carlo in alberto

izza zahodne meje so gostinci v naše kraje uvozili že marsikatero kulinarično pogruntavščino (saj veš – vsa ta silna poplava picerij, tratorijic, špagetarijic in kvazitoskanskih restavracij(ic)), s kapljevinami iz zahodne strani pa smo bolj tako-tako … kjanti, še posebej če je v bučasti, s slamo oblečeni flaši in stane manj kot tri evre, že še kam pride … pa zamejske vinske slovence imamo tudi radi, predvsem zato, ker so naši … drugače pa je italijanski vinski svet za veliko večino (še) neodkrit svet … in fino ga je odstirati, ker se za zahodno mejno zaveso skriva ogromno dobrega vinovja … dve nam kar priročni vinariji sta se ondan odločili predstaviti slovenskim brbončicam … le colture je 45 hektarov veliko posestvo iz valdobbiedena, osrčja hribčkov severno od trevisa, kjer pridelujejo prosecco, najboljše italijansko peneče vino … le vigne di san pietro je ime vinogradov in vinarije, ki leži na pol poti med verono in gardskim jezerom … ljubljano sta obiskala oba glavna enologa:

na začetku večera sta bila še signor nerozzi (levo, sicer arhitekt, ki pa že trideset let fura družinsko posestvo vigne di san prietro) in signor ruggeri (desno, le colture), kasneje, ko smo ju bolje spoznali, pa sta postala carlo in alberto … pa ne le zaradi italijanske šarmantnosti, ampak predvsem zaradi vin, ki sta jih prinesla s seboj …

za začetek seveda dva osvežilna aperitivna prossecota: fagher je menda bolj moderne sorte prosecco, z majhnimi mehurčki in ostrikasto svežino; pianer pa je z malo večjim ostankom sladkorja in aromatičnostjo lahko tudi marsikaj več od aperitiva … iz gardskega konca smo poskusili tri vina: svež, mlad, lahek, všečen rdeč bardolino 2008 je brezlesna mešanica treh lokalnih sort – corvine, rondinelle in molinare, ki bi jo človek kar srebal in srebal in to skoz cel obed … bela custoza 2009, sestavljena iz šestih lokalnih sort me ni ravno spravila v ekstazo, kar pa je že s prvim požirkom uspelo refoli 2004 … krepko, močno, aromatično vino nosi ime po gardskem vetru in to ne slučajno, saj je mešanica 90% cabernet sauvignona, ki ga pred prešanjem mesec dni sušijo in 10% merlota … za zaključek je najboljše iz svoje vinarije v kozarce nalil še alberto: cartizze je najboljša lega za prosecco in vsak od 107 hektarov vinogradov na tem griču je vreden skoraj milijon evrov … v vinariji le colture grozdje iz te lega pustijo na trtah do konca oktobra, zato ga kar razganja od bogastva zrelosadnih arom … seveda se vina v grla niso pretakala na suho, ampak so jih spremljali krožniki janeza bratovža, ki se je tokrat umaknil v ozadje in pustil vinom zašajnati v najboljši luči … jedli smo pa tole:

[rockyou id=157804952&w=426&h=320]

najboljši kombo večera: jagnje z zeljnimi krpicami + refola
odkritje večera: bardolino 2008
mehurček večera: v hudi konkurenci ipak prevaga lokacija – le cartizze
ocena večera: poučno, sproščeno, zanimivo …

messerschmitt (heiß)

