kompas vun!

… sva rekla s chefico in za začetek v google maps potegnila črto naravnost na jugovzhod iz zgornjega kašlja …. okej, najprej sekamo belo krajino, pa cel balkan, z grčijo vred … in že frčimo nad sinajem, savdsko arabijo pa čez ocean, skozi avstralski downunder in to je to … hja, kaj bodemo zdaj iz tega jugovzhoda na mizo postavili, za zmagovalno lenčo in mitja? … ja po vrsti je treba jt: od avtralije gor al pa od bele krajine dol … pa ne sme bit čist obvijus koncept, to bi blo brez veze … treba je mal zatvistat vse skupi … dejva najprej žrebat kdo bo kaj kuhal … en-dva-tri prste razprši … okej … u – mam eno dobro foro! … dejva različne jugovzhode delat: geografske, simbolične, lokalne, besedne … ja, jaz bi … kaj pa če? … ne, ne, ne vem če bo to okej … a misliš, da se to kje dobi zdele? … to je men super … in tako naprej in nazaj sva mozgala in namozgala kar opisujem v nadaljevanju in kar sta lenča in mitja pohlevno pojedla in popila, vsem felerčkom navkljub … da ne bi zašli, smo na sredo mize položili tole dedotovo navigacijsko mašino:

nastavimo kompas na SE & štart!

nastavimo kompas na SE & štart!

evo, smer je prava, zdej se je treba samo še izogibat čerem … za pogrinjček sem se zatekel k doktorju erjavcu, katerega jojolgičin zajebek po njegovem pričevanju večina razglasi za kengurujev pršut … mogoče pa nama uspe prepričat tudi lenčo, sploh če kao-kengija podpolcam z lahkotno toastanim avstralskim polnozrntatim kruhom s korenjem in bučkami … torej gremo najprej na daljni jugovzhod!

fake-ass kangaroo (pozdrav from down under)

rezine mariniranega govejega stegna na korensko-bučkastem toastu

rezine mariniranega govejega stegna na korensko-bučkastem toastu

fincan, tale kengič – v bistvu je to en tak malo bolj pikanten karpačo, splaknjen s penfoldsovim coonawara shirazom bin 128, 2003 je dal vedeti, da se avstralci nimajo slabo … ampak vseeno se vrnimo na evropskounijska tla … grki so naju s svojo pošteno kuharijo začarali letos in lani, zato je chefica razvila hommage helenskim demokratom in pripravila tri dolmadakije, from scratch, iz koprskih in briških vinskih listov, ki so se sprva delali trde zajebance, ampak jih je naša lepo ukrotila z malo daljšim kuhanjem … spoznajte trio bratov dolmadaki:

dolmadaki surprise (skrivalnice na špici balkana):

s kuskusom in pinjolam, tremi siri v melancanu & škampi

dva zvitka listov vinske trte: eden s kuskusom in pinjolami, drugi s škampovimi repki, za dobro mero pa še trije siri, zaviti v ocvrt melancan

za zraven smo na led nalili brizg ouzota sans rival, ki je eden redkih ouzotov, ki ga še miksajo iz grape, ki jo potem še enkrat destilirajo z dišavnicami in ne z lekarniškim alkoholom, pomešanim z aromami … in že pičimo dalje, še vedno s triom, ki tokrat ni iz grčije, ampak iz šume … enkrat vmes, sredi mozganja se mi je zazdelo, da je eden od anagramov besede jugovzhod juho v gozd … res je! pa dajmo eno tako gozdno župo naštimat … jelena skuhamo v čisto krepko juho, navaljamo raviol in ga napolnimo z dimom tlečega drevesa, ki se je prijel na sirarsko skuto, popražimo malega jurčka in pripravimo še s sirupom smrekovih vršičkov odišavljeno kroglico iz mletega srninega mesa (ki je, kot se je izkazalo, za meatbolse preveč pusto, zato so tudi bili trlikavi in zategli …) …

jugovzhod – juhovgozd (anagram)

v čisto jelenovo juho vloženi raviol z dimljeno skuto, srnina kuglica s smrekovim sirupom in sotiran jurček

v čisto jelenovo juho vloženi raviol z dimljeno skuto, srnin meatball s smrekovim sirupom in sotiran jurček

