ne, ne, ne gre za tak konec, flamci in valonci so zaenkrat še vedno v isti državi, čeprav je res, da pri marsikateri sladoledarici v gentu in drugod, kjer večinujejo krehasti belgijci, več opraviš z angleščino, kot pa s francoščino … ne, konec belgije je zato, ker se blizu krčme hommelhof, o kateri paberkujem tokrat, belgija konča in francija začne … watou je pač blizu poperingeja in poperinge je blizu iepra in vse skupaj je blizu lilla, za kateriga si zihr slišal, če si slišal za mileta ačimoviča (ki je v dresu istoimenskega kluba v ligi prvakov zakucal celo proti man unitedu) … sicer pa se v watouju z miletom sploh ne ukvarjajo, imajo namreč dosti dela s pivom … v watouju je namreč doma pivovarna sint bernardus, ki je od konca druge svetovne vojne do leta 1992 licenčno varila westvleterensko trapistsko pivo … menihi so ga varili samo zase, za ostale pa je teh 46 let westvleterensko pivo nastajalo v watouju … se pravi, da naj bi pri sint bernardusu znali cimprati dober pirček in dejansko je vsaj njihov prior 8 zelo fletkan zvarek iz katerega mojster stefaan v restavraciji hommelhof v svoji vidi-me-nemam-šta-da-krijem odprti kuhinji scimpra izjemno omako, ki jo potem prelije po temno rdečih sočnih rezinah fileja divje race … ampak preden se zazreš v slikovni material, naj nujno omenim še eno reč, ki te v hommelhofu skupaj s frišnimi kruhki čaka že na mizi in ki je tako hudo dobra, da se je sploh ne da nehat jest … gre za rilletes, neke sorte pašteto, ki jo pripravijo tako, da hudo nasoljene kocke svinjine počasi kuhajo v masti, dokler niso dobolj mehke, da začnejo razpadati … potem jih stolčejo, ohladijo in zmešajo z ravno prav maščobe, da se lepo mažejo na kruh … no, zdaj pa slike:

[rockyou id=125515946&w=426&h=319]

dodatna razlaga je verjetno potrebna pri sardelah: tisto spodaj je frišna, hrustljava solatka z jabolki in rdečo peso, tisti beli flekci pa so ene sorte majoneza … nujno ti moram razložiti tudi tiste riževe ocvrtke – rižoto, pripravljeno z ostalimi kosi divje race (bedri …) so oblikovali v kocke, pomočili v moko-jajca-drobtine in jih ocvrli … v bistvu gre za variacijo na temo siciljanskih arančinov … pa sladkiš je tako pamesno sestavljen, da tisti slajsi sveže pomaranče in sladoleda letno ofrišajo ne ravno light kremo in speculaas … in tisti pirovski cuvee na začetku je lušna pitna stvarca in stefaanova gospa sabine fletno uraduje in klepeta z gosti in še to, ker velikokrat kdo vpraša: trihodni pofotkani meni za dva + dvakrat po dva krožnika (predjed + glavna) + 0,75 butelja hišnega pirčka + prior 8 + dva sint bernardus tripla + vodovje + enormne količine rilletes in oliv in frišnih kruhkov + trije espresoti so rezultirali pri zelo prijazni številki 177 … hjej, kako prav bi – še enkrat – imel moj svak, ki bi bil zapisal: naš izlet v zahodno flandrijo je bil zelo lep!