huh, moram reči, da sem kar malo zaskbljen, da ne bi slučajno postal germanofil … začelo se je seveda čisto nedolžno, s tisto kvazi germansko radijsko recenzijo dimljenega bamberškega piva … nato je prišel obširen zapis o nemcu v italiji … pa mletje, filanje in barjenje wajswurštlov + valjanje, zvijanje, bazično kuhanje in pečenje mehkih prest & spremljevalno pitje pšeničnega paulanerja in (zasilno) navijanje za bayern … nakar sem včeraj napol zgrožen ugotovil, da se mi zdi satelit lene, hanovrške frčafele čisto fleten komad … za nameček pa mi je danes od vseh možnih poimenovanj ocvrtih piščančjih krilc (fafle, letanci, aviacija, wings, angelčki …) v naslov tegale posta uletel prav nemški aeroplan in to najhujše sorte … gut, pa naj bo še malo švabarije pri brotu und weinu, itak frittiert hühnerflüglom štango najbolje drži kartofflesalat mit gurke:

hajcunga in gešmek na polovičke razrezanih fluglov sta napumpana zaradi nekajurnega mariniranja v pocasti mešanici sojine omake, gorčice, pekoče paprike, fino naribanega česna in olja … od tu nato eskadrilja poleti proti prvemu postanku v mešanici moke, soli in popra, nato pa se spremeni v hidrooleoplan in pristane v 170-stopinjskem olju, kjer ostane do zlatorjave porjavelosti in hrustljavosti … gut, sehr gut!

no, vsaj soundtrack ni nemški: messerschmitt – teenage head

fajn je!

fajn je, ko sije sonce … fajn je, ko ptički žvgolijo … fajn je, ko šparglji rastejo …

še posebej in najbolj fajn pa je, ko chefica pred tebe postavi krožnik popolnoma najboljših možnih njokov ever:

s špargljasto sredico, hrustljavo pocvrtim žajbljem in parmezanom … res je fajn, a ni?!

domača re-kreacija (h.beck)

iz nemčije v rim, iz rima v zgornji kašelj, iz zgornjega kašlja v dolce vito, iz dolce vite do tebe! … beri!

Gastarbajter

Heinz Beck je eden najbolj uglednih italijanskih (nemških?) kuharskih mojstrov.

Migracija evropskih delavskih tokov je že tradicionalno geografsko potekala skoraj izključno v eni smeri: iz juga na sever. Ko so vzhodni evropejci razprli železno zaveso, pa se je prvotno začrtani migracijski smeri dodala še os vzhod-zahod, ki je s sabo prinesla predvsem ogromno poljskih vodovodarjev in kelnerc v Angliji in v korziških kampih. No, promet je seveda tekel tudi v drugi smeri, a bolj ob ta velikih praznikih in predvsem zato, da se je jaranom razkazalo na severu/zahodu prisluženo plehovje, predvsem mercedezi 190 D.

Edini severnjaški gastarbajterji na jugu so bili fikcijski, bili so to švedski slaščičarji v zadnji predvojni sezoni legnedarne Top liste nadrealistov. Tudi drugi severnjaški gastarbajter, za katerega vem, ima opravka z gostinstvom, a je precej manj nadrealističen od švedkih poslastičarjev: Heinz Beck že od leta 1994 fura restavracijo La Pergola (od leta 2005 s tremi zvezdicami) v rimskem hotelu Cavalieri, ki zdaj že nekaj časa ni več Hilton, ampak Waldorf Astoria. Ampak to za zgodbo o Heinzu Becku in njegovi kuhariji niti ni pomembno. Precej bolj zanimivo je dejstvo, da je v tako razštelanem okolju, kot je Rim, uspelo obstati, preživeti in uspeti Nemcu.

Rim seveda upravičeno nosi vse titule tipa večno mesto, ki si jih je nabral v izjemno dolgi in razburkani zgodovini. Ampak če se parkiranje na prav vseh prehodih za pešce in pločnikih, kaotičen promet, nabasani avtobusi in metroji, brenčeči skuterji z vseh strani, žeparji, vročina, visoke cene in gomazeče turistične horde po enem tednu do vrha glave povzpnejo že potrpežljivemu slovenskemu na-potniku, kaj šele se mora dogajati v glavi poštirkanega sinu germanskega plemena? Že res, da se je kot šef kuhinje ukvarjal z bolj prijetno stranjo Rima, torej z italijansko košto, ampak samo predstavljajte si kuhinjo v italijanski restavraciji, v kateri za šefa gruči italijanskih kuharjev postavijo Bavarca. Ni mu bilo lahko, to je vse, kar lahko rečem.