pili tukaj zraven nismo, itak je župa dala tekočino in zagon za naprej … kaj je še na jugovzhodu? … poglejmo ofco, recimo … na jugovzhodu jih kar radi jedo, ampak tudi sama ofca ima svoj jugovzhod, to je njena zadnja desna noga … jugovzhod je pač desno spodaj … in eto, mesar vlado rezervira lepo zadnjo desno nogo od janjca, ki jo chefica premaže z jogurtom in mnoštvom jugovzodnega aromatičnega arzenala (koriander, kardamom, kurkuma, kumin, cimet …) in sočno speče v glinenki, skupaj s krompirjem, prešpikanim z žajbljevim listom:

spodaj desno (jagnje muli arome jugovzhoda)

v glini pečena zadnja desna jagenjčkova noga marinirana v tandoori odišavljenem jogurtu & z žajbljem prešpikan mlad krompir

pečena zadnja desna jagenjčkova noga, marinirana v tandoori odišavljenem jogurtu & z žajbljem prešpikan mlad krompir

zraven smo natočili še en syrah, tudi iz jugovzoda, a malo bližjega … srbski gospodin stojaković se je odločil, da bo njegov vinski biznis izgledal bolje, če bo pred svoj priimek dodal še besedo emporio in res, njegov syrah 2002 ni bil švohek … ali pa smo se mi imeli tolk fino, da sploh nismo opazili, da je bil zanič … sploh, ker smo se že približevali domačim logom in se za konec zabremzali v beli krajini … iz šturmovega lanskega polsladkega rumenega muškata sem skuhal žele, vanj potopil robidnice in ga obtežil z malinovo sladko smetano:

belokrajnc (ne pozabimo na domače)

žele iz belokranjskega rumenega muškata z robidnicami in malinovo smetano

žele iz belokranjskega rumenega muškata z robidnicami in malinovo smetano

nekaj muškata je seveda ostalo za finalno srebanje in prijetno žuborenje z lenčo in mitjem o tem in onem, vsekakor sva najbolj zastrigla z ušesi ob vabilu na povratno večerjo pri lenči doma … lookin’ forward! … in da bo krog sklenjen, priobčujem še recept za aperitivno reč, ki smo jo srebali čisto na začetku, ko je bilo treba jug in vzhod še združiti v eno … to je opravil süd-orient x-press, po domače sorbet iz južne limete, vzhodnega zelenega čaja in gina za mehčanje … pred srebanjem po slamci postopaj takole: Nadaljujte z branjem

even more blood!

huh, upam da kdo ne bo delal mojega psihološkega profila zgolj na osnovi kruhovinskih zapisov v zadnjem času, ko sem pisal o krvaviji, še eni kravaviji, pa o terorostih in za konec še o pokojnikih … na v resnici še ni čisto konec, kajti danes sledi še ena (za nekaj časa res zadnja) krvava epizoda:

če si boš takole rdeče belo kockarsko solato namešal med počitnicami na hrvaškem, boš prav gotovo požel simpatije domorodcev, ki itak vse oblečejo v rdeče bele kocke … no, pa tudi če jo naštimaš samo zase ti ne bo hudega:

  • tri rdeče pese
  • konkretna feta fete (ali rezina drugega mladega sira iz slanice)
  • žlica kisle smetane
  • olje & kis & sol
  • ščep suhega origana
  • ščep kumine

peso in feto nakockaj na približno enako velike kocke … zmešaj origano, smetano, kis in sol in med mešanjem počasi prilivaj olje … kar dobiš, je preliv, zato ga prelij preko pese in fete … ne pozabi povrh potresti še kumine, pripraviti komadiča polnozrnatega kruha (ali, še boljše, komada stejka) …

soundtrack: james blood ulmer – aren’t you glad to be in america?

adijo, černi chef!

za slovo od globokoglasnega chefa, eksperta za slane čokoladne kuglice, si oglejmo simpatično vizualiziran recept za njegov signature dish:

naj še naprej gruva v scientoloških nebesih, meni pa bo za spomin nanj ostala modra rokavica-prijemalka z njegovim by chefica narisanim portretom, kljub trenutnemu embargu na kupovanje novih kuharskih knjig pa se mi zdi, da bi tale isaacova o kuhariji z dušo in srcem že iz sentimentalnih razlogov sodila v chefovinsko zbirko …

