje … prejšnji mesec je slistil marca pierra whitea, tokrat pa se je spopadel z wunderkindom iz padove, massimilianom alajmom … v borbeni vnemi mu je v časopisu zmanjakalo prostora, da bi bolj podrobno opisal zmagoviti recept, zato ste tokrat elektronski bralci v rahli prednosti (no, na celotno štorijo boste pa kljub temu morali počakati kakšen teden :-)) pred papirnatimi, prav zavoljo recepta semle preusmerjenimi bralci … kakorkoli, pejmo zdej za mizo, k za domačo kuhinjo adaptiranemu paniranemu, a ne ocvrtemu govejemu fileju:

impanato

za dva eksperimentiranju s karpačem naklonjena jedca:

za file:

  • 300 g uležanega govejega fileja
  • po en kos en dan starega belega in polnozrnatega kruha
  • deci olivca
  • groba morska sol

kruh nareži na kockice in ga v precej vročem olivcu cvri dokler kocke ne postanejo zlatorjave … kocke stresi na papirnato brisačko in jih malo premešaj, da brisačka popije čimveč maščobe … zdaj stresi kocke na pekač, ki naj se 10 minut pečejo v pečici, segreti na 120 stopinj … kruh ohladi in ga sesekljaj … v teh ocvrtih/pečenih drobtinah z vseh strani povaljaj file in ga z ostro ojstrim nožem nareži na malo manj kot centimetrske rezine … pred serviranjem položi rezine fileja na ohlajen krožnik in na sredino vsake deni še ščepec grobe soli …

za jajčno kremo:

  • 1 jajce
  • žlička dijonske gorčice
  • 150 ml sončničnega olja
  • pol žličke soli
  • dve žlici mrzle vode
  • 1 krak zvezdastega janeža
  • par kapljic limoninega soka
  • kapljica sojine omake
  • dve žlički jabolčnega kisa

iz prvih petih (na sobno temperaturo segretih) sestavin zmešaj majonezo … ker je olja manj, kot v majonezi na videosnimki, bo majoneza malo redkejša, ampak taka mora bit 🙂 … do serviranja jo spravi v hladilnik, preden jo uliješ na krožnik pa vanjo nežno vmešaj še ščepec v možnarju do prahu strtega zvezdastega janeža, vodo, limono in sojino omako …

za peno rdeče pese:

  • 2 dl soka rdeče pese
  • par kapljic sojine omake
  • ščep soli
  • ščepec sladkorja v prahu

vse sestavine deni v visoko posodo in jih na fulful mešaj s paličnim mešalnikom … postavi v hladilnik in za na krožnik uporabi le penico, ki jo previdno posnameš s površine …

soundtrack: double xx posse – ruff, rugged & raw

 

 

 

buče valit

za tistega, ki mahedra z veliko besedami, radi rečemo da:
a) vali buče
b) baše

ker sta kruh in vino v mahedranju z (časih tudi praznimi) besedami še posebej izmojstrena, sta tokrat kar združila a) in b) in sicer po (na hitro in brez odvečnega basanja) sledeči proceduri, ki je omenjene tri besede še močneje vpela v kulinarični vokabular in iz njih namontirala hrupne (bučne, aveš?:-)) tortelone:

valiti:
razvaljati testo za pašto (200 g moke + 2 jajci) in ga narezati na kroge
buče:
speči 200 g muškatne buče, jo pretlačiti in zmešati s soljo, poprom, enim jajcem, 100 g parmezana in 50 g drobtin
basati:
z bučami napolni razvaljano testo, kar se izvede v dveh korakih; prvi je polaganje buče na testo,

tortelon filinho

drugi pa vlaženje robov testa, prepogibanje kroga na pol in fino stiskanje novonastalega stika:

tortelon chiuso

od tu naprej so v igri slan krop, stopljen putr, parmezan, mlaskajoči jedci in pivci primerno ohlajenega pulčevega sauvignonasseja …