Italijani sicer niso tako vzvišeno prepričani v svojo gastronomsko superiornost kot Francozi, ampak na Apeninskem polotoku boste našli marsikoga, ki vam bo jel razlagati, da so francosko visoko kulinariko v bistvu naredili italijanski kuharji. Zgodba niti ni tako neverjetna, kot se zdi: ko so Katarino Medičejsko leta 1533 pri njenih štirinajstih letih poročili s prav tako mladim francoskim princem Henryjem (ta je kasneje postal Henry II.), je bil to prvi korak na poti uveljavljanja italijanskih kuharjev v Franciji. Pravi razmah pa so italijanski mojstri doživeli kakšnih trideset let kasneje, ko je kraljica po francoskih dvorcih začela organizirati razvpite večdnevne sprejeme, na katerih so kuhali italijanski kuharji (neke vrste gastarbajterji, ne?).

No, ampak tradicionalna italijanska kuharija ni bila kuhinja bogatih, niti v Rimu ne. Rimska kulinarika – poleg sezonske zelenjave in pašte, jasno – temelji na tako imenovani peti četrtini (quinto quarto), tistemu, kar je ostalo, ko so žival razdelili na četrtine: jetra, vampi, ledvice, rep – sami poceni in manjvredni kosi mesa, ki pa v piskrih in ponvah pravega mojstra močno pridobijo na vrednosti, zato se jim, ko boste v Rimu, nikar ne izogibajte – hej, nenazadnje ima telečji rep na svojem jedilniku tudi Heinz Beck. Kako se je privadil na italijansko gastronomijo, je vprašanje, ki ga Heinzu Becku zastavijo skoraj v vsakem intervjuju, odgovor pa je vedno isti: kuhinja se ne deli po nacionalnosti, ampak po kakovosti. Obstajata samo dve vrsti kuhinj in restavracij: dobre in slabe. Seveda nato Heinz prizna, da se je moral po prihodu v Italijo izmojstriti v paštah, že zaradi tega, da je dobil prepotrebno avtoriteto v kuhinji, ki jo je vodil. In v paštah se je izmojstril do popolnosti, celo tako, da ga je za svojega vzela top italijanska paštarska firma De Cecco, za katero je izdelal in podpisal celo kolekcijo omak. In seveda je, kot se za edinega rimskega nosilca treh zvezdic spodobi, spisal tudi knjigo o testeninah.

Ki pa ni edina, ob tem, da že nastaja nova, ki bo kar precej tudi slovenska, saj je Heinz Beck za fotografsko-oblikovalski tandem, ki bo dal podobo njegovi novi knjigi, izbral Janeza Pukšiča in Žareta Kerina. Do takrat, ko bo noviteta prišla iz tiskarne, pa je na Beckovi spletni strani na voljo par ne preveč zahtevnih – no, saj to je esenca italijanske kuharije, mar ne? – receptov. A stvari so čisto preproste zgolj na prvi pogled – v resnici se v vsakem detalju recepta skriva mala fintica – in to je esenca Beckove kuharije, ki sicer uporablja tudi trendovske prakse (dolgo kuhanje pri nizkih tempreaturah, kuhanje sous vide (v vakumskih vrečkah), pene, kreme, teksture …) a ne preveč in samo tam, kjer nova metoda pripomore k bolj zdravi in lahko prebavljivi jedi. Vedeti je namreč treba tudi to, da je Heinz Beck zelo študiozen kuhar, ki se v zadnjih letih veliko ukvarja z raziskovanjem prebave in presnove živil in jedi, pri čemer sodeluje z medicinsko fakulteto rimske univerze La Sapienza.

