komajda smo včeraj malo spregovorili o dedotu in omenili kaviar, ki ga je zavijal v bline pred šestimi leti, že so se danes v nabiralniku znašli pozdravi od vierke iz visokih tater:
no, dedo, kdaj gremo?
komajda smo včeraj malo spregovorili o dedotu in omenili kaviar, ki ga je zavijal v bline pred šestimi leti, že so se danes v nabiralniku znašli pozdravi od vierke iz visokih tater:
no, dedo, kdaj gremo?
dedo nas, kot redni bralci že veste, rad pocrklja s kakšno kuhinjsko spektakularko … ko je bil tri pare let nazaj chef še kot novopečenec v razširjeni familiji povabljen na novoletno večerjo, mu je bodoči tast (vidiš, šele zdajle mi je prišlo na misel, da bi se mu lahko reklo tudi taste – se pravi tejst … fejst!) duri odprl pokrit s pravo, snežno belo kuharsko klafedro, na mizo pa je tisti večer prinesel marsikakšno fino reč, še najbolj se zdajle spomnim ajdovih blinov s kislo smetano in kaviarjem (vodka inklusiv) … pa seveda legandarnih gosjih jeter s popečenimi hruškami … in enega hudega chiantija iz žlahtno zaprašene steklenice …takih in podebnih festnov je bilo potem še kar precej, skoraj vsak pa je bil filružan s kakšnim fajn konceptom … za letošnji festen mu je – sicer ni povedal zakaj, ampak o razlogih se pri konceptualizmu pač ne gre preveč resno spraševati, še posebej, če so posledice blagodejne – v glavo padla ideja, da bo celo večerjo zapakiral tako, da jo bomo pojedli z žlico, za povrh pa je vsako rihto serviral v lončkih, takih za belo kavo … prištimal pa nam je celih sedem riht: nakockan dimljen losos s škampom, ajdova juha s polži, decembrski jurčki v smetani, gosja jetra (tokrat brez hruške, ampak nekaj nakockanih, nekaj celih … gosja jetra na žlico – tega pa zihr še nihče ni jedel), jelenov golaž (nakuhan iz majhnih, komaj kakšen kubični centimeter velikih koščkov mesa), rezinica francoskega smrdljivčka z borovnicami in gosta krema iz kuhanih suhih fig in orehov … vinarili nismo na žlico pa tudi ne na lončke … začeli smo z veuve clicquot, nadaljevali z dvanajstletnikom iz saint-emilionske kleti pontet-clauzure, in prijetnim no name sladkuhom iz okolice toulousa … presekali in dobro zašpičili za 07 pa smo z več kot 100 šnopčki v enem samem mehkem ekstra starcu – hennesyjevem x.o-ju … 07 bo supergud, boste videli!
… včeraj zvečer, ob 19.35 … na slovenski obali, v fiesi … lep, porcijski, čisto svež … v družbi malih grancevol, morskih listov, škrpen (sori, bodik se reče po lepo slovensko), šila, lumbrakov, sipe in hobotnice … 650 cm pod morsko gladino … majkemi, nisem verjel, da se da v slovenskem morju videt jastoga, pa ga uzrem čepečega v komfortni luknji (skorajda vili) na šestih metrih, med svojim edinim letošnjim tauhom … am i lucky bastard or am i bastard lucky?
kaj kmalu po šokantni informaciji o groznih rečeh, ki jih grki počno s hrbtenicami orad, je chef na teletekstu rtvslo, stran 610, naletel še na eno bolečo kulinarično izkušnjo: po trditvah pisunskih smartesov iz mmc-ja, bo brit-joškača jordan v kuhinji preizkusila nekaj novega in nenavadnega: piščanca bo napolnila z raco, raco pa še s puranom … wtf?! … ker chefu ni bilo čisto jasno, kako natančno bi raco napolnil s puranom, kaj šele, kako bi potem to gmoto stlačil v ubogega pilića, je izvedel kratek premislek, po katerem domneva, da na mmc-ju očitno nekdo:
a) slabo prevaja angleško žuto štampo
b) ne zna po velikosti od najmanjšega do največjega razvrstiti piščanca, race in purana
c) domneva, da sta na angleškem trgu že na voljo z nojem križani piščanec in z vrabcem križani puran, ki omogočata izvedbo omenjenega recepta
d) nič ne razmišlja, samo da nabije kvoto prispevkov
obstaja tudi možnost (v resnici je še najbolj verjetna), da velja vse od naštetega …
uboge orade, pa lih pr teh psihičih grkih so pristale … frankenštajni zajebani, a ni dost, da so evropski prvaki u fuzbalu, zdej bojo pa še oradam hrbtenice lomil … kam gre ta svet?!
objavljeno v poletu, 21. 12. 06
Ali dela Aleš Kristančič najboljša slovenska vina? Po mojem ne. Zna pa o njih pripovedovati zgodbe – najboljše vinske zgodbe daleč naokrog.
Predgovor
Podpisani goji že načelno in apriorno skepso do stvari, pojavov, stvaritev in okusov, za katere velja obči – napisani ali nenapisani – konsenz, da so najboljše, najlepše in sploh nekaj naj. V Sloveniji ta »naj« kanon že kar nekaj časa velja za vina Movia. Veliko Belo in Veliko rdeče pogosto nastopata kot vrh slovenskega vinarstva. Njun stvaritelj, Aleš Kristančič, je posledično prvi obraz slovenskega vinogradnišva in vinarstva. Movia je velika preko meje, celo preko velike luže – in to ni kar tako, kajne.
foto: marijan močivnik, revija vino
Ker si podpisani že ducat let reže kruh in nataka vino, ki ga zasluži z marketingom, je do takih medijsko podprtih resnic precej skeptičen. In verjetno tudi za to Movia ni imela šans, da se uvrsti na mojo Top 10 lestvico slovenskih vinarjev. Ste opazili preteklik? Zgodilo se je neke novembrske sobote … Nadaljujte z branjem
ako se ti zgodi, da te v murgle deložirani korošec p. jurko povabi na obed, se ne obotavljaj eno leto, ampak si izgovori prvi možni termin … omenjeni adept je te dni iz glavne in rezervne kuhinje na mizo najprej prinesel toastane čabate in njim namenjeni guacamolski namaz … nakar je med dve rezini ajdovega kruha stisinil rezino sira s tartufi, vse skupaj zabrnal in pokapljal z olivcem, da je fletno mlaskalo na jeziku in hrustljalo pod zobmi … topljiv, aromatičen in mehak piemontski tomino je popekel v ponvi in vsakemu jedcu namenil svoj hlebček … za krepke bobiće (z opcijskim dimljenim pujsom on side) se lahko brezskrbno že vnaprej prijaviš na repete, tuno pa podvodni snajper naredi tako, da je vzame kar krepak cel kos (na uč je izgledal vsaj dvokilski), ga našpika s česnom, čiliji in rožmarinom in ga pol ure duši v bogato odišavljeni (timijan, rožmarin pa še kaj) paradajzovi salsi … proti koncu večera je dal na mizo še trdi sir in med s tartufi, za sam finale pa gosta še ponižal na roštilju, t.j. ročnem fuzbalu … kar mu verjetno ne bi uspelo, če mi ne bi iz modernjakarske steklenke tako pridno nalival prav nič (ne bašem, res ne!) kisel letošnji refošk …