tu in tam redno bralstvo tehle zapisov opomnim, da ne maram korenja … bolj kot je blizu svoji originalni formi, manj mi je všeč … oni dan pa si je peter priskrbel jubilejno edicijo kultnega angleškega spominjam-se-svojih-hipi-časov filma withnail and i … po ogledu je menil, da je v filmu naletel na vrsto korenja, ki bi lahko bilo všeč tudi meni … z veliko mero nejevere sem si ogledal priporočeni odlomek:

prav je imel! … camberwell carrot, i like!

28. junija bo minilo 365 dni, odkar je chef prvič zaškrebljal po wordpressu in dan kasneje že priobčil prvi recept … za tako visok življenjski jubilej, kot je eno leto, se pa že spodobi pihnit eno orng svečo … kruh & vino zato najavljata

VELIKO
TRADICIONALNO
PRAZNOVALNO
NAGRADNO
IGRO

pravila so simpl: izmed vseh receptov, ki so poimensko navedeni tukaj, izberi tistega, ki ti najbolj diši in ga navedi v komentar k temu zapisu ali pošlji na napo@kruhinvino.com … 1. julija, ko bo chef prišel nazaj z dopusta bo vse dobljene emaile in komentarje dal v veliko eterna kastrolo, potem pa bo minichef iz nje izžrebal en sam listek … izžrebanec bo dobitnik velike nagrade: večerje za dva v chefovini … na jedilniku pa bo poleg kruha & vina & ostalih reči seveda tudi jed, za katero je lucky bastard glasoval … vsak bralec lahko glasuje samo enkrat, kajneda, da mi ne zabašete mailboksov … srečno!

iz velike in široke s platanami poraščene avenije, šibajoče od morja ven, zaviješ na levo, skoz železen portal pod ogromno streho, kjer vidiš sijoče zelene in skoraj že črne avokadote, kutine, fruške, grozdje, jabolka, mangote in še cel kup sadežev, ki jih sploh ne poznaš … nakar uzreš po starosti zložene viseče pršute s parklji vred (in močnega tipa, ki z dolgim in tankim nožem kar z visečnika dol reže dišeče fete) … zraven so ovešen e še kratke in dolge oranžkaste in bele suhe salame, sušene prate, špehce in še kaj … za voglom so hladilniki s siri – mladimi, starimi, plesnivimi, navadnimi, velikimi koluti in majhnimi bobki … požiraš slino in je skoraj nekaj spustiš na vsaj trideset kibel z različnimi vrstami oliv – pečenimi, v slanici, mariniranimi, zelenimi, rdečkastimi, majhnimi kot slivova koščica in velikimi kot oreh … v sredinskem krogu so ledene stojnice z jastogi, rarogi, rakovicami, škampi, bogomolkami, sredelami, skušami, oradami, zobatci, rombi in na sredi med njimi ždi dvometrska tuna … in velike polenovke, še suhe ali že namočene … in, ja seveda, približno toliko vrst školjk, kot je prej omenjenih oliv … še kej? … ah, ja: mesarije: specializirane za ljubitelje janjcev, kozličev, svinjine, govedine, drobovine (ja, posebna mesnica, ki prodaja samo vampe, jezike, vranice, ledvice, jetra, možgane, glave in parklje) … in v njih mižičnjaki s sekirami … če se obrneš stran si  pa že odpočiješ oko na nežnih tetkah, ki prodajajo zelišča, zelenjavo (ma ne znam naštet pol tega, kar majospomnim se samo impozantnega štanta s paprikami … potem se pa ustaviš, se usedeš, naročiš glaž belega in komplet kruhcev: eden je pomazan z mešanico rdečega zelja in pikantnega sira, drugi ima na sebi v špehec ovit popečen kalamar, tretji kos pečene polenovke na špinači s pinjolami, četrti kratek ražnjiček z janjcem in peti zelo okusen ocvrt rakov repek … temperatura je 28 stopinj, nebo brez oblačka, ljudje kupujejo, klepetajo, se zabavajo, jejo, pijejo, uživajo … kot da bi  že vedeli, da bodo njihovi momci zvečer spet zmagali … in chef jim je po slovensko fowš, ker majo oni to zmeraj, on pa samo za en blitz ogled … prvi, ki ugane po kateri tržnici (mesto & ime) se chefu cedijo sline, dobi vročino, se pravi knjigo heat billa buforda … pripravljeni, pozor, zdaj!