chillout

stric tinč nikoli ni kaj prida govoril, v bistvu je vedno bolj kot ne brundal samemu sebi tje v rdečkast, košat brk, ki se mu je spuščal vsaj centi čez zgornjo ustnico … kdor je bil na najini ohceti in se je z njim pogovarjal (okej, skušal pogovarjati) ve o čem govorim … kljub temu sem od njega uspel razumeti dve vremenski opombi … kadar je bilo sibirsko mrzlo – in to je tam, v senčnatem šmelcu pod peco, kamor sonce ne posije od 1. novembra do 8. februarja, precej pogosto – je siknil, da je na sončni upravi spet stalin dežuren … poleti, ko je brnalo kot v krematoriju pa je uporabil isto sikancijo, le da je stalina zamenjal s hitlerjem … ki je dežuren tudi danes … pa naj kar bo, saj imamo ultimativno orožje za blokado njegovih temperaturnih ekscesov: s sadjem nafilano ledeno limonado:

takale kibla se pri nas kar redno valja v hladilniku, val svežine pa je v bistvu sprožil dedo, ko je zadnjič enkrat pred nas postavil pitcher z bezgovim sokom odišavljene limonade in v njej plavajoče borovnice, koščke breskve in vejico mete … ovekovečena je narejena z breskvami, malinami in borovnicami, ampak v bostvu lahko v njej plava karkoli, fino je le, da je sadje, ki ga priložiš sočno in aromatično … s kakšnimi jabolki, hruškami, bananami in marelicami tukaj nimaš kaj počet … osnovna metoda gre pa takole: Nadaljujte z branjem

aufbix!

včasih so pobje šli na veselico, se napili vina, se najprej malo postrani gledali s pobi iz sosednje vasi, potem pa se je že našel kdo, ki se je zadrl aufbix, nože vun, čreve na plot, porkamadona! … pa so se užgali … ampak, ker danes pobje ne pijejo več toliko vina kot včasih, drugim pobom vino ostaja v kleti in ga morajo zlivati stran, ali destilirati, ali zmanjšati površino zemlje zasajene z vinogradi ali zmanjšati pridelek, ali začeti delati boljše vino … in zato so ti pobje vedno bolj sitni in nervozni in agresivni in naredijo svojo radikalno, že kar teroristično grupo crav, pod okriljem katere z baseball kiji razsuvajo policijske avte, kurijo žandarmerije, razbijajo štacunske izložbe in kažejo še ostale znake destruktivnega vedenja … hm, mogoče celo avtodestruktivnega: oni dan je enemu izmed njih v kevdru razneslo doma narejeno bombo … ko si je po oskrbi v bolnici dovolj opomogel, je policiji zaupal, da je bombo sestavljal zato, da bi zminiral nekaj topolov na svoji zemlji … yeah, right … in da ne boste samo prhnili, češ, ma ja, francozi prtegneni … samo pomislite, kaj bi se dogajalo, če bi dolenjcem omenili, da bo treba orng zmanjšat proizvodnjo cvička … huh – mislim, da bi se v tem primeru dalo dobro zaslužiti s tematskimi krvavimi sendviči in majicami, hehe …

fotospomin

da ne bo pomote: ne posedujem ga, ampak na srečo to u teh cajtih ni več problem … sd kartica (ki ni, kot bi kdo v sredi predvolilnih opravil utegnil pomisliti, strankarska članka kartica, ampak navaden košček plastike, ki je zmožen v sebi držati veliko velikih podob) si zapomni vse, kar je glava že pozabila … prvi obisk pri kocjanovih bejbah je bil naročen, drugi pa prostovoljen … oba sta po naključju padla v epicenter fuzbalske mrzlice, prejšnji u weltmaisterschaft, drugi v ojronulaht … prvi je navdušil, ker je bil odkritje, drugi, ker je popolnoma opravičil visoka pričakovanja in jih še presegel z okusno, res prijetno opremljeno notranjostjo, mirom in mlečnikovo state-of-the-art rebulo 2003 … in ja, seveda, z nadaljevnajem prvič začrtane zgodbe o kreativni kilunarični izrabi rib in ostalega vodnega življa za lepe, dodelane in okusne jedi, ki so v resnici izgladele še veliko boljše, kot na spodnjem slideshowu, kajti tudi sd-jka si ne more zapomniti vsega, še posebej, če je ambient prijetno zamračen, s flešem pa nočeš bliskati rakom v oči … je pa super, ko med rihtanjem foto folderjev nabašeš na takle set izpred dveh mesecev in začneš malo bolj na debelo požirati sline …

[rockyou id=118804785&w=426&h=319]

na kras se torej ne gre samo na pršut in teran in pastičote in pačenke in jagenjčke, ampak tudi na ribovje … v apoloniji je to zelo dobro ribovje, indeed! …