soundtrack: pomembno je to, kar je v sredi, torej je prva asociacija tudi že finalni izbor: michael franti & spearhead: people in tha middle

neslovenec

ko je desetletje in pol nazaj še izhajal prvi uravnotežitveni dnevnik je ob začetku izhajanja delove nedeljske edicije zaokrožila šala, češ, kako bi se pa imenovala nedeljska izdaja časnika slovenec? … odgovor najdeš v naslovu tega zapisa, čeprav ta ni tam zaradi cajtnga, ampak zaradi kanelona … kanelon slovenec  je namreč čisto nekaj drugega kot originalni kanelon italjanec … lahko bi celo rekel, da je kanelon slovenec veliko več kot kanelon italijanec, saj je kanelon slovenec tri v enem: palačinka, burek in dunajc … palačinka prispeva samo sebe, burek v konzorcij prispeva filo, dunajc pa zunanjo panirano srajco … seveda vsi trije prispevajo tudi dovolj kalorij, da začneš po enem ali dveh snedenih kanelonih nemudoma gravitirati proti kavču, kupu kartonov, sveže pokošenemu travniku, klopci ali katerikoli drugi za zaleganje primerni horizontalni površini … kanelon italijanec pa  ima s kanelonom slovencem skupno le ime: namesto palačnike ima  plahtico testenine,  namesto dunajsko ocvrte obleke  ima gratiniran parmezanov posip ali kakšno paradjzasto omako,  pri filah pa  tudi dopušča veliko več maneverskega prostora kot mesni/sirni/špinačni, na katere je aboniran kanelon slovenec … kučina italjana je zadnjič razkazovala enega posnemenja vrednega kanelona italijanca, napolnjenega z mešanico krompirjevega pireja in jurčkov:

kaneloni

štirim slovencem, ki smo ga poizkusili je bil ljub in všečen … ker v domačiji testo za pašto zdaj že kar mimogrede stresemo iz rokava, je dokončanje tegale mala malica … no, ko poješ prva dva tej malici takoj odvzameš pridevnik mala, po tretjem malico zamenjaš z južina, po četrtem tej dodaš pridevnik orng, po petem še krepka in po šestem izdatna … naprej pa tudi chef ni zmogel … za pripravo dveh orng krepkih izdatnih južin (torej za dvanajst kanelonov italijancev) sledi naslednjim napo-tkom: Nadaljujte z branjem

bye, floyd!

največjega majstra ekranske kuharije ni več … v nekem drugem, zadrgnjenem, zapetem in zategnjenem cajtu, je v kuharijo, predvsem medijsko, vnesel sproščenost, zajebancijo, jebivetrstvo, a ljudstvu obenem približal marsikatero kuharsko tehniko in oddaljeno gastronomsko kulturo … lani sem v viseči mreži prebiral njegovo avtobiografijo in zgruntal, da sta bili zgoraj omenjena zajebancija in jebivetrstvo bolj rezultat ad-hoc reševanja skorajda zafuranih pejmo-snemat-pa-da -vidmo-kaj-rata snemanj, kot pa scenaristično in režijsko načrtovani mastrpisi … keith floyd je bil britanski kuharski prerok in medijski praoče ne zgolj ramseyev in jamiejev, ampak tudi clarksonove škvadre … ne morem reči, da je doš’o tiho, ampak zagotovo je ušo u legendu … le kako ne bi, če je cvrl jajca na lopati in v peči parne lokomotive v južni afriki, skoraj zažgal čoln/splav, na katerem je snemal, se komaj obranil nojev, ki so rinili v njegove sredi savane postavljene piskre in kar na televiziji zlival vase resne količine vina, če ni šlo drugače tudi iz flaše … huh, takih ne delajo več!  v njegov spomin nadvse priporočam ogled njegovega zadnjega enournega intervjuja … ob glažu rdečega pa z vami delim eno njegovih mladostnejših epizod:

videz vara

hehe! se bo ob pogledu na spodnjo fotko

ješprenčk

zarežal v brk redni bralec, redna bralka pa mu bo privoščljivo pritegnila, češ pa je le nabasal na eno konkretno dozo korenja! … no, le počasi, cenjena bralca, kajti kdor se zadnji smeje, se smeje najbolj karamelasto, si misli chef, razpolagajoč z zanesljivimi informacijami iz zakulisja kruha in vina, ki pravijo, da na sliki ni kar en navaden ričet-neče-v-ritki-čičat in da obilje oranžnih kock v ješprenčkovi mineštri ne pripada vrsti daucus carota, temveč cucurbita moschata … ja, kockice smo bili izklesali iz prve letošnje buče in jo z ješprenčkom sparili v fletno mineštro, ki nam (no, nama, kajti chefica in mini chef sta bolj kot ne le revijalno zapeljala žlico po krožniku) je polepšala zgodnjejesensko popoldne … tako gre to:

Nadaljujte z branjem

nova jajca

že uveljavljenim kodnim imenom za zajtrkovalna jajca (jajček sonček za klasično jajce na oko, zmešanc za umešana jajca in obrnenc za z obeh strani ocvrto jajce) v naši familiji, sta se pridružili še dve … že nekaj časa je kar priljubljen omomaž … ta sicer ni hommage ohmajočim budističnim menihom ali enoti za električno upornost, ima pa vseeno dolgo predzgodbo … vse se je začelo s tretjim delom devete epizode prve sezone dexterjevega laboratorija, v katerem si dexter na glavo natakne neko super mašino, ki naj bi ga s predvajanjem učbeniške vinilke čez noč naučila francoščine … a glej ga zlomka, vinilka se zatakne ravno na besedni zvezi omelette du fromage, ki je hkrati edina reč, ki jo dexter po tisti noči zna in zmore reči … malemu chefu je bilo neprestano dexterjevo ponavljanje brutalno smešno in že naslednje jutro smo mu postregli z omleto s sirom in ga podučili, da je njegov zajtrk inspiriran z dexterjevo mantro … no, minichefica, ki v tistih časih še ni bila sposobna pravilno izgovarjati citatov iz risank, je omlet-d-fromaž eleganto poenostavila v omomaž … letos, ko se je blazno navduševala nad tem, kako je kakšni stvari rekla, ko je bila še majhna, pa je pri nekem zajtrku sledil naslednji dialog:

hči, navihano: oči, ko sm bja mejhna sm pa temu jajčku jekja omomaž!

oče, navdušeno: ja, to pa res! kako mu pa zdaj rečeš?

hči, ponosno: omomaž!

in od takrat je omleta s sirom za večno ostala omomaž … pa da ne bom izpadel kot dexter, ki ne govori o ničemer drugem kot o sirovi omleti, bodi za danes dovolj o tem tipu jajcanja, saj nas čeke pe eno poglavje … to bo manj anekdotično, zato pa toliko bolj vizualno atraktivno … tukaj je:

jajc u kruhu
jajček v kruhu je variacija na temo jajčka sončka in je fin, ker v en kos integrira dva priljubljena zajtrkovalna artikla, jajce in toast … sicer je treba pripravo s poskusi in napakami zoptimizirati glede na gorilnik, ponev in jedce, a se splača potruditi … pejmo: Nadaljujte z branjem

rauh kamra

kruh in vino sta si pridobila ekskluzivne pravice za predvajanje real-life dokumentarca o vplivu schlenkerla rauchbiera (bamberško dimljeno pivo) na radijske voditelje … ker gre za izjemen dokument časa, si kruh in vino nista drznila posegati v posnetke in jih priobčujeta v integralni, originalni in nedotaknjeni verziji:

Vodpod videos no longer available.

na sthafje!