Za domačo rabo sem kolebal med pripravo Beckove podpisne jedi, ki je varicaija na temo carbonare (z majhnimi in na poseben način zatvistanimi polnjemi raviolčki, fagotelli), polnozrnatimi domačimi makaroni s škampi in melancani ter rižoto s paradižnikom. Pri prvi se mi je zdela velika bariera ravno to posebno zvijanje pašte, pri drugem je umanjkala pletilka, okoli katere bi navijal makarone, rižota s paradižnikom pa se mi je zdela intrigantna že zaradi tega, ker ni rdeča, ampak bela. No in kje je tu paradižnik? sem se vprašal.

Po vrsti: tuno na kocke in v preprosto marinado iz soli, popra, olivnega olja in limoninega soka. Dve pesti rukole na blanširanje v mleko, nato v mikser skupaj z majhnim kuhanim krompirjem, soljo, poprom, šilcem ribje osnove in olivnim oljem in še nato skozi fino cedilo in ponovno miksanje. In zdaj k paradižniku: za rižoto za dva Beckov recept kliče po kilogramu češnjevcev. Te je treba zmleti skupaj s četrt kile piščančjega mesa in beljakom in vmešati v pol litra piščančje osnove. Mešanico počasi segrevati do vretja, počakati še par minut in nato precediti skozi drobno cedilo in gazo.  Piščančja osnova po tem manevru izgleda enako kot prej, a je dodatno nabildana s sladko kislim umamijem iz češnjevcev. Rižota je nato minimalistična: riž praži na maslu, zalij z belim vinom (Heinz bi 150 gramov riža zalil s četrt litra vina, ampak to se mi je zdelo malo prehudo, zato sem ga na riž pljusknil le dober deci, pa se mi, with all due respect, zdi da sem naredil kar prav), počakaj, da povre, in nato v maniri klasičnega rižotenja zalivaj z vrelo paradajzasto osnovo in dodajaj sol. Pred serviranjem v rižoto naribaj in vmešaj še parmezan in nato na krožnik v fazonu italijanske zastave nanesi vse potrebno: spodaj zelena rukolina omaka, v sredi bela paradajzasta rižota, za povrh pa rdeča tuna.

Dobro! In dovolj prepričljivo, da se bom lotil tudi tistih makaronov. In po obisku La Pergole tudi onih znamenitih malih karbonarskih raviolčkov.


für bayern (erstmals)

ko sva se z inženirjem kerinom pred kakšnima dvema mesecema na šihtu še hecela v stilu na konc bo pa finale bajern-inter, mi bomo pa raj življenjsko zgodbo na popu gledal je bilo vse skupaj izrečeno še lahkotno hitajoče … potem sem seveda klel intrnacionalni bunker v barceloni in slabovidne sodnike … nato mi je bilo nekaj časa še vseeno – nikoli nisem navijal za inter, še manj pa za bayern … potem pa me je prešinilo, da je ne kontrirati ekipi, ki jo vodi jose mourinho tako, kot da bi namesto užitka v dobri in okusni košti izbral basanje s funkcionalnimi prehranskimi dodatki … v obeh primerih si na koncu sit, ampak a ni  nadvse pomemben tudi slog, v katerem si končni rezultat dosegel??!! … bolje malo lačen, kot od junka sit … ali z drugimi besedami: raje imam, da moja ekipa stajliš popuši, kot da zmaga z antifuzbalom … zajebi vse bajanje o taktičnem nadmudrivanju in strateškem mojstrstvu in raje pomisli, če bi še vedno hotel gledat fuzbal, če bi vsi igrali tako, kot mourinhotove ekipe … ne bi! … tako kot ne bi jedel kemijskega laboratorijskega zvarkovja … ker gre torej nocoj za finale nogometne lige prvakov (in ne za finale prvakov v špilferderberskem bunkeriranju) bom navijal (prvič in upam da zadnjič v življenju) za bayern … in za to je naša ekipa več kot dobro opremljena … včeraj zvečer smo nanizali verigo weisswurstlov, danes pa napekli še niz bavarskih mehkih slanih brezlov:

kolega grobler ima na hladnem pripravljeno dobro zalogo paulanerjevih heffe weissbierov, suza bo prinesla kartoffelsalat in ni hudič, da nam z združenimi močmi in močno bavarsko krmo ne bi uspelo zaustavit italijanskega tima brez italijanov in z najbolj joy-killing trenerjem na svetu … gemma!

