ježeš, komi smo pršli, smo že tle! … porimski teden se je brzinsko zasukal okoli svoje osi, verjetno tudi zato, ker me je šihtno za 42 ur popeljal v prago, kjer, kot lahko zavzdihnem z malim milanom, nič več ni tako, kot je bilo … no, vsaj onega legendarnega z zeljem ozaljšanega burgerja, ki se ga je dalo 24/7 (v resnici so bili za konzumacijo primerni le sitni satovi, sredi dneva si ga ne bi bil usudil naročiti) kupiti na narodni trida, ni več … izginil je kar cel kiosk, kaj kiosk, celo naselje kioskov, ki jih bo sodeč po na gradbišče naleplene slike nadomestila neka jekleno-steklena poslovna pizdarija … tudi ljubek naredi sam cenik v jelinkovi plzenski pivnici je izginil neznano kam, a je vsaj pivnica z brkatim birtom in njegovo odrezavo kelnersko gospo ostala na svojem mestu … no, pa pustimo tranzicijske muke praškega pivopivca in raje, kot je bilo obljubljeno, razdrimo še kakšno rimsko … kaj sem že obljubljal ondan? … aha, fuzbal, jasno … no, takole je bilo: sedeč na skromno odmerjenem prostoru stadia olimpica sem videl vse – bučeče, 70.000 glasno prepevanje himne roma, roma, roma pred tekmo, evforično tuljenje ob golu totija v 15. minuti tekme, neprestano žvižganje izdajici cassanotu, začetke nervoze po izenaučjočem golu sampdorije in depresivne naricovalske izpade po drugem golu genovskega tima 10 minut pred koncem tekme … nakar smo se pod budnimi elisami nad nami krožečih helikopterjev vsi hitro pobrali domov objokovat tako pocasto izgubljen scudetto … počutje pa bi bilo še slabše, če si pred tekmo pri lokalnem švercerju (ki je mirno obratoval že znotraj prve štadionske ograde) ne bi kupil dveh takileh patronov:
najprej sem sicer mislil, da gre za ekspolzivno telo, ko pa sem videl, da kappa trenirkarji to pijejo, sem v spoznanje, da je borghetti fletna, predvsem pa okusnejša alternativa redbulvodki, tudi sam investiral štiri evre … u redu šot, tale likerček, res … od šota pa k šoku … ta je nastopil, ko je zgovorni poljak na trgu svetega silverstra brez kančka sramu prinesel tale račun za dva sokca, aperol spritz, kapučino in piškot:
osebno me je še posebej prizadela tretja postavka, saj niti po dodatnem ogledu kozarca nisem v njem našel nobenega v ceno vključenega dragega kamna ali plemenite kovine … že res, da ga je bilo za dobre tri deci, ampak 10 evrov za aperol spritz???! – nigga, please!!! … za samo štiri evre več sva s chefico 168 metrov od španskih šteng dobila polovično buteljko izjemno fletnega greco di tufota … in za en evro manj sva se pri tottotu pognala vsak v svoj krožnik:
verjetno že veš, kdo je jedel kaj, če pa dvomiš, naj ti povem, da so tista zgornja reč vampi po rimljansko … no, pa poskusi uganiti še kdo je kaj v oštariji del sostegno:
tako je! … ampak verjetno je bila naša najboljša rimska mangia ona, ki so nam jo skuhali v naši soseski, zraven pijace mančini … prehranskemu obratu je ime lo sgobbone in je (kar probaj ga poguglat) eden najjačih avtohtono rimskih jedilnih placov … kar pomeni, da se za zelo zmeren denar pije in je … no, bolj slednje, saj se pije samo dve vrsti vina (belo ali rdeče), dve vrsti vode (z mehurčki ali brez) in nič sadnih sokov (razen gazirancev) … se pa se zato toliko bolje in več je, saj celotno hudo špuro krepke rimske košte vsak dan še malo razširijo z dnevnimi specialkami … kuhajo pošteno, nič šmekanja, vse je v službi okusa – in to dobrega okusa, od artičoke, do kreme katalana, ki je je zmanjkalo, še preden je sprožilec porabil tisto 1/250 sekunde …
[rockyou id=157534412&w=450&h=200]
naš izlet v rim je bil lep in dober!
kruh & vino 
