skotland dejli 12: oink

edinburgh je zadnja postaja našega dvotedenskega kroženja po ozemljih višavskih klanov – in resnici na ljubo je treba priznati, da se z njim nismo kaj preveč ukvarjali – vzeli smo ga samo kot obvezni dodatek, s katerim bomo bližje letališča počakali na jekleno ptico za domov, svoje aktivnosti pa omejili na nočitev in špancir po rojalistični milji … seveda smo že pri rezervacijah vzdihovali nad hudo navitimi cenami za sobe, nakar je korenčičev luka vprašal, če gremo kaj na fringe in stvari so kmalu postale jasne, povzamem pa jih lahko v tale nasvet bodočim obiskovalcem: ako nisi fen standupa, teatra, muziklov, uličnega teatra, plesa in ostalih uprizoritvenih umetnosti, potem avgusta ne hodi v edinburgh … no, ko se boš vseeno kdaj znašel tu – in verjetnost, da se boš, je precejšnja, glede na to, da je edinburgh takoj za londonom drugo najbolj obiskano britansko mesto – si moraš zapomniti samo eno besedo: oink … če si bolj vizualec, ti priobčujem fotko:

image

ko je tamala tavzes cirmanova par mesecev nazaj na dnu royal milea, blizu parlamenta zagledala tole izložbo, je bojda rekla tale gostilna bi bla pa napotu všeč, mormo mu povedat … in poglej ti devetletne otroške pameti – pa še kako všeč mi je! … takole gre: andy marshall in sandy pate, kmetovalca iz južnih obronkov škotske, spečeta celega prašiča in ga postavita na toplo v izložbo enega od dveh svojih lokalov v edinburghu … hitri, okretni in prijetni strežniki si narihtajo tri velikosti belih in črnih štručk, pripravijo dva namaza (enega iz nežno pražene čebule in žajblja, drugega iz haggisove file) in tri omake (sladko dimasto bbq, rahlo pikantno čilijevko in bolj pikantno sirovo) … in nato se začne žurka – mali bombetki se reče piglet, srednji oink, veliki pa grunter … gost si najprej izbere velikost in farbo štručke, nato enega od namazov in eno omako, če hoče (in to hočeš,verjemi mi!), pa si sendvič lahko da ozaljšati še s kvadratom noro hrustljave kože, ki jo vidiš na fotki … čez nekaj sekund dobi v roke najboljši pulled pork sendvič vseh časov in prostorov: slasten, dišeč, sočen, mehak, po bradi se cedeč, oink! oink!! oink!!! … ultimativni ulični snek: preprost, hiter, okusen in poceni … ahm – zakaj točno gremo zdaj mi nazaj domov???

skotland dejli 11: cheese

škoti, ko se z njimi meniš, so zelo prijazni in ti velikokrat rečejo sir … malo težje pa je potem – vsem kravam in ovcam navkljub – priti do kakšnega njihovega maloserijskega, obrtniško narejenega sira … no, chedarjev se kar nekaj najde, ampak za kaj bolj raritetnega pa je treba imeti oči vedno na preži … načeloma velja, da so škoti tradicionalno sir delali predvsem poleti, zatorej so ga starali, da je zdržal zimo – mehkih, mladih sirov ter navadnih in albuminskih skut pač niso rihtali … ampak včerajšnj in današnji napotnikov izplen je vseeno pokazal kar hudo sirarsko mojstrstvo … najprej s selekcijo štirih škotskih sirov v gastro pubu tower v crieffu, kjer se je ob dveh različno starih chedarjih in highlandski različici brieja še posebej izkazal močan, sladkast sir z modro plesnijo, ki nosi strašno ime blue murder, njegov avtor pa je – pazi ti to! – bivši basist blurov, alex james, ki se je po dekadentnih letih z bandom prekvalificiral v družinskega fotra, kmetovalca, sirarja in gastro pisca; potem pa še danes veselje v zadružni štacuni, odkoder sem privlekel še dva škotska sira:

image

zgoraj je auld reekie iz sirarne cambus o’may: gre za trd sir iz nepasteriziranega kravjega mleka, ki je nato hladno dimljen na sekancih iz whiskyjevih sodov (kot oni dunkeldski losos iz prvega dejlija), spodaj pa caboc … ta je sladkast, mehak, zelo masten (67% maščobe) in povaljan v ovsenem zdrobu … ima pa kar hudo zgodbo, ki se začne v petnajstem stoletju: ko je bila hčerka šefa klana macdonald mariota de ile stara 12 let, se je pred nevarnostjo, da bi jo ugrabili člani klana campbell, jo poročili z enim njihovim in tako prišli do macdonaldove zemlje, umaknila na irsko … tam se je naučila delati caboc, to znanje je potem prenesla na svojo hčerko, ta na svojo in tako naprej, do gospe suzannah stone, ki ga zdaj dela v tainu na severu škotskega mainlanda … če je res, je to huda štorija, če pa ne, pa je to še vseeno en dober, posebno bogat, svilnato kremast sir, oni posip pa mu da še fin hrkajoč kontrast …