rimski rep

letošnje prvomajske niso bile moje prve vacanze romane, saj sem pred tem že trikrat našel tiste odseke vseh poti, ki te dejansko pripeljejo v večno mesto … na eni od teh smo se ustavili na via dei serpenti, odkoder je za nacionalno elektronsko medijsko inštitucijo dopisovala nominalno najbolj široka članica  in kapetanka (prav te dni je na knjižne police postavila svojo buklo o mafiji – priporočam!) zvezdniške in legendarne in v vseh pogledih neprekosljive impro ekipe radia študent (mladinin rodeo jezdec jaša k. kacin je epske dovoboje med nami in gledališčem ane monro takrat označeval kot rožnodolski gobcači vs. trnovski romantiki) … na terakotasti terasi, le par sto metrov od koloseja, smo zjutraj (no ja, po zdajšnjih merilih je to pozno dopoldne/zgodnje popoldne) mlatili dan staro kampanjsko bivoljo mocarelo, potreseno z listi frišno natrgane bazilike, pa vseh sort salume, salamine in salame,  pa pečene, zelene in črne olive in v olivno olje namočeno kruhovje … potem pa mravlja čelade na glavo, pa na brenčeče skuterje pa hajdi na blaznenje po sedmerih gričih … vmes smo prigriznili še kakšen ocvrt bučni cvet, končali pa v kakšni hudi rimski birtiji … ena je bila še posebej divja, ne vem niti, kako se ji reče (pa to sploh ni važno, ker je itak že ni več), vem pa, da smo gazdatu zavoljo kreftne krme, ki jo je stregel, oprostili celo to, da je imel na steni obešeno veliko gasilsko sliko nogometašev lazia … bila je to ena od onih brezprizivnih krčem, kjer pač ješ tisto, kar ti prinesejo na mizo, odločaš pa komajda lahko o čem: na vsaki mizi sta že ob prihodu druga ob drugi čemeli steklenica belega in rdečega, na jedce pa so čakali narezan pršut in sir in kruh … nato par antipastov, se spomnim artičok in oliv … pa prva odločitev: pašta z repom ali špageti z vongolami? … in druga: abbacchio (tako tam doli rečejo jagenjčku) s krompirjem ali riba … nato ledeno hladen narezan ananas in melona … in za konec žganjice – grappa, limoncello … ki so jih kar v flašah prinesli na mizo in smo si jih po mili volji natakali, dokler jih niso odnesli na drugo mizo … vsekakor ena od enih večerij, katere občutki, vonji, okusi, vzdušje za zmeraj ostanejo v spominu – saj vidiš, kako natančno sem tole obnovil po dvanajstih letih … no, najboljše pri vsem so pa nedvomno bili makaroni z govejim repom … pojma nimam, kako so jih skuhali v rimu, ampak tile,

ki smo jih včeraj pospravili v chefovini, so bili izjemni … meso je bilo mehko in se je zlahko luščilo od kosti … njihov globok mesnat okus je frišala paradajzova salsa, vse skupaj pa se je lepilo na rebrca dečekovih tortiljonov 23 … časovno tole kar traja, zato boš moral, če kaniš tole jesti med tednom, pripravo razdeliti v vsaj dve etapi … takole: Nadaljujte z branjem