skotland dejli 10: sheep

ko je chef v imenu skotland dejlija tudi na ostalih socialnih platformah (instahram, fejstbuk) začel objavljati vizualne utrinke s popotovanja od edinburgha do edinburgha, se je v zvezi s fotkami bukolične hiške macmaridge, v kateri smo oddrnjohali tri noči, najpogosteje pojavljala referenčna oznaka od backa jona hiška … in ko je dan kasneje proti večeru pastir s tremi na borderkolijsko vižo cepljenimi mešanci prignal trop ovac se je prej popolna tišina spremenila v hudo blejajočo kakofonijo … to pa zato, ker je bilo ovac ebaut trrrtintozant … ne samo, da še nikoli nisem videl toliko ovac na kupu, nasploh še nikoli nisem videl toliko ovac, kot na škotskem … povsod so, če je treba tudi na sredi ceste:

image

in včasih je pač treba, če se tropčkuu blejavk (ali izbirčni posameznici) zazdi, da je trava na drugi strani ceste ful bolj zelena, sočnejša in v vsakem pogledu boljša … in ljudje se ustavijo in počakajo – nenazadnje so na škotskem manjšina: ovac je skoraj sedem milijonov, ljudi pa komaj kaj več kot pet … škotska je domovina devetih ovčjih pasem, najbolj razširjena in (tudi zaradi backa jona) znana je škotska črnoobrazka (blackface), a v enajstih dneh se mi nobena ni znala tako lepo postaviti pred objektivček, kot tistele štiri severnodeželne cheviotke … no, se jih je pa nekaj žrtvovalo za termično obdelavo (molzejo ovce tukaj bolj slabo, večinoma jih redijo za volno in meso) in ekspertna komisija sporoča, da je mehkoba in sočnost škotskih jagnječjih zarebrnic težko posekati, da nam je silno všeč, da se da tu praktično v vsaki špelunki kupiti tudi na stejke narezana jagnječja stegna (na vroči rebrasti ponvi ck po eni in ck po drugi strani i tako tri, četiri puta, pet minut počitka in udri po deliciji!) in da se da iz škotske ovčetine nakuhati krasen curry (a tu je treba že malo kuharskega znanja in filinga, zatorej je končni rezultat prej delo majstra, kot ofce) … no, o slastnih v ovčji vamp stlačenih mletih ovčjih pljučih, srčkih in jetrih pa smo tako ali tako že poročali … za konec pa še dve zanimivi škotski ovčji brojki: najstarejša znana (= registrirana) ovca na svetu je bila črnoobrazna methuselina z otoka lewis v zunanjih hebridih … umrla je stara 25 let in 11 mesecev in to zato, ker je padla s klifa; v kotičku za investitorje pa podatek, da so plemenskega ovna po imenu devornvale perfection leta 2009 na sejmu v lanarku prodali za 231.000 funtov … perfekten deal za vzreditelja, bi rekel …

skotland dejli 9: pubs & inns

deca v spremstvu, najet avto, fura po levi, voznik gor al pa dol – reportiranje iz škotske ne more in ne sme miniti brez omembe javnih pivskih hiš, popularno pub ali inn imenovanih … situacija je namreč na otoku kritična, pubov je vedno manj, razlogov za to pa je več: dostopnost (pocenskega) alkohola v raznoraznih štacunah (sistema licenced in off-licence prodajaln še nisem utegnil naštudirat, ako to bere, kdo ki je v teh učeh podučen, naj znanje deli z nami v komentarjih), obče tanjšanje ljudskih denarnic, demografske spremembe in strožja kadilska zakonodaja … no, ta je vsaj na škotskem malo olajšala vstop v pube z mladunčadjo – svoje cajte je veljalo, da pub pač ni plac za otroke in resnici na ljubo je kar dobro in prav tako … zdaj se tam sredi dneva v večino njih lahko na malico – pite z raznimi stejk/kidni/mašrum/čikn/scotch polnili, kakšen sendvič, klobasice, pomfri, župa z obveznim kosom kruha in maslom – odpraviš tudi z mlajšimi od šestnajst let … ampak od tega, v čemer je srčika vsakega pravega puba ne ti ne mladič ne bosta imela kaj veliko -razen bolj ali manj fascinantnega pogleda na kar vse bi lahko bilo, če bi bilo:

image

tole je le izsek flaš, ki jih na šanku ponuja seumas’ bar, plac na skyeu, na ovinku, kjer se lahko popotnik odloči, da se bo od glavne ceste od juga proti portreeju odcepil proti destilarni talisker … no, napotnik tega ni storil, je pa vzel letak, na katerem so navedene vse polnitve, ki so jih nabavljali v zadnjih tridesetih letih in si tako prislužili titulo whisky pub of the 2015 … ne glede na to, da se mi tile nazivi za pube in cvrtnice leta zdijo škotski ekvivalent titule miss jadrana v osemdesetih (svako selo ima svoju), pa je treba priznati, da je seumasova ponudba impozantna, na njej je (majkemi!) 418 različnih single maltov (to pomeni brez mešanic), v povprečju wee dram (tako škoti rečeju dozici viskija) stane okrog 4 funte, največja rariteta pa je, sodeč po ceni, macallan 25 yr, za glažek katerega je treba odšteti 40 funtov … druga atrakcija vsakega resnega puba so špine in katerih teče – če se le da ročno napumpan – kakšen pravi, resen ale, ako je pub priden, potem ima vsaj eno pipo na rotaciji, to pomeni, da iz nje vsakič toči drug zvarek … in ja – ne gre spregledati, da svoje doda še ambient (pub eagle barge v barki pri eni od zapornic na kaledonskem kanalu je bil po ponudbi viskačev in aleov sicer skromen, ampak zaradi tega kje je in kakšen je, absolutno nepozaben), predvsem pa oni, ki pijače toči in se pomenkuje z gosti …

skotland dejli 8: cattle

odkar so kordiševi tam dol na dolenjskem začeli ustvarjati resno čredo škotskega višavskega goveda, smo v chefovini že kar navajeni na bočnike, repe, jetra, vampe, pleča, vratove, rebra in hrbte, ki se izpod rdečkaste, silno goste rudlave kože po dvotedenskem zorenju prestavijo na naše talarje … zdaj, ko škotsko višavsko govedo spoznavamo bolj podrobno, vemo, da je to za nas ne le dobro, ampak tudi dobro … prvi dobro razumi v kontekstu okusa, drugi pa v kontesktu koristi za organizem, ki se demonstrira v nizki vsebnosti holesterola – to pa zato, ker so krave in biki tako poraščeni, da jim je za brambo pred neprijaznimi zimskimi mrazovi in vetrovi škotskega višavja dovolj obilen kožuh in se jim ni treba dodatno odevati v maščobne izolacijske plašče … in res, ko se pelješ tamle mimo plocktona in uzreš takole mirno prežvekujočega patrona,

image

ti je že ob pogledu na roge in frizuro jasno, da je pripravljen na vse in da njega z vremenskimi pogoji noben ne bo jebal … razen z vročino – pri 31 stopinjah celzija zmanjša vnos hrane za 31%, dihalne funkcije našpona za 92%, vnos vode pa poveča kar za 190% … če si ga torej kaniš obvladati za domačo žival, si prej inštaliraj še klimo … ta ne bo čisto nujna pri drugi, še bolj razširjeni in popularni pasmi goveda, ki so ga škoti podarili mesojedcem worldwide, angusu … ta prihaja iz istoimenske regije (aberdeen & co.) na vzhodu škotske, kjer pogoji za življenje niso tako hardcorovski, kot v rovtih, ampak kravam vseeno ni celo leto z rožicami postlano … za razliko od višavcev, se črni in rdeči angusi (na škotskem in povsod drugje, kot v zda, je to ena in ista pasma, ameri jih ločujejo po kolorju) opremijo z maščobo, precej radi tudi s tisto visoko cenjeno marmorirano … prav zato imajo zdaj anguse radi po vsem svetu – američani, avstralci, celo japonci in, morš mislit, slovenci … le da so naši šmeki stejkhausi tako pametni, da anguse lifrajo iz kolorada in podobnih ameriških vukojebin – ker škotska pač ni tako daleč, pa še tako fensi se ne sliši … ampak zaenkrat ni frke: v hladilniku me čaka 28 dni staran, tričetrt kile težak kos angusa, ki bo jutri postal fleten v kosu pečen rostbeef, konec septembra pa pride paket angusa, ki se je namesto na škotskem pasel na loški planoti … close enough 🙂 …

skotland dejli 7: irn-bru

okej, da ne bomo preveč zapadli v bukoliko škotskega z ovčkami posejanega podeželja, organskega in ekološkega varjenja pira, hladnega rauhanja divjih lososov, predenja volne za klanovske kilte, mletja ovsa v grob zdrob za suhe kruhe, je treba škotska javljanja presekati s kakšno radikalno rečjo: piksna irn-bruja (oziroma, kot mu radi rečejo the other scotish national drinka) se za kaj takega ponuja kar sama od sebe:

image

če bi bil videl divje oranžno barvo (pripisati jo gre umetnima barviloma sunset yellow in ponceau 4r in ne železnim traverzam, ki so dolgo nastopale v marketinškem sloganu made in scotland from girders) njene vsebine, bi ti bilo pa sploh jasno, da gre za resen hardcorovski napitek … v glasgowski tvrdki a. g. barr so ga začeli proizvajati leta 1901, takrat še kot iron brew … po drugi svetovni vojni pa je z novo zakonodajo prišel befel, da se dotični napitek ne sme imenovati brew, ker pač ne brewan (i.e. varjen), ampak le vkup namešan … takratni direktor se je spomnil, da bi ime pijače samo drugače pisali – in evo ga, pijača je odsihmal najbolj prodajan brezalk na škotskem (in peti v veliki britaniji), ki mu na domačem terenu ne pride blizu niti coca-cola, kaj šele pepsi … velik del uspeha gre pripisati precej kontraverznemu oglaševanju (saj zato pri teh sladkih pijačah nenazadnje gre), ki skoraj vedno hodi po robu družbenih norm, dviguje prah in število prijav britanskim oglaševalskim regulatorjem … le nekaj primerov za ilustracijo: krava, ki pravi, da si – ko bo hamburger – želi biti poplaknjena z irn-brujem, je zbrala več kot 700 pritožb, hot mama z novim push-up modrcem 170, veliko predstavnikov gotske subkulture pa se je pritožilo, da so vanje metali piksne pijače, ko se je pojavil plakat z napisom: cheer up, goth! have an irn-bru … za še več provokativne robe googlaj irn-bru controversial ad … veliko boljše, kot da bi ga pil 🙂 …

skotland dejli 6: shortbread

prizor, ki smo ga za potrebe današnje izdaje skotland dejlija zjutraj uprizorili na novem izinem kiltu z vzorcem royal stuart, si zagotovo povezal s škatlo walkerjevih škotskih piškotov a.k.a. biscuitsov a.k.a. shortbreada, ki ti jo je kdo kdaj prinesel iz londona (ali pa si si jo ob nenadnem padcu sladkorja kupil v čajni hiši …

image

če bi bil žleht, bi rekel, da besedo shortbread uporabljajo zato, ker so short-of-bread, kajti štacunski kruh je dejansko kar boh se usmil – na uč bi rekel, da je kakšne tričetrt prodanega narezanega ultra obdelanega puhovca v polivinilkah, ostalo pa nenarezanega ultraobdelanega puhovca brez polivinilk … ampak ne bodimo žleht, ljudje tu ne da nimajo za resen kruh, ampak resnega kruha sploh nimajo … vrnimo se k shortbreadu – teoriji, zakaj se mu tako reče sta generalno gledano dve: ena da zato, ker je v njem precej maščobe, maščobi, ki se jo vtre v moko pa se reče shortening; druga pa, da zato, ker so včasih (v res zelo starih cajtih) na škotskem od kruha, ki so ga dali peč, odrezali končke in jih pekli posebej … ta prastari kruh so dostikrat plemenitili s peno, ki se je nabirala na vrhu v velikih posodah fermentirajočega alea, kasneje, ko je skoraj vsaka podeželska familija imela kravo, pa so to peno začeli zamenjevati z maslom – sliši se nenavadno, a tale relativno bogat piškot je bil najprej za preproste ljudi, pekli so ga predvsem okrog božiča, plemstvo se je nad njim navdušilo kasneje … huda fenica je bojda bila mary, queen of scots in ako je verjeti zgodovinopisnim anekdotam so prav njeni francoski kuharji stvar razvili do tega, kar danes poznamo kot scotish shortbread, prvi zapisan recept pa je leta 1736 objavila neka mrs. mclintock … gre sicer za v osnovi ajnfoh reč: en del cukra, dva dela masla, trije deli moke, na hitro umešano, precej na debelo razvaljano, pošpikano, narezano in pečeno pri nizki temperaturi, da ne porjavi … haklce je seveda v industrijskem šparanju, ki je putr začelo menjati z repičnim oljem, margarinami in ostali, jeftinim sranjem … ako ga torej kupuješ, vzemi takega, ki ima karseleda visok delež putra in nato ž njim uživaj ob šalci toplega mleka, popoldanskega čaja a bogami i tumblerju kakšnega slajšega highandskega single malta… in če se vrnemo k izhodiščni firmi walker: postavljena je vizavi destilarne aberlour, še vedno je v družinski lasti, pičijo putrovo verzijo, so največji škotski izvoznik hrane, leta 2013 so izvozili za 50 milijonov funtov robe … kot bi rekel keks 🙂