steklar/alkimist

ondan ob sedmih zvečer nas je približno 120 sedlo za mize v prvem nadstropju hotela slon … pred vsakim od nas je bilo postavljenih pet kozarcev … eden je bil navaden plastični dva deci glaž, drugi štirje pa veliki kristalni pecljevci … plastikar je bil prazen, v pecljačih pa so lebdela štiri vina: chardonnay opoka 2006 marjana simčiča, renski rizling 2008 dveri pax, sutorjev modri pinot 2007 (natočen iz magnuma) in movijino veliko rdeče 2003 … no, ampak zbrali se nismo zato, da bi presojali in primerjali ta štiri zelo različna vina, ampak zato, da bi na lastnih nosovih in brbončicah preizkusili, kako se različna vina obnašajo v različnih kozarcih če pritečejo iz različnih kozarcev …

pri raziskovanju in alkimističnem pretakanju vin sem ter tja pa nismo bili prepuščeni samim sebi, ampak nas je usmerjal georg riedel, gazda in vobče glavni avstrijskega steklarskega koncerna riedel, ki precej suvereno drži primat v svetovni špici vinske steklovine … kako ga le ne bi, saj se zadnjih 50 let intenzivno ukvarjajo oblikovanjem specifičnih kozarcev za specifične sorte vina … gwažek ima namreč veliko parametrov, ki se lahko spreminjajo in s tem že čisto na fiziološkem nivoju vplivajo na pivčevo percepcijo vina – v mislih imam velikost, obliko, odprtost/zaprtost, premer roba, višina, brušenost roba; firma riedel pa te parametre prilagaja tako, da določena sorta/tip vina pokaže najboljše, kar ima …

naprimer: oni sveži, mineralni renski rizling je iz sebi primernega (precej majhen, ne zelo trebušast, odprt, z majhnim premerom roba) kozarca lepo dehtel po rožcah in ker je zavoljo majhnosti odprtine ob požirku pljusknil na sredo jezika je bil v ustih lepo svež … no, ko smo ga preselili v chardonnayski kozarec (okroglast, trebušast, velik, s precej večjim volumnom in premerom zgornjega roba) se je v usta razlil preko širokega jeza in s kislino kar neprijetno napadel obe strani jezika in zarezal tam v bližini modrostnega zobovja … vice versa je sicer  dojaja kremasti simčičev chardonnay v rizling kozarcu izpadel še kar povprečen enodimenzionalen napitek … podobno se je potem godilo še obema rdečima vinkotoma – elegantni sutorjev mordec pinojec se je, ko je pritekel iz litrskega cabernetsko-sauvignonskega balona delal, da je vinski kis, medtem ko je veliko rdeče iz pinojskega tulipana z majhno odprtino s tanini do suhega osušilo celotni zadnji del jezika in zgornji del grla …

nu, malce sem zdaj že pretiraval, ampak nedvomno je res, da vino pokaže veliko več, če je natočeno v kozarec prave oblike in velikosti … ker bi ti bil z besedami težko opisal v kakšne kelihe prelij svojo priljubljeno žlahtno tekočino, te usmerjam na še kar uporaben vodič za izbiro pecljate steklovine glede na sorto: klikni! … še bolj prav pa pride, če pokukaš v gašperjevo spletno štacuno (ki je dogodek tudi organizirala), kjer ob vsaki steklenici, ki jo poradajajo najdeš tudi fotke priporočenih glažev …

sicer pa je georg natresel še par vinsko pivskih modrosti (no, pa tudi mi smo njega nekaj naučili, namreč da kvasovke niso bakterije ampak glive), od katerih si velja zapomniti naslednje tri:

  • prezrači vino, ki ga boš pil – naredi to v karafi, ali pa steklenico odčepi od 12 do 24 ur, preden kaniš vino piti/natočiti
  • ohladi vino, tudi rdeče – sobna temperatura v današnjih cajtih je 21, 22 stopinj, kar je vsaj tri stopinje preveč tudi za najkrepkejša rdeča vina … rdeče vino, nalito v kozarec bo v uri in pol prišlo od desetih so osemnajstih stopinj
  • in last, but not least: izberi dobro družbo, v kateri boš pil!